IZJAVA PROTI PETICIJI

Spoštovani ustvarjalci, prijatelji in častilci slovenske kulture!

Če je trenutno stanje v slovenski kulturi kakorkoli odvisno od "ustvarjalnega prispevka" in "potenciala" razbohotene in samozadostne kulturokratske birokracije, ki se neustvarjalno tlači po pisarnah t.i. MK in »ekspertno« deli kulturi namenjeni davkoplačevalski denar, skupaj s 1001 "vitalnim" podaljškom le-te v zavodih, agencijah, direktoratih, inšpektoratih, javnih skladih ipd. prodajalnah kulturniške megle ter protektoratih kulturniškega koritarstva, je treba tako ministrstvo za "kulturo" TAKOJ IN ZA VEDNO PREPOVEDATI, NE LE UKINITI!

Z dolžnim spoštovanjem,

Slavko Mežek, predsednik

gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine - krajine

Kultura-Natura.si

PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2011 SO PODELJENA

OBRAZLOŽITVE

Svečana podelitev priznanj je bila v soboto, 28. januarja 2011 ob 13. uri v protokolarnem prostoru sejma ALPE ADRIA TIP 2012 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Med številnimi zbranimi so bili ob slavljencih tudi imenitni gostje, med njimi akademik Ciril Zlobec.

Prejemniki priznanj so v znak pozornosti in spomin prejeli grafike akademskega slikarja Gašperja Jemca iz Ljubljane (ciklus Cirkulacije; www.gasperjemec.com).

Gibanje Kultura-Natura.si še enkrat čestita vsem prejemnikom priznanj ter poudarja, da je bilo tudi med ostalimi predlogi vrsto zglednih primerov skrbi za našo skupno dediščino, ki ostajajo v širšem naboru za priznanja v naslednjih letih.

Odboru za podelitev priznanj Naša Slovenija 2011 v sestavi Jože Humer, France Zupan, Marija Purgar in Maja Oven se zahvaljujemo za tehten, objektiven in utemeljen izbor priznanj. Razpis za priznanja Naša Slovenija 2012 bo objavljen novembra 2012.

Odbor in vodstvo gibanja se bosta na naslednji seji odločila, katere projekte velja predlagati za nagrade Europa Nostra 2013. Predlagatelji so lahko tudi posamezniki ali druge organizacije. (http://www.europanostra.org/UPLOADS/FILS/HA2012_call_conditions.pdf)

Kultura-Natura.si se za pomoč in gostoljubje pri izvedbi predstavitve in podelitve priznanj Naša Slovenija 2011 zahvaljuje Gospodarskemu razstavišču Ljubljana oz. sejmu Alpe Adria Turizem in prosti čas 2012.

Kultura-Natura.si se za odmevno predstavitev zahvaljuje časopisni hiši Dnevnik – revija Oddih.

Predstavili smo novo celostno grafično podobo gibanja Kultura-Natura Slovenija (Kultura-Natura.si), ki jo je avtor, mladi arhitekt Jaro Ješe iz Radovljice, vključil tudi v posrečeno opremo promocijske sejemske stojnice.

Za podporo pri izvedbi projekta se zahvaljujem(o) prostovoljcem, še posebej Mariji Purgar, Maticu Mežku in Tonetu Dolencu.

Celostno podobo sejemske stojnice ne bi mogli udejaniti brez pomoči aranžerske službe MERCATOR.

Skromno, a prijetno druženje po podelitvi so podprli: Vinska klet Jeruzalem iz Ormoža z imenitnimi vini ter Zadruga sadja in zelenjave, z.o.o. s sočnim slovenskim sadjem.

Hvala.

Kultura-Natura.si

Slavko Mežek, predsednik

……………………………..

OBŠIRNEJŠE OBRAZLOŽITVE

PRVA KATEGORIJA: OHRANJANJE DEDIŠČINE

-        OBNAVLJANJE ZAPUŠČENIH LESENIH KAŠČ IN KOČ, g. JOŽE KAKER, LUČE: dolgoletna prizadevanja pri ohranjanju ljudske stavbne dediščine gornje Savinjske doline s ciljem oblikovanja skansena na domači obnovljeni kmetiji

Gospod Jože Kaker nam je povedal: »… Že od leta 1983 se ljubiteljsko ukvarjam z obnavljanjem zapuščenih lesenih koč in kašč, katerih lastniki niso imeli interesa za obnovo, še več, želeli so jih odstraniti in bi slejkoprej končale v drveh. Tako sem rešil tri kašče, tri preužitkarske koče in kapelico Fatimske Matere božje iz leta 1750, obnavljam pa tudi staro kmečko hišo, ki sem jo skupaj s kmetijo podedoval od strica. Vso to stavbno ljudsko dediščino želim zaokrožiti v svojevrsten muzej na prostem v zaselku Podveža pri Lučah. Obnovil sem tudi Žagerski mlin v Povolovjeku, ki je edini še delujoči mlin v zgornji Savinjski dolini. Na planini Jezerce, 1760m visoko, sem postavil pastirski stan, ki smo ga s pomočjo helikopterja prestavili s planine Podvežak, v bližini Solčave pa sem obnovil staro drvarsko hišo.

Pri svojem delu s povezujem s stroko – še posebej sem vesel pomoči prof. Vita Hazlerja in zavzetega sodelovanja moje hčerke Ane, ki študira etnologijo…«.

Upamo, da bo zasluženo priznanje Naša Slovenija gospodu Kakerju v vzpodbudo in pomoč pri uresničevanju njegove plemenite vizije.

-        DOMAČIJA ANTONA AŠKERCA, RIMSKE TOPLICE: prepričljivo sobivanje družine Aškerčevih in Aškerčevega spominskega muzeja, z zglednim predstavljanjem pesnikovega življenja in hkratnim ohranjanjem tradicionalne kmetije

Rimske Toplice so znane tudi po rojstni domačiji pesnika balad in romanc Antona Aškerca. Pred tridesetimi leti je bila preurejena v spominski muzej, za katerega skrbi današnja družina Aškerčevih. Poleg 500 let stare hiše sta na ogled tudi s slamo krita kašča in značilni kozolec toplar. Domačija je znana po tradicionalnem pohodu po Aškerčevini ter pogostih literarnih, pevskih in drugih kulturnih dogodkih. Aškerčevi na doživet in prepričljiv način posredujejo zgodbo o pesnikovem življenju in delu mnogim obiskovalcem, pri čemer jim je v pomoč tudi današnja kmetija, kjer se ukvarjajo se z ovčerejo, predelavo mleka, čebelarstvom in zeliščarstvom ter kmetujejo na sonaraven način. Pri Aškerčevih gre torej za prepletanje tradicije in sedanjosti ter vračanje v oživljeno prihodnost naše skupne preteklosti, ki krepi samozavedanja o naših skupnih koreninah.  

-        UREDITEV GRAJSKE PRISTAVE V ORMOŽU, OBČINA ORMOŽ *: zgledna obnova nekdanje ruševine s hkratno umestitvijo v živo kulturno-izobraževalno dogajanje širšega okolja

Sposodimo si besede arhitektke Maruše Zorec. Takole pravi:

»… Stari zidovi grajske pristave so bili deloma že porušeni, a vtis zunanjega dvorišča, ki so ga obdajali, je bil močan. Fragmenti notranjih prostorov, predvideni program, namenjen mladim, krajanom, obiskovalcem, glasbi, druženju in povezovanju našega časa s preteklostjo ter zagnana skupina sodelavcev pri projektu so nas prepričali, da se lotimo dela.

Kako obdržati celovitost starega in kako vzpostaviti enotnost novega?

Obstoječe obokane prostore pritlične stavbe smo očistili vseh prizidanih  elementov. Višja stavba se je namenila programu glasbene šole,  nižja in daljša pa muzejskim prostorom…«.

Danes je v obnovljeni grajski pristavi glasbena šola in ubrani ustvarjalni vrvež mladih glasbenikov, ter novi prostori Pokrajinskega muzeja Ptuj / Ormož, ki so namenjeni arheološkim zbirkam.

Iz ruševine je zraslo novo kulturno središče razvijajočega se Ormoža.

-        VETRINJSKI (NASKOV) DVOR, MESTNA OBČINA MARIBOR: uspešno izveden zahteven projekt rešitve in hkratne mnogostranske sodobne oživitve poprej podirajočega se kulturnega spomenika

Prva omemba dvorca sega v začetek 13. stoletja, osrednja stavba in kapela pa sta bila zgrajena v 14. stoletju. Po baročnih preureditvah zadobi današnjo podobo plemiškega stanovanjskega objekta, v katerem je leta 1785 nastalo tudi prvo mariborsko gledališče. Imenovali so ga Oreški, kasneje Vetrinjski dvor, ter Naskov dvorec. Leta 1961 so ga uvrstili na seznam najpomembnejših kulturno-umetnostnih spomenikov v Sloveniji, leta 2006 pa so se lotili priprav na izjemno zahtevno obnovo močno ogrožene podirajoče se stavbe. Projekt in izvedba zahtevne obnove sta seštela raznolike in vseskozi usklajene strokovne kompetence sodelujočih ustanov, strokovnjakov in izvajalcev, vse z jasno vizijo novih kulturnih, informativnih, organizacijskih in turističnih namembnosti v obnovljenem objektu. Še nedavno speči dvorec je danes imenitno prebujena znamenitost bogate stavbne dediščine in novo središče kulturnega življenja v  Mariboru; mimogrede, v njem je tudi sedež zavoda za organizacijo projekta Evropska prestolnica kulture Maribor 2012.

O odličnosti obnove govorijo nominacije za strokovne nagrade s področja varstva kulturne dediščine in arhitekture ter prva nagrada za arhitekturo Piranesi 2010 in Plečnikova medalja 2011, ki sta ju prejela odgovorna arhitekta Maruša Zorec in Matjaž Bolčina.

• Odbor se je odločil, da  posebno pozornost nameni tudi arhitektki MARUŠI ZOREC, ki je načrtovala, vodila in s sodelavci uspešno udejanila projekta obnove Vetrinjskega dvora v Mariboru in Grajske pristave v Ormožu. Sposodili smo si del leto dni starega intervjuja z njo izpod peresa novinarke Vesne Tržan:

»… Kakšna je mentalna kondicija naše družbe lahko razberemo tudi iz odnosa do prostora, kako z njim ravnamo in kakšno arhitekturo umeščamo vanj; hkrati o taisti priča tudi naše razmerje do arhitekture preteklih obdobij.

Arhitekta Maruša Zorec kaže s svojimi arhitekturnimi posegi v obstoječe stavbno tkivo eno izmed možnih poti. Z veseljem raziskuje stare prostore. Predvsem takrat, ko se že začne gradnja, pri kateri lušči nove oblike iz starih obstoječih zgradb. Stari prostori imajo že sami po sebi močan značaj, imajo svojo dušo, in najtežji del naloge je v tem, da stavba pri prenovi zadrži svoje vzdušje. Trenutno načrtuje prenovo grajske pristave v Ormožu, kjer se stvari počasi sestavljajo v smiselno celoto. Glina bo povezovala staro in novo arhitekturo, arheološke najdbe bodo predstavljene v novem muzeju, sodobni posegi bodo vidni na strehi, fasadi in novem tlaku v različnih obdelavah opeke…

Maruša Zorec pravi: »Želim si, da bi bila arhitektura odprta, takšna, da bi se uporabniki našli v njej, vsak v svoji različnosti. Arhitektura mora dopuščati svobodo ljudem, ki v njej bivajo. Zdi se mi, da smo imeli v zgodovini pri nas preveč močnih rezov, ki so ostro prekinili s preteklostjo in začeli povsem na novo. Ugnezdilo se je prepričanje, da prav vse, kar je veljalo prej, ni nič vredno. Mislim, da je mogoče tudi drugače. Verjamem v arhitekturo diskretnih sprememb… Novo lahko odpira stare zaprašene prostore, jih nadgrajuje in dograjuje. Čeprav je zavestno drugačno od preteklosti, se lahko poveže v harmonično celoto.«

-        MINORITSKI SAMOSTAN, MESTNA OBČINA MARIBOR: celostna obnovitev ogrožene sakralno-profane stavbne dediščine v mestnem jedru s posrečeno simbiozo med starim in novim

Mariborski minoritski samostan se v pisni obliki prvič omenja že davnega leta 1274. V začetku tretjega tisočletja je bil pravzaprav okolici nevarna ruina, ki je dobesedno klicala k celostni obnovi in revitalizaciji. Projekt je zahteval temeljite strokovne raziskave od temeljev do slemena, ki so izluščile genezo gradbenega razvoja v samostan seštetih objektov od 10. do konca 13. stoletja, postregla z zanimivimi arheološkimi najdbami ter razkrile mnoge prezidave, ki so v stoletjih prekrile mnoge arhitekturne kvalitete objekta. Tako so ponovno zasijali  poprej zazidani arkadni hodniki, stebrišča, bogate poslikave in očem skrite štukature, vse do samostanskega obzidja, ki je bilo svoj čas mestno. Prezentirane arheološke izkopanine in arhitekturne kvalitete obnovljenega kulturnega spomenika bogatijo raznolika spoznanja obiskovalcev v obnovljeni samostan posrečeno vključenega novega Lutkovnega gledališča Maribor.

-        PRENOVA VILE BIANCE, MESTNA OBČINA VELENJE: prepričljiva obnova historične podobe povsem degradiranega urbanega področja na vstopu v Velenje, sodobno obogatena in oplemenitena  z mnogoterimi kulturnimi dejavnostmi in dogodki

S prenovo Vile Biance je Mestna občina Velenje odlično revitalizirala povsem propadel objekt na ključnem vhodu v mesto. Plemiško vilo iz 19.stoletja je poprejšnji lastnik povsem oluščil vseh kakovostnih arhitekturnih in likovnih členov. Zato je občina v sodelovanju s celjskim ZVKD in stroko naredila celostno analizo objekta in se odločila obnoviti historično členitev zunanjščine, notranjščino pa je prepustila sodobnemu oblikovanju, saj  originalnih elementov enostavno bi bilo več. Poleg prezentacije stavbe - prednice je bil okoli nje urejen tudi historični vrt predmestne vile. Prenova vile je razumeti tudi kot poklon mesta svoji preteklosti, ki je bila v dobi socialističnega razcveta dolgo prezrta oz. zanikana, torej času romantičnega historicizma.

Lepo obnovljeni objekt uveljavlja velenjsko stavbno dediščino ter historične vsebine ter omogoča vrsto kulturnih, izobraževalnih, protokolarnih in drugih javnih dejavnosti in vsebin, med katerimi še posebej navdušujejo otrokom namenjene skrivnosti mitičnega podzemlja Šaleške doline na Pozojevi grajski poti.

DRUGA KATEGORIJA: RAZISKOVANJE IN UVELJAVLJANJE DEDIŠČINE

-        PROJEKT TU MALAJNE NI VSE PROČ PALU, PARNAS – ZAVOD ZA KULTURO IN TURIZEM VELIKE LAŠČE: imenitna multimedijska predstavitev Trubarjevih »krovaških« malarjev v širše znanem dolgoletnem nizu uspešne interpretacije raznovrstne dediščine krajev okoli Velikih Lašč

V letu 2011 so v zavodu Parnas razvili zgodbo o Trubarjevih krovaških malarjih. Tako so umetnostni zgodovinarji poimenovali skupino slikarjev, ki je v prvi polovici 16. stoletja prišla k nam s Hrvaške in poslikala številne cerkvice južno od Ljubljane. Oprli so se na Trubarjev zapis iz leta 1575, v katerem omenja freske v cerkvi sv. Jerneja na Raščici, ki da jih je dal njegov oče poslikati »krovaškemu malarju«. Turki so cerkev leta 1527 požgali in Trubar pravi, da je »…vse malajne  proč palu…«.

Slovenska krajina je posejana z majhnimi podružničnimi cerkvicami, kar je svojevrstna evropska, če ne svetovna posebnost. Freske so nepismeni ljudje v tistih časih brali kot velike verske slikanice. Skozi čas jih je prekril, a tudi ohranil belež ali omet v več slojih.

To dediščino v okolici Velikih Lašč razkriva nagrajeni projekt, ki ga odlikuje tudi vključevanje mladih strokovnjakov iz lokalnega okolja, sodelovanje prostovoljcev, aktiviranje dediščinske skupnosti pri upravljanju odkrite dediščine, vzorno sodelovanje s stroko in lastniki – cerkvijo, poudarjen izobraževalni vidik (razstava, film) in oblikovanje novih produktov t.i. ekoturizma, ki s sistematičnim vključevanjem domačinov v interpretacijo dediščine prispevajo k trajnostnem razvoju podeželja.  

-        PROJEKT RAZKRIŠKI KOT, OBČINA RAZKRIŽJE: posrečeno povezovanje številnih prizadevanj za ohranitev in raznoliko predstavitev bogate, širši javnosti premalo znane kulturne in naravne dediščine – krajine na ogroženem vzhodnem obrobju Slovenije

Kraje in ljudi na našem vzhodnem obrobju, v ravninski Prlekiji ob Muri pogosto povezujemo s skrbmi okoli neurejene meje s Hrvaško. Občina Razkrižje pa nam s projektom Razkriški kot ponuja povsem drugačen razmislek o njeni izjemno bogati in prepoznavni kulturni in naravni dediščini. V projekt je povezala vrsto iskreno prepričanih in pripadnih ljubiteljskih soustvarjalcev, od društev do posameznikov. Ti nas na svojevrstni poti po kulturni in naravni dediščini ter krajini popeljejo v prazgodovinsko dobo in vas, po romarskih poteh k cerkvi sv. Nepomuka, k zdravilnim vrelcem in tradicionalnim prireditvam, med ohranjene domače običaje in obrti, h kovačem, čevljarjem, dimnikarjem in mlinarjem, nenazadnje k bogati etno-kulinarično obloženi domači mizi. Ljudi povezuje prepričanost v prizadevanja za krepitev lastne in krajevne prepoznavnosti, ki jim ponuja tudi priložnost za uveljavitev in preživetje v svojem okolju.

-        PROJEKT OHRANJANJE SLOVENSKIH HIŠNIH IN LEDINSKIH IMEN NA KOROŠKEM (krajevna kulturna društva in narodopisni inštitut Urban Jarnik iz Celovca): osupljiv primer (čezmejnega) sodelovanja med stroko in številnimi lokalnimi sodelavci, ki je nesporno zgodovinsko in aktualno slovensko stvarnost popeljal na seznam UNESCO-ve nesnovne dediščine v Avstriji  

V španski jahalni šoli na Dunaju so 11. marca 2010 predstavili prvi seznam UNESCOve nesnovne dediščine v Avstriji. Med 18 izbranimi elementi so na seznam uvrščena tudi dokumentirana slovenska hišna in ledinska imena na Koroškem, ki so jih v večletnem projektu zbrala in jih še vedno zbirajo slovenska kulturna društva, ob strokovnem sodelovanju in pomoči Narodopisnega inštituta Urban Jarnik iz Celovca. Ledino je že leta 2008 orala interesna skupnost selskih kmetov, sledilo je SKD Gorjanci iz Kotmare vasi, pa KD Šmarjeta - Apače v Rožu, kjer so svoj zemljevid že podpisali z uradnim UNESCOvim logom. Pobuda se je do danes razvila v pravo malo trajno  gibanje društev, povezanih v KKZ in SPZ, zbrano bogastvo imen pa odkriva zastor nad dvojezično Koroško tako domačinom kot tujcem.

Projekt je bil pohvaljen tudi ob dejstvu, da domačini to bogato kulturno dediščino ne ohranjajo le za arhive, temveč se trudijo za vsakodnevno rabo v najširši javnosti (zemljevidi, krajevni napisi, tematske poti ipd.)

UNESCOva konvencija o varovanju nesnovne dediščine ni nekakšna njena »muzealska zaščita«, temveč spodbuja žive tradicije k temu, da tudi ostanejo »žive«. Imena so izjemno kulturno bogastvo in odraz nesporne materialne zgodovine ter geografske, krajinske, kulturne, biološke, geološke in socialne stvarnosti.

Projekt je bil deležen pozitivnega širokega poročanja avstrijskih in slovenskih medijev, kar je pripomoglo k malemu preobratu v sicer znanih, tudi nacionalno obarvanih mišljenjih na to temo. Slovenska imena na Koroškem so predvsem uradne ustanove pogosto zapostavljale, tajile in pačile, zato je posredno UNESCOvo opozorilo še tolikanj bolj razveseljivo.

Torej, »vidno dvojezičnost«, ki jo je uradna politika vsaj nekoliko zmogla udejaniti ob sicer skromnem številu krajevnih dvojezičnih napisov, so udeleženci projekta uvrstili pod UNESCOvo streho. Čestitamo!

TRETJA KATEGORIJA: ZASLUGE POSAMEZNIKOV ali ORGANIZACIJ

-        Zakonca JOŽICA IN LUDVIK DRUML in

-        gospod župnik STANKO TRAP, ZILJSKA BISTRICA: za dolgoletni prispevek k ohranjanju in živosti slovenskega kulturnega izročila v obrobni Ziljski dolini ter za neumorno spodbujanje kulturnega sožitja med ljudmi - narodnostmi ob multikulturni Tromeji

Zakonca Pepca in Ludvik Druml iz Ziljske Bistrice sta vsestransko angažirana Ziljana. Potem ko sta imenitno obnovila domačo hišo in v njej ohranila vrsto prepoznavnih značilnosti ziljske arhitekture, sta se pred leti odločila obnoviti in oživiti ugaslo gostilno Stara pošta in konjske hleve sredi vasi Ziljska Bistrica. Pri obnovi stavbe zakonca Druml nista gledala le na podjetniške cilje. V njej sta uredila osrednjo kulturno dvorano v kraju, likovno galerijo, kongresno in izobraževalno središče. Hiša že dolgo gosti odlični in številčni mešani pevski zbor Ojstrnik, v katerem prepevajo večinoma nemško govoreči pevci in pevke, ki pa skupaj s Slovenci zavzeto negujejo in prepevajo tudi slovensko pesem. Pri Drumlovih so strokovni seminarji o skupnem kulturnem izročilu regije Alpe – Jadran, ki spodbujajo k preseganju političnih nestrpnosti v zgodovinsko usojenem sosedstvu. Stara pošta je prijazno shajališče slovenskih in tujih kulturno-izobraževalnih ekskurzij, še posebej za šolajočo se mladino, ki ob strokovni besedi, posnetkih, izvirnih etno-filmih in dokumentarnem gradivu spoznavajo kulturno-zgodovinsko in naravno bogastvo večini neznane Ziljske doline (npr. štehvanje, prvi rej, ziljska ohcet, ziljska noša, dialekt,).

»… Za nami bo ostalo tisto, kar bomo mi pustili mladim. Čeprav Slovencem na Zilji napovedujejo jezikovno smrt, nisem tako črnogleda. Mladim moramo dati osnovo, tako jezikovno kot splošno življenjsko. Le tako bomo še naprej peli Rož, Podjuna in tudi Zilja…« (Pepca Druml)

Zakonca Druml iskreno in vztrajno odpirata vrata vsem, ki želijo sooblikovati novo priložnost krajevnega in čezmejnega sožitja in razvoja.

Med sodelujočimi ustanovami, ki utrjujejo temelje slovenstva in gradijo strpno medkulturno sobivanje na Tromeji, je nedvomno tudi Cerkev, ob Zilji pa še posebej trenutno edini slovenski župnik, gospod Stanko Trap. V cerkvah svoje župnije, žal le še na desnem bregu Zilje, ob svojem duhovniškem poslanstvu predano in vztrajno ohranja slovenski jezik in verske pesmi v vsakodnevnem dvojezičnem mašnem obredju. V cerkvah in celo na pokopališčih je moč opaziti vzorno skrb za ohranjanje stoletja starih materialnih kulturno-umetnostnih dokazov o zgodovinski prisotnosti slovenskega življa v teh krajih. Pomembno je tudi njegovo modro, umirjeno vzpostavljanje strpnih oblik sodelovanja med obema jezikovnima skupnostima ter njegova radovedna pozornost ter spodbuda krajevnim izročilom.

-        PROF. VILJEM ČERNO, BARDO V TERSKIH DOLINAH: za življenjski prispevek pri raziskovanju, ohranjanju, uveljavljanju in nepopustljivem branjenju izginjajočega slovenstva na pozabljenem skrajnem zahodnem delu t.i. skupnega slovenskega kulturnega prostora

Življenje in delo profesorja Viljema Černa je izjemno obsežno in plodovito. Ob hudem potujčevanju, vojnah, manjšinskih pretresih in potresih je ta Terski Čedermac v svoje beneške dolince vedno vnašal upanje, optimizem in neomajno voljo. Ne glede na pogosto bridko življenjsko pot ostaja velik človek, humanist, ki ne zameri in ne sovraži. Vseskozi je premočrten, neumoren, delaven in srčen mož. Poznan, priljubljen in spoštovan je v širšem prostoru Furlanije – Julijske krajine in Slovenije.  Zaslužen je za zapis in preživetje terskega narečja, ohranitev žive slovenske kulture in narodne zavesti v Benečiji ter uveljavitev osnovnih pravic slovenskega življa na zahodnem robu slovenskega kulturnega prostora. Pomembne postaje njegove ustvarjalnosti so tako številne, da se vseh ne da sešteti v ta priložnostni opis, a vendar: 38 let profesorske kariere, doktorska disertacija o zaskrbljujočem izseljevanju iz Benečije, bogato kulturno razdajanje med Trstom in Bardom, ustanovitev Centra za kulturne raziskave in etnološkega muzeja v Bardu, izjemno delo pri ohranjanju terskega narečja s tehtnimi založniškimi projekti, publicistika, raziskovanje, uspešno delo pri ohranjanju gospodarskih korenin manjšine in še in še. Hvala, gospod Viljem Černo, v imenu vseh nas, ki slovensko čutimo, govorimo in sanjamo.

ČETRTA KATEGORIJA: IZOBRAŽEVANJE, USPOSABLJANJE IN OZAVEŠČANJE

-        MUZEJ LECTARSKA DELAVNICA, zakonca JOŽE IN LILI ANDREJAŠ, RADOVLJICA: obnova in oživitev starodobne hišne lectarske obrti s posebnim poudarkom na izvirnem prikazu, lectarskem sejmu in ustvarjalnih delavnicah, namenjenih tudi hendikepiranim osebam

Več kot 500 let stara hiša, v kateri je danes gostilna Lectar, s svojo arhitekturo, predvsem pa vsebino bogati staro mestno jedro Radovljice.

Prva lectarska delavnica je bila ob medičarstvu in svečarstvu v hiši že leta 1766, ko je bil lastnik  Jakob Krivic. Leta 1822 je njegov sin odprl še donosno gostilno,  ki je zaradi obrti dobila ime Pri Lectarju. Lectarstvo je pozneje v hiši zamrlo, ohranila pa se je gostilna in ime.

Danes velja Gostilna Lectar za eno najboljših svoje vrste na Slovenskem. Poleg osnovnega poslanstva prepričljivo skrbijo za dodatne, z izročilom hiše povezane dejavnosti in vsebine. 

Tako sta lastnika, g. Jože in ga. Lili Andrejaš, v obokanih prostorih Lectarjeve kleti leta 2006 ponovno uredila lectarsko delavnico, ki je danes pravi  živi muzej.

V lectariji, opremljeni z izvirno staro opremo, na tradicionalen način in po starih receptih še vedno izdelujejo pristna lectova srca in druge sladke izdelke. V več jezikih predstavljajo izdelavo lecta od mésenja (zorenja) testa, valjanja, modeliranja, peke v starih pečeh do končne poslikave. V muzeju si je v manjši muzejski zbirki mogoče ogledati tudi stare modelčke, orodja in lectarske izdelke iz Slovenije in tujine..
Lectarski muzej skrbi za stalne izobraževalne in ustvarjalne delavnice, med katerimi izstopajo tiste, namenjene hendikepiranim osebam (stalno sodelovanje z invalidom namenjenimi šolami in ustanovami).

-        NATREG (KAKO UPRAVLJATI (ZA)VAROVANA OBMOČJA NARAVE… - PILOTNO OBMOČJE POHORJE, Zavod RS za varstvo narave in številni udeleženci): transnacionalni projekt v petih državah Jugozahodne Evrope z zglednim primerom povezovanja poprej regijsko razpršenih deležnikov pri načrtovanju in udejanjanju trajnostnega razvoja ter uveljavitve kulturne in naravne dediščine regije – Vizija Pohorje 2030

Prenovljeno gibanje Kultura-Natura.si že z imenom najavlja pozornost tudi varovanju in ohranjanju naravne dediščine, saj je le-ta neizogibni sestavni del prepoznavne slovenske kulturne krajine in obratno.

Tej bogati danosti so se prepričljivo  posvetili številni udeleženci mednarodnega projekta NATREG, ki ga je načrtoval, usklajeval in vodil Zavod RS za varstvo narave.

NATREG ponuja predlog nove razvojne evro regije Adria – Alpe - Panonija. Partnerske organizacije so bile z različnih delovnih področij, od prostorskega načrtovanja, ekonomije, gozdarstva, okoljevarstva in varstva narave do kulture.

Med šestimi pilotnimi območji je bilo tudi POHORJE, ki je izrazito pestro in znano po kulturni dediščini, krajini, naravnih pojavih, naravnih virih, ki jih je pohorski človek v zgodovini potreboval in izkoriščal za svoj razvoj in obstoj. Največje bogastvo Pohorja pa so njegovi prebivalci, ki so že od nekdaj sobivali z naravo.

Projekt je povezal administrativno razdrobljenost možnih partnerjev (3 regionalne razvojne agencije, 5 lokalnih akcijskih skupin, 16 lokalnih skupnosti, 3 OE Zavoda za gozdove, 2 OE Zavoda za naravo in 2 OE Zavoda za kulturno dediščino, ter množica drugih javnih inštotucij, da o manjših lokalnih sodelavcih projekta (npr. društvih) niti ne govorimo. Preko delavnic, usklajevalnih sestankov, oblik izobraževanja, ekskurzij in neposrednih akcij, v katerih je sodelovalo preko 50 institucij, preko spletne platforme pa preko 10.000 deležnikov, so oblikovali Vizijo Pohorje 2030, Strateške in operativne cilje in Akcijski načrt, ki bo udeležene vodil k viziji trajnostnega celostnega razvoja Pohorja.

Slavko Mežek, predsednik