Tisti november 2000 je bil nabit s čustvi, Slovenija se je soočila s pravo malo prešernomanijo. Bližajoči se okrogli jubilej Prešernovega rojstva je preplavil »… deželo kranjsko…«, ki se je na 1001 način pripravljala in nameravala pokloniti prihodu narodovega glasnika – poeta. Mali in veliki Slovenci so se učili Poezije na pamet, načrtovali šolske, vaške, mestne, regionalne, stanovske, akademske, vsakršne proslave in dogodke, posvečene zibelki iz Ribčeve kamre. Eni poglobljeno, ustvarjalno, sporočilno, vzneseno, kulturno in kulturniško, kakopak, drugi pač zato, ker so to počeli vsi in se »spodobi biti zraven«, tretji so radovedno iskali dlake v zgodbi in k rojstvu mešali trače o pijanem rimarju, nezakonski materi njegovih otrok ter menda trivialnem kiparju Zajcu. Otroci, odrasli, oblikovalci, umetniki, amaterji in kšeftarji so množili verze, spise, slikarije, kipce, »njegove« čepice in cilindre, samoveznice, flaše posvečenega vina, gosja peresa, kemične svinčnike, obeske, značke, vse in karkoli, kar bi lahko nosilo Prešernov »logo«, podpis, podobo, »prstni odtis«. Dogajal se je pravi nacionalni kulturni preporod, evforija, še politiki so naenkrat znali več kot le naslov in prvi verz prve kitice skoraj vsake od Prešernovih pesmi ter vsevprek žegnali slovenski nacionalni interes, ki da ga pooseblja slavni Vrbljan in simbolizira Vrba pod Stolom nedaleč Triglava. Založniki so tiskali, da se je smodilo: faksimile, cenzurirane prečrtane rokopise, vsako pesem posebej in vse skupaj, po slovensko in po kitajsko, knjigarne in akviziterji so si meli roke, starinarji so odkrivali nove podobe in avtentične Prešernove kar-koli-že, vsako klopotanje Velikemu v čast je bilo takoj požegnano v umetnino in nekaj, kar je nujno treba kupiti, sicer pač nisi (sicer skakajoči) Slovenc… Prešernu noben Kranjec ni več »…osle kazal…«, končno je spodobno služil, na vsaki družinski knjižni polici je moralo biti nekaj Njemu posvečenega, kulturni proračuni so radodarno trošili, »… za To se bo pa že kaj našlo…«. »…On živi, umrjê brez dnarja…?« – to pa že ne, lêpo vas pros’m. Vse oči so bile uprte na slovenski Parnas, v raj pod Karavankami in Julijci na zahodnem obzorju, Vrba in Pot kulturne dediščine sta postali zapovedani romarski preizkušnji vseh, ki so iskali izvir svojega izvora ter s Poezijami v žepu želeli najti popreproščeno pot k nacionalni osveščenosti.
V Ljubljani in Kranju so se zdrznili: nam Vrba ugrablja primat?
Čakaj no, to pa ne, kaj se pa grejo! Takoj po odkritju tistega spomenika, še isti večer, mora biti še državna proslava v Cankarjevem domu, jo bomo že nekako ujeli (če ne, pa tisto februarja), so zapovedali na vrhovih. Pa da se ve: mi Prešernov kip že imamo, tudi Zajčevega (pa kaj potem, če je bil ta sin onega). In še nekaj zapovedujemo: odslej bomo slavili tudi rojstvo, vsi se bomo vsi šli »ta veseli dan kulture« (mimogrede: A.T. Linhart tega ne bi čisto dobro zastopil: »Saj bi lahko rekli kar »ta prešerni dan«, pomeni isto in celo malo bolj radostno, France ga je vreden…, ali pa naj ta veseli dan traja cel teden, do 10., takrat je pa res moj dan, krščen Matiček…«, bi verjetno porekel;)… Kranjčani so negodovali, češ, saj pri nas ni samo pil, kvantal, kolovratil s figami v žepih in na koncu brez dnarja umrl… Kakšno rojstvo, kakšna Vrba, lepo te prosim, takrat so bile ob njem samo rojenice, to pač ni še nič! Prešernova hiša je v Kranju – Prešernovem mestu, tam je pokopan, do Vrbe tudi ni daleč, še kranjski župan Mohor Bogataj je originalni Kašar. Bogve kaj vse je požgal tisti župnik Dagarin s tisto Katro, morda je pa opešani advokat – poet tudi v Kranju kaj preroškega napisal, ne, prepričani smo, da se bo enkrat še kaj našlo, saj so se nove stare podobe tudi… Mi imamo njemu v spomin na njegovo otroštvo že itak vse živo, maraton do Vrbe, celo otroško plavalno tekmovanje Dr. Fig, da se ne bi pozabilo na njegovega prijatelja in mentorja Matijo Čopa, ki je utonil v mrzli Savi… Itd.
No, na koncu je pleve odnesel decembrski veter in na koncu je ostalo celo veliko novega, tehtnega, manjkajočega, ekspertnega, pravo obogatenje Prešerniane torej.
V Vrbi so medtem čistili in gloncali, pripravljali prostor za oder in goste, na občini je začel delovati PR in protokol, program malih in velikih dogodkov z velikim zaključkom bi napolnil običajno desetletje. Še sam ne vem, kaj me je prineslo v tiskarno Medium, kjer sem opazil poskusne špoltne programske knjižice. Išči, pa boš našel, včasih sem bil korektor… A nisem: nikjer nič o Zajčevem kipu, snovalcih umestitve spomenika iz Ulrih&Co., ničesar o donatorjih, ki so nameravali z javno predajo darilne pogodbe podariti in izročiti v skrb spomenik in novo Prešernovo podobo Vrbi in vsem občanom, Sloveniji. Nič!
»A je še kakšna stran?«, sem vprašal tiskarja. »Ne, to bo To!«
»Pa ne bo – počakaj, grem na Občino!« In sem šel… Bom marsikaj preskočil – a bilo je živo… V pisarni direktorice občinske uprave sem potem na hitro napisal manjkajoči tekst, ga prebral, skorigiral in še toplega ročno odnesel k Dolarju. Programska knjižica je potem zadobila podobo, ki jo najdete v arhivih.
»Ste donatorje povabili?« »Koga?« »SMELT, Savske Elektrarne, Elektro Gorenjska, Ulrih&Co, KD Naša Slovenija – Slovenia Nostra, Ustanovo PKD, nenazadnje mojo malenkost, nekoč Agens Žirovnica, ki je vse skupaj začel…?« »Pa saj je proslava javna, VSAK lahko pride!«
»Ja, že, a naštete boste povabili, sicer bo kip ostal v ateljeju! Kakšen VSAK, zaboga!« … In so nas končno le povabili ter stisnjenih ustnic vrinili v protokol.
No, potem je bil pa »ta veseli dan kulture«, 3. december 2000. Dvesto let od rojstva Ribčovga Franceta, ki je potem pesnik – vizionar dr. France Prešeren postal. Z Vasjo, Ljubom, Andrejem in županom smo navsezgodaj namestili kip na podstavek, ga pritrdili in skrivnostno ovili, namestili napis (tudi Braillovega za slepe), nazdravili in šli vsaksebi vzneseno modrovat in čakat do popoldneva. Pogrešali smo Toneta Dežmana, pa še koga s samega začetka zgodbe.
Program je zapisan v arhivih tistega dne.
Prišli so mnogi, cela Slovenija, tudi predsednik RS Milan Kučan. Zbrali smo se pred Čopovo rojstno hišo v Žirovnici. Radostno in praznično smo si podali roke ter krenili na pohod po PKD, vse do Rodin. Predsednik je bil takrat znan po svoji pohodniški kondiciji, zato smo ga pražnje oblečeni in okravatani komaj dohajali. Nekaj časa smo klepetali, potlej le še sopihali. Udarili smo jo kar po za promet zaprti glavni cesti, ne po PKD, mnogi je niso niti slutili, kaj šele kako daleč so Rodine. Prvi postanek: aleja slavnih rojakov pred osnovno šolo v Zabreznici. Tamkajšnjega Prešerna je šolarjem poklonil kipar Zdenko Kalin, Antona Janšo in Frana Saleškega Finžgarja je naredil Bojan Kunaver, Matijo Čopa in Janeza Jalna pa Jaka Torkar. (Mimogrede: alejo so pred leti zaradi »nujnih« parkirišč podrli, razvrednotili ambient, kipe pa natlačili na nekakšen piedestal pred šolo – tam sedaj zrejo v šolska okna in »nadzorujejo« Prešernov rod.) Nadaljevanje skozi Janševo Breznico, mimo Janševega čebelnjaka (ki to ni) do Finžgarjevih Doslovč. Nekateri so že na Breznici skrivaj zavili v bližnjo Vrbo, večina pa je le sledila predsedniku, se spodobi. Pri Dolenčevi kajži smo si nekoliko privezali dušo in skozi »puntarski« Smokuč vztrajali do Jalnove rojstne hiše na Rodinah. Mulejev Janez nas je rešil z medico, kleno besedo in podobnim, nenadejani kočijaži pa potem nekaj izbrancev še z »lajterbogni«; imel sem srečo, da je bil med furmani tudi moj bratranec Ladi, sicer bi v špičakih krevsal še do Vrbe, saj donatorji nismo bili v »protokolu« prevozov. No, nekatere je ta zapovedani kulturni »pohod« krepko zdelal, so povedali.
V Vrbi je medtem vse vrvelo od naklonjenega pričakovanja, ljudje so vzneseno prihajali od blizu in daleč, na vsakem koraku se je kaj dogajalo ali ponujalo, streglo, poskušalo, tiskalo, recitiralo, rajalo, umovalo, to je že treba reči. Izvajalci svečanega programa so pilili zadnje podrobnosti, vas so preplavile kamere in novinarji, prepoznavni ugledni gosti. Nekaj takega se je menda dogajalo davnega 1939, ko so Ribčevo hišo na Finžgarjevo pobudo spremenili v pravcati narodni muzej. Ribčeve so takrat preselili v nadomestno novogradnjo nedaleč proč, tik pod (h)ribčem, na katerem stoji cerkev sv. Marka. (Tale (h)ribč’ je po mnenju nekaterih, recimo slikarja Branka Čušina, dal hišno ime Ribč’-evini, kjer nikoli nihče ni bil ribič…, razen morda en stric, ki je živel v Trstu).
Nam je bilo tik pred proslavo dano vstopiti na kratek sprejem, ki so ga za cvetober gostov pripravili v Prešernovi rojstni hiši. Bilo je domačno, naklonjeno, toplo, prijazno, svečano, iz kamre je sevalo sporočilo Francetove zibelke, rojstva in genov izpred dveh stoletij. Prisotna je bila žlahta – pranečakinje so odsevale znane poteze nekaterih slikarskih upodobitev, še bolje, ugibanj o pesnikovi podobi. Nepozaben trenutek, vsem nam je bilo prijetno pri srcu; bilo je vredno biti zraven, biti del iztekajoče se osem let trajajoče zgodbe, ki sem jo pred zbranimi smel celo na kratko predstaviti.
»O, Vrba, srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta,
da b’ uka žeja me iz tvoj’ga sveta
spelala ne bila gol’fiva kača …«
France se je vrnil domov.
Predsednik Milan Kučan mi je stisnil roko in na kratko dejal: »Dobro ste to napravili! Hvala!«
Pogledal sem po »svojih« – vsem se nam je dobro zdelo.
Potem je bila proslava. Množica. Praznik. Tišina – kot pri maši. Vrba je bila takrat središče slovenskega sveta in življa, doma, v zamejstvu in po svetu.
»…otrok kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo…«.
Radovedni pogledi so polni pričakovanj tipali po zastrti sohi.
Sedel sem ob dr. Matjažu Kmeclu, ki me je vedno znal spodbujati s svojimi pravšnjimi, nalezljivo hudomušnimi nasveti. »Poglej te ljudi! Vsi imajo Prešerna v sebi! Vrba je dobila novo svetišče, Slovenci pa nov praznik.«
Ne vem, morda se nekaj podobnega dogaja v ljudeh ob krstu novorojenca, ko se vedno znova začenja simbolično posvečen vstop v novo, nenapisano življenjsko zgodbo in usodo.
Program je bil sporočilen, domiseln, prepričljivo izveden, »…po domače, a na visokem nivoju…«, izkazali so se kulturniki iz Dežele, domačini, vse do Jesenic. Ljudje so brez težav prepoznali, razumeli in hvaležno sprejeli praznično sporočilo.
Županu Pfajfarju sem v imenu darovalcev in sotrudnikov ponosno, svečano in z olajšanjem izročil darilno pogodbo, prav táko, kot smo jo zapečatili pod spomenik.
Oddali smo ga, »našega« Zajčevega Prešerna. Bilo je vredno vsega.
Potem sta, župan s predsednikom Kučanom, odkrila težko pričakovani bronasti odlitek Zajčeve prve doslej znane kiparske upodobitve pesnika Franceta Prešerna.
Zasijal je v temi in prijazno »pogledal« po ljudeh. »Dober večer, prijatli! Pozdravljena Vrba, sosedje, svet’ Marka!«
Ljudje so ga odobravajoč pozdravili, objeli, sprejeli: »Dobrodošel doma, France!«, je odzvanjalo v praznično nebo.
Potem smo z mojimi gosti iz zamejstva, soustanovitelji čezmejne fundacije Poti kulturne dediščine, oddivjali v Cankarjev dom, v »praznično« Ljubljano. Da na vsak način moramo tja, je bilo rečeno. Dobrodošli. Na čevljih blato iz posvečene Vrbe, v srcih tesnoba zaradi zamujenega prešernovanja. Naj bo, za nekaj bo že dobro.
Na vratih marmorne palače so nas ustavili, saj nismo imeli vabil. »To pa ne, VSAK pa ne more noter!« Zagrozil sem z Rotovnikom – in obotavljaje so nas spustili v na pol prazno Gallusovo dvorano. Potem je bilo kar nekaj…
K sreči je bilo hitro končano, praznik v Vrbi trajal skoraj do jutra; veliko tega smo še ujeli in si dali duška…
Zjutraj sem vse skupaj vznemirjeno in povzdignjeno podoživljal v polmegleni Vrbi. V zraku je dišalo po prazniku, ki je obljubil, da bo še dolgo trajal. Prešeren je bil rosen, kot da ga je zdelalo rajanje z radoživo predano druščino. Še danes se mi zdi, da je prijazen, zadovoljen, pa naj ga radovedne, prijazne ali kritične oči namalajo tako ali drugače. Franc Ksaver Zajc je že vedel, tistega davnega 1865; tudi takrat so (v Ljubljani) slavili rojstvo…
Mimo odra sem se odmajal do parkirišča, se ozrl in v družbi s Francetom nekaj časa dojemal novo podobo Vrbe.
»O, Vrba…!« Kaj pa sedaj?
Med razmetano scenarijo sem opazil kristalno čašo. Spomnil sem se prizora – Zdravljice, ko so igralci nazdravljali Prešernu, Slovencem, sebi in publiki. Pozabili so jo ali pa pustili, tako kot še kaj. Cela je, lepa, kot kelih, simbol dogodka, sem pomislil. »Nazadnje še, prijatli, kozarce zase vzdignimo…«, nam je naročil prerok našega naroda, jezika, prihodnosti.
Še danes jo hranim, ob miniaturi (Zajčevega) Prešerna, ki mi jo je poklonil Vasja Ulrih. Z mojim malim Francetom na prešerni dan kulture vsako leto nazdraviva, si kaj poveva, se kaj novega domisliva, v dobri družbi ali sama.
Zadnje čase (spet) razmišljava o usodi (h)Ribčevine.
Vas zanima? Prav, naslednjič torej o tem.
Slavko Mežek
