ZGODBA O ZAJČEVEM PREŠERNU V VRBI – 2. del

Tisto poletje se nas je kar nekaj zbralo pri Vasji Ulrihu v Marasih, vasici nad Limskim fjordom. Pristno dišeča Istra, odmaknjena od turističnega vrvenja. Idealno za premislek, druženja z razlogom, nočna zalivanja in nego osušenih zamisli ter sejanja vedno novih idej, pohajkovanje po neznanem in novem, skratka, »prešernovanje« v malem. Vasja se je v tistih krajih uveljavil kot kipar – restavrator, s prirejanjem glasbenih in likovnih dogodkov pa tudi kot kulturni animator. Domačini so ga sprejeli, vzeli za svojega. Spomnil sem se na Grožnjan, ki so ga kot uspavano Trnuljčico prav tako oživili slovenski likovniki, nato pa vsako leto požlahtnili mladi glasbeniki iz vsega sveta. Kot zadnji predsednik Muzičke omladine Jugoslavije sem tam tik pred nepotrebnim razsulom Juge doživel privilegij soustvarjanja svetovnega poletnega tabora Jeunesses Musicales Mondiale v družbi z glasbenikom Ivom Josipovićem, kasnejšim predsednikom Hrvaške… Kakšni časi… Tudi Vrba in vasi pod Stolom bi s PKD lahko prerasle v …? Lokalno je (lahko) globalno…

No, nič čudnega, da so vznesene besede »obudile« tudi Zajčevega Prešerna, ki so ga »Kašarji« odrinili v nekakšno pol-pozabo, po oceni novega župana Franca Pfajfarja pa med »… prevelike projekte in nepotrebne obveznosti…«.

A bili smo predaleč, da bi smeli odnehati, obljuba dela dolg, nenazadnje sem se zaobljubil Tonu… Zadolžili so me za obnovitev stikov in pobude; nato smo si pisarili, se prepričevali, si žugali, a na koncu so le pretehtali obvezujoči sklepi s samega začetka in zdrav razum: ustanovljen je bil občinski odbor za pripravo 200-letnice Prešernovega rojstva. Premaknilo se je, a s povsem »prenovljeno« vizijo projekta in dogodka. »Bomo sami, ne rabimo pametovanj, komande, pomoči in prisklednikov od drugod…«, je bilo rečeno.  Nja, in so v vizijo nove, »domače proslave« umestili očitne alternative: namesto RTV Slovenije – lokalni radio in AV-studio, namesto Dela – lokalne dopisnike in glasila, namesto delavoljne vseslovenske kulturniške srenje z žirovniškega posveta – pridne domače kulturnike iz kroga 10 km, namesto Studia Marketing – kar nekaj … Lokalno ni nujno globalno, »zunanji« s(m)o se večinoma umaknili ali pa s(m)o bili »umaknjeni«.

Prizadevno delovanje občinskega odbora je shranjeno v arhivih in ni, da bi ga kar vsevprek ter žlehtnobno devali v nič. V delovnih jedrih so zorele in zadišale »domače jagode«, uveljavljal se je skriti potencial občine, šole in kulturnih društev, širil nabor domačih in okoliških kulturnih snovalcev in ustvarjalcev. Na posvetu pri »Osvaldu« na Selu so se izkazala in soočila na moč različna toplo-hladna, sem ter tja pregreta,  pa tudi frigidna in celo butalska mnenja o bližajočem se jubileju, modrovanja o obvoznici, narodnjaška priseganja in odklanjanja, pričakovanja in dileme, a dogodku se ni bilo več moč izogniti – datum je bil (hvalabogu) določen že pred 200 leti.

Oblikovan je bil javni razpis in nato razstavljeni predlogi za ureditev izbrane mikrolokacije v Vrbi.

Nabralo se je marsikaj, celo nerealizirani Plečnikov mavzolej se je nekje našel… Obveljal je uresničljivi (spremenjeni) predlog Ulrih&Co. – nenazadnje je bil v igri od samega začetka. Podpisali so pogodbo in začeli sodelovati, narisali dokončno umestitev spomenika v prostor: Prešeren bo na vhodu v Vrbo vsakogar prešerno »pozdravil«, za njim bo njegova rojstna hiša, zrl bo proti Kranju, na levi bo cerkev sv. Marka, na desni pa Triglav. Torej, »O, Vrba…« in »… okol’šna raja…« v enem.

Z županom smo se družno odpravili v Marmor Hotavlje – za podstavek kipa je bilo treba najti primeren kamen, dogovorili smo se tudi za popust in kamnoseško obdelavo monolita. Nazaj grede smo obiskali galerijo Zdravka Krvine v Gorenji vasi in našli – četrti odlitek našega Prešerna! Bil je naprodaj. Zvedeli smo za »hišno različico« njegove zgodbe. V vzneseni debati smo mu začeli iskati možnega kupca, predvsem pa čimbolj opazno, simbolično lokacijo. Strinjali smo se, da bi bila imenitna Knafljeva ustanova na Dunaju, ki je svojčas dajala podporo obema, Prešernu in Zajcu. Prav: galerija bo kip rezervirala, umaknila iz prodaje, navezali bomo stike z upravljavci Knafljevine in jih prepričali, skupaj bomo našli denar, imenitno, ni kaj! Krvina je odprl buteljko najboljšega, podali smo si roke in namero na moč zadovoljni zalili.

(No, kasneje smo res vse pripravili, dunajske ustanove dr. Rajšp je bil za, zato smo kaj kmalu poklicali vrlega galerista – ter doživeli pravi šok: »Kultura je kultura, kšeft je pa kšeft! Prešeren je prodan!« Kupec: kranjska FOV oz. Krvinov prijatelj (dekan) Jože Florjančič. Madona santa! Nekaj časa smo se usajali, se javno počili, celo v cajtnge so nas nabili, potlej se je pa vse skupaj poleglo – a z Dunajem seveda ni bilo nič.)

Kazalo je, da bo vsaj v Vrbi vse teklo kot namazano – pa ni. Vem, da ni bilo enostavno in zanesljivo vsega preveč, najti je bilo treba potrebni denar, narediti načrte za preureditev celotnega južnega vhoda v vas, razširiti cesto in ovinek, urediti brežine, infrastrukturo, instalacije, nenazadnje prostor za spomenik, oblikovati sinopsis proslave, vsebino in obliko priložnostnih publikacij, dogovoriti protokol »… osrednje državne proslave…«. Pa so količkali, se menili o tem in onem, nenazadnje so našli tudi izvajalca, ki pa ni in ni hotel ali mogel začel z deli. Kar naenkrat je prišla jesen, tri mesece pred svečanostjo ni bilo kaj dosti videti. Potem se je ulilo – in začeli so z deli, bolj ali manj v blatu do kolen.

Eni so se pridušali, drugi privoščljivo muzali, tretji zmajevali z glavami, češ, saj smo itak vedeli, da ne bo nič …, a počasi so se pojavili obrisi »nove« vedute Vrbe, podobne današnji. Manjkal je le še temelj spomenika, a so se že zmenili, kdaj bodo iz Hotavelj pripeljali podstavek. Bili smo tik pred zdajci.

Tistega nesrečnega dne sem se z Bleda povsem slučajno peljal proti Žirovnici. V Vrbi sem seveda pogledal proti gradbišču in opazil – postavljen podstavek! Kako?! Radovednost me je kar odnesla tja. »Živjo! A so ga že pripeljali?« »Že stoji!« »Kje je pa Ulrih?« »Kdo?« »Ja, kipar, načrtovalec postavitve, moral bi biti zraven, pa Ljubo Zidar tudi!« »Nimam pojma, tisti iz Marmorja so prišli, postavili, zalili in se odpeljali! Je, kar je, cement je že zagrabil!«

Ogledal sem si v plastiko zavito silhueto stilizirane »postave brez glave«. »Čakaj, čakaj – kam pa je obrnjena? Saj je povsem iz smeri! Namesto proti Kranju gleda nekam v Ribčeve češplje!? Kako je pa to možno?« »Ja, pa kva poj, smo morali razširiti ovinek, pa smo prestavili podstavek!« »Sami?« »Ja, saj ni bilo nikogar, ki bi nam drugače zakomandiral! Ni več časa, moramo zaključiti, proslava je čez par dni!« »Tako ne more biti! Imate telefon od Marmorja? Tole bodo odpeljali, beton je še moker!« »To bi pa rad videl! Ja kdo pa sploh si, da se tako repenčiš?« … Hotaveljčane sem »ujel« nekje pri Škofji Loki. »Obrnite, vse je narobe…!« In so se vrnili.

Vmes sem poklical Vasjo, Ljuba, župana, Marijo Lužnik, novinarko Vlasto Felc, prišel je tudi Andrej Mlakar in začel snemati. Narod naš dokaze hrani. Časopis Delo je naslednji dan objavil novico in fotografijo: »… Komaj so ga postavili – so ga že odpeljali…!?«

No, naredili so nove temelje – Vasja je bil to pot zraven, naredili so vse načrtovano, vidno in nevidno, orientirano v pravo smer, edino za talno osvetlitev je bilo prepozno.

Pod podstavkom je odtlej tudi niša, v katero smo ob ponovni postavitvi v posebno jekleno kaseto shranili

darilno pogodbo, s katero donatorji Občini Žirovnica ter še posebej Vrbi poklanjajo kip, takratnega tisočaka s Prešernovo podobo, tudi Delo z gornjo burleskno novico. Sredi veselega simboličnega dogodka se nam je približala soseda Tončka Žvan, rekoč: »A vas kaj zebe?« »Seveda!« »Grem po ta kratkega!« Seveda ni bil nihče proti. Rekel sem ji še: »Saj bi ga France tudi, če bi bil tu!«

Vrnila se je s ta domačim, ki nas je prijetno ogrel. »Tole je pa za Franceta!«, je rekla in nam podala majhno stekleničko s taistim. Takoj smo jo dali v kaseto, tako da ga ima Ribčov France sedaj »kurjavo« vedno na dosegu.

Zmenili smo se, da se bo France Prešeren (v Zajčevi upodobitvi) vrnil domov na svoj 200. rojstni dan zjutraj.

(nadaljevanje naslednji teden)