»PRED OGNJEM DOM, PRED TOČO MI PŠENICO BI BLIŽNJI SOSED VAROVAL – SVET’ MARKA.« ali ZGODBA O NESREČNI (h)RIBČEVINI

Prešerno bratovščino sem že omenil. Nihče je ni ustanovil, zasejala se je kar sama, vzklila pa iz notranje potrebe in hotenja. Njene korenine segajo daleč nazaj, v osemdeseta, ko smo se raznobarvni kulturniki, sešteti v pisano podobo takratne jeseniške Kulturne skupnosti, na 3. decembra skoraj skrivaj sestajali v hiši Prešernove rojstne hiše in slavili rojstvo Ribčovga Franceta. Ideje o javnem praznovanju njegovega rojstva takratni vrhovi niso podpirali; pravzaprav so jo rahlo vznemirjeni, živčni in hudi vztrajno zavračali češ, kulturni praznik je zapovedan, »…en sam, nam vsem dan…«. »Kaj se pa greste? Kaj pa je bil ob rojstvu? Vekajoče dete – in nič več…!« Morda sta jih motila tudi hkratno koledarsko sporočilo neizbežnega začetka adventnega časa ter bližina posvečenega, še vedno na pol zatajevanega in zlovoljno švohotno odsvetovanega  praznovanja še enega rojstva ob Božiču.

Kakorkoli že, nam je bilo ob zibki in zakurjeni peči za to »ideološko« bedo rahlo vseeno. Prešeren bi nas bil vesel. Marsikaj se je namodrovalo, naložilo in napletlo ob teh zastrtih večerih, nič prevratniškega – korajžnega za tiste čase pač. Oskrbnica – Pogačnikova Justa – je vedno pripravila kaj spodbudnega, še posebej tisto leto ob njenem odhodu v pokoj. Kot zadnja iz Ribčevega rodu se je pripravljala na selitev v novo domovanje, h Pogačnikovi mami blizu lipe; dotlej je z družino živela v hiši – muzeju. Ta je v »njenem« času dišala po domačnosti, življenju, vsakodnevni južini, dobri volji, skrbni roki predane gospodinje, se bohotila v poštirkanih prtih in vestno očiščenih muzealijah, odzvanjala je v otroškem vrvežu, se dičila v cvetočih rožah na oknih, na vrtu in v garklcu. K njej sem vedno rad zahajal, na pašo dobre volje in bero novic, o vsem in marsikom, tako da sem bil »na tekočem« in sem kot »pristojni SIS-ek« pravočasno izvedel, kaj vse bo treba postoriti.

»Kaj boste pa sedaj s hišo, ko bo v njej kar naenkrat še enkrat več prostora?« In smo jih začeli stresati iz rokava, zamisli seveda: ja, galerija bo v ta veliki sobi, »mala Prešerniana«, je rekla Beba…; sprejemna pisarna bo v kuhinji, s spominki in Poezijami vred, ljudje jih radi kupijo …; tudi v podstrešni sobi se bo dalo kaj narediti, … klet bi bila lahko, hmja, na pol skrito zbirališče, taverna pišočih, ustvarjalnih, razmišljujočih prijatlov Prešerna, … Zdravljica v živo, z obveznim sodom vrtovčana iz Vipavske doline, … pa klobase bodo visele na rajklnih v črni kuhinji, ta prave, pa še kakšen šunkn pa špeh, pa Prešernov kruh bomo spekli, … na vrtu bi bilo dobro nekaj narediti za šolske skupine…, v garklc bomo pa dali Prešernov spomenik, hehe, saj ga Vrba še nima… A denar? Se ga bo že nekje našlo.

Justa nas je sklatila na trdna tla. »Ja, že prav, ampak najprej morate skrete zrihtat – stranišča, WC-je, Ribč (Arko) vedno bolj nori, saj je vse narejeno na pol, na črno, pa tudi na obljube se je čisto pozabilo. To z njim bo treba pošlihtat, če ne bodo težave, ti rečem, pa marsikaj ima prav, so jih pravzaprav fejst našajbal, Ribče. Ne vem, kdo jih bo sedaj krotil, še jest sem jih komaj, se skoraj ne zgovarjamo več, pa smo v žlaht’«. Hm, bomo že nekaj stuhtali, da bo za vse dobro…

Temno slutnjo smo pregnali nekam v kot in še naprej lebdeli v vznesenem razbiranju prešernega potanuštra.

No, denar je kmalu napihal orkanski karavanški veter, ki je dodobra razrahljal in razkril številne strehe po Kašariji, tudi tisto na Prešernovi rojstni hiši. Izkazal se je jeseniški proračun, pa tudi takratna osrednja slovenska Zavarovalnica, pa Kranjčani so našli nekaj za novo zbirko. Pokrpali smo streho in nato kar nadaljevali, uredili galerijo s Prešerniano (še enkrat hvala, Beba Jenčič in Matic Suhadolc), zraven še nujno potrebno sprejemno pisarno, prebelili fasado, celo klet smo pospravili, v njej odprli prvo buteljko in zrecitirali Zdravljico,  a na koncu je ideja o taverni vseeno obstala ob varnostni ograjici na vrhu kletnih stopnic in prazni mošnji. V novi »hiši« – galeriji so realizirali pravo malo preslikavo ta prave, dobila je peč, pa klop iz različnih dekorativnih vrst lesa…, to pa stane (se sprašujem, kam so ju prenesli – danes ju ni več v Vrbi).

Justo je polna vneme nadomestila Jožica Završnik, ki se je poprej kalila v Finžgarjevi hiši; tja je prišla Mira Novak z Jesenic, ki se je predano poosebila z novo vlogo.

V tistem burnem, a na moč ustvarjalnem času smo dokončali še Liznjekovo hišo v Kranjski Gori, pa Triglavsko muzejsko zbirko v Mojstrani, za povrh še Kosovo graščino sredi starih Jesenic, na Rodinah smo se vse pogosteje pogovarjali o ureditvi spominske zbirke v Jalnovi hiši ter ob nemajhni jezi Jeseničanov našli prva proračunska sredstva za razvoj in obeležitev Poti kulturne dediščine. »Ejga, pejte vi nekam s tistmo Prešernam…«, so preroško bentili. Vse je klicalo in hlepelo po novih vsebinah in pristopih, dodanem strokovnem znanju, programski povezanosti, kontinuiteti, novi obliki organiziranosti. Na čelo te štorije je takrat stopila etnologinja in umetnostna zgodovinarka Slavica Osterman, svetovljanka z Bleda, ki je kaj kmalu na moč opazno napovedala nova poglavja na jeseniški kulturni sceni. Vse skupaj je seštela v Muzeje jeseniške občine in ob tem kar dobro shajala z Železarskim muzejem, ki ga je še vedno v vsem vodila in podpirala jeseniška železarna. Ne bom pozabil, kakšen vihar je prepihal ulice pod Murovo, ko je Slava napovedala »svojo« prvo razstavo (kipar Drago Tršar) v novi galeriji v pritličju Kosove graščine. Joža Varl, prizadevni alfa & omega  jeseniške ljubiteljske kulturne scene, tudi likovnega DOLIKa, simbolični vodja »rdečega odra« danes razsutega Delavskega doma pr’ Jelenu, je po uredniško grmel v »svojem« Železarju, vsi »ta novi« smo bili kar čez noč nevarni neosveščeni politično dezorientirani rokomavharji, ki se gremo nekaj po svoje, mimo »…smernic razvoja samoupravne kulturne politike, veljavnih resolucij  in znanih kulturnih potreb delavskega razreda…«. »Vse ve, vse zna, … drugega pa nič«, je takim svojčas zabrusil Edvard Kocbek. Bolj ko je Joža s svojimi vred robantil, večji lušt smo imeli, nove strani so bile vse bolj popisane, ljudje so vse pogosteje pripisali preprost »Še!«.

Pa pojdimo nazaj v Vrbo, kjer so pometale nove metle. Kaj hitro je počilo. Dobra beseda ni lepega mesta našla, Jožica in Slava sta me preplašeno poklicali na pomoč, Arkova – Ribčova – sta z vrsto razlogov (pre)glasno zahtevala svoje. Seveda sem šel, nenazadnje sem moral, službeno. Pričakali so me vsi trije: mama Marija, oče Polde, tudi sin Janez, ki se je takrat držal bolj pri strani in še zdaleč ni kazal podobe »zlobca iz Vrbe«, s katero so ga ovesili trideset let zatem. Je bilo kar »živahno«, oče je v bran Ribčevine nad mojo idealov polno glavo dvignil kar grablje, no, pa ni bilo bušk, čeprav sem bil menda (kar čez noč in naenkrat) vsega jaz kriv. Seveda so godljo zakuhali mnogi drugi šefi, daleč pred mojim mandatom.

»O, Vrba…«, sem kot nadebuden mulc 1966 recitiral za Pionirski TV tednik. Le kaj bo z Ribčovo barko, sem se spraševal skoraj dvajset let pozneje.

Nekako smo se le zmenili, skušali smo si verjeti, še vpiti sta nehala, nenazadnje smo bili poprej kar dobri znanci, tudi z Janezom sva si bila vedno dobra. Svoje dni sem rad in dokaj pogosto zahajal v njihovo gostilno, marsikoga sem pripeljal tja (in k Flisu).. Škoda, ker je niso obdržali – še danes bi bila uspešnica, prava zlata jama, to vedo vsi grabežljivi aktualni mohantarji trenutno vladajočega župana, z njim vred vsi čistokrvni »kašarski« pr’tepenci z mavričnim političnim pedigrejem. »Ribčevina« je naša«, je nedavno zadovoljno poprdeval eden od njih in smrdačil s hrbta svojega kljuseta…

Slava se je po tisti epizodi z Arkoti zavezala, da bo skušala kot nova upravljavka Prešernove hiše nekaj urediti. »Nekaj« je potlej res bilo, prav veliko ne, še danes je vse skupaj ena sama papirnata štala in nateg v imenu strateških nacionalnih in lokalnih interesov. Menda je zrasla tista garaža na dvorišču, a mene je takrat že odneslo v Ljubljano.

Več v prihodnje, za najbolj vztrajne pa bo na moč poučno tudi branje, ki ga bodo našli na https://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/zalostna-usoda-presernovega-rodu-z-ribiceve-domacije/302117.

 

Slavko Mežek