PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2016 SO PODELJENA
Gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine Kultura – Natura Slovenija je v soboto, 6. maja 2017, v kulturnem domu v Vipavi to pot že sedmič zapored podelilo priznanja Naša Slovenija.
Priznanja je podelil predsednik gibanja Kultura – natura Slovenija Slavko Mežek.
Častni pokrovitelj razpisa in podelitve priznanj Naša Slovenija 2016 je bil minister za kulturo RS Anton Peršak, ki pa se dogodka žal ni mogel udeležiti.
Gostiteljica dogodka sta bila Občina Vipava in njen župan mag. Ivan Princes, soorganizatorja pa Zavod za turizem TRG Vipava (www.izvirna-vipavska.si) in Škoijska gimnazija Vipava.
V priložnostnem kulturnem programu sta sodelovala mešani in fantovski zbor Škofijske gimnazije Vipava (zborovodji Meta Praček in Jurij Ferletič; www.sgv.si) ter Folklorno društvo Vipava (www.fdvipava.si). Program sta povezovala Tinkara Božič in Bor
Priznanja Naša Slovenija so vedno pozornost trajne umetniške vrednosti – to pot jih je oblikovala keramičarka – lončarka Barba Štembergar Zupan (www.v-oglje.si).
Svečanosti so se udeležili letošnji laureati s spremstvi, nekateri dosedanji prejemniki priznanj (gl. www.kultura-natura.si, zadnji dve strani), prijatelji in podporniki gibanja Kultura – Natura Slovenija, mediji in zainteresirani domačini.
Gostje so se po prireditvi družili v dijaškem domu ŠGV, si nazdravili z županovim vinom ter si na koncu v spremstvu domačih vodnic ogledali Vipavo.
Bilo je svečano, prijetno, iskreno, prepričljivo, prijateljsko in zavezujoče.
Vsem prejemnikom letošnjih priznanj Naša Slovenija še enkrat iskreno čestitamo. Počaščeni smo, da s svojimi dragocenimi prizadevanji in uspešnimi, zglednimi dejavnostmi krepijo in bogatijo naša skupna prizadevanja pri uveljavljanju slovenskih prepoznavnosti ter krepijo vitalno mrežo gibanja.
Naslednje leto bo podelitev priznanj Naša Slovenija 2017 v občini Razkrižje na drugem koncu Slovenije, na meji s Hrvaško. Razpis bo objavljen novembra 2017.
…………………………………………………………………………………………………..
V nadaljevanju objavljamo obrazložitve za posamična priznanja in nekaj fotografij (avtorja
(napisi kot projicirani v Vipavi)
ZBOR ZBIRK – KULTURNA DEDIŠČINA V ZBIRKAH MED ALPAMI IN KRASOM
Projekt ZBOR ZBIRK je potekal od 1. 10. 2012 do 31. 3. 2015. Namenjen je bil evidentiranju, popisu, ureditvi, predstavitvi, promociji in strokovnemu ovrednotenju 34 zasebnih, društvenih in občinskih zbirk kulturne dediščine Najdemo jih v zamejstvu – v Kanalski dolini, Reziji, Nadiških in Terskih dolinah – ter v Gornjesavski dolini, na Tolminskem, Kambreškem, Ligu in v Brdih na slovenski zahodni strani. Večinoma gre za zbirke, ki jih hranijo zbiralci na svojih domovih in so nastale brez kakršnekoli finančne pomoči, le iz zavesti in želje domačinov, da bi pričevanja o krajevni kulturi ohranili pred propadanjem.
Vse dokumentirane zbirke so izrednega pomena, saj pripovedujejo o kulturni dediščini v svojem okolju ter povezujejo zbiratelje, strokovnjake in lokalne skupnosti.
Zbirke so tipsko in vsebinsko zelo raznolike in pričajo o družbenih odnosih, zgodovinah družin, o šegah družinskega in letnega ciklusa, o tradicionalnih gospodarskih dejavnostih, krajevnih obrteh in obrtnikih, o izseljenstvu in sezonstvu, o glasbi, umetnosti, verovanju itd., skoraj vse tudi o 1. in 2. svetovni vojni. V okviru projekta so bili urejeni številni razstavni prostori, za boljšo obveščenost obiskovalcev pa je bilo vzpostavljenih tudi enajst informacijskih točk.
Projekt ZBOR ZBIRK – Kulturna dediščina v zbirkah med Alpami in Krasom je bil izveden v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija – Italija 2007–2013 in sofinanciran iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj ter iz nacionalnih sredstev. Poleg vodilnega partnerja, Inštituta za slovensko narodopisje pri Raziskovalni postaji ZRC SAZU v Novi Gorici, je v projektu sodelovalo še deset partnerjev.
Zbor zbirk je prava mala transverzala po raznolikih prepoznavnostih zgodovinsko povezanega sosedskega čezmejnega prostora, ki vabi k vedno novemu odkrivanju in spoznavanju naše skupne kulturne dediščine.
DRUŽINA AVSENIK iz Begunj na Gorenjskem
Slovenska narodno-zabavna glasba je ena glavnih glasbenih prepoznavnosti Slovenije, ki smo jo tako Slovenci kot kulturni prostor okoli nas posvojili kot novodobno različico ljudskega glasbenega izražanja. V mnogočem jo je utemeljil, razvil in uveljavil legendarni glasbenik Slavko Avsenik v sodelovanju z bratom Vilkom in svojimi muzikanti. Ta kulturni glasbeni fenomen je doživel ustrezno strokovno raziskavo, mednarodno predstavitev in raznolike nadgradnje tudi skozi predana prizadevanja celotne družine Avsenik. Svoje izjemno glasbeno izročilo je ob koncu kariere seštel v multimedialni kulturno-izobraževalni center že pokojni Slavko Avsenik, njegovo vizijo pa so nadgradili tudi pokojna žena Brigita, sinovi Slavko, Martin in Gregor ter vnuk Sašo.
Center sestavlja več samostojnih, programsko zaokroženih organizacijskih enot: muzej, galerija, založba, glasbena šola, prireditveni center – dvorana, festival Avsenik, tekmovanje mladih harmonikarjev, itd. Prav vse odlikuje strokovna priprava, posrečeno vsebinsko prepletanje in prepričljiva izvedba.
Center s svojimi prizadevanji širi védenja o pojavu, specifiki ter povezanosti narodno-zabavne glasbe in ljudske glasbe pri nas. S tem spodbuja nove rodove glasbenikov k rasti ter ustvarjanju novih glasbenih izražanj na že prepoznanih in uveljavljenih osnovah. Obenem na najboljši možni način predstavlja tako hišno – Avsenikovo – kot gorenjsko in slovensko kulturno izročilo množicam obiskovalcev iz vse Slovenije in tujine.
ddr. MARIJA STANONIK, snovateljica, pobudnica in urednica monumentalne zbirke slovenskih folklornih pripovedi GLASOVI.
Poklicna in strokovna pot dr. Marije Stanonik je povezana s slovstveno folkloristiko, slovenistiko in etnologijo, še posebej na Inštitutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU, kjer je vodila številne raziskovalne in druge odgovorne projekte. Njena bibliografija šteje preko 1000 enot, za svoje delo je prejela številne ugledne nagrade in priznanja.
Po zaslugi ddr. Marije Stanonik torej Slovenci premoremo zbirko slovenskih folklornih pripovedi Glasovi. V njej je od leta 1988 izšlo že 48 knjig, v katerih je dokumentiranih 18.058 pripovedi. Za sodelovanje pri zbiranju gradiva je navdušila okoli 700 zapisovalcev in več kot 4000 pripovedovalcev, ki jih je uspešno združila v poslanstvu ohranjanja pripovednega bogastva našim zanamcem. V zbirki so zbrani dragoceni dokumentarni podatki ter svojstven slovar več kot 31.000 narečnih besed. Monumentalni knjižni ciklus Glasovi se tako postavlja ob bok Štrekljevi zbirki Slovenske narodne pesmi.
Gibanje Kultura – Natura Slovenije je počaščeno, da lahko in da sme ddr. Mariji Stanonik, neutrudni raziskovalki in varuhinji slovenskega ljudskega pripovednega izročila, podeliti priznanje Naša Slovenija 2016.
RTV SLOVENIJA – ODDAJA SLOVENSKA ZEMLJA V PESMI IN BESEDI ob 50-letnici.
Javni mediji nas spremljajo na vsakem koraku in sleherni trenutek ter so nepogrešljiv del našega bivanja, življenja in osebnega zorenja. Zadnje čase se v pravi medijski poplavi vse pogosteje zdi, da se marsikdaj in marsikje samovšečno utapljajo le še v hlastanju za profitom in ceneno všečnostjo brez vizije, odgovornosti in dodane vrednosti.
Zato so tolikanj bolj dragocena predana, strokovna, kontinuirana programska prizadevanja tvorcev oddaj, kakršna je že 50 let nedvomno oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi naše nacionalne radijske hiše. Pravzaprav je težko najti besede, ki bi zmogle ovrednotiti to enkratno, zgodovinsko pomembno opravljeno delo in zvočno sporočilo. Zbrano dokumentarno gradivo je plod tisočev srečanj sodelavcev oddaje z ljudmi in s še vedno živo, čeprav ponekod žal že ugašajočo dediščino najrazličnejših možnih predznakov. Ohranja početja in ustvarjalnost našega človeka ter raznoliko prepoznavnost naše dežele. Še posebej skrben je bil vseskozi odnos tvorcev oddaje do slovenske ljudske glasbe, saj se je od prve oddaje oktobra leta 1966 v arhivu nabralo več tisoč oddaj, ki hranijo okoli 24.000 različic ljudskih pesmi in viž. Torkovi večeri so na popotovanjih po slovenski zemlji skozi leta pridobili izjemno široko in hvaležno predano publiko, ki ni le poslušala, ampak je ustvarjalcem pogosto posredovala tudi dragocene podatke o usihajočem ljudskem izročilu, godcih, pripovedovalcih…, marsikdaj zadnji hip in v povsem skritih kotičkih našega podeželja.
Priznanje naša Slovenija želi biti skromna pozornost številnim predanim snovalcem in oblikovalcem oddaje, ki je v mnogočem sooblikovala in spodbujala identiteto in samozavest slovenskega človeka, obenem pa ustvarila ter napolnila neprecenljivo zakladnico ljudskega, predvsem glasbenega kulturnega bogastva skupnega slovenskega kulturnega prostora. Priznanje želi biti tudi izraz pričakovanja in prošnje osveščene slovenske javnosti za nadaljevanje tega davno začetega in nenadomestljivega radijskega poslanstva.
KLEMEN KLINAR s Planine pod Golico za projekt hišnih imen KAKO SE PRI VAS REČE?
Poklicno delo in prostočasne raziskovalne dejavnosti so Klemena Klinarja usmerile k odkrivanju kulturne dediščine domačih krajev. Še posebej se je posvetil zbiranju hišnih imen v jeseniški občini. Skupaj s sodelavci je to povedno gradivo zbiral že v 284 naseljih v kar 17 občinah po Gorenjskem; tako so zbrali že preko 8700 hišnih imen. Strokovno delo nadgrajujejo na terenu, kjer ugotavljajo še vedno živo rabo zbranih hišnih imen med domačini. Doslej se je tematskih srečanj udeležilo že več kot 1000 ljudi, ki nadgrajujejo svoja znanja, se bogatijo v medgeneracijskih odnosih ter postajajo aktivni uporabniki in del žive nesnovne dediščine okolja, v katerem živijo. Zbrana narečna hišna imena so izšla v vrsti krajevnih publikacij. Lastniki domačij lahko dobijo tudi brezplačno lično izdelano tablico s hišnim imenom – tako je svoja imena ponovno dobilo preko 4500 gorenjskih domačij. Vse zbrano gradivo je dostopno na spletni strani, zgledu in dobri izkušnji z Gorenjske pa naj bi se pridružili tudi drugod po Sloveniji.
RIBIŠKI MUZEJ TRŽAŠKEGA PRIMORJA
Prizadevanja za ustanovitev oziroma ureditev ribiškega muzeja je zorela kar nekaj desetletij. Zanjo se je dolgo neumorno zavzemal upokojeni kapetan Bruno Volpi Lisjak, ki je leta 1995 objavil svojo prvo, kar temeljno monografijo Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave. Sledile so še druge publikacije, zraven pa je zorela zavest o potrebi za zbiranje, zavarovanje in ohranjanje ribiške materialne dediščine. Rodila se je ideja o Ribiškem muzeju v Križu, največji ribiški vasi na Tržaškem. Potrebne aktivnosti je vodilo Združenje za Križ – leta 2005 so tako položili temeljni kamen, odkupili so ribiško hišo, začeli so z Ribiškimi dnevi, septembra 2016 pa so muzej tudi uradno odprli.
Poleg pestre materialne dediščine muzej zbira, ohranja in predstavlja tudi tipične narečne izraze s tega področja. Pri tem poudarja zgodovinsko dejstvo, da so bili ribiči na Tržaškem dolga stoletja izključno Slovenci, da je torej tržaška obala do Timave pravzaprav zibel slovenskega pomorskega ribištva. Muzej predstavlja tudi enkratni čoln deblak, imenovan čupa, ki je ostal v rabi vse do 2. svetovne vojne, in tradicijo tunolova, ki je prav tako posebnost v ribiški dediščini severnega Jadrana.
Ribiški muzej je bil dolga leta tudi zgovoren primer pomanjkanja kakršne koli podpore odgovornih naslovov, posameznikov in institucij, tako na italijanski kot na slovenski strani. Na drugi strani k sreči predstavlja tudi zgleden primer prepričanega, a napornega vztrajanja peščice posameznikov v prizadevanjih za ohranitev in uveljavitev skupne kulturne dediščine.
Gibanje Kultura – Natura Slovenija upa in pričakuje, da bo s skromno pozornostjo – priznanjem in z javno zahvalo tvorcem Ribiškega muzeja spodbudilo čim širše zanimanje Slovencev iz »matice« za spoznavanje več kot tisočletne slovenske zgodovine, vsakršne dediščine, predvsem pa ustvarjalnega današnjega slovenskega utripa na skrajnem severnem robu Jadrana. Za mnoge v Sloveniji je to žal še vedno (ne)znano in vse bolj pozabljeno zamejstvo.
arhitekt STOJAN LIPOLT.
Gospod Stojan Lipolt je eden najbolj vztrajnih, prizadevnih, ustvarjalnih in prodornih varuhov tako stavbarske kot tudi druge kulturne dediščine na Krasu. Kot arhitekt je sodeloval pri uspešni obnovi več kraških domačij, npr. J’kopinov skedenj v parku Škocjanske jame, pa domačija Šajna v Šepuljah, Betančena domačija v Betanji itd. Spomnimo se njegovih prizadevanj za ohranitev Cesarske štirne na ŽP v Divači, ki je žal ni bilo moč rešiti pred pajdaško sprego neodgovrnih »ajzenponarjev«, EU-koritarjev in servilne, neodločne »stroke«.
Stojana Lipolta zanimajo vse plasti naše skupne dediščine, zato že od 2010 dalje pripravlja in vodi tematske pogovorne večere o z naslovom Divača – mesto nad Reko. Na teh dobro obiskanih večerih v Škrateljnovi domačiji – doslej jih je bilo 28 – se zbirajo uveljavljeni eksperti, avtoritete in osveščeni somišljeniki, ki jih zanima varovanje in ohranjanje raznolike kulturne in naravne dediščine. Pripravlja jih tudi v drugod po Krasu, celo v bližnjem zamejstvu. Menda so prepoznavni tudi po tem, da vedno zmanjka stolov za številno polsušalstvo. Teme so na moč različne: zgodovina, speleologija, arheologija, razvoj železnic, tehniška dediščina, kulturna krajina, kmetijstvo, arhitektura, urejanje podeželja ipd.
Arhitekt Stojan Lipolt je s svojim strokovnim znanjem in družbeno angažiranostjo / odgovornostjo neutrudni epicenter vedno novih pobud in spoznanj pri prepoznavanju, ohranjanju, obnavljanju in uveljavljanju raznolikih potencialov in dragocenosti slovenskega Krasa.
KATOLIŠKI DOM PROSVETE SODALITAS TINJE
Katoliški dom prosvete Sodalitas v Tinjah na Koroškem je zgledna kulturno-izobraževalna multikulturna ustanova, ki že dolgo izjemno uspešno sooblikuje in uveljavlja slovenski kulturni prostor ter gradi raznolike mostove med narodi – sosedi. Je »hiša izobraževanja, dialoga, umetnosti in srečanja«.
Obseg raznolikih dejavnosti je prperosto osupljiv, razviden iz vsakoletnih katalogov z zgovornim imenom: Dialog. Njihovi programi se dogajajo skozi celo leto in predstavljajo enega temeljnih stebrov ozaveščanja in kompetentnosti slovenskega življa na Koroškem in širše.
Začetki doma segajo v trideseta leta preteklega stoletja. Iz nekdanje skromne hiše duhovnih vaj je z leti prerasel v sodoben seminarski in konferenčni center. S svojimi dejavnostmi in pobudami posega na vsa področja duhovnosti, umetnosti, medčloveških odnosov, humanistike, usposabljanja za različne dejavnosti in ustvarjalnosti, celo na področje nevsiljive politike. Še posebno pozornost namenja odkrivanju, raziskovanju, uveljavljanju in s tem ohranjanju raznolike slovenske kulturne snovne in nesnovne dediščine na skupnem slovenskem etničnem prostoru, pa tudi povezovanju Slovencev od koderkoli in vsepovsod. Zgledna so tudi njihova globalna humanitarna prizadevanja, npr. izgradnja t.i. Koroške vasi na daljnem Madagaskarju.
Za svoja prepričljiva in kontinuirana prizadevanja je dom Sodalitas prejel že več javnih priznanj, tako v Avstriji kot drugje. Zato smo ponosni, da že dolgo sodelujemo in se smemo njihovemu predanemu delu pokloniti tudi s priznanjem Naša Slovenija,
gospod ANTON BEDENČIČ, duhovnik s Tabra v občini Repentabor na tržaškem Krasu
Ker je bil g. Bedenčič na romanju na Cipru, je priznanje v njegovem imenu sprejel župan občine Repentabor, gospod Marko Pisani.
Gospod Anton Bedenčič je salezijanski duhovnik, ki se že 40 let razdaja na Tržaškem, kamor je prišel iz Ljubljane. Tako kot razgledni romarski Tabor tudi gospod Bedenčič povezuje Kras in Trst. S svojim delom in zgledom ohranja vezi med Slovenci z obeh strani nekdanjih meja ter krepi sodelovanje med ljudmi dobre volje na narodnostno mešanem območju. Velik pomen pripisuje delu z mladino in vsemi pobudniki kulturnega, izobraževalnega, vzgojnega, celo družabnega sodelovanja med njimi. Vodi Marijanišče na Opčinah, spodbuja delo kulturnih skupin, kot dekan usklajuje delo slovenskih 14 župnij.
Njegovo strpno, vztrajno in tehtno vsestransko delo med Slovenci in njihovimi sosedi v zamejstvu predstavlja enega od stebrov slovenstva na Tržaškem. Na takšnih stebrih pa sloni tudi preživetje slovenske dediščine in stvarnosti v zamejstvu, kjer pozitivna klima in odnos do vsega slovenskega, od človeka do jezika in skupne kulturne dediščine, nista vedno samoumevna.