POBUDA ZA REŠITEV “(h)RIBČEVINE” 2011

Moje zadnje pisanje je strogo prebrala moja mama Mila in rekla: »Pa do konca napiš’, to pa ne sme v pozabo!« »Veš, da bom!«

V začetku aprila smo se poslovili od nje…

Za pisanje odtlej ni bilo ne volje ne časa. A obljuba dela dolg: zgodbo je treba pripeljati do konca; nenazadnje se bliža letošnji 3. december.

 

Prešerna bratovščina se je decembra 2011 spet srečala pri »našem« kipu v Vrbi, spet na »prešerni dan kulture«, po svoje seveda, brez požegnanih protokolov in vnaprej znanih govorcev. Vsako leto smo poiskali tudi kakšno sporočilno iztočnico, nič velikega, enkrat eden, drugič kdo drug, pač nekaj s »prešernega kupa« za primeren okvir spontanega srečanja, druženja in govorjenja.

Svoj čas me je na moč pritegnil pogovor s pokojnim slikarjem Brankom Čušinom s Koroške Bele, ki je trdil, da hišno ime »pr’ Ribč’« nima prav nič z »ribiči« ter pravzaprav izvira iz starodavnega ledinskega imena »pr’ hribč’«, torej označuje kmetijo pri hribčku, na katerem na samem začetku Vrbe stoji cerkev sv. Marka; tisti h naj bi se po kašarsko obrusil, pa je ostal ribč. Hm, če je res tako, potem Slovenci že dolgo v prazno govoričimo o »Ribičevem« Francetu. Da bi vedel kaj več, sem poklical radovljiškega raziskovalca »Dežele« Jureta Sinobada, ja, celo igralca Gregorja Čušina, ki je tudi vedel nekaj o očetovih raziskovanjih, ter še sam prebrskal nekaj virov. Bojda ima teza oporo v starih blejskih urbarjih, morda še kje, a brskanje me ni pripeljalo prav daleč. Za »disertacijo« o (h)Ribčevini se vsekakor (še) ni nabralo zadosti pisnega, a tudi o tem, da so bili Prešerni kdaj ribiči, ni bilo moč nikjer ničesar najti; še najbližje temu je bil eden od starih stricev, ki ga je življenje z Gorenjske odplavilo v Trst… Toliko o tem mikavnem izzivu.

Malo pred praznikom sem radovedno prebiral tudi pompozne časopisne naslove, da se Ribčevina prodaja za velike denarje. Janez Arko, takrat po krivici in po zaslugi »blond-medijev« že splošno znan kot »nevarni zlobni sosed« (!?) Prešernove rojstne hiše, ki ga je treba zaradi varnosti šolarjev in drugih obiskovalcev čimprej »odstraniti«, je v cajtngah  malce žlehtno, a zagrenjeno predlagal poceni rešitev: »Vsak Slovenec naj za »ofer« da samo en evro, pa se bom kot zadnji Ribč takoj odselil s svojega doma…«. Koliko nas že je, (pravih) Slovencev?

Ja, preostala Ribčevina bi tako dokončno padla v v roke slovenske »kulture« ter se čez noč spremenila iz veleproblema v pravcati »mavzolej na slovenskem Parnasu« in v zlato uokvirjeno  kulturno  nacionalno zaprisego. Prvi del te nacionalne sage je v tridesetih vodil Fran Saleški Finžgar, v Prešernovi rojstni hiši uredil spominski muzej, za takratne lastnike Vovkove, p.d. Ribčeve pa v neposredni bližini dal zgraditi nadomestno novo hišo, današnje domovanje Janeza Arka; danes že smemo povedati, da je takratni »projekt« za seboj pustil kup šlamastike in nedorečenosti, ki danes tepejo prav Janeza Arka. »Daleč so ga prignali«, sem pomislil ter si v časopisu ogledoval fotografijo z njegovim besno nemočnim sporočilom, zapisanim na straniščni steni za Prešernovo hišo. »Tole se ne bo dobro končalo, tega nesrečnega človeka bodo uničili, ugonobili …«, se mi je utrnilo.

No, skočimo nazaj, v praznični december 2011. Za malo prešernožlehtnoben praznični izziv sta bila gornja »ocvirka« zadosti dobra, animativna, prepričljiva v svoji nedorečenosti. O tem bomo govorili, saj je treba.

Najprej apel: Slovenci – odkupimo »(h)Ribčevino«!

Euro na glavo – drobiž, bagatela, mala malica, hehe! Mimogrede, saj so naši predniki v tridesetih letih prejšnjega stoletja odkupili že Prešernovo rojstno hišo v Vrbi, pa v šestdesetih Finžgarjevo v Doslovčah in sredi osemdesetih še Čopovo v Žirovnici – vse so postale danes dobro obiskani spominski muzeji. »(h)Ribčevina« bi bila smiselni začetek ali zaključek, vsekakor pa dodana vrednost že zdavnaj sprejete in uveljavljene Poti kulturne dediščine, ki so jo v življenje prav tako pospremili domači šolarji proti koncu sedemdestih.

In za zraven: nova uganka iz nabora splošno privzetih slovenskih mitov, nekako v Prešernovem stilu: »… al’ prav se reče pr’ Ribč al pr’ (h)ribč?…«.

To bo hec, tudi novinarji bodo ugriznili v svežo »ovcirkovco«, daleč bo zadišalo, povsod slišalo, morda se bo celo kaj premaknilo.

  

Tistega prešernega dne je torej lilo kot iz škafa. Kljub temu se nas je ob Zajčevem Prešernu zbralo in zmrzovalo kar nekaj, celo presenetljivo veliko. Poleg »mojih« »nepogrešljivih« me je razveselilo nekaj zamejcev, novinarjev, znanih bistrcev, še posebej pa večja skupina pevskih prijateljev iz »mojih« zborov, celo nekaj večno mladih »a-pe-ze-jevcev«. »… Petje torej bo…«, sem bil vesel.

In smo začeli, kar z Zdravljico, vse kitice po vrsti, vse do tiste, ki je danes naša himna in še zadnjo za povrh. Potem je vsak lahko kaj povedal, zrecitiral, dodali smo še Luna sije, spili en kozarček in nazdravili. Sam sem v svet vrgel provokacijo o odkupu ter še tisto drugo o (h)Ribčevini…, publika je pritrjevala in bila takoj Za; potlej je pa zagrmelo na nas.

S škarpe za spomenikom je na nas polno vedro gneva zlil bližnji sosed – Ribčov, Janez Arko; vse s tiste betonske stene pri muzejskih WC je zmotilo in popacalo praznično vznesenost, pa še kaj zraven. Ja, »napadel« nas je tisti »nevarni« Arko iz medijskih »novic« in škodoželjnih tračev.

»Janez, kva se pa dereš, sej ti noben nč noče; dol prid, pa povej, kva te tiši, kva j narobe! Te bomo poslušal, verjem!«, sem mu dejal v imenu vseh. Pa se ni ojunačil: še nekaj je zarentačil in se navidez nemočno umaknil v svoj bes. Soočenje je obviselo v zraku, vsi skupaj nismo vedeli, kaj z njim in s seboj, potihnili smo kot da nas je Janez presenetil sredi greha. Nobenega zmagoslavja ni bilo čutiti, nobenega obsojanja, nelagodje je lilo po nas in v nas, beseda je omrznila, … Sem začutil sočutje?

Pograbili smo buteljke in se pred pravim, nevihtnim grmenjem umaknili v praznično zakurjeno Prešernovo hišo.

Zbegani pogledi so se iskali v veži, hiši, ob zibki v kamri, na rodbinskem marmorju ob črni kuhinji, kisli nasmehi so se prepričevali in začenjali nove misli ter smiselno nadaljevanje našega prekinjenega druženja.

»Pravzaprav ima prav, tale Arko, tale Ribč,« je priletelo od nekod.

» A b’ ti prenašov, da b’ ti tauženti ceu let’ gazil po dvoriš, ti b’ biu pa tih, pa »klanjam se«, pa »kr’ svinejte po mojem, bom z veselam pospravu za vam, čeprov nimam nč od tga,«  je zapenil Zdenc, znani domači kulturnik. »Če pa kej reče, mu pa župan al pa kdor ma le cajt čez pet minut pošle polcijo al pa marico pred vrata, poj pa položnco z globo za »kaljenje javnega reda in miru«! Na svojm, ejga, na svojm mora vse to prenašat’! Še čudn, da dons sploh sme bit doma, da ga »iz varnostnih razlogov« niso že nekam odpelal! Ja, vsak b znoru, tko se na da žvet’!«

Vsi smo zgrabili za ta krik zdravega razuma in se zganili v prepričanju, da ju je treba obiskati, Janeza in Tanjo, se pogovoriti z njima, najti nekakšno rešitev, pa če jo hudič na repu prinese, samo da bo in da bo njima in Ribčevini v pomoč. Pogovarjali smo se samo še o tem, pa da je odkup treba izpeljati, za vsako ceno, če se domačijo res prodaja, ali pa pomagati kako drugače, če na tem (hvalabogu) ni nič.

Spet nas je zajela prešernost, dovtipi, šinfanje čez oblast in brezbrižno »ta veselo« ministrstvo, zavod za »spomeniško varstvo«, župana s policajskim pedigrejem in metodami, krajevno mafijo in advokate, ki se jim cedijo sline in bi se radi razlezli čez Ribčov vhod v Vrbo.

» Saj ne bi smela, a moram povedat: z Janezom in Tanjo delajo slabše kot z njunim psom, odvzeli so jima osnovno človeško dostojanstvo in popolnoma zanikali njune lastniške pravice. Živita pod strahotnim pritiskom in v neverjetni stiski. Pa nista slaba, da boste vedeli, sem vsak dan tako ali drugače v stiku z njima, veliko vesta, a je vse težje, nič čudnega…«, je dodala oskrbnica Mira in se strahoma ozirala, če si ne ogroža službe.

Bilo je kot v ekonom-loncu, pravičniška jeza nas je hotela kar razgnati.

K sreči se je v hiši oglasila pesem; olajšano smo se zlili vanjo. »Vzemite, namažite, je domača zaska, poskusite, je samo domače pecivo, pa še malo zalijte», se je prijazno oglasilo iz veže. »Hvala, pa saj imamo še svojega, vino pa ja ne bomo nosili nazaj domov, …, je dober, vipavski, se itak spodobi, že zaradi Vrtovca, Prešerna in njune Zdravljice…«. Pa smo udarili venček vinskih, kaj pa drugega.

Potlej so se odprla obokana vhodna vrata. Vstopil je žirovniški župan Pogačar. »Sem prišel pogledat, kdo pravzaprav je ta prešerna bratovščina.« Nič »dober dan«, pa tudi to ga ni zanimalo, kdo vse je zraven. »Nismo vajeni, da se v muzeju takole dere in pijančuje, mi smo na nivoju«, nas je podučil. Ljudi je zganilo, med nami je bil akademik, nekateri pevci so si v življenju prislužili pevske penzije in jim župan ne bi mogel niti not obračat. Kdo pa je tale in kaj hoče? »Če je to vaš nivo, vas ne rabimo, bomo že sami, tako kot doslej«, je bil srepega pogleda oblastno »prijazen« še naprej. »Bohnedej!«, se je oglasilo v ozadju. Razumel je, se obrnil in odšel.

Ljudem je bilo tisti hip vse jasno – in vsi so stopili na Ribčovo stran. V Prešernovi hiši je kar vrvelo…

Mira mi je takrat povedala, da bo v Vrbo kmalu prišla nekakšna kulturna karavana iz Ljubljane, da se bodo šli menda nacionalni apel z nazivom »Zadnji vlak za kulturo« in da se bo morala pripraviti zanje, torej, a bi lahko počasi … Ja, pa tudi župan jih bo posebej nagovoril, saj je za to tudi prišel.

»Se vid’mo! Dobro bodi! Poklič’! Samo reci, pa pridemo!« itd. In smo se razšli. Radio je takrat že poročal, da bomo odkupili Ribčevino, meni se pa še sanjalo ni, da tistega »prešernega« dne v Vrbi še ni konec.

O tem pa naslednjič.