POBUDA ZA REŠITEV »(h)RIBČEVINE« (2)

POBUDA ZA REŠITEV »(h)RIBČEVINE«  (2)

Poln mešanih občutkov in pritajene, še nezavedne jeze sem se iz Vrbe odpeljal domov, v Žirovnico, k mami, na čaj in obvezen klepet o pestrem dopoldnevu. Mama Mila je vedno premogla kakšno novo »kašarsko« novico, pa veliko je vedela o starih družinah in rodbinah, nenazadnje je bila vse življenje dejavna kulturnica, ljubiteljska igralka, pevka, recitatorka, pesnica,vodila je krajevni RK in še kaj, celo prešerni bratovščini se je pridružila

 

Komaj sem izvozil »ta dolg’ ovin’k« pred Žirovnico, že sem začuden zavrl in se ustavil: zastoj –  z vaške poti »za štreko« sta se na glavno cesto mukoma spuščala dva avtobusa, (pre)polna ljudi! »Tega pa ne vidiš vsak dan! Le kdo jih je navižal »dol na Zajca?« Prešinilo me je: »So to tisti iz Ljubljane? Ki naj bi se pripeljali z vlakom? »Zadnji vlak za kulturo«? Seveda, z železniške postaje rinejo!« Kazalo je, da se bo drugi avtobus zvrnil v graben. Premagal me je firbec, obrnil sem in se odpeljal nazaj v Vrbo.

Na parkirišču sem pobrskal po spletu in takoj našel novico o tem »…opozorilu na mačehovski odnos do kulture…« (Gal Gjurin). »Kot nalašč«, sem pomislil, »se jim bom pridružil, jih povabil k naši pobudi, … bolje že ne more biti…, le kdo je zraven?«, se mi je smejalo.

Vsuli so se iz treh busov, zgodila se je prava mala kulturniška invazija na Vrbo, pripeljali so se tudi z avtomobili. Znašel sem se med znanimi obrazi iz kulturnih logov in estrade (npr. Veno Taufer, Marko Kravos, Niko Grafenauer, Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Andrej Šifrer, Avseniki itd.).

Čeprav je vse izgledalo neznansko posvečeno in pravičniško, mi je bilo takoj jasno, da je shod slabo organiziran, nepripravljen, nihče ni vedel, ne kam ne kod ne kdaj ne kdo bo kaj povedal; vsi so se želeli stlačiti v Prešernovo hišo, saj je lilo kot iz škafa. Seveda ni šlo, zato so se razsuli do vaške lipe, vedrili pod nadstreški, nekateri so se zatekli v zavetje sv. Marka, drugi spet na Ribčevo dvorišče, pred vhod, hlev in pod skedenj.

»O, živjo, a si ti tudi zraven? A ti kaj veš, kje bo zdaj TO?«, me je vprašal eden od zgoraj naštetih. »Nimam pojma, mi smo s svojim srečanjem že opravili. Kaj pa TO sploh bo?« Čudno me je pogledal, češ, ti si pa res za luno, pravcati periferi – a nič ne veš (!?), in odhitel kar nekam.

Sicer imenitna namera se je organizatorju v Vrbi žal kaj hitro in povsem sfižila, pravzaprav jo je zalilo; naveličal sem se tega kulturniškega beganja in se odpravil proti avtu.

Takrat sem pred Ribčevo (Arkovo) hišo zagledal hudo drenjavo: policaje, marico in svež »postopek« proti nesrečnemu Janezu, ki je skušal dokazati, da so mu dvorišče spet brez vprašanja  (verjetno celo nevede in brez slabih želja) »okupirali« osveščeni kulturniki z vseh vetrov. »Organ« je vestno in pomembno polnil beležnico ali formular za novo globo… Pa saj ni važno – Mit je obveljal: »tisti« Janez, »hudobni Prešernov sosed iz Vrbe«, je bil pravočasno »pridržan«, saj je bil menda spet »nevaren«. Pametnjakoviči, kibici in »sedma sila« so spet odobravajoče nakladali v stilu »take je treba zapret’, pospravt’ …, le kaj se gre, niti za praznik ne da miru in to v naši Vrbi, …saj bo še komu kaj storil…, le kaj bi porekel Prešeren nad tako žlahto…«.

Bil sem osupel, besen, nemočen. »Pod’n! A takole izgleda tisti županov nivo? A tako se dela z zadnjim gospodarjem na (h)Ribčevini? In to na »ta veseli dan kulture«? Na Prešernov, na Ribčov  rojstni dan? Naredil sem dve fotki, postal ob osramočenem pesnikovem kipu in se odločil: Janezu, Ribču, Ribčevini, bomo skušali pomagati, če bo le dovolil. Kakorkoli!

Premočeni potniki »zadnjega vlaka za kulturo« so takrat že polnili avtobuse in jeli zapuščati »praznično« Vrbo.

»A greš z nami, tle ni n’č!? Pa še unle je spet znoru!« »Kam greste pa sedaj?« »Prav’jo, da na Bled…«. Hm …

Naslednji dan sem prebral, da so primernejšo, predvsem pa suho »postajo zadnjega vlaka« našli v galeriji Deva Puri na propadajoči blejski Pristavi. Tam so ob Picassovih umetninah naricali  »Kultura je nad politiko!«, prisegali, da »… vremena Kranjcem bodo se zjasnila…«in bentili čez kratkovidni, nepravičniški, birokratski »kulturni« sistem, nekako v stilu »… le čevlje sodi naj kopitar…«  in za kulturo dá več denarja (minister, seveda)… Visoke besede je na ta dan predvolilnega molka še isti trenutek odpihnilo v nič.

Pa prešerna bratovščina?

Naslednji dan sem govoril z Janezom Arkom in Tanjo Pangerc ter ju obiskal na njunem domu. Njuna pretresljiva pripoved bi napolnila roman – s strani brezobzirnih »vladavcev« sta bila slejkoprej določena na »izbris«. Bila sta žrtev pohlepnikov, ki so se z županom, njegovimi priskledniki in advokati vred na vse načine trudili dokončno in za vedno prilastiti njuno Ribčevino.

Čez teden dni smo nato skupaj predstavili Dogovor o javnem skrbništvu Ribčevine.

  1. decembra 2011 smo ustanovili Odbor za projekt Ribčevina.

V njem so bili: lastnika Ribčevine; kiparja Vasja Ulrih in Ljubo Zidar, igralec Pavle Ravnohrib, odvetnik Ludvik Druml (pro bono), brezniški župnik, predstavnik ZTK Žirovnica, SM.

Potlej se je pa utrgal plaz…; o tem in še čem pa v prihodnjem prispevku.

 

(Mama mi je tisto popoldne ob čaju rekla: »Merkej se, v ogenj drezaš…, jih ne poznaš, vsega so zmožni.«)

 

Priloga: DOGOVOR O JAVNEM SKRBNIŠTVU RIBČEVINE (del)

  1. Stranke z Dogovorom ugotavljajo skupni interes pri ohranjanju, razvoju, uveljavljanju in promociji RIBČEVINE.
  2. RIBČEVINA je posestvo (stavbišča, zemljišča) v nesporni celoviti lasti obeh LASTNIKOV. Zgodovinsko in za večne čase je RIBČEVINA tudi nenadomestljiv, neodtujljiv in nesporen del izročila o rodbini Prešeren s posebnim poudarkom na pesniku dr. Francetu Prešernu. Gospod Janez Arko je eden od potomcev Prešernovega rodu; kot nesporni dedič biva in gospodari na RIBČEVINI skupaj s partnerico gospo Tanjo Pangerc.
  3. Osnovni dokument, ki opredeljuje status in pravice domačije in z njo povezanih zemljišč današnje RIBČEVINE oz. njenih lastnikov, je pogodba, sklenjena 1939 ob odprtju Prešernove rojstne hiše – muzeja v Vrbi. Kopija te pogodbe ter vsa morebitna legalno sklenjena dopolnila le-te so sestavni del tega Dogovora.
  4. Določila pogodbe, ki so obvezujoča za vse pravne naslednike vseh podpisnikov le-te, so v mnogočem že več desetletij kršena na škodo lastnikov RIBČEVINE. Zaradi javnega interesa in množičnega obiska Vrbe, povezanega z nacionalnim kultom čaščenja pesnika dr. Franceta Prešerna ter z njim povezanih simbolov (Vrba, lipa, rojstna hiša, cerkev sv. Marka), so lastniki / prebivalci RIBČEVINE izpostavljeni različnim oblikam stalnega motenja posesti, onemogočanja gospodarjenja na še vedno obstoječi kmetiji ter kratenja osebnega miru, osnovnih človekovih pravic in dostojanstva. Namesto vključevanja v (pogosto nedorečene) pojavnosti celostnega uveljavljanja Prešernove rodbine in RIBČEVINE sta lastnika izpostavljena načrtnemu izključevanju, šikaniranju, javnemu medijskemu porogu in demoniziranju ter nenehnim oblikam neposrednega pritiska in represije, ki se jim ne znata in ne zmoreta več zoperstaviti. Zato razmišljata o prodaji celotne RIBČEVINE in izselitvi s svojega doma in iz Vrbe. To seveda ne more biti rešitev t.i. »problema«, ampak je lahko le neznanska sramota za slovensko kulturo in družbo, ki celo v svoji himni prisega na Prešernova nesmrtna sporočila.
  5. Fundacija v soglasju z lastnikoma zato prevzema JAVNO SKRBNIŠTVO nad RIBČEVINO. S tem si ne prilašča nikakršnih lastninskih pravic nad RIBČEVINO, ampak predvsem zagotavlja
  • nadzor nad morebitnimi nadaljnjimi neetičnimi in protipravnimi ravnanji ter izsiljevanji zoper lastnika; v ta namen zagotavlja institut brezplačne pravne pomoči oz. varstva lastnikov ter ukrepanja zoper kršilce njunih legalnih in osebnih pravic
  • strokovni pregled ter ocena veljavnosti vseh dosedaj oblikovanih in legalno podpisanih pravnih aktov, povezanih z Ribčevino, s posebnim poudarkom na razčiščenju zemljiško-knjižnih, služnostnih in drugih nejasnosti ter nedoslednosti, ki so se v minulih desetletjih nagrmadile v navidezno nerešljiv gordijski vozel nemogočih odnosov med vsemi vpletenimi, predvsem pa med lastnikoma, občino Žirovnica in državnimi institucijami
  • celovito podporo pri ponovnem zagonu, celostnem razvoju, uveljavljanju in promociji RIBČEVINE.
  • V ta namen lastnika in fundacija oblikujeta skupni program, ki ga vodi strokovni projektni / programski odbor. V odboru obvezno sodelujeta lastnika, sicer odbor nima mandata ne za programsko dogovarjanje, ne za programsko odločanje in realizacijo zamišljenih aktivnosti. Poleg lastnikov so v odboru predvideni še trije člani fundacije, brezniški župnik, predstavnik ZTK Žirovnica in pravni strokovnjak.
  • Vsakoletni program je opredeljen v posebnem programskem dokumentu. Le-ta opredeljuje tudi medsebojne odnose, ki nastanejo med lastnikoma, fundacijo in drugimi vpletenimi ob realizaciji programskih pojavnosti in dejavnosti.

…11. Zaradi javnega interesa se o Dogovoru medijsko obvesti slovensko javnost, občino Žirovnica in ZTK Žirovnica….

Stranke: Janez Arko, Tanja Pangerc, PKD Slovenija (»Prešerna bratovšna«, zanju SM)

V Vrbi, na RIBČEVINI, 11. december 2011