PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2018
OBRAZLOŽITVE
- KATEGORIJA: OHRANJANJE DEDIŠČINE
JANEZ ŠKRABEC,
podjetnik, mecen, filantrop
Škrabčeva domačija, Hrovača pri Ribnici
Gospod Janez Škrabec je podjetnik, ki v poslovno dejavnost svojega podjetja Riko Ribnica integrira tudi kulturo in umetnost. V svoji vseslovenski naravnanosti podpira, spodbuja in udejanja lokalne in širše, pa tudi lastne dediščinske projekte. To se najbolje predstavlja in kaže v Škrabčevi domačiji v Hrovači pri Ribnici. Raznovrstne programe in dejavnosti obravnava z ultimo strokovnosti, zato k sodelovanju redno vabi etnologe, zgodovinarje, arhitekte in druge kulturne ustvarjalce.
V Škrabčevi domačiji se je leta 1844 rodil pater Stanislav Škrabec, eden naših največjih slovenistov, pra-stric našega laureata. Podedovana družinska domačija je obnovljena celostno, upoštevaje konservatorske standarde. Nekdanja hiša danes gosti muzejsko postavitev, hlev je spremenjen v lastnikovo stanovanje, kozolec in kašča sta restavrirana, skedenj je sodoben prireditveni prostor. Janez Škrabec je domačiji dodal še obnovljeno Kersničevo kovačnico, pred propadom pa je rešil tudi t.i. Boštjanovo hišo in v njej uredil butični hotel. Vse skupaj se sešteva v sodoben, ugleden in odmeven muzejsko-prireditveni ter bivalni kompleks, ki deluje kot dragocen, na moč spodbujevalen promocijski kulturni, pogosto pa tudi poslovni inkubator. Zaradi njenih raznovrstnih programov, vrednot in spodbud živi s svojo lastno tradicijo vred tudi cela vas Hrovača. Vaščani so povezani v etnološko-turistično društvo in so prvi in pravi varuhi tradicij in njenih sodobnih kontinuitet.
Škrabčeva domačija je med drugim sedež Ustanove p. Stanislava Škrabca, ki podeljuje štipendije odličnim do- in po- diplomskim študentom slovenistike, slavistike in jezikoslovja – doslej je podelila že 93 štipemdij in več nagrad za izjemne dosežke na naštetih področjih.
Janez Škrabec meri uspešnost svojega podjetja Riko tudi z družbeno odgovornostjo, z mecenskimi, sponzorskimi in donatorskimi dejanji. Sam pravi: »Ljudje rabimo korenine in krila: krila za razglede in preglede po vsem, kar nas obkroža, in korenine, da ne izgubimo lastne identitete.«
- KATEGORIJA: RAZISKOVANJE IN UVELJAVLJANJE DEDIŠČINE
AKADEMSKA FOLKLORNA SKUPINA FRANCE MAROLT, Ljubljana
AFS France Marolt v letošnji sezoni praznuje 70. obletnico obstoja. Vse od ustanovitve leta 1948 do danes AFS France Marolt s svojim umetniškim delovanjem, z raziskovalnimi in izobraževalnimi programi ter s premikanjem smernic delovanja folklorne dejavnosti sodi v sam vrh in zgled folklornih skupin na Slovenskem.
Skupina poustvarja slovensko kulturno ljudsko plesno in glasbeno izročilo – dediščino. Danes repertoar skupine zajema plese vseh širših in tudi nekaterih ožjih območij slovenskega narodnostnega ozemlja, tudi zamejstva. Njeni umetniški programi so zasnovani na podlagi strokovnih terenskih raziskav ter se z interpretacijo še ne videnih folklornih elementov na odru odmikajo od nekdaj splošno razširjene pozitivistične interpretacije dediščine. Zaradi slednjega se je folklorna dejavnost začela zavedati tudi drugačne, umetniške vrednosti interpretirane dediščine. Z novimi programi je skupina postavila nove standarde – zgovorno je tudi dejstvo, da je v zadnjih petih letih nastalo toliko novih programov, kot v prejšnjih 65 letih delovanja skupine.
AFS France Marolt si je za svoje delovanje zastavila dolgoletno vizijo, ki sta jo v preteklosti podpisala legendarna Tončka Marolt in dr. Mirko Ramovš s sodelavci, v zadnjih letih pa predvsem umetniški vodja dr. Tomaž Simetinger. Vedno je močno, če ne kar ključno vplivala na vzpostavitev novih smernic v delovanju folklorne dejavnosti. AFS France Marolt danes predstavlja institucijo, ki je z izvajanjem različnih strokovnih programov začela izobraževati strokovni kader namesto državnih institucij. Primer enega izmed večletnih izobraževalnih programov je t. i. Plesni inkubator. V njem so mladi poustvarjalci pod strokovnim mentorstvom pripravili svoje odrske postavitve za nove plesne predstave. AFS France Marolt že nekaj let zapovrstjo ob podpori Javnega sklada za kulturne dejavnosti organizira tudi Tekmovanje parov v ljudskih plesih. Prireditev je odličen poligon za nove kreativne ideje ter mladim ustvarjalcem ponuja odlične izkušnje pri ustvarjanju drugačnih plesnih rešitev.
Z zastavljeno strategijo, letnimi umetniškimi programi, izobraževanji in strokovnim delom Akademska folklorna skupina France Marolt pomembno prispeva k prepoznavnosti, prepričljivosti, odmevnosti in nadaljnjemu razvoju slovenske folklorne dejavnosti. Biti »Maroltovec« je bila, je in naj bo še dolgo enkratna izkušnja in dragoceno poslanstvo stotin mladih plesalk, plesalcev, glasbenikov, etnologov, muzikologov, kostumografov, strokovnjakov, raziskovalcev, dokumentaristov, animatorjev, vedno novih in pomlajenih vodij manjših folklornih skupin po vsej Sloveniji, od vrtcev, osnovnih šol, študentarije do upokojencev.
Dragi Maroltovci: HVALA – in še na mnoga leta!
DRUŽBA ROGOS, Doberdob, za celostno predstavljanje naše skupne kulturne in naravne dediščine na Tržaškem in Goriškem
Družbo ROGOS je leta 2006 ustanovila skupina naravoslovcev in ljubiteljev Krasa. Osnovni cilj in jedro delovanja je vseskozi informiranje obiskovalcev o tipični pokrajini, razvijanje izobraževalnih, promocijskih, kulturnih in naravovarstvenih vsebin in dejavnosti, ovrednotenje in raziskovanje skupne kulturne in naravne dediščine. Z leti se je nabralo kar nekaj izkušenj ter odmevnih eko-turističnih programov, ki so ROGOS utrdili v osrednjega nosilca tovrstnih prizadevanj od doline reke Glinščice, čez Kras, pa vse do Doberdoba in delte reke Soče, vse v sožitju z večjezičnim in multikulturnim prebivalstvom. Uveljavlja tudi lokalne kraške prepoznavnosti in tipične produkte ter jih posrečeno vpleta v razvejano ponudbo doživetij.
Družba ROGOS ima od vsega začetka sedež v izjemno razglednem sprejemnem centru Gradina na Črnem hribu nad Doberdobom, v osrčju naravnega rezervata Doberdobsko in Prelosno jezero (726 ha, Natura 2000). Uredili so ga v stavbah opuščenega kamnoloma, ponuja pa celostno interaktivno zgodovinsko-naravoslovno muzejsko predstavitev Krasa, predavalnico, okrepčevalnico in celo prenočišča. Od leta 2011 dalje ROGOS ureja in vodi botanični vrt Carsiana z dodanim sredozemskim vrtom pri vasi Briščiki. Vodijo naravni rezervat ob izlivu Soče, kosijo tamkajšnja mokrišča in travnike ter skrbijo za kamarške konje. Upravljajo z naravnima rezervatoma Valle Canata in Dolina reke Glinščice. Veliko pozornost in didaktično inovativnost posvečajo predvsem kulturni in naravoslovni vzgoji.
Pod črto: naše kraje in ljudi v t.i. zamejstvu preslabo poznamo. Če želite odkriti in doživeti čezmejni Kras ter razumeti pesem Oj, Doberdob na povsem nov, prepričljivo voden način, preprosto morate poiskati ROGOS in Gradino nad presihajočim Doberdobskim jezerom.
- KATEGORIJA:
ZASLUGE POSAMEZNIKOV ali ORGANIZACIJ
NUŽEJ TOLMAJER, vsestranski kulturni delavec na avstrijskem Koroškem in v skupnem slovenskem kulturnem prostoru
Le kdo ga ne pozna, Nužeja. Povezan je s skoraj vsem, kar se je v zadnjega pol stoletja kulturnega dogajalo onkraj ali na obeh slovenskih straneh Karavank. Že leta 1965 je deloval pri Narodnem svetu koroških Slovencev ter postal glavni tajnik Krščanske kulturne zveze; to poslanstvo je potem opravljal štiri desetletja. Da, poslanstvo, saj je skupaj s sodelavci neumorno snoval številne stalne dejavnosti, pobude in zamisli, ki so vzdrževale in razvijale slovensko kulturno vrenje in življenje na celotnem južnem Koroškem, v Rožu, Podjuni in na Zilji, pa še v Celovcu zraven. V času njegovega razdajanja je KKZ posegla na prav vsa področja kulturnega ustvarjanja in razvila mnoge vsebinske stalnice, npr. pobuda za ustanovitev slovenske glasbene šole, pevska revija Koroška poje, Koroški kulturni dnevi v Ljubljani, Mariboru in na Primorskem, Jezikovne počitnice v Novem mestu, gledališke delavnice v Fiesi in Ankaranu, literarni in govorniški natečaji, priprava in izdajanje publikacij s področja etnologije in glasbe, knjižnica in arhivska dejavnost – prav ta prizadevanja so leta 1983 vodila v ustanovitev etnološkega oddelka znotraj KKZ. V njem so znanje in moči združili številni domači in gostujoči slovenski strokovnjaki ter ustvarili vrsto tehtnih prispevkov in publikacij z malone vseh narodopisnih področij, od ljudske arhitekture, oblačilne kulture, monografij Tako smo živeli in predstavitev koroških krajev, umetnostne dediščine, šeg in navad, otroških iger, slovenskih krajevnih, ledinskihj in hišnih imen, vse do obsežnih raziskav slovenskih ljudskih in umetnih pesmi, ki se jim je Nužej še posebno rad posvečal. Našteta prizadevanja so leta 1994 pripeljala do ustanovitve Narodopisnega inštituta Urban Jarnik, ki mu Nužej Tolmajer predseduje od 2004 dalje.
Vrnimo se k pesmim, ki jih je Nužej s sodelavci v mnogih natisnjenih notnih zbirkah ohranil za naše pevce in zborovodje. Posebno pozornost je namenil koroški ljudski pesmi in koroškim skladateljem, zadnjih deset leta pa glasbeni zbirki Tiha zemlja, ki predstavlja pesemsko bogastvo domačih Radiš in okolice. Pri tem mu je bil v veliko oporo dolgoletni prijatelj, skladatelj in zborovodja Egi Gašperšič iz Krope. Obsežna pesmarica ima kar 620 strani, priložene so ji tudi tri zgoščenke.
Nužej Tolmajer je svoje ustvarjalno delo in življenje posvetil slovenski besedi in slovenstvu nasploh. Zato smo počaščeni, da mu smemo izročiti priznanje Naša Slovenija 2017.
MATJAŽ BROJAN, novinar, publicist, raziskovalec, Domžale
Matjaž Brojan, novinar in publicist, urednik, kulturni delavec, kronist in avtor številnih knjižnih del, zbiratelj in ljubitelj vsega lepega, rezbar in kipar, je v občini Domžale, pa tudi v širšem slovenskem prostoru veliko prispeval k odkrivanju, vrednotenju, ohranjanju in uveljavljanju naše skupne kulturne dediščine. Svoja bogata spoznanja in vedenja je do danes strnil v več kot 20 knjigah, a vemo, da še ni napisal zadnje strani.
Njegovo življenje je tesno povezano z novinarstvom; samo na Radiu Slovenija je pripravil preko 750 feljtonsko-dokumentarnih oddaj in predstavil več kot 1000 sogovornikov. Oddaje so neprecenljiv arhiv o naših krajih in ljudeh, o tradicionalnih in aktualnih dejavnostih, obrteh, šegah, navadah, dogodkih in dejavnostih, krajevnih zanimivostih in znamenitostih, o slavnih in pozabljenih Slovenkah in Slovencih, o navdihujoči in izginjajoči krajini ter slovenskih prepoznavnostih. Ta sporočila je seštel knjigi Sledi radijskih poti. Zbral je neverjetno količino zapisov, dokumentov in predmetov o nekdanjih časih, še posebej na Domžalskem. Zato ni čudno, da je večina njegovih knjig ubranih po domžalsko in govorijo o življenjskih poteh ter usodah Domžalk in Domžalcev. Knjiga »Slamnata sled Domžal« govori o tamkajšnji slamnikarski obrti in industriji, zaokrožila pa jo je muzejska zbirka slamnikarstva, pri kateri je pomagal s svojim dragocenim znanjem. Znan je kot imeniten rezbar, ki je v leseno podlago povsem svojsko prenesel nekakšen faksimile Prešernove Zdravljice ter besedila Brižinskih spomenikov ter Rateškega in Stiškega rokopisa.
Matjaž Brojan je kot odprta knjiga, ki nas s svojo pripovedjo bogati, s svojimi spoznanji pa zavezuje k spoštovanju vsega, kar nas osmišlja za Slovence.
IZTOK ILICH, publicist in prevajalec, za monografijo BREZMEJNA SLOVENIJA: Trdoživost ljudskega izročila
Iztok Ilich je v zadnjih petih, šestih letih večkrat prepotoval Slovenijo po dolgem in počez. Še posebej ga je zanimalo življenje in delo rojakov v zamejstvu – od Doline pri Trstu, tržaškega zaledja in Goriške prek Beneške Slovenije, Terske doline, Rezije in Kanalske doline, skoz južni rob avstrijskih dežel Koroške in Štajerske do porabskih vasi na Madžarskem. V vseh teh primerih je avtorja posebej zanimala usoda jezika – ohranjanja in možnosti za učenje – kot nenadomestljive osnove naše narodne identitete. Večkrat je obiskal tudi imenitno Palčavo šišo v Plešcih v dolini Čabranke, pa tudi številne kraje križem po Sloveniji. Povsod je naletel na ljudi, ki skrbno ohranjajo slovenstvo ter dajejo življenje šegam in navadam ob cerkvenih in drugih praznikih. Tako sledi izročilu rezijanskih brusačev in kramarjev ter do nedavnega zatajevanih aleksandrink na enem in podjetnih savinjskih flosarjev na drugem robu slovenskega sveta, vmes pa peki prazničnih štrukljev in obrednih kruhov poprtnikov, tradiciji postavljanja edinstvenega Marijinega mlaja, majoša, jaslic na nič koliko načinov, pa gojenju sirka, konoplje, vinske trte in drugih kultur.
Bogato ilustrirana monografija Iztoka Ilicha BREZMEJNA SLOVENIJA – Trdoživost ljudskega izročila, ki je izšča pri Cankarjevi založbi, nadaljuje in nadgrajuje teme, ki jih je avtor, urednik in publicist, že obravnaval v izdaji Varuhi izročila (2014); nobena se ne ponavlja, tako da je prikaz skrbi za ohranjanje kulturne, predvsem etnološke dediščine na ozemlju, ki ga naseljujemo Slovenci – tudi v zamejstvu! – le še bolj celovit in zaokrožen. Avtor namreč namenja pozornost predvsem ljudem, posameznikom, družinam, društvom in drugim skupinam, ki s svojim nesebičnim delovanjem opravljajo delo, ki ga muzeji in druge državne ustanove same pogosto ne bi zmogle. Za snovno in nesnovno kulturno dediščino je v prvi vrsti treba skrbeti tam, kjer se pojavlja, in jo tam, najsi gre za stare šege, veščine, obrti ali za besedno izročilo, tudi ohranjati in posredovati mlajšim rodovom.
Naslov knjige BREZMEJNA SLOVENIJA je skupaj s podnaslovom Trdoživost ljudskega izročila najprej mogoče razumeti dobesedno – v smislu nekdanjega skupnega kulturnega prostora. Kajti meja in stražarnic, tudi t. i. »železne zavese«, ki so desetletja omejevale ali celo onemogočale stike med rojaki, že lep čas ni več. Presega pa tudi še ponekod žive meje v glavah, tako da predstavlja zaslužne varuhe dediščine z njihovim delom za skupnost, ne z idejno ali ideološko opredelitvijo v ospredju. Ohranjanje dediščin, pravi avtor, je ohranjanje spomina. Kjer ni spomina, zavlada praznina. In to praznino se da zlahka polniti z mislimi in vsebinami, ki koristijo samo nekaterim.
Knjigo bogati več kot 600 barvnih fotografij – veliko večino sta jih posnela avtor in njegova soproga – publicistka Slavka Ilich. Razdeljena je v šest poglavij, ki so jim pridani tudi opisi poti ali vsaj namigi, kje je najbližje. Tako je lahko knjiga – s pomočjo primerne cestne karte ali navigacije – tudi svojevrsten turistični vodnik.
Etnologinja dr. Nena Židov v predgovoru pravi, da »…knjiga prinaša vrsto pomembnih vsebin za vse tiste, ki jim je mar za slovensko kulturno dediščino tako v matični Sloveniji kot v zamejstvu. Številni bralci se bodo ‘nalezli’ avtorjevega navdušenja in jih bodo besedilo in fotografije spodbudili, da si bodo v knjigi predstavljene muzejske zbirke, arhive, šege in praznovanja ogledali tudi sami. /…/ Zagotovo pa se bodo pomena svojega dela bolje zavedali tudi tisti, ki skrbijo za ohranjanje dediščine, in jim bo knjiga pomembna spodbuda za naprej.«
V zadovoljstvo in čast nam je, da so v posameznih poglavjih predstavljeni tudi nekateri dosedanji prejemniki priznanj Naša Slovenija, tako iz Slovenije kot iz zamejstva.
MIRO KAČAR
za neprecenljiv prispevek pri oživljanju vasi Sorica in negovanju izročila slikarja Ivana Groharja
Miro Kačar se je rodil v Groharjevi Sorici. Zaznamovala sta ga oba, tako pravljični svet pod Ratitovcem, ki so ga davno tega naselili Tirolci iz Pustriške doline, kot Ivan Grohar, poet slovenskega impresionizma. Po končanem učiteljišču se je iz Tolmina vrnil v rodno vas in jo začel bogatiti s svojim prepričanim, predanim in iskrenim delom. Bil je učitelj – športnik – glasbenik – slikar. Svoje znanje in predanost je prenašal na svoje šolarje in jim skušal privzgojiti ljubezen do vsega, kar so z njim vred radi počeli. »Vse, kar delam, delam zanje – pa tudi zase!«, je rad dejal. Za smučarje si je izmislil Soriški pokal, za glasbenike pravcati orkester Orfej z malimi Orffovimi glasbili. Verjel je v bogata zgodovinska izročila in samosvojo tradicijo svoje vasi, zato ni čudno, da je bil pobudnik za odkup in ureditev rojstne hiše Ivana Groharja. Ta je že skoraj 20 let dnevni center CŠOD, ki ga letno obišče okoli 4000 šolarjev iz cele Slovenije – seveda se tam muzicira in slika ter spoznava Sorico z okolico. V hiši je tudi Groharjeva galerija s Kačarjevimi replikami Groharjevih del in etnografska zbirka. Spodbujal je prizadevanja za obnavljanje in oživljanje soriške stavbne dediščine, kozolcev in zadnje pajštne – sušilnice za sadje, mimogrede zasnoval danes množični praznik Sadovi sadovnjaka, da, Miro Kačar je bil s svojim zgledom, željo in hotenjem dolgo vodnik za mnoge, ki so Sorici želeli dobro.
Ivan Grohar je Mirov učitelj, vzornik in drugi jaz. Sam pravi, da Groharja vidi in čuti, zato se mu kot večno učeči se slikar skuša približati, a svojsko, brez cenenega posnemanja in s svojo barvno izpovedjo. Izjemno tenkočutno je soustvarjal dogodke ob 100-letnici Groharjeve smrti, ki so velikega slikarja ponovno uveljavljale širom Slovenije. Takrat je v svojem pismu velikemu vzorniku zapisal, naj se vrne in nam prinese delček svoje svetlobe in neomajno vero v prihodnost. Da bodo spet zapele ptice in zacvetele rože…
Miro Kačar, hvala, in – vztrajaj, rabimo te!
- KATEGORIJA: IZOBRAŽEVANJE, USPOSABLJANJE IN OZAVEŠČANJE
CENTER ŠOLSKIH IN OBŠOLSKIH DEJAVNOSTI – CŠOD
Center šolskih in obšolskih dejavnosti – CŠOD je sicer javni zavod, a še zdaleč ni predvsem in samo to. Pravzaprav gre za eno redkih najbolj prepričljivih inovacij, kar jih je naš šolski sistem doživel po Mariji Tereziji. Začelo se je s padcem »železne zavese« in razpadom Jugoslavije, ko so naenkrat ostale prazne mnoge vojašnice in karavle, ki so tvorile pravcati prstan okoli osamosvojene Slovenije. Takrat je padla ideja, za katero je stal pokojni Janko Hamler: »Spremenimo jih – in šolo prestavimo v naravo!« Pa ne le v šolo: umestimo jih v našo raznoliko kulturno in naravno dediščino in krajino! Ponudimo otrokom možnost, da bodo svoje korenine in identiteto prepoznali skozi neposredno doživetje in izkušnjo! In beseda je CŠOD postala. Za izvajanje vzgojno-izobraževalnih dejavnosti, ki so povezane z življenjem v specifičnem lokalnem okolju in naravi, je država CŠOD-ju dodelila in namensko obnovila prve opuščene karavle na Koroškem, Gorenjskem, Štajerskem ter Livške Ravne nad Kobaridom. Odziv otrok, pa tudi šolnikov je bil izjemen, navdušujoč, rezultati novega pedagoškega pristopa osupljivi, zato se je mreža CŠOD-jev razraščala naprej in ne le ob meji. Danes šteje 25 objektov, ki jih vodijo strokovno usposobljene in kompetentne pedagoške oz. izvajalske ekipe. Polni so celo šolsko leto, pa tudi med počitnicami, ko gostijo različne ciljne skupine iz Slovenije in zamejstva ter družine, ki popotujejo, vedoč, kaj iščejo. Domovom CŠOD so se koncem devetdesetih pridružili še t.i. dnevni centri s kulturnimi, naravoslovnimi in tehniškimi dnevi dejavnosti. Začelo se je z Arboretumom Volčji potok, ZOO Ljubljana in Groharjevo hišo na Sorici. Danes jih je 14, pri dveh pa so imeli prste zraven celo predhodniki našega gibanja (Pot kulturne dediščine v Prešernovih krajih in (Ne)znano zamejstvo). V kratki obrazložitvi je nemogoče opisati vse vsebine, programe in dejavnosti, ki jih odkrivajo, spoznavajo in doživijo osnovno- in srednješolci. Osupljiv je podatek, da CŠOD-je vsako leto obišče in doživi več kot 100.000 šolarjev, v 25 letih pa vsaj enkrat skoraj vsi slovenski šolarji, kar je ob siceršnjih zadregah slovenskega šolstva skoraj nepojmljivo velik dosežek, neprimerljiv pedagoški novum in večkratno obogaten vloženi denar. Poleg tega so CŠODji v odmaknjenih krajih nenadomestljiva kulturna, družabna in športna središča ter pravi epicentri spremljajočih lokalnih aktivnosti ter malih gospodarskih priložnosti ali spodbud.
Počaščeni smo, da tako prepričljivemu projektu, ki je našim otrokom še kako približal kulturno in naravno dediščino s krajino vred, smemo izročiti priznanje Naša Slovenija 2017. Zraven bomo v razmislek pripisali željo enega od osnovnošlcev: » Želim si več CŠOD-ja in manj šole!«
VIGENJC, glasilo Kovaškega muzeja Kropa
Lipniška dolina z Dobravami in Kropo je znana predvsem po železarstvu, žebljarstvu, kovaštvu. Leta 2001 se je v Kropi oblikovala skupina ustvarjalnih muzealcev, pa tudi ljubiteljev kulturne dediščine, in se lotili raziskovanja različnih tem, ki skušajo predstaviti način življenja, gospodarstva ter kulturno-zgodovinsko podobo Krope, Kamne Gorice ter drugih krajev med Savo in Jelovico. Poljudnoznanstveni prispevki različnih avtorjev so začeli sistematično izhajati v periodični publikaciji VIGENJC, glasilu Kovaškega muzeja v Kropi. Ime vigenjc pravzaprav pooseblja Kropo in Kamno Gorico, zaznamuje njuno kovaško preteklost in sedanjost.
V sedemnajstih letih je tako nastala vidna zbirka, ki priča o bogati naravni, kulturni in tehniški dediščini teh krajev. Posamezne številke glasila je doslej soustvarjalo 44 sodelavcev, ki so vedno delali pod strokovnim usmerjanjem kustodinje muzeja. Prva publikacija je bila posvečena 100-letnici rojstva znamenitega kroparskega kovača Joža Bertonclja, druga 50-letnici Kovaškega muzeja, tretja naravni dediščini Lipniške doline. Več številk je govorilo o industrijski, stavbni ali etnološki dediščini, ena celo o lovu in raznolikih pričevanjih domačinov. Obdelali so čas 1. svetovne vojne v dolini, v zadnjih številkah pa bogato zgodovino športa v Kropi. Nove teme se ponujajo kar same, zato bo Kovaški muzej Kropa, ki deluje v okviru Muzejev radovljiške občine, s tem hvalevrednim in posnemanja vrednim projektom nadaljeval. Priznanje Naša Slovenija 2017 želi biti poklon vsem, ki so s svojim delom prispevali k raziskovanju, vrednotenju in uveljavljanju kulturne in naravne dediščine Lipniške doline.
ČEBELARSKA ZVEZA SLOVENIJE, globalni projekt SVETOVNI DAN ČEBEL
Slovenija se uvršča v sam svetovni vrh po številu čebelarjev na število prebivalcev, saj je kar vsak 200. prebivalec tudi čebelar. Za več deset tisoč Slovencev je skozi mnoge rodove čebelarstvo način življenja, obogaten s tradicionalnim znanjem, veščinami, pa tudi bogatim pridelkom medu. Vsi vemo, da je naša avtohtona čebela – marljiva kranjska sivka del slovenske nacionalne zavesti in identitete. Kranjski čebelnjak, panji – kranjiči in poslikane panjske končnice so skupaj z medičarstvom, lectarstvom in voskarstvom edinstveni ustvarjalni način umetniškega likovnega izražanja našega človeka. Nenazadnje je naše gore list tudi »umni Kranjec Anton Janša« z Breznice pri Žirovnici, »prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva« na dunajskem dvoru in v deželah cesarice Marije Terezije. Njegov čebelarski učbenik je že leta 1792 prestavil in natisnil v slovenščino župnik – čebelar Janez Goličnik iz Griž pri Žalcu, zato odtlej Slovenci čebelarimo z znanjem in premislekom. Zato ni čudno, da je na pobudo Čebelarske zveze Slovenije leta 2015 prav Slovenija v OZN dala pobudo, čez dve leti, 20. decembra 2017, pa je Generalna skupščina OZN soglasno sprejela Resolucijo o razglasitvi Svetovnega dne čebel.
Projekt Svetovni dan čebel, ki ga bomo od letos dalje obeleževali na 20. maj, rojstni dan Antona Janše, je usmerjen v ozaveščanje širše, celo svetovne javnosti o pomenu čebel za življenje ljudi na planetu. Brez čebel in ostalih opraševalcev bo Zemlja opustela, od opraševanja je odvisna kar tretjina pridelane hrane, celoten ekosistem in ohranjanje biotske raznovrstnosti. Kljub povedanemu so čebele vse bolj ogrožene, njihov življenjski prostor se krči, razmere za preživetje so vse slabše. Zato se upravičeno pričakuje, da bo prav Svetovni dan čebel ob izkazanem globalnem konsenzu imel vrsto pozitivnih učinkov povsod, tudi pri nas. Čebelarska zveza se za to trudi tudi z drugimi oblikami izobraževanja, usposabljanja in ozaveščanja, začenši z medenim zajtrkom, šolskimi čebelarskimi krožki (175 – vanje je vključenih okoli 2500 otrok), izjemno mrežo čebelarskih društev in stalnim sodelovanjem z odraslimi čebelarji.
Čebelarji pravijo: »Naj medi!« Mi dodajamo: »Po bečelah se vižej!«
