SLOVENSKA HIŠA V KROPI – NOV POSKUS

Gibanje Kultura – Natura Slovenija lani ni uspelo izpeljati odkupa stare zaščitene hiše v zgodovinskem trškem jedru Krope. Nekateri »ključni partnerji« so se umaknili z obljubo, da bodo spet »zraven«, ko bo nepremičnina »naša«. Lastniki so se seveda naveličali čakati ter te dni prodajo nepremičnine preko posrednika začeli znova.

Seveda sem v imenu društva takoj ponovno pisno izrazil interes in obnovil ponudbo našega gibanja, temelječo na izhodiščih v stari kupoprodajni pogodbi. .

Za nami je že nekaj pogovorov z novimi somišljeniki, ki zamisel programa in poslovnega načrta širijo tudi na spodnji del  Finžgarjeve hiše, ki je prav tako naprodaj ter v kateri ima gibanje že sedaj sedež in pisarno. Nakup nikakor ni finančna utopija, obnova pa bo zahtevala nekaj let načrtnih prizadevanj. A za to smo tu, mar ne? Ponovimo oris zamisli.

Hiša Par Putovmo Blažet Kropa

Hiša »Par Putovmo Blažet« (Kropa 74/74 a) na t.i. »Gosposki gasi« premore pritličje (> namera:  prodajna galerija, antikvariat, knjigarna ipd., > klubski prostor s kuhinjo in sanitarijami), dve nadstropji

(> bivalne kapacitete; sobe, vsaj dva apartmaja) in uporabno podstrešje (> skupna ležišča, atelje), dve garaži z veliko skupno teraso (> delavnice in servisni prostor; > družabni prostori v nanovo zaprti terasi; vse skupaj čez 400 m2) in sorazmerno velik vrt. Hiša se povezuje s sosednjim objektom (t.i. »Finžgarjeva hiša«), kjer je danes pisarna gibanja, kar pomeni še dodatni skupni (devonadstropni) atrij ter dodatno nadstropje za nastanitev večje skupine udeležencev umetniških delavnic, tematskih taborov, simpozijev, »šol v naravi« ipd. ali »kulturnih« turistov (max kapaciteta obeh hiš: 25 odraslih).

Finžgarjeva hiša je prepoznavno povezana z likom smučarskega skakalca Rudija Finžgarja, prvega Slovenca, ki je v Planici skočil 100 m. Obnovljena je bila leta 2007. Naprodaj je spodnji del s samostojnim stanovanjem in obokano kletjo, od koder so mizarski stroji Finžgarjevega očeta romali v Zapuže ter podprli začetek ideje o tovarni ELAN. V kleti bi zato uredili smiselno muzejsko zbirko, morda celo butično mizarsko delavnico in simulator smučarskih skokov (poletov). Ta bi bil dodatna atrakcija za številne šolarje, družine in turiste, ki čez leto obiščejo Kropo.

V neposredni bližini »gosposke gase« je Kovaški muzej Kropa, Kulturni dom Kropa (z veliko in malo dvorano ter krajevno knjižnico), zdravstveni dom z lekarno, trgovina s pošto, gostišča, nenazadnje tudi dve krajevni cerkvi, dve gostišči in bife.

Zgodba o kovaški (pa ne samo kovaški!) Kropi pove vse o kulturno-zgodovinskih, naravnih in turističnih potencialih novega kulturnega epicentra pod Jelovico. Obogatila ga bo mreža našega čezmejnega, že kar globalnega slovenskega gibanja z neizmernimi vsebinskimi oz. programskimi potenciali.

Projektu smo dali nov delovni naziv: Slovenska hiša Kropa.

 

Drage nam Slovenke, cenjeni Slovenci,

predvsem tisti, ki vas javnost šteje med uspešne in vitalne ljudi z vizijo in odnosom do skupnih prepoznavnosti in dobrin!

Vabimo vas, da se kot partner, so-ustvarjalec, so-investitor, zasebni podpornik ali posojilodajalec, deležnik oz. član pridružite nastajajoči KULTURNI »ZADRUGI« KROPA, ki bo projekt Slovenska hiša Kropa izpeljala in razvijala.

Več informacij ob (najavljenem) obisku pri nas v Kropi.

Kontakti: 070 554232; 04 5801 902 (Slavko Mežek)

e-mail: pkdslovenia@gmail.com

www.kultura-natura.si

Kropa 72 Gosposka gasa

 

POBUDA ZA REŠITEV (h)RIBČEVINE (4)

Pred nekaj (h)dnevi sem bil po dolgem času v Prešernovi rojstni hiši; Anatol Štern je prepričljivo interpretiral Krst pri Savici. Tja gredoč sem opazil navidez zapuščeno Ribčevo dvorišče, ki nemo vpije k sv. Marku: pomagaj, varuj me, »bližnji sosed«! Se bliža konec (h)Ribčevine?   “…PREGNALA BO NAS SREČA KRIVA…” (Črtomir)

Domov prišedši sem se takoj usedel za računalnik…

Saj pravzaprav ne vem, kje in s čim začeti, toliko je bilo po tistem »ta veselem dnevu kulture 2011« vsega, dan za dnem in v nedogled. Zato bom skušal vse skupaj sešteti v vsaj približno tekočo pripoved. Kdor se bo hotel ubadati s podrobnostmi, mu bo za kaj takega naš arhiv vedno dostopen, pa tudi sam sem vedno pripravljen na pogovor.

Začel bom z Janezom in Tanjo ter njuno, v »javnosti« po nemarnem ter po krivem izkrivljeno in popacano podobo.

 

Ribčovga Janeza poznam že dolgo, po letih nisva prav daleč narazen, nenazadnje sva oba hodila v isto šolo; o tem sem že pisal. Tih, zadržan, delaven, sugestiven, a vedno nekako odmaknjen v senco velike rodbinske zgodbe – kot bi ne vedel, kaj naj z njo in kje je v njej njegovo mesto. Pravzaprav naju ni nikoli nič obremenjevalo, razen zatemnjeni odsevi nedorečene zgodbe o Prešernovi hiši, v kateri sem se znašel kot (občinski) kulturnik. V Prešernovi hiši in v cerkvi sv. Marka sem pripravil kar nekaj dogodkov, koncertov (npr. mednarodni ciklus Poletna glasbena srečanja), gostil znane ustvarjalce, tudi v njihovi gostilni Pr’ Ribč, z domačimi »Svobodaši« pel in recitiral, ni da ni – pa se nikoli nisva »udarila«, čeprav smo vedno znova (spoštljivo) hodili čez njihovo vedno lepo pospravljeno dvorišče; tudi noben hudobni »Kerber« nas ni ogrožal, še olajal ne. Grdih besed med nama ni bilo, kaj šele česa drugega. Zato nikoli nisem verjel v njegovo izkrivljeno »javno« podobo, ki so jo ob perverznem veselju medijev hoté, vedé, nasladno in načrtno (po)pačili aktualni lokalni oblastniki.

O Tanji nisem vedel ničesar, le to, da je k Janezu prišla z blejskega konca, da dela v bolnišnici na Jesenicah in da živita v svobodni skupnosti; nič takega, da bi kogarkoli smelo motiti.

Potem ko smo se tistega »ta veselega« decembra povsem nepričakovano srečali in spoznali, sta mi odprla neznane strani njune osebne tegobe ter leta trajajoče stiske in nemoči, povzročenih s strani brezobzirnih vsiljivcev in požrtnih stremuhov. Oba sta me prepričala s svojo odprtostjo, radovednostjo, načitanostjo, nepotvorjeno komunikativnostjo, gostoljubjem; mislim, da smo se kaj kmalu uglasili. Presenetil me je izjemno urejen družinski arhiv, od rodbinskega drevesa dalje, s podčrtanim »izvirnim grehom« vred, to je s pogodbo s F, S, Finžgarjem o odprodaji, pravzaprav spremembi namembnosti Prešernove rojstne hiše, ki je 1939 nacionalni muzej postala. Prebrali smo tudi papirje o posledičnih pogodbenih nadomestilih za Vovkove – Ribčeve, do zadnje potankosti, vključno z izgradnjo nadomestnega doma – hiše, ki je danes (še vedno?) v lasti Janeza in Tanje. Rodbinsko zgodbo je moč spremljati tudi po vsej lepo urejeni in vzdrževani hiši, od velike veže do delovnega kabineta, pa naj gre za predmete, fotografije, dokumente, spomine – prava mala družinska muzejska zbirka. A hiša šepeta tudi o neizkoriščenih možnostih, priložnostih, gostilni, pa o nezadovoljstvu, intrigah, žlehtnobah, zlomljenem klasju… Žal jo v zadnjem desetletju dopolnjuje iz dneva v dan rastoča »zbirka« vseh možnih papirnatih represalij, s katerimi ju peščica znanih lokalnih »pomembnežev« želi sistematično, dokončno, nečloveško, nespoštljivo, neetično, že kar bestialno zadušiti, onemogočiti, izbrisati in uničiti (gl.: policijski, redarski, sodni, advokatski, občinski ipd. zapisniki, globe, tožbe, računi, opomini…). Brez razloga in potrebe, iz čiste »radosti«, z jasno »vizijo« iztrebljenja Ribčevega rodu z Ribčevine v zameno za »celostni kulturni biznis«. Nima smisla, da bi se poglabljal v vse nakopičene »legalno veljavne« nonsense in z žigi odobrene budalosti. Rekel bom samo to: v vseh teh svežnjih nakopičene uradno požegnane papirnate nesnage nisem našel niti ene svetle strani, nobene pozitivne pobude, ponujene roke, želje po sodelovanju s strani župana in občine in »spomeniškega varstva« in ministrstva ipd., nobenega hotenja po rešitvi banalne »težave«, ki se ji reče »sporna in moteča«, a za vaščane, oblast in »stroko« menda edina zveličavna pot čez dvorišče nekoč uspešne kmetije k cerkvi sv. Marka – dvorišča, ki ga pred 1939 sploh ni bilo…

Janez mi je otožno razkazal nemočno pospravljen prazen hlev in skedenj, urejeno delavnico…; vsak bi rekel: priden gospodar, le kaj se je zgodilo, da mu vse uhaja iz delavnih rok?

»… pred ognjem dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed varoval – svet’ Marka.« Ej, pesnik France, kakšna zmota, tvoji rodbini je »… sreče dar bila – klofuta…«, Janezu Arku, zadnjemu potomcu na tvojem domu, še posebej.

Pošastno – in to v imenu sprofanirane oblastne »kulture«.

 

Pustimo in preskočimo. Skladno z Dogovorom smo se strinjali in zmenili, da bomo javnosti prikazali drugo plat Ribčeve zgodbe, a na povsem alternativen, pozitiven, ustvarjalen način. Za kulturni praznik naj na hiši za spomenikom piše: Dobrodošli pr’ Ribč! Odprimo vrata, postrezimo, ponudimo, zapojmo, presenetimo množico, odženimo podobo »zlobnega soseda«, povejmo nevednežem, kibicem in nakladačem, da v tej hiši biva Prešernov rod! Nagovoril sem literate, igralce, kiparje, slikarje, prešerno bratovščino, založnike Prešernovih pesmi (npr. Sanje),  … vsi so rahlo začudeni takoj rekli »… ne mi reč’,  ja, gremo zraven!« Še posebej sem se razveselil DVD-kopije starega dokumentarnega filma »O, Vrba!« iz leta 1940 (avtor Mario Förster), ki nam ga je posredoval filmski arhiv RS. »To bomo vrteli, na skednju ali v hlevu, da se bodo ljudje premaknili v čas začetka nadaljevanke Ribčevina!« Ko smo si film prvič ogledali, so Janeza oblile solze: v enem od kadrov se po cesti mimo muzeja sprehodijo Ribčova dekleta, tudi njegova mama je med njimi…, takrat že proti svojemu povsem novemu domu. Ja, dobro je kazalo, takrat.

Vmes smo migali tudi drugače in drugje, Januar je bil pester, da že dolgo ne tako. Pregledovali smo papirje, z dr. Ludvikom Drumlom, »pro bono« odvetnikom in kulturnikom iz Ziljske Bistrice sva obiskala nejevoljnega župana (v prazno, seveda, a ne zaman), s kmetijskima svetovalkama smo z njuno strokovno pomočjo izpolnili prijavo za subvencijo pri revitalizaciji in preusmeritvi kmetije, kipar Ljubo Zidar se je lotil oblikovanja hišnega spominka, igralec Pavle Ravnohrib je bil za komorni recital v Ribčevi »hiši«…

Vmes smo prebirali članke v časopisju (Delo, Dnevnik, Gorenjski glas…) in poslušali odzive na radijskih valovih. Župan je začel obljubljati »… ureditev dostopa do cerkve sv. Marka in nadomestno pot…« (npr. Delo, 2.2.2012; gl. http://www.delo.si/kultura/dediscina/zagotovljen-dostop-do-cerkve-sv-marka-v-vrbi.html) in zraven cinično obgrizel ter opljuval vse in vsakogar z »nove«Ribčevine ter skliceval sestanke o »ureditvi problematike«, seveda dosledno brez (še kako) vpletenega Arka. A glas se mu je vedno bolj tresel, sredi javnosti je »cesar ostal brez oblačil«. Vsakomur je postalo jasno: tukaj pa res nekaj smrdi…

In je zasmrdelo, do neba. Tik pred kulturnim praznikom je Arko prejel vabilo na jeseniško sodišče: narok – tožba z dve leti staro »brado« – tožnik: »bogibogi« župan oz. občina – zahtevek: deset tisočakov, seveda v Arkovo škodo (gl.npr. https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/zaradi-spora-na-proslavi-v-vrbi-ne-bo-predstavitve-ribicevine/276272).

Zavese so dokončno padle. Predstavitev Dobrodošli pr’ Ribč! smo takoj odpovedali in jo igraje preselili v staro kranjsko narodno čitalnico – v program ob 150 letnici njene ustanovitve, v sklop kranjskega praznovanja Prešernov semenj. Žirovniški župan je po gostilniško perfidno lansiral še nebulozo o tem, da smo v Kranj »zbežali«, ker da naj ne bi smeli vrteti filma O, Vrba!, menda zaradi »prepovedi« nekakšne »dedinje« ge. Khamove iz Ljubljane. No, v Kranju smo ga z dovoljenjem Filmskega arhiva RS zavrteli šestkrat (op.: kasneje še vsaj 40x), vedno pred polno čitalnico radovednežev in eminentnih gostov, v protokolarnem prvem terminu tudi v prisotnosti obeh Ribčov, Janeza Arka in Tanje Pangerc. Z njima smo se sprehodili po kranjskem mestnem jedru, obiskali Prešernovo hišo, poklepetali z naključnimi znanci. Rekla sta mi: »Po dolgem času sva tudi midva doživela kulturni praznik in iskreno človeško spoštovanje preprostega dejstva, da sva Ribča iz Vrbe. Hvala.«

Časopisje je potem pisalo, kakšen »mir« da je bil ta dan v Vrbi… (tega, da smo,vabilo in sporočilo Dobrodošli pr’ Ribč! prešernim Slovencem izrekli v Kranju, tega pač ne!).

A pisali so tudi o tem, kako je v Vrbi, tik pod prazno Arkovo Ribčovo hišo , slavnostni govornik, predsednik Ustavnega sodišča RS dr. Ernest Petrič okrcal Slovence(ljne), pesnikove »častilce«, »dolino šentflorjansko«, pa tudi  »merodajne« Kašarje, torej žirovniško gospodo::

»…dvomim, da bi Prešeren uspel v današnji slovenski družbi pohlepno zadrtih, zazrtih v svet materialnih dobrin, v družbi nastopaštva, poslovniške in druge elite s premalo želje po skupnem dobrem in s premalo človeške empatije….Prepričan sem, da se Prešeren – svobodomiseln, zazrt v evropski prostor, daleč presegajoč slovensko provincialno mentaliteto, nepohlepen za denarjem, svoboden duh s širokim znanjem, vizijo in humanizmom – v takšni družbi ne bi dobro počutil…« Petrič je tudi obljubil, da »… bom prihodnje leto v Vrbo k rojstni hiši pesnika in pravnika skušal pripeljati tudi vseh svojih osem kolegov, ustavnih sodnikov. Vendar le pod pogojem, da bodo v Žirovnici rešili “neroden, majhen in nepotreben spor” s sosedom Prešernove hiše.« Župan Leopold Pogačar je sicer pred kamerami »s prsti v lastni čežani« ves zardel hitel zatrjevati, da se bodo trudili najti rešitev. V tem duhu »…da bodo 1. marca s predstavniki ministrstva in zavoda za varstvo kulturne dediščine skušali najti možnost za prestavitev javne poti…« in blablabla v tej smeri. (Danes vemo, da je bil to le ubožen županov protokolarni blef, da se doslej ni zgodilo nič od obljubljanega, razen to, da dr. Petrič že nekaj časa ni predsednik Ustavnega sodišča in da ni imel za kaj pripeljati v Vrbo svojih osmih kolegov / kolegic, saj »nepotrebni« spor še vedno traja in je eskaliral do roba osebne tragedije!)

»Praznik« je minil, mi pa smo iskreno povabilo in predstavitev »Dobrodošli pr’ Ribč!« kar nekajkrat ponovili na turističnem sejmu v Ljubljani, v družbi zamejskih Slovencev in laureatov – prejemnikov priznanj Naša Slovenija 2011. Tudi film O. Vrba! (1940) smo vrteli, da se je kar smodilo – ge. Khamove z napovedano tožbo pa ni bilo od nikoder… Pač pa so nečedno žirovniško zgodbo o načrtno upropaščani (h)Ribčevini in  o tem, da Janez Arko nima za kaj recitirati »O, Vrba, srečna draga vas domača…«, spoznali tisoči obiskovalcev ter se nemočno, malce v zadregi čudili, češ, »O tem se pa nič ne govori in ne piše…«. (Od strani si je naš štant ogledalo tudi nekaj kašarskih ogleduhov. Zavedel sem se, da bo še cel hudič z vsem tem.)

Da ne bo preveč naenkrat, bom nadaljeval čez nekaj dni, vse do letošnjega kulturnega praznika.

RAZPIS: PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2017

Gibanje KULTURA-NATURA SLOVENIJA bo že osmič zapored podelilo PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA za zgledne dosežke pri ohranjanju in uveljavljanju slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine. Priznanja je doslej prejelo 80 prejemnikov iz Slovenije in zamejstva. Na dosedanje razpise je bilo pravočasno poslanih več kot 280 nominacij (več na www.kultura-natura.si). Razpis  bo odprt od 3. JANUARJA 2018 do vključno 30. MARCA 2018.

Prejete predloge bo aprila 2018 pregledal odbor za podelitev priznanj Naša Slovenija in izbral po največ tri prejemnike v posamezni kategoriji. Predsednica odbora (pet članov)  bo tudi letos dr. Herta Lausegger, slovenistka in etnologinja na Univerzi Celovec. Odbor ima pravico, da upošteva tudi priznanja, ki se zaradi kriterijev in omejenega števila priznanj lani niso uvrstila v končni izbor.

Gostiteljica podelitve priznanj Naša Slovenija 2017 ter priložnostnega srečanja članov in simpatizerjev gibanja Kultura – Natura Slovenija bo OBČINA RAZKRIŽJE (glej www.razkrizje.si).                                                                          Predvideni datum dogodka: 12. maj 2018 dopoldne (popoldne: ogled kraja in druženje).

Priznanja Naša Slovenija niso denarna nagrade, ampak likovna pozornost trajne vrednosti. Doslej so jih prispevali umetniki Valentin Oman, Luisa Tomasetig, Gašper Jemec, Klavdij Tutta, Franko Vecchiet, Gustav Januš in Barba Štembergar Zupan.

Priznanja Naša Slovenija 2017 je to pot upodobila akademska slikarka DORA PLESTENJAK, ki ji je slovenska kulturna dediščina in krajina vedno znova navdih za likovno ustvarjanje in sporočilo.

Dora Plestenjak