POBUDA ZA REŠITEV »(h)RIBČEVINE« – ZAPLETI IN PREMIKI (5)

Februarja 2012 se je torej že od daleč videlo, kakšen bo »scenosled« zapleta okoli Ribčevine in kakšne vloge so razdeljene med igralce te bizarno-brutalne vaške drame, povzdignjene na »prioritetni« kašarski občinski »nivo« in čez noč kakor po sili vpleten v povsem kilav »nacionalni strateški kulturni interes«.

Nastopajoči:

– Janez in Tanja, oba Ribča z Ribčevine, Vrba 1,  tragični osebi vrbljanske »ljudske igre« z naslovom Poti ne damo – Ribči ven!

 – »po uradni dolžnosti« črteči ju župan (Pogačar), kvalificirani »kruhobrbec«, branitelj občinskih vizij, reda, historije in privilegirancev, pogosto v stranski vlogi občinskega Kalimera, režiser te šlamastike

– županovi koritarji, priskledniki, drobtinčarji in »žužlarji«

– onemeli in oslepeli občinski svétniški zbor (kolektivna vloga),

– prevzvišena »stroka«, v krajevne mite in »vedute« utopljena ter nad laične »kmetavzarje« privzdignjena, nabrana od tu in tam, celo iz resornega ministrstva in njegovih »nebroj« direktoratov,

– vaški odbor Vrba z nekaj žlehtnobnimi glasniki in solisti,

– nekaj »vsevednih« in vsega zmožnih Kašarjev, »špilferderberjev« in »kar-tako-pritepencev«,

– dežurni novinarji in novinarke, tudi pisuni, pišoč in govoreč neumnosti ter nestrpno čakajoč, kdaj bo končno »špricnilo«, če že miru zaradi »zlobnega Prešernovega soseda, menda-celo-sorodnika v »naši« Vrbi ne bo nikoli,

– t.i. prešerna druščina, nekaj nepotrebnih kulturnikov –iskrenih Prešernovih častilcev, zbranih v odboru za pomoč Ribčevini (župan jih uvrsti v kategorije »kdo-pa-je-sedaj-to«, »ne-bodi-jih treba«,»kateri-hudič-jih-je-poslal« ter »takoj-preveri-ozadje«

– publika, v začetku spontano sodelujoča s skandiranjem »Prešeren je naš!« in »Dol z zlobnim sosedom!«, v dramskem zapletu pa vse bolj nema ter v globoki dilemi, s kom pravzaprav potegniti in kdo ima prav, »obsojena« domačina – Ribča ali epizodični župan&co.

Me prav zanima, kaj bo letos, 2018. V  časopisju sem prebral slogan, ki ga je nekdo z očitno ustvarjalno muko zmašil skupaj: »Kultura praznuje prešerno v Vrbi« (…hmjaja…). Program je bogat in poln, prelit z medom in posut s sladkimi čebelicami, vse v čast prvega svetovnega dneva čebel(arstva), ki se bo sicer zgodil šele maja.

 

Torej, s predstavitvijo Dobrodošli pr’ Ribč! na praznični kulturni dan 2012 v Vrbi zaradi napovedi županove perfidne tožbe vs. Arko ni bilo nič. Preselili smo se v Kranj, v narodno čitalnico in naklonjeno zavetje takratnih članov, aktivistov in simpatizerjev gibanja TRS, še posebej takratne predsednice Hermine Krt.

Spoštovana, spoštovani.

Vabimo vas, da se nam pridružite sredi starega Kranja, V NARODNI ČITALNICI, na priložnostni predstavitvi projekta oživitve RIBČEVINE – da, Ribčevine iz Vrbe.

Pripravil jo je odbor projekta RIBČEVINA v sodelovanju z lastnikoma Ribčevine in Filmskim arhivom RS. Narodni čitalnici – gostiteljici dogodka se zahvaljujemo za gostoljubje in upamo, da ga bomo lahko kmalu vrnili – pr’ Ribč’ v Vrbi.

DOBRODOŠLI PR’ RIBČ’!, vam bomo rekli jutri, v sredo, 8. februarja, ob 10.h in ob 12.h v kranjski NARODNI ČITALNICI. Predstavili vam bomo vizijo oživitve te nesrečno slavne kmetije, tako kot jo vidita lastnika, Janez Arko in Tanja Pangerc, Ribčeva iz Vrbe.

Predvajali bomo tudi kratki film O, VRBA (1940; avtorji dr. Marjan Foerster, Janko Ravnik, Rudi Omota in drugi; predstavitev: ga. Marta Rau, Filmski arhiv RS).

France Prešeren je bil najprej Ribčov France iz Vrbe.

Starodavna kmetija, na kateri je prebil rosna otroška leta, je 1939 muzej postala,  takrat zgrajena nadomestna Ribčeva hiša pa je danes cilj in plen pohlepnežev, na robu propada, uradno pa menda že dlje časa celo naprodaj. Nekaterim to kar paše, še bolj pa bi jih veselilo, če bi se je čimprej polastili kar sami.

Z Ribčevino danes tako lahko »gospodari« vsak,  ki se gre v prostem času ali službeno sem ter tja malo tudi Prešerna… Kot za šalo vam mimogrede nariše še »vizijo Ribčevine v blagodejnem zavetju  javno-zasebnega partnerstva«.

Le resnična lastnika, Ribčova dva,  Janez Arko in Tanja Pangerc, ta dva pa ne, nikakor in za božjo voljo ne (!), saj sta častilcem Prešernove O, Vrbe menda hudo nevarna in tudi posvečenega rodbinskega poslanstva po prepričanju pristojnih povsem nezmožna.

»Kako strašna slepota je človeka…«, bi rekel slavni pra.pra-sorodnik Ribčovga Janeza Arka…«, je pisalo na kranjskem vabilu.

in bili deležni gostoljubja in spoštljivega sodelovanja Prešernovega mesta, organizatorjev »Prešernovga smna« in pozornosti celodnevne množice, celo uglednih protokolarnih gostov.

Z Janezom in Tanjo smo se podali tudi v kranjsko Prešernovo hišo

 

 

Uspešni predstavitvi v Kranju in Ljubljani sta nam dali krila. Šokantno zgodbo Ribčevine, omenjeni film in možno rešitev »nerodnega, majhnega in nepomembnega spora« (dr. Petrič) smo vedno znova predstavljali naši javnosti tudi preko osrednjih medijev, to pot objektivno osvetljeno, brez vnaprejšnjega demoniziranja Ribčev (npr. TV oddaja Tednik, novinar Kir Clar).

Zgodil se je tudi s strani župana pompozno obljubljeni in  oklicani posvet z vseh vetrov sklicanih »ekspertov«, ki so debatirali po dolgem in počez, seveda po željah gostitelja, vsi z enim samim naporom, kako narediti prav vse, da Vrbi ter Ribčevini v prid še dolgo ne bo nič narejenega. »Pot čez dvorišče je ena, nam vsem dodeljena…«, pa če se »oni« na glavo postavijo. Ribčev niso povabili, kakopak, »…kaj bomo z njimi, saj so le kolateralna škoda Finžgarjeve epohalne muzejske pobude, kaj se gresta, najbolje bi se jih bilo kar znebiti…«,  z našim odborom pa so bíli že pravo abderitsko vojno. No, vseeno, citiram drobec pomenljivega zapisnika: »…ZVKD naj za pripravo morebitnega drugega stalnega dostopa do cerkve ali zavrnitve, pripravi do konca meseca aprila 2012 smernice in jih  predstavil na zboru  krajanov po majskih praznikih…«.   Seveda so potem pohiteli v časopise s pompoznimi najavami – floskulami o »alternativnih« rešitvah«, »nadomestnih poteh«, »celostnih rešitvah«, a teh še dandanes ni od nikoder,  od vzhodne in zahodne obvoznice pa je slejkoprej obveljala »sredinska«, »ta stara« – skozi Vrbo!

Odbor je z lastnikoma ob podpori kmetijske svetovalne službe medtem pripravil program revitalizirane Ribčenive.

Kmetija Vrba št. 1 je v lasti gospoda Janeza Arka in gospe Tanje Pangerc ter nosi hišno ime Pr’ Ribč’.

Kmetija sodi zaradi neposredne rodbinske povezave z izročilom pesnika dr. Franceta Prešerna in ostalih prednikov z Ribčevine med izpostavljene slovenske prepoznavnosti. Umeščena je na sam vhod v Vrbo, v neposredno bližino Prešernove rojstne hiše, tik za Prešernov kip, ki od 200-letnice pesnikovega rojstva bogati veduto Vrbe. Predstavlja izhodišče ali konec možne krožne vaške poti, ki vključuje še vaško lipo in cerkev sv. Marka oz. celotne PKD..

Stanovanjska hiša Vrba št. 1 je bila zgrajena leta 1939 kot nadomestni objekt, v katerega so se preselili Ribčevi iz Prešernove (tudi svoje) rojstne hiše po odprtju spominskega muzeja. Po požaru povsem prenovljeni gospodarski objekt (hlev, skedenj itd.) stoji na svoji poprejšnji lokaciji.

Kmetija Pr’ Ribč je veljala za eno premožnejših kmetij v Vrbi, dala nam je nekaj pomembnih gospodov (npr. poleg pesnika še škof Vovk), znana pa je bila zaradi furmanstva, konjereje in sadjarstva.

Zaradi idealne lege in zagotovljenega obiska (letno je v Vrbi okoli 25.000 obiskovalcev) današnja kmetija kar kliče po kulturno-vzgojno-izobraževalnih dopolnilnih dejavnostih in programih, ki bi obogatile PKD ter v mnogočem dopolnili predstavo o Prešernovi rodbini, pa tudi o tradicionalnem kmetijstvu na Ribčevini in v Vrbi nasploh.

Programske vsebine:

  • Prešernov rod na Ribčevini: informacija iz prve roke: g. Janez Arko je sin Prešernove pranečakinje; poleg tega predstavitev rodbinskega drevesa (iztočnica: Razišči svoje korenine!)
  • Predstavitev tradicionalnih hišnih dejavnosti (furmanstvo, konjereja, sadjarstvo, sonaravno kmetovanje)
  • Predstavitev tradicionalnega in sodobnega poljedelskega orodja na kmetiji
  • Predstavitev tradicionalnih opravil, običajev, navad na kmetiji
  • Program Slovenske avtohtone domače živali (mali »živalski vrt« v sedaj opustelem hlevu)…«
  • Program Od pluga do potice (prikaz tradicionalnih sezonskih kmečkih opravil na bližnji njivi)

Seveda program na občini »pod obvezno ni šel skozi«: rahlo zbegano so ga opazili ter nekako »rodili« negativno mnenje, župan pa mu je vestno prilepil nekaj puhlih komentarjev.

Pa saj drugače itak ni moglo biti, to smo vedeli že vnaprej. Začeli smo s pripravami na prvi dogodek Od pluga do potice, Kmetijska zadruga Sava pa je izdatno pognojila Ribčeve travnike…

Časopisje je najavilo:

Vrba – Na Ribčevini bo jutri, v soboto, 30.3., prvi od dogodkov v okviru programa Od pluga do potice. Ob 10.h bodo na skednju predvajali ilm O, Vrba (1940) ter predstavili gostujoči Kozjanski park, ob 11.h bodo v sadovnjaku predstavili projekt Kozjansko jabolko ter prikazali obrezovanje in cepljenje visokodebelnih sadnih dreves, po malici pa bo na Ribčevi njivi prikaz oranja, brananja, sejanja in sajenja po starem ter predstavitev projekta Štafeta semen in društva Ajda Gorenjska…

Naslednji teden pa smo lahko (med drugim) prebrali:

Pri Prešernovem sosedu tokrat pravo gostoljubje

Projekt oživljanja Ribčevine s skromnimi prvimi koraki pokazal, da v Vrbi prepiri res niso potrebni

DNEVNIK Slovenija – ponedeljek, 02.04.2012 – Tekst: Primož Knez

VRBA – Širša slovenska javnost pozna Janeza Arka kot tistega “norega” soseda Prešernove rojstne hiše, ki z vilami preganja obiskovalce, ki hodijo po njegovi, a tudi javni poti od Prešernove hiše do cerkve sv. Marka po njegovem dvorišču. A v soboto sta lastnika kmetije Pr’ Ribič Tanja Pangerc in Janez Arko ob pomoči odbora za Ribčevino, Kozjanskega parka in društva Ajda Gorenjska pokazala, da znata biti še kako prijazna gostitelja.

Na Ribčevini so dokazali,  da so prepiri res nepotrebni in upati gre, da so le še del neslavne vrbljanske zgodovine.

Sicer res le peščica obiskovalcev si je lahko ogledala zanimiv in poučen prikaz obrezovanja in cepljenja visokodebelnih sadnih dreves, ki jih v sadovnjaku ob kmetiji ne manjka. Prikaz oranja, brananja, sejanja in sajenja po starem na oživljeni Ribičevi njivi pa je bil sploh nekaj posebnega.

Čeprav odbor za oživitev Ribčevine skupaj z lastnikoma ni uspel na občinskem razpisu za subvencijo za razvoj kmetijstva, so bili prvi koraki k bolj prijazni podobi tega sicer dobro obiskanega konca Gorenjske narejeni. Najtrši oreh v odnosu med lastnikoma kmetije in občino ostaja pot med Prešernovo hišo in cerkvijo sv. Marka. Zdaj je edina možnost po sicer javni poti po dvorišču kmetije. “Kmetija je usahnila tudi zato, ker jo je ta domnevno javna pot presekala na pol in je na eni strani hiša, na drugi pa zdaj prazen hlev. Z župnikom sem že našel skupen jezik in tudi s skrbnico Prešernove hiše ga bom. Nobenih težav ne bom povzročal, ko bodo za najavljene skupine zaprosili, če lahko po mojem dvorišču pridejo do cerkve. Razumeti pa me morate, da zdaj tu vlada kaos in da res ne gre, da se kar vsak sprehaja po najinem dvorišču,” je poudaril Janez Arko. “Ključna je nova pot do cerkve in res si želim, da bi občina držala obljubo in jo uredila. S takimi projekti odpreš vrata nekajkrat na leto, vmes pa v miru oživiš kmetijo v smislu ekološke pridelave,” je načrte razkrila še Tanja Pangerc… Obiskovalci so bili nad novim pristopom v Vrbi navdušeni. Marsikdo je izvedel kaj novega…«.

Že priprave na dogodek so bile nekaj posebnega. Želeli smo, da bi z vsebino presegli pričakovano zadržanost domačega okolja. Zato sem bil izjemno vesel, ker se ja za podporo takoj odločil Kozjanski park oz. takratni direktor Teo Hrvoje Oršanić. Pripeljal se je s kompetentno ekipo, ki je dokazala da iskreno živi in doživlja svoje hvalevredno poslanstvo na tistem koncu Slovenije (sedež parka je v Podsredi). Obetavno je bilo tudi sodelovanje z društvom Ajda Gorenjska in predsednico, gospo Mihaelo Zalokar iz Podhoma. Pripravili so semena, prikaz njihovega pradavnega načina »gnojenja iz roga«, niz inormacij o društvu in bio-dinamičnem kmetovanju – res ne vem , če sem kdaj prej izvedel toliko »starega – novega«. Za njivska opravila »po starem« sta se takoj odzvala Čbuvarjov Franjo Pongrac – in Matijov(čov) Igor Lebar iz Žirovnice, konja pa je posodil Vidicov Janko iz Vrbe. Tudi odziv publike je bil presenetljiv. Po pričakovanju je bilo še najmanj domačinov, zbeganih in razdvojenih zaradi dolgoletnih razprtij in vsiljenih kolobocij. Prišli pa so okoličani, od blizu in daleč, cele družine, predvsem pa taki, ki jih je »drugačna« Ribčevina s ponujenim programom vred zares zanimala. Janez in Tanja sta bila prijetno presenečena, kar nekam zbegana zaradi prijaznosti, ki sta je bila kar naenkrat deležna od nenadejanih in večinoma neznanih gostov. Skratka, bilo je prijetno, prijazno, sporočilno, koristno in spodbudno, vredno obljubljenih nadaljevanj.

 

In župan? Nič. »Pripravljal« se je na farso na sodišču – za »problematičnega« Janeza Arka in »doslednega« župana je bila le del več let trajajoče »nadaljevanke«. Odbor me je pooblastil, naj se naroka udeležim kot »zainteresirana javnost« in pogledam, za kaj sploh gre.

In je bilo kaj slišati in videti.

O tem pa naslednjič.