Prešernov sonet “O, Vrba…” bo danes, 8.2.2019, na slovenski kulturni praznik, žebrala “slovenšna cela”, še posebej tisti. ki se bodo zbrali pred pesnikovim spomenikom v Vrbi. In prav je tako. Na proslavi se bodo zanesljivo spomnili, da letos mineva 170 let od pesnikove smrti, pa tudi tega, da teče polnih 80 let od otvoritve Prešernove rojstne hiše – muzeja. Morda bodo povedali tudi to, da so takrat zgradili nadomestni dom za takratne stanovalce te hiše, za Vovkove, po domače Ribčeve iz Vrbe, za Prešernove naslednike torej, ki so rade volje šli na bolje. Na bolje? Preskočimo desetletja – njihova pričakovanja so se zaradi številnih “zunanjih vzrokov” in “botrov” iz vrst najnovejših oblastnikov povsem sesula. Danes Ribčevina žalostno propada, pa ne zaradi zadnjega Ribča, lastnika Janeza Arka in njegove Tanje, ampak zaradi mnogih, ki jih srbijo prsti in bi se Ribčevine radi polastili za vsako ceno in na kakršenkoli še tako pritlehen način, tudi za ceno odstranitve Prešernovega rodu, spomina, mita z rodne grude.
Spodnji zapis je nastal pred dvemi leti, nobene korekture nisem dodal – žal je danes stanje še slabše kot takrat.
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
Prešerna bratovščina se je decembra 2011 spet srečala pri »našem« kipu v Vrbi, spet na »prešerni dan kulture«, po svoje seveda, brez požegnanih protokolov in vnaprej znanih govorcev. Vsako leto smo poiskali tudi kakšno sporočilno iztočnico, nič velikega, enkrat eden, drugič kdo drug, pač nekaj s »prešernega kupa« za primeren okvir spontanega srečanja, druženja in govorjenja.
Svoj čas me je na moč pritegnil pogovor s pokojnim slikarjem Brankom Čušinom s Koroške Bele, ki je trdil, da hišno ime »pr’ Ribč’« nima prav nič z »ribiči« ter pravzaprav izvira iz starodavnega ledinskega imena »pr’ hribč’«, torej označuje kmetijo pri hribčku, na katerem na samem začetku Vrbe stoji cerkev sv. Marka; tisti h naj bi se po kašarsko obrusil, pa je ostal ribč. Hm, če je res tako, potem Slovenci že dolgo v prazno govoričimo o »Ribičevem« Francetu. Da bi vedel kaj več, sem poklical radovljiškega raziskovalca »Dežele« Jureta Sinobada, ja, celo igralca Gregorja Čušina, ki je tudi vedel nekaj o očetovih raziskovanjih, ter še sam prebrskal nekaj virov. Bojda ima teza oporo v starih blejskih urbarjih, morda še kje, a brskanje me ni pripeljalo prav daleč. Za »disertacijo« o (h)Ribčevini se vsekakor (še) ni nabralo zadosti pisnega, a tudi o tem, da so bili Prešerni kdaj ribiči, ni bilo moč nikjer ničesar najti; še najbližje temu je bil eden od starih stricev, ki ga je življenje z Gorenjske odplavilo v Trst… Toliko o tem mikavnem izzivu.
Malo pred praznikom sem radovedno prebiral tudi pompozne časopisne naslove, da se Ribčevina prodaja za velike denarje. Janez Arko, takrat po krivici in po zaslugi »blond-medijev« že splošno znan kot »nevarni zlobni sosed« (!?) Prešernove rojstne hiše, ki ga je treba zaradi varnosti šolarjev in drugih obiskovalcev čimprej »odstraniti«, je v cajtngah malce žlehtno, a zagrenjeno predlagal poceni rešitev: »Vsak Slovenec naj za »ofer« da samo en evro, pa se bom kot zadnji Ribč takoj odselil s svojega doma…«. Koliko nas že je, (pravih) Slovencev?
Ja, preostala Ribčevina bi tako dokončno padla v v roke slovenske »kulture« ter se čez noč spremenila iz veleproblema v pravcati »mavzolej na slovenskem Parnasu« in v zlato uokvirjeno kulturno nacionalno zaprisego. Prvi del te nacionalne sage je v tridesetih vodil Fran Saleški Finžgar, v Prešernovi rojstni hiši uredil spominski muzej, za takratne lastnike Vovkove, p.d. Ribčeve pa v neposredni bližini dal zgraditi nadomestno novo hišo, današnje domovanje Janeza Arka; danes že smemo povedati, da je takratni »projekt« za seboj pustil kup šlamastike in nedorečenosti, ki danes tepejo prav Janeza Arka. »Daleč so ga prignali«, sem pomislil ter si v časopisu ogledoval fotografijo z njegovim besno nemočnim sporočilom, zapisanim na straniščni steni za Prešernovo hišo. »Tole se ne bo dobro končalo, tega nesrečnega človeka bodo uničili, ugonobili …«, se mi je utrnilo.
…No, skočimo nazaj, v praznični december 2011. Za malo prešerno–žlehtnoben praznični izziv sta bila gornja »ocvirka« zadosti dobra, animativna, prepričljiva v svoji nedorečenosti. O tem bomo govorili, saj je treba.
Najprej apel: Slovenci – odkupimo »(h)Ribčevino«!
Euro na glavo – drobiž, bagatela, mala malica, hehe! Mimogrede, saj so naši predniki v tridesetih letih prejšnjega stoletja odkupili že Prešernovo rojstno hišo v Vrbi, pa v šestdesetih Finžgarjevo v Doslovčah in sredi osemdesetih še Čopovo v Žirovnici – vse so postale danes dobro obiskani spominski muzeji. »(h)Ribčevina« bi bila smiselni začetek ali zaključek, vsekakor pa dodana vrednost že zdavnaj sprejete in uveljavljene Poti kulturne dediščine, ki so jo v življenje prav tako pospremili domači šolarji proti koncu sedemdestih.
In za zraven: nova uganka iz nabora splošno privzetih slovenskih mitov, nekako v Prešernovem stilu: »… al’ prav se reče pr’ Ribč al pr’ (h)ribč?…«.
To bo hec, tudi novinarji bodo ugriznili v svežo »ovcirkovco«, daleč bo zadišalo, povsod slišalo, morda se bo celo kaj premaknilo.
Tistega prešernega dne je torej lilo kot iz škafa. Kljub temu se nas je ob Zajčevem Prešernu zbralo in zmrzovalo kar nekaj, celo presenetljivo veliko. Poleg »mojih« »nepogrešljivih« me je razveselilo nekaj zamejcev, novinarjev, znanih bistrcev, še posebej pa večja skupina pevskih prijateljev iz »mojih« zborov, celo nekaj večno mladih »a-pe-ze-jevcev«. »… Petje torej bo…«, sem bil vesel.
In smo začeli, kar z Zdravljico, vse kitice po vrsti, vse do tiste, ki je danes naša himna in še zadnjo za povrh. Potem je vsak lahko kaj povedal, zrecitiral, dodali smo še Luna sije, spili en kozarček in nazdravili. Sam sem v svet vrgel provokacijo o odkupu ter še tisto drugo o (h)Ribčevini…, publika je pritrjevala in bila takoj Za; potlej je pa zagrmelo na nas.
S škarpe za spomenikom je na nas polno vedro gneva zlil bližnji sosed – Ribčov, Janez Arko; vse s tiste betonske stene pri muzejskih WC je zmotilo in popacalo praznično vznesenost, pa še kaj zraven. Ja, »napadel« nas je tisti »nevarni« Arko iz medijskih »novic« in škodoželjnih tračev.
»Janez, kva se pa dereš, sej ti noben nč noče; dol prid, pa povej, kva te tiši, kva j narobe! Te bomo poslušal, verjem!«, sem mu dejal v imenu vseh. Pa se ni ojunačil: še nekaj je zarentačil in se navidez nemočno umaknil v svoj bes. Soočenje je obviselo v zraku, vsi skupaj nismo vedeli, kaj z njim in s seboj, potihnili smo kot da nas je Janez presenetil sredi greha. Nobenega zmagoslavja ni bilo čutiti, nobenega obsojanja, nelagodje je lilo po nas in v nas, beseda je omrznila, … Sem začutil sočutje?
Pograbili smo buteljke in se pred pravim, nevihtnim grmenjem umaknili v praznično zakurjeno Prešernovo hišo.
Zbegani pogledi so se iskali v veži, hiši, ob zibki v kamri, na rodbinskem marmorju ob črni kuhinji, kisli nasmehi so se prepričevali in začenjali nove misli ter smiselno nadaljevanje našega prekinjenega druženja.
»Pravzaprav ima prav, tale Arko, tale Ribč,« je priletelo od nekod.
» A b’ ti prenašov, da b’ ti tauženti ceu let’ gazil po dvoriš, ti b’ biu pa tih, pa »klanjam se«, pa »kr’ svinejte po mojem, bom z veselam pospravu za vam, čeprov nimam nč od tga,« je zapenil Zdenc, znani domači kulturnik. »Če pa kej reče, mu pa župan al pa kdor ma le cajt čez pet minut pošle polcijo al pa marico pred vrata, poj pa položnco z globo za »kaljenje javnega reda in miru«! Na svojm, ejga, na svojm mora vse to prenašat’! Še čudn, da dons sploh sme bit doma, da ga »iz varnostnih razlogov« niso že nekam odpelal! Ja, vsak b znoru, tko se na da žvet’!«
Vsi smo zgrabili za ta krik zdravega razuma in se zganili v prepričanju, da ju je treba obiskati, Janeza in Tanjo, se pogovoriti z njima, najti nekakšno rešitev, pa če jo hudič na repu prinese, samo da bo in da bo njima in Ribčevini v pomoč. Pogovarjali smo se samo še o tem, pa da je odkup treba izpeljati, za vsako ceno, če se domačijo res prodaja, ali pa pomagati kako drugače, če na tem (hvalabogu) ni nič.
Spet nas je zajela prešernost, dovtipi, šinfanje čez oblast in brezbrižno »ta veselo« ministrstvo, zavod za »spomeniško varstvo«, župana s policajskim pedigrejem in metodami, krajevno mafijo in advokate, ki se jim cedijo sline in bi se radi razlezli čez Ribčov vhod v Vrbo.
» Saj ne bi smela, a moram povedat: z Janezom in Tanjo delajo slabše kot z njunim psom, odvzeli so jima osnovno človeško dostojanstvo in popolnoma zanikali njune lastniške pravice. Živita pod strahotnim pritiskom in v neverjetni stiski. Pa nista slaba, da boste vedeli, sem vsak dan tako ali drugače v stiku z njima, veliko vesta, a je vse težje, nič čudnega…«, je dodala oskrbnica Mira in se strahoma ozirala, če si ne ogroža službe.
Bilo je kot v ekonom-loncu, pravičniška jeza nas je hotela kar razgnati.
K sreči se je v hiši oglasila pesem; olajšano smo se zlili vanjo. »Vzemite, namažite, je domača zaska, poskusite, je samo domače pecivo, pa še malo zalijte», se je prijazno oglasilo iz veže. »Hvala, pa saj imamo še svojega, vino pa ja ne bomo nosili nazaj domov, …, je dober, vipavski, se itak spodobi, že zaradi Vrtovca, Prešerna in njune Zdravljice…«. Pa smo udarili venček vinskih, kaj pa drugega.
Potlej so se odprla obokana vhodna vrata. Vstopil je žirovniški župan Pogačar. »Sem prišel pogledat, kdo pravzaprav je ta prešerna bratovščina.« Nič »dober dan«, pa tudi to ga ni zanimalo, kdo vse je zraven. »Nismo vajeni, da se v muzeju takole dere in pijančuje, mi smo na nivoju«, nas je podučil. Ljudi je zganilo, med nami je bil akademik, nekateri pevci so si v življenju prislužili pevske penzije in jim župan ne bi mogel niti not obračat. Kdo pa je tale in kaj hoče? »Če je to vaš nivo, vas ne rabimo, bomo že sami, tako kot doslej«, je bil srepega pogleda oblastno »prijazen« še naprej. »Bohnedej!«, se je oglasilo v ozadju. Razumel je, se obrnil in odšel.
Ljudem je bilo tisti hip vse jasno – in vsi so stopili na Ribčovo stran. V Prešernovi hiši je kar vrvelo…
Mira mi je takrat povedala, da bo v Vrbo kmalu prišla nekakšna kulturna karavana iz Ljubljane, da se bodo šli menda nacionalni apel z nazivom »Zadnji vlak za kulturo« in da se bo morala pripraviti zanje, torej, a bi lahko počasi … Ja, pa tudi župan jih bo posebej nagovoril, saj je za to tudi prišel.
»Se vid’mo! Dobro bodi! Poklič’! Samo reci, pa pridemo!« itd. In smo se razšli. Radio je takrat že poročal, da bomo odkupili Ribčevino, meni se pa še sanjalo ni, da tistega »prešernega« dne v Vrbi še ni konec.
Poln mešanih občutkov in pritajene, še nezavedne jeze sem se iz Vrbe odpeljal domov, v Žirovnico, k mami, na čaj in obvezen klepet o pestrem dopoldnevu. Mama Mila je vedno premogla kakšno novo »kašarsko« novico, pa veliko je vedela o starih družinah in rodbinah, nenazadnje je bila vse življenje dejavna kulturnica, ljubiteljska igralka, pevka, recitatorka, pesnica,vodila je krajevni RK in še kaj, celo prešerni bratovščini se je pridružila
Komaj sem izvozil »ta dolg’ ovin’k« pred Žirovnico, že sem začuden zavrl in se ustavil: zastoj – z vaške poti »za štreko« sta se na glavno cesto mukoma spuščala dva avtobusa, (pre)polna ljudi! »Tega pa ne vidiš vsak dan! Le kdo jih je navižal »dol na Zajca?« Prešinilo me je: »So to tisti iz Ljubljane? Ki naj bi se pripeljali z vlakom? »Zadnji vlak za kulturo«? Seveda, z železniške postaje rinejo!« Kazalo je, da se bo drugi avtobus zvrnil v graben. Premagal me je firbec, obrnil sem in se odpeljal nazaj v Vrbo.
Na parkirišču sem pobrskal po spletu in takoj našel novico o tem »…opozorilu na mačehovski odnos do kulture…« (Gal Gjurin). »Kot nalašč«, sem pomislil, »se jim bom pridružil, jih povabil k naši pobudi, … bolje že ne more biti…, le kdo je zraven?«, se mi je smejalo.
Vsuli so se iz treh busov, zgodila se je prava mala kulturniška invazija na Vrbo, pripeljali so se tudi z avtomobili. Znašel sem se med znanimi obrazi iz kulturnih logov in estrade (npr. Veno Taufer, Marko Kravos, Niko Grafenauer, Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Andrej Šifrer, Avseniki itd.).
Čeprav je vse izgledalo neznansko posvečeno in pravičniško, mi je bilo takoj jasno, da je shod slabo organiziran, nepripravljen, nihče ni vedel, ne kam ne kod ne kdaj ne kdo bo kaj povedal; vsi so se želeli stlačiti v Prešernovo hišo, saj je lilo kot iz škafa. Seveda ni šlo, zato so se razsuli do vaške lipe, vedrili pod nadstreški, nekateri so se zatekli v zavetje sv. Marka, drugi spet na Ribčevo dvorišče, pred vhod, hlev in pod skedenj.
»O, živjo, a si ti tudi zraven? A ti kaj veš, kje bo zdaj TO?«, me je vprašal eden od zgoraj naštetih. »Nimam pojma, mi smo s svojim srečanjem že opravili. Kaj pa TO sploh bo?« Čudno me je pogledal, češ, ti si pa res za luno, pravcati periferi – a nič ne veš (!?), in odhitel kar nekam.
Sicer imenitna namera se je organizatorju v Vrbi žal kaj hitro in povsem sfižila, pravzaprav jo je zalilo; naveličal sem se tega kulturniškega beganja in se odpravil proti avtu.
Takrat sem pred Ribčevo (Arkovo) hišo zagledal hudo drenjavo: policaje, marico in svež »postopek« proti nesrečnemu Janezu, ki je skušal dokazati, da so mu dvorišče spet brez vprašanja (verjetno celo nevede in brez slabih želja) »okupirali« osveščeni kulturniki z vseh vetrov. »Organ« je vestno in pomembno polnil beležnico ali formular za novo globo… Pa saj ni važno – Mit je obveljal: »tisti« Janez, »hudobni Prešernov sosed iz Vrbe«, je bil pravočasno »pridržan«, saj je bil menda spet »nevaren«. Pametnjakoviči, kibici in »sedma sila« so spet odobravajoče nakladali v stilu »take je treba zapret’, pospravt’ …, le kaj se gre, niti za praznik ne da miru in to v naši Vrbi, …saj bo še komu kaj storil…, le kaj bi porekel Prešeren nad tako žlahto…«.
Bil sem osupel, besen, nemočen. »Pod’n! A takole izgleda tisti županov nivo? A tako se dela z zadnjim gospodarjem na (h)Ribčevini? In to na »ta veseli dan kulture«? Na Prešernov, na Ribčov rojstni dan? Naredil sem dve fotki, postal ob osramočenem pesnikovem kipu in se odločil: Janezu, Ribču, Ribčevini, bomo skušali pomagati, če bo le dovolil. Kakorkoli!
Premočeni potniki »zadnjega vlaka za kulturo« so takrat že polnili avtobuse in jeli zapuščati »praznično« Vrbo.
»A greš z nami, tle ni n’č!? Pa še unle je spet znoru!« »Kam greste pa sedaj?« »Prav’jo, da na Bled…«. Hm …
Naslednji dan sem prebral, da so primernejšo, predvsem pa suho »postajo zadnjega vlaka« našli v galeriji Deva Puri na propadajoči blejski Pristavi. Tam so ob Picassovih umetninah naricali »Kultura je nad politiko!«, prisegali, da »… vremena Kranjcem bodo se zjasnila…«in bentili čez kratkovidni, nepravičniški, birokratski »kulturni« sistem, nekako v stilu »… le čevlje sodi naj kopitar…« in za kulturo dá več denarja (minister, seveda)… Visoke besede je na ta dan predvolilnega molka še isti trenutek odpihnilo v nič.
Pa prešerna bratovščina?
Naslednji dan sem govoril z Janezom Arkom in Tanjo Pangerc ter ju obiskal na njunem domu. Njuna pretresljiva pripoved bi napolnila roman – s strani brezobzirnih »vladavcev« sta bila slejkoprej določena na »izbris«. Bila sta žrtev pohlepnikov, ki so se z županom, njegovimi priskledniki in advokati vred na vse načine trudili dokončno in za vedno prilastiti njuno Ribčevino.
Čez teden dni smo nato skupaj predstavili Dogovor o javnem skrbništvu Ribčevine, decembra 2011 smo ustanovili Odbor za projekt Ribčevina. V njem so bili: lastnika Ribčevine; kiparja Vasja Ulrih in Ljubo Zidar, igralec Pavle Ravnohrib, odvetnik Ludvik Druml (pro bono), brezniški župnik, predstavnik ZTK Žirovnica, SM.
(V dogovoru je med drugim pisalo: “…zaradi javnega interesa in množičnega obiska Vrbe, povezanega z nacionalnim kultom čaščenja pesnika dr. Franceta Prešerna ter z njim povezanih simbolov (Vrba, lipa, rojstna hiša, cerkev sv. Marka), so lastniki / prebivalci RIBČEVINE izpostavljeni različnim oblikam stalnega motenja posesti, onemogočanja gospodarjenja na še vedno obstoječi kmetiji ter kratenja osebnega miru, osnovnih človekovih pravic in dostojanstva. Namesto vključevanja v (pogosto nedorečene) pojavnosti celostnega uveljavljanja Prešernove rodbine in RIBČEVINE sta lastnika izpostavljena načrtnemu izključevanju, šikaniranju, javnemu medijskemu porogu in demoniziranju ter nenehnim oblikam neposrednega pritiska in represije, ki se jim ne znata in ne zmoreta več zoperstaviti. Zato razmišljata o prodaji celotne RIBČEVINE in izselitvi s svojega doma in iz Vrbe. To seveda ne more biti rešitev t.i. »problema«, ampak je lahko le neznanska sramota za slovensko kulturo in družbo, ki celo v svoji himni prisega na Prešernova nesmrtna sporočila.)
Torej, čez slab teden smo se že srečali na ustanovnem sestanku ODBORA ZA PROJEKT RIBČEVINA (17. 12. 2011, 15.h do 18.h); dobili smo se pr’ Ribč, kjer sta nas gostoljubno sprejela Janez Arko in Tanja Pangerc. V hiši je dišalo po zakurjeni peči in drobnih pozornostih: bili smo dobrodošli. Njuna pripoved nas je pretresla, papirji na mizi in v fasciklih so bili neizprosni…; kašarski »vladavci« so ju perfidno in brezsramno stisnili v kot brezizhodnosti! … Po iskreni debati so bili sprejeti tudi sklepi odbora oz. priporočila ostalim vpletenim.
- Osnova delovanja odbora je 12.12.2011 podpisani DOGOVOR O JAVNEM SKRBNIŠTVU RIBČEVINE in v njem zapisani osnovni cilji. Dogovor je sestavni del zapisa pričujočih sklepov. Dogovor je pravno korektno zapisan in polnopravno podpisan s strani lastnikov Ribčevine in predsednika fundacije, zato je povsem nesporen in velja od dne podpisa dalje (kljub pomislekom žirovniškega župana).
- Odbor preko Zavoda za turizem Žirovnica, ki upravlja s Prešernovo rojstno hišo, sodeluje z lastnikom le-te, to je z Ministrstvom za kulturo RS, in z Občino Žirovnica.
- Pregledajo se določila pogodbe iz leta 1939, obenem pa pozove pravne naslednike vseh dosedanjih upraviteljev Prešernove hiše k predložitvi katerekoli legalno sklenjene dopolnitve le-te. Vse morebitne nezapisane in nepodpisane kasneje dodane pravice, služnosti in dogovori so neveljavni. Zbrana dokumentacija predstavlja osnovo za nov sporazum med vsemi vpletenimi.
- Lastnika Ribčevine, g. Janez Arko in ga Tanja Pangerc, želita dokončno razrešiti dolgoletne konflikte z upravljavci Prešernove rojstne hiše in z občino Žirovnica. Ker je temeljni problem skrajno moteč dostop do / od cerkve sv. Marka po poti preko hišnega dvorišča, ki onemogoča normalno življenje in gospodarjenje na Ribčevini, odbor predlaga:
- da župan občine Žirovnica, g. Leopold Pogačar, javnosti in odboru predloži rešitev problema, ki jo je napovedal v javnih medijih po 3. 12. 2011, oziroma
- da v nasprotnem primeru Občina Žirovnica z vso resnostjo in odgovornostjo preuči in sprejme TUKAJ ZAPISANI KOMPROMISNI PREDLOG lastnikov Ribčevine, da se nadomestna pot med Prešernovim spominskim parkom in cerkvijo sv. Marka takoj in trajno uredi preko vzhodnega roba parkovne zelenice in Arkovega sadovnjaka za stanovanjsko hišo Vrba št. 1, seveda ob ustrezni odškodnini, predhodni sklenitvi ustrezne pogodbe in s finančnim kritjem potrebnih gradbenih in ureditvenih del (pot, ograje, označitev, nadomestilo za čiščenje in vzdrževanje) iz proračunskih virov Občine Žirovnica.
Dvorišče Ribčevine se po vzpostavitvi nove poti zapre (tako kot pri večini domačijv Vrbi) in s tem omogoči ponoven začetek osnovne dejavnosti kmetije. S tem se izloči in onemogoči vse morebitne (dosedanje) povode za nadaljnje nepotrebne konflikte med lastnikoma Ribčevine, upravljavci Prešernove rojstne hiše, Občino Žirovnica in, najpomembnejše, obiskovalci Vrbe. Odbor predlaga tudi oživitev do nedavnega uporabljane, a danes nerazumljivo zaprte stoletne poljske poti med nekdanjo gostilno Pr’ Flis in cerkvijo sv. Marka. Na ta način bi oblikovali neproblematično krožno pot med Prešernovim spominskim parkom, cerkvijo sv. Marka, središčem Vrbe z vaško lipo in Prešernovo rojstno hišo. Odbor ugotavlja, da je bila svoje dni Prešernova rojstna hiša s cerkvijo sv. Marka povezanatudi z ukinjeno (?) potjo, ki je vodila skozi ograjo / leso za t.i. hišnim (?) vrtom oz. današnjimi (tudi problematičnimi) stranišči muzeja.
5. Avtorja ureditvenega načrta okolice doprsnega Prešernovega kipa v Vrbi, akademska kiparja Vasja Ulrih in Ljubo Zidar (l. 2000), bosta strokovno ocenila nedokončano realizacijo načrta in predložita nujna dopolnila / spremembe k današnji sporni podobi Prešernovega spominskega parka v Vrbi (npr. prevladujoči kandelabri z zastavami, ki marginalizirajo Prešernov kip, neustrezne klopi ob dostopni poti, diletantska osvetlitev kipa, povsem neuporabljana in nekultivirana namenska zelenica, nova povezovalna pot do cerkvice sv. Marka itd.). Zaradi nerazložljivih (gradbenih) posegov v prostor je degradirana tudi celotna veduta Vrbe z Ribčevino in cerkvijo sv. Marka vred (pogled z glavne ceste LJ – Jesenice).
Predlog se pošlje v obravnavo Občini Žirovnica, ZVKD in ZVND v Kranju ter Ministrstvu za kulturo RS.
6. Odbor meni, da je vse pogostejša organizacija trivialnih veselic, nekakšnih sejmov in drugih zabavnih prireditev v neposredni okolici Prešernovega kipa in cerkve sv. Marka povsem nesprejemljiva in nekulturna, saj degradirajo enega najbolj prepoznavnih spominskih parkov in kulturno-zgodovinskih sporočil v Sloveniji. Za take prireditve naj se poiščejo druge primernejše lokacije.
7. Za program revitalizacije kmetije Ribčevina, ki je zaradi dolgoletnih konfliktov razvojno zaostala, lastnika pa sta se finančno izčrpala zaradi večnih glob na lastnem dvorišču (!?), se oblikuje nove programe in skuša najti ustrezne namenske subvencije. Zato bo odbor za pomoč pri oblikovanju dokumentacije takoj poprosil strokovnjake in kmetijsko svetovalno službo.
8. T.i. »nerešljivi« problemi so ob medsebojnem spoštovanju, odgovornosti in dobri volji vpletenih ter nepopustljivi pomoči odbora rešljivi takoj, igraje in za majhen denar, predvsem pa brez sramotne izselitve zadnjih lastnikov – dedičev Ribčevine z njunega doma in posestva.
9. Odbor je prepričan, da je ponujeno namero moč udejaniti celo do 8. februarja 2012, ko bo Vrba spet polna častilcev Prešerna in »… okolš’ne raja…«. To pot jim bo dobrodošlico na doslej demoniziranem Arkovem dvorišču zaželela tudi Ribčevina ob pomoči odbora in fundacije PKD Slovenija. Zato odbor upravičeno pričakuje konstruktiven odziv in konkretni sestanek z odgovornimi še do konca leta 2011, torej v naslednjih dveh tednih.
10. Sklepe prvega sestanka odbora za projekt Ribčevina se slovenski javnosti in medijem predstavi na tiskovni konferenci, ki bo v ponedeljek, 19.12.2011 ob 12. uri na Ribčevini, Vrba št. 1.
Odbor naproša medije, da se odpovejo poceni in profesionalno podhranjenemu senzacionalizmu, saj medijsko zavajanje javnosti v ničemer ne koristi rešitvi problematike in ga bo odbor v celoti ignoriral.
……………………….
Javnost se je odzvala osuplo, z nekakšnim (ne)naklonjenim presenečenjem. Eni so rekli: »Končno!«, drugi »A je to možno? Kdo bi si mislil, da tako delajo z njima!?«, tretji spet: »Kaj pa je zdaj to? A za »una dva« se bodo potegnili?« Mediji so zaslutili »nadaljevanko« in »objektivno« modro nakladali, češ, »A niso rekli, da bodo Ribčevino kupili?«; vsekakor so se v odsevih zgodbe o »zlobnem sosedu«, »osramočenem Prešernu« in »ubogem županu« bolje počutili – nenazadnje so jo še kako pomagali sestavljati.
»Uradni« odziv pa je bil pričakovan, na moč podoben karavanškemu fenu, vetru, ki večkrat zatuli po vaseh pod Stolom: z občinskega županstva je besno zapihalo; omalovažujoče »diplomatsko« je bentilo, odpihnilo vse »nivoje« in nehote razkrivalo prikrite ter po svoje prikrojene »resnice iz Vrbe« (beri vladavske barabije).
Igračka je padla na tla in se razsula v ništrc. Fama o »zlobnem Prešernovem sorodniku« je čez noč zadobila predznak slabe občinarske »ribič-evske« potegavščine s krepko pretirano »mero med očmi« ter z otročje očitno javno-zasebno »vizijo«, ki ji lahko rečemo tudi nateg brez primere: »Rib’č v’n! Mi not’! Da bo že enkrat mir in Prešernovina dokončno v lasti kulturnega slovenskega »naroda«!«
Ja, če mačku stopiš na rep, se marsikaj zasliši. Arhiv »odzivov« v medijih, v elektronski pošti, v uradnih dopisih, javnih bavardiranjih na naš račun itd. je tako poln in pester, da bi ga lahko objavljal celo leto, a ni, da bi prav vse uradne otrobe ponujali kot belo moko, kaj šele kot užiten kruh. V knjigi bo zanje zadosti prostora. »Sogovorniki so svoj »crescendo« iz prvotne zbeganosti krepili v pokončno užaljenost, puhlo avtoritarnost, »nasmeh« je bil vse bolj grenak, ponujena roka najprej mlahava, potlej pa skrita za hrbet…, na koncu so udarili z načrtnim »odporom«, diskreditacijo odbora (še posebej SM-a) in z novimi »transparentnimi« pritiski. A ni nič pomagalo: javnost je postala firbčna, »ne bodi je treba!«…
………………………………………
Skladno z Dogovorom smo se strinjali in zmenili, da bomo javnosti prikazali drugo plat Ribčeve zgodbe, a na povsem alternativen, pozitiven, ustvarjalen način. Za kulturni praznik naj na hiši za spomenikom piše: Dobrodošli pr’ Ribč’! Odprimo vrata, postrezimo, ponudimo, zapojmo, presenetimo množico, odženimo podobo »zlobnega soseda«, povejmo nevednežem, kibicem in nakladačem, da v tej hiši biva Prešernov rod! Nagovoril sem literate, igralce, kiparje, slikarje, prešerno bratovščino, založnike Prešernovih pesmi (npr. Sanje), … vsi so rahlo začudeni takoj rekli »… ne mi reč’, ja, gremo zraven!« Še posebej sem se razveselil DVD-kopije starega dokumentarnega filma »O, Vrba!« iz leta 1940 (avtor Mario Förster), ki nam ga je posredoval filmski arhiv RS. »To bomo vrteli, na skednju ali v hlevu, da se bodo ljudje premaknili v čas začetka nadaljevanke Ribčevina!« Ko smo si film prvič ogledali, so Janeza oblile solze: v enem od kadrov se po cesti mimo muzeja sprehodijo Ribčova dekleta, tudi njegova mama je med njimi…, takrat že proti svojemu povsem novemu domu. Ja, dobro je kazalo, takrat.
Vmes smo migali tudi drugače in drugje, Januar je bil pester, da že dolgo ne tako. Pregledovali smo papirje, z dr. Ludvikom Drumlom, »pro bono« odvetnikom in kulturnikom iz Ziljske Bistrice sva obiskala nejevoljnega župana (v prazno, seveda, a ne zaman), s kmetijskima svetovalkama smo z njuno strokovno pomočjo izpolnili prijavo za subvencijo pri revitalizaciji in preusmeritvi kmetije, kipar Ljubo Zidar se je lotil oblikovanja hišnega spominka, igralec Pavle Ravnohrib je bil za komorni recital v Ribčevi »hiši«…
Vmes smo prebirali članke v časopisju (Delo, Dnevnik, Gorenjski glas…) in poslušali odzive na radijskih valovih. Župan je začel obljubljati »… ureditev dostopa do cerkve sv. Marka in nadomestno pot…« (npr. Delo, 2.2.2012; gl. http://www.delo.si/kultura/dediscina/zagotovljen-dostop-do-cerkve-sv-marka-v-vrbi.html) in zraven cinično obgrizel ter opljuval vse in vsakogar z »nove«Ribčevine ter skliceval sestanke o »ureditvi problematike«, seveda dosledno brez (še kako) vpletenega Arka. A glas se mu je vedno bolj tresel, sredi javnosti je »cesar ostal brez oblačil«. Vsakomur je postalo jasno: tukaj pa res nekaj smrdi…
In je zasmrdelo, do neba. Tik pred kulturnim praznikom je Arko prejel vabilo na jeseniško sodišče: narok – tožba z dve leti staro »brado« – tožnik: »bogibogi« župan oz. občina – zahtevek: deset tisočakov, seveda v Arkovo škodo (gl.npr. https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/zaradi-spora-na-proslavi-v-vrbi-ne-bo-predstavitve-ribicevine/276272).
Zavese so dokončno padle. Predstavitev Dobrodošli pr’ Ribč! smo takoj odpovedali in jo igraje preselili v staro kranjsko narodno čitalnico – v program ob 150 letnici njene ustanovitve, v sklop kranjskega praznovanja Prešernov semenj. Žirovniški župan je po gostilniško perfidno lansiral še nebulozo o tem, da smo v Kranj »zbežali«, ker da naj ne bi smeli vrteti filma O, Vrba!, menda zaradi »prepovedi« nekakšne »dedinje« ge. Khamove iz Ljubljane. No, v Kranju smo ga z dovoljenjem Filmskega arhiva RS zavrteli šestkrat (op.: kasneje še vsaj 40x), vedno pred polno čitalnico radovednežev in eminentnih gostov, v protokolarnem prvem terminu tudi v prisotnosti obeh Ribčov, Janeza Arka in Tanje Pangerc. Z njima smo se sprehodili po kranjskem mestnem jedru, obiskali Prešernovo hišo, poklepetali z naključnimi znanci. Rekla sta mi: »Po dolgem času sva tudi midva doživela kulturni praznik in iskreno človeško spoštovanje preprostega dejstva, da sva Ribča iz Vrbe. Hvala.«
Časopisje je potem pisalo, kakšen »mir« da je bil ta dan v Vrbi… (tega, da smo,vabilo in sporočilo Dobrodošli pr’ Ribč! prešernim Slovencem izrekli v Kranju, tega pač ne!).
A pisali so tudi o tem, kako je v Vrbi, tik pod prazno Arkovo Ribčovo hišo , slavnostni govornik, predsednik Ustavnega sodišča RS dr. Ernest Petrič okrcal Slovence(ljne), pesnikove »častilce«, »dolino šentflorjansko«, pa tudi »merodajne« Kašarje, torej žirovniško gospodo::
»…dvomim, da bi Prešeren uspel v današnji slovenski družbi pohlepno zadrtih, zazrtih v svet materialnih dobrin, v družbi nastopaštva, poslovniške in druge elite s premalo želje po skupnem dobrem in s premalo človeške empatije….Prepričan sem, da se Prešeren – svobodomiseln, zazrt v evropski prostor, daleč presegajoč slovensko provincialno mentaliteto, nepohlepen za denarjem, svoboden duh s širokim znanjem, vizijo in humanizmom – v takšni družbi ne bi dobro počutil…« Petrič je tudi obljubil, da »… bom prihodnje leto v Vrbo k rojstni hiši pesnika in pravnika skušal pripeljati tudi vseh svojih osem kolegov, ustavnih sodnikov. Vendar le pod pogojem, da bodo v Žirovnici rešili “neroden, majhen in nepotreben spor” s sosedom P« Župan Leopold Pogačar je sicer pred kamerami »s prsti v lastni čežani« ves zardel hitel zatrjevati, da se bodo trudili najti rešitev. V tem duhu »…da bodo 1. marca s predstavniki ministrstva in zavoda za varstvo kulturne dediščine skušali najti možnost za prestavitev javne poti…« in blablabla v tej smeri. (Danes vemo, da je bil to le ubožen županov protokolarni blef, da se doslej ni zgodilo nič od obljubljanega, razen to, da dr. Petrič že nekaj časa ni predsednik Ustavnega sodišča in da ni imel za kaj pripeljati v Vrbo svojih osmih kolegov / kolegic, saj »nepotrebni« spor še vedno traja in je eskaliral do roba osebne tragedije!)
»Praznik« je minil, mi pa smo iskreno povabilo in predstavitev »Dobrodošli pr’ Ribč!« kar nekajkrat ponovili na turističnem sejmu v Ljubljani, v družbi zamejskih Slovencev in laureatov – prejemnikov priznanj Naša Slovenija 2011. Tudi film O. Vrba! (1940) smo vrteli, da se je kar smodilo – ge. Khamove z napovedano tožbo pa ni bilo od nikoder… Pač pa so nečedno žirovniško zgodbo o načrtno upropaščani (h)Ribčevini in o tem, da Janez Arko nima za kaj recitirati »O, Vrba, srečna draga vas domača…«, spoznali tisoči obiskovalcev ter se nemočno, malce v zadregi čudili, češ, »O tem se pa nič ne govori in ne piše…«.
…………………..
Torej, s predstavitvijo Dobrodošli pr’ Ribč! na praznični kulturni dan 2012 v Vrbi zaradi napovedi županove perfidne tožbe vs. Arko ni bilo nič. Preselili smo se v Kranj, v narodno čitalnico in naklonjeno zavetje takratnih članov, aktivistov in simpatizerjev gibanja TRS, še posebej takratne predsednice Hermine Krt.
Spoštovana, spoštovani.
…Vabimo vas, da se nam pridružite sredi starega Kranja, V NARODNI ČITALNICI, na priložnostni predstavitvi projekta oživitve RIBČEVINE – da, Ribčevine iz Vrbe.
Pripravil jo je odbor projekta RIBČEVINA v sodelovanju z lastnikoma Ribčevine in Filmskim arhivom RS. Narodni čitalnici – gostiteljici dogodka se zahvaljujemo za gostoljubje in upamo, da ga bomo lahko kmalu vrnili – pr’ Ribč’ v Vrbi.
DOBRODOŠLI PR’ RIBČ’!, vam bomo rekli jutri, v sredo, 8. februarja, ob 10.h in ob 12.h v kranjski NARODNI ČITALNICI. Predstavili vam bomo vizijo oživitve te nesrečno slavne kmetije, tako kot jo vidita lastnika, Janez Arko in Tanja Pangerc, Ribčeva iz Vrbe.
Predvajali bomo tudi kratki film O, VRBA (1940; avtorji dr. Marjan Foerster, Janko Ravnik, Rudi Omota in drugi; predstavitev: ga. Marta Rau, Filmski arhiv RS).
France Prešeren je bil najprej Ribčov France iz Vrbe.
Starodavna kmetija, na kateri je prebil rosna otroška leta, je 1939 muzej postala, takrat zgrajena nadomestna Ribčeva hiša pa je danes cilj in plen pohlepnežev, na robu propada, uradno pa menda že dlje časa celo naprodaj. Nekaterim to kar paše, še bolj pa bi jih veselilo, če bi se je čimprej polastili kar sami.
Z Ribčevino danes tako lahko »gospodari« vsak, ki se gre v prostem času ali službeno sem ter tja malo tudi Prešerna… Kot za šalo vam mimogrede nariše še »vizijo Ribčevine v blagodejnem zavetju javno-zasebnega partnerstva«.
Le resnična lastnika, Ribčova dva, Janez Arko in Tanja Pangerc, ta dva pa ne, nikakor in za božjo voljo ne (!), saj sta častilcem Prešernove O, Vrbe menda hudo nevarna in tudi posvečenega rodbinskega poslanstva po prepričanju pristojnih povsem nezmožna.
»Kako strašna slepota je človeka…«, bi rekel slavni pra-pra-sorodnik Ribčovga Janeza Arka…«, je pisalo na kranjskem vabilu.
Z Janezom in Tanjo smo se podali tudi v kranjsko Prešernovo hišo in bili deležni gostoljubja in spoštljivega sodelovanja Prešernovega mesta, organizatorjev »Prešernovga smna« in pozornosti celodnevne množice, celo uglednih protokolarnih gostov.
Uspešni predstavitvi v Kranju in Ljubljani sta nam dali krila. Šokantno zgodbo Ribčevine, omenjeni film in možno rešitev »nerodnega, majhnega in nepomembnega spora« (dr. Petrič) smo vedno znova predstavljali naši javnosti tudi preko osrednjih medijev, to pot objektivno osvetljeno, brez vnaprejšnjega demoniziranja Ribčev (npr. TV oddaja Tednik, novinar Kir Clar).
Zgodil se je tudi s strani župana pompozno obljubljeni in oklicani posvet z vseh vetrov sklicanih »ekspertov«, ki so debatirali po dolgem in počez, seveda po željah gostitelja, vsi z enim samim naporom, kako narediti prav vse, da Vrbi ter Ribčevini v prid še dolgo ne bo nič narejenega. »Pot čez dvorišče je ena, nam vsem dodeljena…«, pa če se »oni« na glavo postavijo. Ribčev niso povabili, kakopak, »…kaj bomo z njimi, saj so le kolateralna škoda Finžgarjeve epohalne muzejske pobude, kaj se gresta, najbolje bi se jih bilo kar znebiti…«, z našim odborom pa so bíli že pravo abderitsko vojno. No, vseeno, citiram drobec pomenljivega zapisnika: »…ZVKD naj za pripravo morebitnega drugega stalnega dostopa do cerkve ali zavrnitve, pripravi do konca meseca aprila 2012 smernice in jih predstavil na zboru krajanov po majskih praznikih…«. Seveda so potem pohiteli v časopise s pompoznimi najavami – floskulami o »alternativnih« rešitvah«, »nadomestnih poteh«, »celostnih rešitvah«, a teh še dandanes ni od nikoder, od vzhodne in zahodne obvoznice pa je slejkoprej obveljala »sredinska«, »ta stara« – skozi Vrbo!
Odbor je z lastnikoma ob podpori kmetijske svetovalne službe medtem pripravil program revitalizirane Ribčenive.
Kmetija Vrba št. 1 je v lasti gospoda Janeza Arka in gospe Tanje Pangerc ter nosi hišno ime Pr’ Ribč’.
Kmetija sodi zaradi neposredne rodbinske povezave z izročilom pesnika dr. Franceta Prešerna in ostalih prednikov z Ribčevine med izpostavljene slovenske prepoznavnosti. Umeščena je na sam vhod v Vrbo, v neposredno bližino Prešernove rojstne hiše, tik za Prešernov kip, ki od 200-letnice pesnikovega rojstva bogati veduto Vrbe. Predstavlja izhodišče ali konec možne krožne vaške poti, ki vključuje še vaško lipo in cerkev sv. Marka oz. celotne PKD..
Stanovanjska hiša Vrba št. 1 je bila zgrajena leta 1939 kot nadomestni objekt, v katerega so se preselili Ribčevi iz Prešernove (tudi svoje) rojstne hiše po odprtju spominskega muzeja. Po požaru povsem prenovljeni gospodarski objekt (hlev, skedenj itd.) stoji na svoji poprejšnji lokaciji.
Kmetija Pr’ Ribč je veljala za eno premožnejših kmetij v Vrbi, dala nam je nekaj pomembnih gospodov (npr. poleg pesnika še škof Vovk), znana pa je bila zaradi furmanstva, konjereje in sadjarstva.
Zaradi idealne lege in zagotovljenega obiska (letno je v Vrbi okoli 25.000 obiskovalcev) današnja kmetija kar kliče po kulturno-vzgojno-izobraževalnih dopolnilnih dejavnostih in programih, ki bi obogatile PKD ter v mnogočem dopolnili predstavo o Prešernovi rodbini, pa tudi o tradicionalnem kmetijstvu na Ribčevini in v Vrbi nasploh.
Programske vsebine:
- Prešernov rod na Ribčevini: informacija iz prve roke: g. Janez Arko je sin Prešernove pranečakinje; poleg tega predstavitev rodbinskega drevesa (iztočnica: Razišči svoje korenine!)
- Predstavitev tradicionalnih hišnih dejavnosti (furmanstvo, konjereja, sadjarstvo, sonaravno kmetovanje)
- Predstavitev tradicionalnega in sodobnega poljedelskega orodja na kmetiji
- Predstavitev tradicionalnih opravil, običajev, navad na kmetiji
- Program Slovenske avtohtone domače živali (mali »živalski vrt« v sedaj opustelem hlevu)…«
- Program Od pluga do potice (prikaz tradicionalnih sezonskih kmečkih opravil na bližnji njivi)
Seveda program na občini »pod obvezno ni šel skozi«: rahlo zbegano so ga opazili ter nekako »rodili« negativno mnenje, župan pa mu je vestno prilepil nekaj puhlih komentarjev.
Pa saj drugače itak ni moglo biti, to smo vedeli že vnaprej. Začeli smo s pripravami na prvi dogodek Od pluga do potice, Kmetijska zadruga Sava pa je izdatno pognojila Ribčeve travnike…
Časopisje je najavilo:
Vrba – Na Ribčevini bo jutri, v soboto, 30.3., prvi od dogodkov v okviru programa Od pluga do potice. Ob 10.h bodo na skednju predvajali ilm O, Vrba (1940) ter predstavili gostujoči Kozjanski park, ob 11.h bodo v sadovnjaku predstavili projekt Kozjansko jabolko ter prikazali obrezovanje in cepljenje visokodebelnih sadnih dreves, po malici pa bo na Ribčevi njivi prikaz oranja, brananja, sejanja in sajenja po starem ter predstavitev projekta Štafeta semen in društva Ajda Gorenjska…
Naslednji teden pa smo lahko (med drugim) prebrali:
Pri Prešernovem sosedu tokrat pravo gostoljubje
Projekt oživljanja Ribčevine s skromnimi prvimi koraki pokazal, da v Vrbi prepiri res niso potrebni
DNEVNIK Slovenija – ponedeljek, 02.04.2012 – Tekst: Primož Knez
VRBA – Širša slovenska javnost pozna Janeza Arka kot tistega “norega” soseda Prešernove rojstne hiše, ki z vilami preganja obiskovalce, ki hodijo po njegovi, a tudi javni poti od Prešernove hiše do cerkve sv. Marka po njegovem dvorišču. A v soboto sta lastnika kmetije Pr’ Ribič Tanja Pangerc in Janez Arko ob pomoči odbora za Ribčevino, Kozjanskega parka in društva Ajda Gorenjska pokazala, da znata biti še kako prijazna gostitelja.
Na Ribčevini so dokazali, da so prepiri res nepotrebni in upati gre, da so le še del neslavne vrbljanske zgodovine.
Sicer res le peščica obiskovalcev si je lahko ogledala zanimiv in poučen prikaz obrezovanja in cepljenja visokodebelnih sadnih dreves, ki jih v sadovnjaku ob kmetiji ne manjka. Prikaz oranja, brananja, sejanja in sajenja po starem na oživljeni Ribičevi njivi pa je bil sploh nekaj posebnega.
Čeprav odbor za oživitev Ribčevine skupaj z lastnikoma ni uspel na občinskem razpisu za subvencijo za razvoj kmetijstva, so bili prvi koraki k bolj prijazni podobi tega sicer dobro obiskanega konca Gorenjske narejeni. Najtrši oreh v odnosu med lastnikoma kmetije in občino ostaja pot med Prešernovo hišo in cerkvijo sv. Marka. Zdaj je edina možnost po sicer javni poti po dvorišču kmetije. “Kmetija je usahnila tudi zato, ker jo je ta domnevno javna pot presekala na pol in je na eni strani hiša, na drugi pa zdaj prazen hlev. Z župnikom sem že našel skupen jezik in tudi s skrbnico Prešernove hiše ga bom. Nobenih težav ne bom povzročal, ko bodo za najavljene skupine zaprosili, če lahko po mojem dvorišču pridejo do cerkve. Razumeti pa me morate, da zdaj tu vlada kaos in da res ne gre, da se kar vsak sprehaja po najinem dvorišču,” je poudaril Janez Arko. “Ključna je nova pot do cerkve in res si želim, da bi občina držala obljubo in jo uredila. S takimi projekti odpreš vrata nekajkrat na leto, vmes pa v miru oživiš kmetijo v smislu ekološke pridelave,” je načrte razkrila še Tanja Pangerc… Obiskovalci so bili nad novim pristopom v Vrbi navdušeni. Marsikdo je izvedel kaj novega…«.
Že priprave na dogodek so bile nekaj posebnega. Želeli smo, da bi z vsebino presegli pričakovano zadržanost domačega okolja. Zato sem bil izjemno vesel, ker se ja za podporo takoj odločil Kozjanski park oz. takratni direktor Teo Hrvoje Oršanić. Pripeljal se je s kompetentno ekipo, ki je dokazala da iskreno živi in doživlja svoje hvalevredno poslanstvo na tistem koncu Slovenije (sedež parka je v Podsredi). Obetavno je bilo tudi sodelovanje z društvom Ajda Gorenjska in predsednico, gospo Mihaelo Zalokar iz Podhoma. Pripravili so semena, prikaz njihovega pradavnega načina »gnojenja iz roga«, niz inormacij o društvu in bio-dinamičnem kmetovanju – res ne vem , če sem kdaj prej izvedel toliko »starega – novega«. Za njivska opravila »po starem« sta se takoj odzvala Čbuvarjov Franjo Pongrac – in Matijov(čov) Igor Lebar iz Žirovnice, konja pa je posodil Vidicov Janko iz Vrbe. Tudi odziv publike je bil presenetljiv. Po pričakovanju je bilo še najmanj domačinov, zbeganih in razdvojenih zaradi dolgoletnih razprtij in vsiljenih kolobocij. Prišli pa so okoličani, od blizu in daleč, cele družine, predvsem pa taki, ki jih je »drugačna« Ribčevina s ponujenim programom vred zares zanimala. Janez in Tanja sta bila prijetno presenečena, kar nekam zbegana zaradi prijaznosti, ki sta je bila kar naenkrat deležna od nenadejanih in večinoma neznanih gostov. Skratka, bilo je prijetno, prijazno, sporočilno, koristno in spodbudno, vredno obljubljenih nadaljevanj.
In župan? Nič. »Pripravljal« se je na farso na sodišču – za »problematičnega« Janeza Arka in »doslednega« župana je bila le del več let trajajoče »nadaljevanke«. Odbor me je pooblastil, naj se naroka udeležim kot »zainteresirana javnost« in pogledam, za kaj sploh gre.
In je bilo kaj slišati in videti.
Več o zapletih in koncu naše pobude pa prihodnjič.
Slavko Mežek
Spoštovane, spoštovani!
