NESREČNA RIBČEVINA – ZAPLETI IN “RAZPLETI” 2012

Se še spomnite? Takole smo zapisali:

»… Župan Občine Žirovnica, g.  Leopold Pogačar je dober teden dni pred kulturnim praznikom 2012, torej tudi pred napovedano prireditvijo Dobrodošli pr’ Ribč! proti lastnikoma Ribčevine, g. Janezu Arku in ge. Tanji Pangerc, z  vabilom Okrajnega sodišča na Jesenicah (opr. št. P 118/2010 napovedal tožbo »zaradi prepovedi vznemirjanja lastninske pravice« (na »sporni poti«, op.p.). Napovedana finančna zahteva za »satisfakcijo« tožeče stranke (Občina Žirovnica): 10.000 EUR (!?).

Ob tem se je župan-tožnik cinično in arogantno ponorčeval: »Vsak dodaten program je še kako dobrodošel in veseli me, da boste s stojnicami in programom obogatili ponudbo Vrbe tega dne in da sta tudi g. Arko in ga. Pangerc našla svojo priložnost v številčnem obisku Vrbe ob kulturnem prazniku.«

Kako smo potem program Dobrodošli pr’ Ribč! v Vrbi odpovedali in ga nato izpeljali v prazničnem Kranju in kasneje še Ljubljani, že veste…

 

Pa sodišče? Na tistem februarskem naroku župan ni kaj prida opravil, ali drugače, Janez tožbe takrat (še) ni izgubil in tistih 10 jurjev tudi ne. Pod črto je bilo rečeno, da si je zadevo treba še enkrat ogledati na licu mesta in da je vse skupaj poprej treba še enkrat izmeriti, saj da so zadeve res nejasne. Potem je župan pod pritiskom javnosti marsikaj obljubljal, v časopisju je pisalo celo »Vse strani za rešitev spora v Vrbi« in »Našli nadomestno pot v Vrbi!«, a vse skupaj je bil le preračunan, prihuljen manever, puhlo leporečenje in manipulacija z javnostjo. Po Vrbi so se sprehajale nekakšne ekspertinje iz Ljubljane in Kranja ter družno ugotavljale, da pač res ni možno ničesar narediti, na nobenega od »razgovorov« pa tudi pod razno ni nihče povabil Ribčevih dveh, le kaj bi z njima.

Potem smo pripravili že opisani dogodek Od pluga do potice, mediji so poročali o gostoljubju na Ribčevini, kmetijska zadruga pa je izdatno pognojila Ribčeve travnike, … Pri  Janezu in Tanji smo se večkrat na kratko oglasili celo z mojo družino, otroci se niso prav nič bali ne Janeza ne Tanje ne njunega »strašnega« psa Jacka, prav preveč pa se nismo vsiljevali, tudi moja mama nam je kaj takega odsvetovala, češ, »… merkej, ldje so žleht, marskej govorejo, pa tud Janez nima vsga prov…«.

Malo po Veliki noči se je zgodil sodni ogled na licu mesta, še prej pa so 10. 4. na sedaj že kar znamenito dvorišče po nalogu sodišča in občine prišli geometri, da bi (ne krivi ne dolžni) »pripravljalno« izmerili parcele in pot, tako kot svoje dni Abderiti oslovo senco (kar je v Črkarski pravdi opisal Prešeren še v času, ko ne njegove silne slave, ne njegovega muzeja, ne nadomestne stavbe, ne novega dvorišča in ne znamenite poti še zdaleč nikjer ni bilo).

Na merjenje so bili povabljeni tudi predstavniki vasi in sosedi, ki so  Janezu spet enkrat demonstrirali vnaprejšnje negativno in skrajno podcenjevalno vaško mnenje, ki bi ga lahko (po O.Ž.) parafraziral v »…ta pot je le ena, nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt…«. Bilo je kazno, da jim gre moja prisotnost na jetra kot sto hudičev, nekaj so se celo usajali in nergali, ampak tam sem bil v imenu odbora in na povabilo obeh Ribčev. Merjovci so svoje delo opravili profesionalno, kakopak,  z vso to štorijo niso imeli nič, na koncu pa sem jih zaprosil, da izmerjene točke povežejo s fluorescentno oranžno-rdečo barvo  v dve liniji – in pokazala se je famozna POT, ki je čez »prerezano«, a sedaj povsem vidno Ribčevo dvorišče vodila k nemočnemu sosedu – sv. Marku. Prav vsi so bili začudeni nad videnim, še Janez in Vrbljani. »A to je TO, a tako ozka je, saj po njej pa še traktor ne »gre«!?« Kako je že rekel praznični govornik dr. Ernest Petrič? »… nepotreben, nepomemben, majhen in z dobro voljo vpletenih zlahka rešljiv spor…!« Pa komu to mar, na slavnostnega govornika so takrat že povsem pozabili, praznična protokolarna vljudnost in županove zaobljube so že zdavnaj sfrlele v nič oz. v brezkompromisno bitko za njegov »prav« in »avtoriteto« za vsako ceno…

Čez dva dni se je zgodila »sodba« na Ribčevem dvorišču; marsikdo bo morda mislil, da si sproti izmišljujem nekakšen filmski scenarij, a bilo je še kako res, o vsem tem »narod naš dokaze hrani«. Pripeljala se je sodnica Irena Mali s svojim spremstvom, pa župan z advokatom in občinskimi uradniki, tam sta bila Janez in Tanja z odvetnikom Rusom, odbor je predstavljala moja malenkost, izza vogalov in s ceste je ta svečani cirkus opazovalo nekaj začudenih, vsega vajenih in malo privoščljivih vaščanov, prizorišče je bilo ozaljšano z oranžnimi črtami, ki so kar bile v oči …

In se je začelo. Najprej ugotovitve, čemu in za kaj da smo se sploh zbrali na tem nenavadnem mestu, pa kdo da je prisoten in koga da menda ni, običajna rutina pač, pred samim začetkom »postopka« pa je sodnica vseeno vprašala, če ima kdo od prisotnih še kaj dodati. Z Janezom sva se že prej zmenila, da bom nekaj uvodoma vprašal, pa sem: »Spoštovane, spoštovani, geodeti so izmerili in zarisali sporno pot, s tem pa tudi Ribčevo dvorišče, ki je sedaj vsem vidno.  Javna površina je torej samo ta z oranžno zarisana pot, vi pa spet stojite po celem Ribčevem dvorišču, tako kot pred nedavnim tisoči obiskovalcev Prešernove Vrbe in cerkvice sv. Marka.  Zato bi bilo prav, da gospodarja povprašate, če ste na njegovem dvorišču, ki se sedaj tako lepo vidi, sploh dobrodošli!? Za nekatere sem prepričan, da ja, za druge pa nisem prav siguren.« Izziv je takoj naletel na buren odgovor, kar čez sodnico se je oglasil županov oz. občinski advokat: »To je čista provokacija, to sploh ni res, če pa že je, pa pobrskajmo po arhivih, spoštovana gospa sodnica. Nova, nadomestna Ribčevina je bila leta 1939 po pogodbi zgrajena tudi na srenjskem svetu, ki je danes pravzaprav občinski, zato na tem dvorišču lahko stopimo tudi na svoje, mar ne?« In jih je kot nesporna »avtoriteta« porovnal na nekakšen srenjsko-občinski svét, kar tako čez palec, »po moje je to tole tukaj,« se je drenjal v vogal ob rožnem garklcu za spomenikom, drugi pa takoj za njim, ubogljivo in prepričano, pazeč se, da ne bi pomendrali kaj Ribčovga. »Tako, ja, da se bo vedelo, pravzaprav smemo reči, da je pol hiše na našem, na občinskem torej, in to bomo v nadaljevanju tožbe tudi uveljavljali.« Sodnica me je nejevoljno pogledala, češ, »… ste sedaj zadovoljni, imate še kaj…?«, zato sem dodal le še »… če je res tako, kot pravi advokat, potem so Ribče (takrat Vovke) opetnajstili že leta 1939 ali pa so se z njimi s Finžgarjem na čelu za lokacijo sporazumno dogovorili, in prav gnilo je, da to po 70 letih omenja in negira sedanji župan oz. njegov odvetnik, ki je pač plačan za to, in to je to!« Potem sem sodnici predstavil in izročil poprej pripravljeni pisni memorandum, v katerem smo poleg historiata tega »nepotrebnega itd. spora« predložili še povsem konkreten predlog rešitve, to je nove dostopne poti od spomenika pa čez Ribčev sadovnjak do cerkve sv. Marka, kar bi posledično omogočilo popolno zaporo dvorišča – kmetije – domačije in ukinitev problematične sporne javne poti, ja, vseh problemov, sporov in »novic« bi bilo s tem konec, zraven pa bi oživele še nekdanje, desetletja uporabljane vaške (poljske) poti, recimo tista od nekdanje gostilne Flis in še kakšna steza do cerkve. Pravzaprav bi vzpostavili nekakšno krožno vaško pot med Prešernovo hišo, znamenito vaško lipo s slavnimi kamni umnih gospodarjev, cerkvijo sv. Marka in pesnikovim kipom oz. zelenico za obiskovalce. Memorandum je sodnica sprejela ter ga vnesla kot pisno prilogo njenega ogleda, na voljo je v sodnem arhivu, shranjen in dostopen pa je tudi pri nas, poslali smo ga tudi dr. Petriču in medijem. Ko sem zbrano druščino hotel fotografirati, mi je na zahtevo župana in njegovega odvetnika sodnica to preprečila, ker pa sem vseeno vztrajal, me je odstranila oz. umaknila v Ribčev sadovnjak. Potem so se »v miru« pogovarjali o »rešitvah«, »otipavali« zarisano pot, krilili in hodili gor pa dol, (župan je bentil, češ, le kdo je ta zaris geometrom sploh naročil, Mi že ne!), Arku so kar naenkrat ponujali lično »dvoriščno ograjo« na obeh straneh tiste naenkrat in prvič vsem vidne nesrečne poti, na občinske stroške seveda, ja, “… pa malo jo bodo razširili, saj je za traktorje taka kot je itak preozka, tudi dve lesi bodo naredili, taki premični, seveda,” da bosta Janez in Tanja lahko varno hodila čez svoje v svoj (prazni) hlev in da, bognedaj,  traktor ali živina ne bi pomendrali vse številnejših častilcev našega velikega poeta in njegovega »soseda« – sv. Marka. Ni da ni, same nebuloze, »poti ne damo – naj stane kar hoče, pa kaj se ta dva gresta, saj kmetije pravzaprav več ni, hlev je prazen, … sploh pa bi bilo najbolje, da se hiša zares proda in bo enkrat za vselej mir pred Ribči, tako da se bomo zgodbo o Ribčih in Prešernu lahko šli brez njih, le kdo jih je dal, za božjo voljo, ja, sami se bomo šli vse to in po svoje ter zraven kaj zaslužili, z žegnom vaškega patrona in stroke in našega vrlega župana, Prešernu – Ribčovmu Francetu v čast in Slovencem v veselje!«

Sancta simplicitas – sveta preproščina, je odzvanjalo od sv. Marka v ta malo Veliko noč.

Potem so šli in kmalu je bila še ta prava obravnava na jeseniškem sodišču. Naroka sem se kot predsednik odbora udeležil kot zainteresirana javnost, tudi neka Ivka je prišla.  Sodnica je bila spet ga. Irena Mali, prisotna sta bila toženec Janez Arko in tožnik Leopold Pogačar, vsak s svojim advokatom. Obravnava je bila živa farsa, pod stropom je visel grozeč oblak jeze, zamer in grdobnih namer, tožnik je nakladal, da se je kadilo, ob lastnih lažeh je prepoznavno zardeval kot kuhan rak, intrigant gospodovalni; bilo je mučno, zaudarjalo je po oblastnem nepoštenju. Prav dolgo ga nisem poslušal, vse tisto klobasanje je bilo več kot zgovoren ništrc, za vse zbrane je bila ta oblastniška komedija vsaj žaljiva, če ne celo kaj več, zato sem dvignil roko in zaprosil: »Spoštovana gospa sodnica, mi dovolite oditi? Namreč, ne morem poslušati, kako se župan-tožnik s svojimi izmišljanji, lažmi in potvarjanji dejstev dela norca iz vas, gospa sodnica, in iz sodišča tudi, da o ostalih prisotnih sploh ne govorim!« Župan je bil šokiran, besen, kar treslo ga je, njegov pogled je bil na moč zgovoren, če bi se dalo, bi me zradiral v nič, pa kaj potem, sodnica mi je dovolila oditi, kaj pa naj bi drugega, nenazadnje sem bil samo »moteča zainteresirana javnost«, nebodijetreba, in rade volje sem se preselil na hodnik in čakal na izid te farse, na kateri so Ribču sodili zaradi ogrožanja javnega interesa na njegovem lastnem dvorišču. Ni bilo dolgo, ko je v sobi 114 nastala prava štala, Janez Arko je izgubil živce, v svoji nemoči je doživel napad neukrotljivega besa, nato ga je v nemoči stisnilo, vrata so se odpirala in spet zapirala, nekdo je zaklical, »ali naj pokličemo rešilca?«, na koncu sta prišla k meni sodnica Malijeva in odvetnik Rus, če bi jim Janeza lahko pomagal pomiriti, »morda bo pa vas poslušal,« pa sem šel, zaradi Janeza in nikogar drugega, žal mi ga je bilo, na sodišču pa očitno prav nikomur še vedno ni bilo jasno, za kaj sploh gre, blodili so sem ter tja, lahkoverne paragrafarske žrtve brezmejno pokvarjenega tožnika in njegovih odvetniških oprod. Sodnica je potem ritualno poopravila svoje, zmenili se niso nič, želje po sklepih so utonile v opisanem škandalu, župan tiste famozne globe očitno še vedno ni pospravil v občinski proračun, vsaj takrat še ne.

V začetku maja me je hudo zvilo zdravje – pri domači košnji mi je na soncu postalo slabo, potem sem menda za nekaj ur kar nekam »odplaval«, s(m)o že mislili, da me je (spet) malo kap; potem so mi zdravniki tako in drugače v glavi našli več, kot sem kdajkoli mislil, da je v njej. Malo sem se prestrašil, ne bom tajil, tisti posnetki so đe danes kar strašljivi, a potem se je pokazalo, da “tisto” k sreči ni nič zločestega in sem kaj kmalu duhovičil, da mi prazne glave res ne more nihče več pripisovati, da, kar hitro sem prišel k sebi.

Tako pavza ni bila prav dolga in že 16. 5. smo v dogovoru in sodelovanju s takratno direktorico direktorata za kulturno dediščino Damjano Pečnik pr’ Ribč pripravili tematski pogovor o možni trasi nove poti; zraven naj bi bili prav vsi pristojni in vpleteni; na njeno željo smo razgovor na ta dan celo prestavili s poprej dogovorjenega 9.5., a navsezgodaj zjutraj ob 4.37, sem prejel e-mail z opravičilom njene odsotnosti »zaradi nujnih zadev«.  Tudi župana in drugih »njegovih« ni bilo (gl. sestavek Povabljenih ni bilo, Dnevnik, tudi ostai mediji so poročali o tem). »Razgovor« smo kljub vsemu imeli, prišel je dr. Peter Fister, pa direktor kmetijske svetovalne službe Tomaž Čör, člani odbora, novinarji, seveda tudi oba lastnika, še dr Petrič nam je kar  iz Bruslja poslal spodbudo, potem smo pač sami risali, preobračali paragrafe, sooblikovali sporočilo za javnost in se razšli.

Ribča sta torej od takrat naprej občini in stroki javno ponujala konkretno in izvedljivo rešitev z novo potjo čez njun vrt, seveda v zamenjavo za zaprto dvorišče, a župan se je ob podpori »stroke« odločil drugače. Pripravil je »zbor občanov = Vrbljanov« in to v Čopovi rojstni hiši v Žirovnici – lahko bi uporabil kamne okoli vaške lipe ali pa Prešernovo rojstno hišo, »hiša« ne bi bila polna, ampak verjetno so vsi skupaj že vnaprej imeli slabo vest in niso hoteli, da bi se greh zgodil v Vrbi. V vabilu je seveda že vnaprej odrekel gostoljubje našemu odboru, še posebej moji malenkosti, češ da bodo problem skušali razrešiti vaščani in Občina brez vmešavanja »zunanjih«, zato na to zrežiranko v Čopovini nedaleč od žirovniške »Butnskale« itak nisem imel namena iti. Janeza in Tanjo smo opozorili, da gre za očitno past, za novo provokacijo, s katero bodo želeli dokazati, da pogovor, kaj šele dogovor z njima nikakor ni možen, zato smo jima udeležbo odsvetovali. Sestavili smo sporočilo za sovaščane, nekakšno javno opravičilo in apel, v katerem sta predstavila njuno stisko, ponovila in opisala pa sta tudi njun nedavni predlog za novo pot. Potem sta to pismo raznosila vsem sovaščanom, predvsem lastnikom starih kmetij po Vrbi. Misli sem, da bo vse v redu, pa se je zapletlo. Tiste dni je bila Ribčema vedno bližje že omenjena gospa Ivka, nekakšna ezoterična, zelena in alternativna »bio-eko” aktivistka z Jesenic, v Vrbi je imela v najemu »bio-njivo« ob avtocesti (?). Prvič sem jo srečal na tistem uspelem dogodku Od pluga do potice, neznansko je bila navdušena, a že takrat sem bil opozorjen na njeno aktivistično »samoiniciativnost”, ja, ona bi vse, a po svoje in na lastno pest, in potem je bila res povsod zraven, še danes hranim najino vedno manj naklonjeno e-dopisovanje. Prepričala ju je, da na tisti »občni zbor« morata za vsako ceno, saj da se bo tam govorilo o njiju in o njunem – pa sta šla, kljub prejšnji večer razdeljenim »opravičilom« in s tem vnaprej napovedani neudeležbi. Zgodilo se je pričakovano in neizbežno: Janeza so takoj sprovocirali, izgubil je živce, nadrl jih je in besno odšel, njim pa je uspelo javno demonstrirati njegovo demonizirano »agresivnost«. Naslednji dan je v STA, Dnevniku in še kje pisalo: »… Žirovnica, 13. junija (STA) – Prebivalci vasi Vrba so na današnjem zboru občanov sklenili, da je potrebno ohraniti obstoječo javno pot do cerkve svetega Marka. Vendar so opozorili tudi na nevarnost, ki jo s svojim obnašanjem domačinom in obiskovalcem predstavlja lastnik hiše ob poti Janez Arko. Verjamejo, da bi bil v Vrbi ponovno mir le, če bi se Arko odselil…«.

Linč je uspel, zadnjega gospodarja Ribčevine, potomca Prešernovega – Ribčevega rodu, Janeza Arka in njegovo sopotnico Tanjo, so sovaščani na čelu z županom žirovniške občine družno vrgli iz vasi. Sramota.

O bližnjem koncu naše pobude in sodelovanja z Janezom in Tanjo pa drugič – pravzaprav vse piše v nekakšnem poslovilnem pismu, ki sem jima ga poslal v začetku poletja, kmalu po košnji, ki je s senom do slemena napolnila Ribčev skedenj.

Zaenkrat samo to: Ribčevina danes navidez miruje, lastnika so nehumano zrinili na eksistenčni rob, vprašanje časa je, kdaj bodo »občinski vizionarji« dosegli svoje. Prešernova rojstna hiša, njegov kip in »…bližnji sosed – svet’ Marka…« so nemočne priče te žalostne zgodbe, obletnice se vrstijo, silnim množicam častilcev »prešernega, ta veselega in kulturnega dne« pa je ob verzih »O, Vrba, srečna, draga vas domača…« itak vseeno.