- Ohranjanje dediščine
NACETOVA HIŠA
Natalija Polenec
Puštal – Škofja Loka
Na robu vasi Puštal, na pragu Škofje Loke, na desnem bregu Poljanske Sore stoji Nacetova hiša. Leta 2000 je bilo točno 200 let, odkar je Nacetova hiša v lasti družine Polenec. Leta 2001 je bila proglašena za kulturni spomenik državnega pomena. Istega leta jo je tedanji lastnik Tone Polenec po desetletju skrbne obnove odprl tudi za javnost, od leta 2004 pa za hišo skrbi njegova hči Natalija Polenec.
Hiša datira v 16., leseni del v sredino 18., zadnja prezidava pa v začetek 20. stoletja. Po prvi svetovni vojni zaradi prenehanja gostilniške dejavnosti in revščine ni bila več spreminjana ter je tako »čudežno« preživela v prvotni podobi vse do danes. Predstavlja izjemno ohranjeno tipično lokalno arhitekturo z originalnim inventarjem ter pripadajočim zemljiščem, na katerem stojijo še kozolec – toplar, senik in kašča ter tvorijo skupno domačijo. Ta je danes svojevrsten muzej, ki nas popelje v preteklost, zraven pa je hiša še vedno živa in funkcionalna. V njej se boste pozimi v »hiš« pogreli ob zapečku, v peči se peče kruh ali kuha kaj v starih loncih, dim v črni kuhinji skrbi za impregnacijo lesa in sušenje klobas, celo delo v vrtu ali sadovnjaku nam vedno znova pričara, kako se tudi danes da živeti vsaj malo tudi v preteklosti.
CENTER ZA UPRAVLJANJE
Z DEDIŠČINO ŽIVEGA SREBRA Idrija
Marsikje širom Slovenije in Evrope srečujemo številne zapuščene in propadajoče objekte industrijske dediščine. Opustela in degradirana proizvodna območja so kvečjemu na moč zaželena tema pridobitnih nepremičninskih špekulacij. Za ohranjanje, oživitev in predstavljanje nekoč ključnih krajevnih ali regionalnih gospodarskih dejavnosti največkrat ni ne denarja, ne volje in ne vizije, zato žalostno propadejo v popolni pozabi in nepredstavljivosti.
Tudi topilnici živosrebrne rude v Idriji je bila še pred štirimi leti vsaj navidez namenjena podobna usoda, a se je k sreči obrnilo drugače, na bolje. Idrija je bila s svojim rudnikom ter dediščino pridobivanja živega srebra skupaj s španskim Almadenom vred leta 2012 uvrščena na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine. Tako je puščena tradicija je čez noč postala temelj sedanje prepoznavnosti in razvojnih priložnosti kraja in regije.
V rešeni Topilnici Hg obiskovalci spoznavajo zgodbo o žgalničarjih, o pripravi, sejanju in transportu rude ter o postopkih, ki so skozi stoletja iz mrtvega kamna izvabljali tekoče živo srebro.
Seveda bi bila idrijska pripoved o edini tekoči kovini na svetu nepopolna brez že dlje časa predstavljenega Antonijevega rova, pa Frančiškovega jašek, Rudniške geološke zbirke, popularnega kamšta, Kompresorske postaje ter Belčne, Putrihove in Idrijske klavže. Vse našteto ohranja, povezuje, sešteva, uveljavlja, nadgrajuje ter interaktivno predstavlja prav nagrajeni Center za upravljanje dediščine živega srebra Idrija.
Gre za zgled, ki bi ga veljalo posnemati v marsikaterem usahlem slovenskem industrijskem mestu, dokler je še čas…
- Raziskovanje in uveljavljanje dediščine
MUZEJ JASLIC BREZJE
Izročilo ustvarjanja in postavljanja jaslic je na Slovenskem pomembno tako z duhovnega kot umetniškega vidika ter je povezano z najbolj iskrenim in osebnim občutenjem splošno pripoznane in prepoznavne slovenske kulturne dediščine. Poleg najbolj znanih – božičnih – poznamo še pasijonske, binkoštne in vstajenske jaslice. V jaslicah se izraža mnogo sozvočnih dejavnikov, ki seveda najprej pričajo o sporočilu velikega praznika, pa o avtorju, ki je jaslice izdelal, o njegovem umetniškem potencialu, pa o materialih, ki jih je uporabljal, ker je tako želel ali pa so bili pač pri roki, tudi o času in kraju, v katerih jih je ustvarjal ter s tem potrjeval svojo umetniško željo, kreativnost in rokodelsko spretnost, prijazno namenjeno verujočim in prijaznim ljudem v svojem ali širšem okolju.
Od leta 1644, ko so ljubljanski jezuiti po vzoru Frančiška Asiškega postavili prve dokumentirane jaslice pri nas, sta posvečeni praznični običaj in z njim povezano likovno izrazje prerasla v izjemno bogato tradicijo. Zato ni čudno, da so na romarskih Brezjah pred časom odprli prenovljen Muzej jaslic, ki predstavlja okoli 450 različnih eksponatov – jaslic z vsega sveta, še posebej poglobljeno in raznovrstno pa tiste iz raznih koncev skupnega slovenskega kulturnega prostora. Muzej posveča posebno pozornost slovenskim kotnim jaslicam v tako imenovanem »bohkovem kotu«, pod razpelom in svetimi podobami, saj vedno znova prebujajo iskreno občutenje božičnih praznikov med našimi ljudmi, od otrok do dedkov in babic, med verujočimi ter tistimi, ki so jim samo prijazen in všečen nagovor naše tisočletne identitete in kulture. Skozi tuje dežele nas vodi simbolična svetloba zvezde, ki je tri Modre pripeljala do hlevčka s sveto družino v Betlehem.
Muzej jaslic na Brezjah sešteva večstoletno slovensko ustvarjalno tradicijo, ki nikakor ne ugasne niti v naših razmetanih, morda prehitro posodobljenih časih. S svojim načrtnim poslanstvom vzgaja iskren odnos do večnega sporočila ter odkriva in spodbuja vedno nove ustvarjalce jaslic k sodobnim upodobitvam, občudovalce pa k novim rarumevanjem in doživljanjem večne pripovedi.
POMNIK MIRU CERJE
Miren-Kostanjevica
V času po osamosvojitvi imamo Slovenci s svojimi najrazličnejšimi spomeniki pravzaprav več težav in slabe volje kot veselja ter narodnega ponosa. Pravzaprav nas mnogi celo delijo, skoraj vsak nam je na svoj žalosten način v napoto in pri tem ni važno, ali gre za artefakte zgodovinskih mitov, za zgodovinske pomnike, za simbolične opomnike naše neizpodbitne prisotnosti v našem delu Evrope, za bolj ali manj prepričljiva ali že davno pozabljena obeležja slovenskih epopej ter boja za narodovo preživetje in obstoj, za doprsne upodobitve naših slavnih mož in žena, pesnikov, pisateljev, ustvarjalcev, znanstvenikov itd., tudi narodnih buditeljev in politikov obeh spolov. Z ničemer nismo zadovoljni, prav vse dojemamo kot izključujoče črno-belo in vaše-naše, ali pa ne vemo, kaj bi s knežjim kamnom, Rathisovim oltarjem, cesarji in cesarico, kralji in plavo krvjo, z našimi in tistimi, ki to niso zmogli biti ali pa še to ni čisto res, povsod smo in nikjer nas ni, vse skupaj spominja na željo po samoizbrisu, samozanikanju in besnemu radiranju našega rodu in njegovega edinega, nezamenljivega, v čas vsekanega raznoterega jaza.
Zato je simbolični pomnik miru na robu kraške planote Cerje pravzaprav najprej veliko presenečenje, naključnemu popotniku pa vedno znova v opomin, v prebujeni zgodovinski spomin in razmislek, osuplo osveščenje in ponos. Postavljen je bil na pobudo društva TIGR, ki pravi, citiramo:
»Tako lokacijsko kot po arhitekturi je spomenik na Cerju prvič v celovit kontekst postavil obdobja I. svetovne vojne, obdobje TIGR-a, II. svetovne vojne in nastanka države Slovenije. Spomenik na Cerju je ključna dogajanja zgodovine slovenskega naroda združil in jih predstavlja kot spomin in opomin, hkrati pa kot pomnik za razumevanje konteksta razvoja slovenske države.
Pomnik braniteljem slovenske zemlje stoji na razglednem vrhu Cerje (343 m nadmorske višine), na zahodnem robu kraške planote, od koder se odpira širok pogled na severni del Jadranskega morja, zeleni Kras, Furlanijo, Dolomite, Julijske Alpe s Triglavom, na Vipavsko dolino, Brda in Padsko nižino. Arhitekturna zasnova utrdbe ali obrambnega stolpa sloni na štirih stebrih, ki simbolizirajo združeno Slovenijo. Tloris obrambnega stolpa predstavlja orientacijo štirih strani neba, v obliki križišča ponazarja Slovenijo kot stičišče Evrope, štirih kultur in štirih skupin narodov: Romanov, Germanov, Madžarov in Slovanov.
Vsako od petih nadstropij se dotika enega časovnega obdobja v zgodovini Slovencev. Medsebojno jih povezuje osrednja os stopnišča, ki obiskovalca pelje od prazgodovinske poselitve do prihodnosti. V kamen ujet časovni trak rasti prikazuje sedem postaj; sedem usodnih odločitev našega naroda, ki so bistveno vplivale na uresničitev oblikovanja lastne države.«
V pritličju nas vabi k razmisleku o nesmiselnosti vojne mojstrovina slikarja Rudija Španzlja – triptih »Ples življenja in smrti«, ki se ga je oprijelo tudi ime Slovenska Guernica.
Kamniti velikan na Cerju z mesta nerazložljivih vojnih grozot po zaraščenih stotih letih na vse strani neba pošilja sporočila današnjega in jutrišnjega miru in sožitja.
Dvojezični ZAVOD ZA OHRANITEV KULTURNE DEDIŠČINE
NESSELTAL / KOPRIVNIK , Kočevsko
Zgodba o Kočevski in Kočevarjih je bila dolgo zavita v nerazkrita in premalo znana dejstva iz časov dežele Kranjske, še posebej pa v megle polpretekle zgodovine, tudi med grehe 2. svetovne vojne. Pa ni kaj skrivati. Nemško govoreče Kočevarje so z Bavarske v gozdnati, skoraj neprehodni Kočevski Rog načrtno naselili okoli leta 1330, v času kolonizacije, pred nekako 700 leti torej, podobno kot mnoge prednike današnjih prebivalcev na Škofjeloškem, pa v Selški in Poljanski dolini, Baški grapi, na Tolminskem in še kje. V stoletjih trdega dela in neizprosnega boja za preživetje so oblikovali svoj kos naše skupne dežele, svoj etnični otok okoli središčnega Kočevja, ohranjali svoj jezik, postopno zoreče lokalne dialekte, svojo kulturno izročilo ter identiteto, ki se je počasi stapljala, pa tudi bogatila navade in običaje sosedov drugih rodov. Bili so marljivi kmetje in krošnjarji, tudi gozdarji, kakopak, vse do konca prve svetovne vojne, ko se to avtohtono prebivalstvo Kočevske prepolovi, saj se jih zaradi revščine veliko razseli po svetu. Dogovor med Hitlerjem in Mussolinijem, ki Kočevsko praktično izpraznita in Kočevarje hočeš-nočeš preselita v izpraznjene izseljene domačije po Posavju, jih pahne v popolni eksodus in nemilost po končani 2. svetovni vojni. Na Kočevskem ostane le nekaj sto Kočevarjev, vasi dokončno porušijo in zmeljejo v prah, Kočevski Rog zavzamejo druge temne zgodbe naše zgodovine. O tem se ni govorilo, tudi o Kočevarjih se je molčalo, tisti kraji so bili prepovedana tema in mit. Pa pustimo to.
Kočevarska zgodba danes oživlja, se ponovno in vztrajno odkriva ter uveljavlja. Brez preživelih pripadnikov Kočevarjev in njihovih otrok je ni in je ne more biti, zato so prizadevanja Zveze kočevarskih organizacij in Zavoda za ohranitev kulturne dediščine Nesseltal Koprivnik pri tem dragocena in raznovrstna. Zavod je bil ustanovljen leta 2008, danes pa izvaja cel zbir različnih dejavnosti skozi različne tematske zbirke, v otroških in odraslih kulturnih skupinah, z likovno in fotografsko domoznansko zbirko ter razstavami, z raznimi publikacijami, kulturnimi in etnografskimi dogodki, delavnicami, projekti znotraj programov za razvoj podeželja LEADER in LAS, nenazadnje s ponudbo t.i. kulturnega in doživljajskega turizma ter proizvodnjo domačih dobrot.
Kulturno bogastvo, pestrost in jezikovna raznolikost našega skupnega kulturnega prostora je že kar pregovorna in prav radi se postavljamo z njo. Zgodba predolgo pozabljene Kočevske in Kočevarjev jo lahko le bogati in dodatno uveljavlja v širšem evropskem prostoru.
- Zasluge posameznikov in organizacij
VLADIMIR SILIČ, Bled
»…Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja…«, se je zapisalo Prešernu. Da, o Bledu je bilo že veliko napisanega, povedanega, naslikanega, dokumentiranega na fotografijah, filmih, te-ve in na turističnih prospektih. Pozornost obiskovalcev se je največkrat sukala okoli otočka in pletnarjev sredi jezera, tisočletnega gradu na sivi skali, med hoteli in slastnimi »kremšnitami«, o vaseh okoli slovenske turistične Meke in domačinih, Blejcih in Blejčanih obeh spolov, pa se je bolj malo vedelo.
Zadnje čase se s tem ukvarja vedno več raziskovalcev in zapisovalcev, zbranih v krajevnem muzejskem društvu, med njimi pa prav gotovo izstopa gospod Vladimir Silič. Bledu, njegovi okolici, ljudem in izjemno bogati snovni in nesnovni kulturni dediščini je posvetil že več knjig. Začnimo pri zadnji, »Vaške zgodbe in običaji« iz leta 2018, kjer ob ilustracijah Anje Bunderla v 16 zgodbah v narečnem in knjižnem jeziku spoznamo resnične dogodke, ki so v blejskem koncu zadnjih 150 letih iz roda v rod odsevali v sedanjost.
Leta 2016 sta izšli dve knjigi »Selo in Selani«. V prvi opisuje rodovnike družin, ki so v tej vasi pet ali šest rodov bivale v hišah z nespremenjenimi hišnimi imeni, v drugi pa ob pomoči družinskih arhivov opisuje vas, vaščane, hiše, tipično arhitekturo, vaške praznike in običaje, razne dogodke in dejavnosti, društva in kar tako delujoče skupine.
Leta 2015 je izšel Siličev žepni vodnik po 21 blejskih sprehajalnih poteh, 2014. pa njegov »Atlas ledinskih imen Občine Bled«, ki za dolgo ohranja lokalno jezikovno dediščino. Podobno stori že leta 2011 v knjigi »Čez osamelce in ledine blejske kotline«, kjer izvemo vse o blejskih vaseh Želeče, Zagorice, Mlino, Grad in Rečica, pa tudi o imenih delov vasi, zaselkov, polj in travnikov, ohranjena so imena gričev in gora, voda, mlak, tonfov , izvirov, studencev in potokov, pa gozdov, pašnikov, rovtov, tudi tistih zaraščenih.
In za konec pojdimo na začetek: že leta 1998 je Vladimir Silič začel sistematično raziskovati vhodna vrata in portale po slovenskih vaseh. S soprogo sta prečesala 1600 slovenskih krajev ter poleg vrat fotografirala tudi arhitekturno dediščino, stare hiše, kozolce, cerkve, spomenike, naravne zanimivosti itd. Zbrano gradivo je izšlo leta 2011 v Siličevi prvi knjigi »Rezljana vrata na Slovenskem«, preko 500 tematskih fotografij pa je poklonil arhivu Slovenskega etnografskega muzeja.
Gospod Vladimirju Siliču želimo s priznanjem Naša Slovenija izraziti spoštovanje in zahvalo za že opravljeno delo ter ga nagovoriti k nadaljevanju zglednih prizadevanj pri raziskovanju in ohranjanju naše pogosto skrite skupne dediščine.
DRAGICA SOSIČ,
skrbnica Kosovelove domačije v Tomaju
Gospa Dragica Sosič spada med tiste izjemne, zelo redke posameznike, ki s svojim nesebičnim in predanim delovanjem brez nareka, zapovedi ali službene dolžnosti skrbijo za našo kulturno dediščino.
S Kosovelovo domačijo v Tomaju, zadnjim prebivališčem pesnika Srečka Kosovela, je povezana že več desetletij. Iz bližnjega Dola pri Vogljah je pogosto prihajala na obisk k pesnikovi sestri Tončki Kosovel, ji pomagala in s pojasnili in nagovori vse pogosteje sprejemala vedoželjne obiskovalce. Po Tončkini smrti je bila od leta 1989 domačija kar enajst let zaprta; gospa Dragica je po lastni vesti predano skrbela za nujna sprotna in vzdrževalna dela ter urejen cvetoč vrt, tako da je pesnikova hiša nekako »živela naprej« in, čeprav prazna, prijazno nagovarjala mimoidoče.
Leta 1997 je po svojih močeh in velikim poznavanjem sodelovala pri prenovi hiše in muzejske zbirke, ki sta bili slavnostno odprti 28. avgusta leta 2000. Odslej gospa Sosičeva skrbi tako za pesnikovo domačijo kot za številne obiskovalce, od šolskih skupin do univerzitetnih profesorjev, ki jih na Kras privabi spomin na pesnika in njegovo poezijo. Z neverjetno pripadnostjo in žarom literarnim popotnikom pripoveduje o družini Kosovel, še posebej doživeto o pesniku Krasa Srečku Kosovelu, ter jim hkrati pričara ozračje časa, v katerem je bila ta dom eno od kulturnih središč slovenskega Krasa.
Predlagatelji, znani slovenski kulturniki, so zapisali, da je gospa Dragica Sosič »…dobra, zavetna duša tomajske hiše, tiha lučka, ki sveti v tišini in samoti…«. Spoštovana, draga nam gospa Dragica, hvala za zgled, ki nam je v navdih.
ZDRAVKO LIKAR, Kobarid
Gospod Zdravko Likar je bil kar 22 let načelnik Upravne enote Tolmin, vendar je ob tej zahtevni in na videz povsem uradniški službi počel mnoge druge stvari, zaradi katerih se je za vedno zapisal v spomin in srca ljudi, živečih v njegovem Kobaridu, v vsem Posočju, na prav poseben način pa tudi med Slovenci v Benečiji, Reziji in še kje.
Velja za očeta Kobariškega muzeja in fundacije Poti miru v Posočju, ki sta postali pomembni ustanovi in ustvarjalna epicentra na lokalni, državni in evropski ravni. Spomin na krvavo epopejo prve svetovne vojne in soške fronte je s sodelavci znal preliti v simbol spoštljivega spomina na stotisoče žrtev te nesmiselne morije ter v svetilnika miru, sožitja, srečevanja in sodelovanja vpletenih potomcev nesrečnih soldatov in narodov. Ob tem je štirideset let sodeloval pri razvijanju različnih oblik in pristopov varovanja, ohranjanja in raznovrstnega uveljavljanja zgodovinsko-kulturne dediščine, od razvrščanja in vrednotenja najdenih ostalin do urejanja po hribih in dolinah razsejane, podirajoče se vojne infrastrukture, nenazadnje tudi preko razvejanega sistema spoštljivega doživljajskega turizma.
Zdravko Likar je velik prijatelj in ustvarjalen sogovornik Slovencev v Beneški Sloveniji, Reziji in Kanalski dolini. Že od leta 1970 je duša tradicionalnega novoletnega srečanja Slovencev iz Posočja in Beneške Slovenije ter agens mnogih kulturnih, političnih, športnih in drugih čezmejnih dogodkov. Sodeloval je tudi z Italijani in Furlani, vse z namenom ustvarjanja prijateljstva in sožitja med sosednjimi narodi, kar je po njegovih besedah pogoj za mir in boljše življenje v prihodnosti. To je postalo tudi osnovno vodilo in delovno poslanstvo fundacije Poti miru v Posočju; Zdravko pravi, da so te doline videle dovolj krvavih vojn, trpljenja, sovraštva in nezaupanja – iskreno medsebojno poznavanje pa je edini način, da se ne bodo več ponovile.
Zdravko Likar je svoje misli in spoznanja zapisal tudi v več knjigah z zgodovinsko vsebino – tako je lani izšla njegova Kobariška republika.
Predlagatelji so napisali: »Zdravko Likar je človek velikega srca, prijatelj domačih krajev in ljudi, ki je svoje dragoceno poslanstvo in vizijo znal sejati, širiti in deliti med prepričane sodelavce in sopotnike.«
FRANC KATTNIG,
Celovec – Rožek
Ko smo gospoda Franca Kattniga obvestili, da mu je naš odbor spoštljivo prisodil priznanje Naša Slovenija, je skromno odpisal: »…sicer me Vaša nagrada prav častí, vendar mislim, da bi bil kdo drug še primernejši…«. Zraven je že takrat opravičil svojo odsotnost na podelitvi, saj je te dni v zdravilišču na Moravskem.
Franc Kattnig je bil med prvimi maturanti novoustanovljene Slovenske gimnazije v Celovcu, kjer je bil aktivni član Koroške dijaške zveze. Med študijem na Dunaju je vil dejaven v Klubu slovenskih študentov, vodil klubsko knjižnico in sodeloval pri reviji Mladje. Leta 1981 je prevzel vodenje Mohorjeve založbe v Celovcu in bil potem na njenem čelu vse do upokojitve leta 2006. V tem času je bistveno sooblikoval založniško in literarno-publicistično podobo dvojezične Koroške ter našo najstarejšo založbo usmerjal v prodorno ustanovo, ki zaznamuje celotni slovenski jezikovni, literarni in kulturni prostor. Mohorjeva je s svojim založniškim programom posrečeno udejanjala prepričanje o nujnosti dialoga med obema narodnostnima skupnostima na Koroškem, saj so prevodi slovenskih knjižnih del v nemščino, nemških v slovenščino ter nemških del o (koroških) Slovencih odpirali poti do globljega spoznavanja soseda v deželi in na južni strani Karavank. Na novo je zasnoval knjižni program, od šestih naslovov letno je število naraslo na petdeset, šestdeset. Poglabljal je tudi vezi med slovenskimi založniki ter zasejal vrsto čezmejnih pobud za medsebojno literarno bogatenje, Mohorjeva pa je prodrla tudi na nemški knjižni trg. Več let je bil urednik mesečnika Družina in dom, hudomušen kot je, pa še danes sestavlja Pratiko, ki je nepogrešljiv del vsakoletnega knjižnega daru Mohorjeve. Za vse našteto delo je leta 2001 prejel založniško Šventnerjevo nagrado.
Nad 30 let je bil član odbora Krščanske kulturne zveze, pa pripravljalnega odbora za Koroške kulturne dneve in tistega za nov Kulturni dom, ki so si ga Slovenci želeli zgraditi v Celovcu. Skupaj z Jankom Zerzerjem in Nužejem Tolmajerjem je skrbel za bogato publicistično dejavnost KKZ, pa tudi za njeno načrtno delo z mladino.
V domačem kraju Rožeku je 1979 obnovil delo slovenskega kulturnega društva, ki so ga poimenovali po tamkajšnjemu akademskem slikarju Petru Markoviču; tudi v društvu tam se zavzema za pestro literarno, glasbeno, likovno in vsakršno povezovalno kulturno dogajanje.
Njegova posebna ljubezen je narečna govorica iz zgornjega Roža. Zato je pripravil in leta 2017 pri Mohorjevi tudi izdal besednjak z naslovom »Marnvam po domače«, v katerem je pravzaprav dokončal in ohranil dragoceno delo pokojnega strica patra Bertranda Kotnika. Poskrbel je tudi za natis stričevih raziskav hišnih in ledinskih imen, ki so izšle v zbirki »Zgodovina hiš južne Koroške«, v kateri je kar 15 knjig, ki predstavljajo dragocen vir nesporne slovenske, a tudi avstrijske nesnovne dediščine, uvrščene na UNESCOv seznam.
Vse naštete dejavnosti in prizadevanja označujejo človeka, ki je vedno in povsod podpiral obstanek in rast slovenske avtohtone kulture ter govorjene in tiskane besede na Koroškem. Ves čas ga je vodilo stališče, da je samo govorjenje premalo, da je prepričanja treba potrditi z dejanji in tako je v pogosto nelahkih razmerah tudi ravnal.
Čeprav je že nekaj let upokojen in kar preveč skromen, z opisanim hvalevrednim delom na naše in svoje veliko veselje še vedno nadaljuje.
- Izobraževanje, usposabljanje in ozaveščanje
GEOPARK KARAVANKE / KARAWANKEN,
čezmejna SLO / A delovna skupnost
Ljudje in kraji na obeh straneh Karavank so si želeli oživljenega in stalnega sodelovanja vse od časov, ko jih je pred sto leti najprej ločil koroški plebiscit, potem pa še enkrat potrjene meje po končani 2. svetovni vojni. Meja se je zajedla v človeške odnose, preprečila je medčloveške stike in vsakršno sobivanje, razcepila je tisočletna kulturna izročila, prekinila nekoč samoumevno gospodarsko sodelovanje, celo stoletne poti, cestne in železniške povezave, skratka, v večne naravne pregrade se je zasekala trdo zasekana in zarisana mejna linija, ki je zbledela šele pred petnajstimi leti z vstopom Slovenije v EU.
Takrat je čezmejno sodelovanje čez noč postalo vsakodnevna možnost, priložnost, vse pogosteje tudi iskrena želja in prizadevanje. Skupni slovenski kulturni, etnični, jezikovni in gospodarski prostor je postal realnost, meja ni bila več razlog za večna opravičevanja, češ, saj bi, pa se nič ne da, čezmejne vezi so se začele krepiti, razne zamisli, projekte in programe so kar naenkrat podprla ne le državna, ampak tudi evropska sredstva in mehanizmi.
Med zgledne primere takšnega oživljenega čezmejnega sodelovanja in dopolnjevanja nedvomno sodi Geopark Karavanke. Od vzpostavitve leta 2011 pa do danes je povezal kar 14 občin in njihovih prebivalcev: pet jih je na slovenski strani Karavank (Črna, Mežica, Prevalje, Ravne, Dravograd) in devet na avstrijski (ne zamerite, če bomo našteli samo njihova slovenska imena: Sele, Galicija, Železna Kapla – Bela, Žitara vas, Globasnica, Bistrica pri Pliberku, Pliberk, Suha, Labot), zraven pa je še nekaj ustanov s statusom pridruženih članov. Območje je veliko kar 1067 km2, Leta 2013 je Geopark postal član evropske in svetovne zveze, v kateri je danes 140 geoparkov iz 38 držav; ker so bili leta 2015 uvrščeni na seznam UNESCO, se s tem nazivom ponaša tudi Geopark Karavanke.
Poleg prevladujoče geološke je pomembne tudi preostala izjemno raznolika naravna dediščina, od flore do favne,, zraven pa še zgodovinske posebnosti ter arheološka, tehniška, arhitekturna, snovna in nesnovna kulturna zapuščina s prepoznavno sooblikovano krajino vred. Glavni cilji Geoparka so: ustrezno varovanje in popularizacija dediščine, izobraževanje ter trajnostni razvoj območja. V ta namen sta bila za predstavitev in interpretacijo vsebin postavljena dva informacijska centra, vrsta interpretacijskih točk, okoli 1200 km tematskih poti, različne razstave, natisnjene so bile številne publikacije in dopolnjena ostala nujna infrastruktura, načrtno je bil usposobljen tudi vodniški in organizacijski kader. Osrednja info-centra sta v Železni Kapli (Svet geologije) ter v Mežici (Podzemlje Pece), vse tematske interpretacijske točke in vsebine pa so predstavljene na spletu, pa tudi s pomočjo mobilne opreme.
Pomembno poslanstvo Geoparka Karavanke je sodelovanje z vrtci, šolami, šolarji, vzgojitelji, pedagogi, starši, družinami in drugimi ciljnimi skupinami, za katere pripravljajo še posebej zanimive raziskovalne in doživljajske programe.
Za izvedbo vsega naštetega se Geopark povezuje z lokalnimi dejavniki, posamezniki, društvi in tako neposredno spodbuja tudi njihovo dediščinsko naravnanost in ustvarjalnost.
Lepo je prebrati, da se bo Geopark Karavanke širil in dopolnjeval v vedno trdnejšo čezmejno skupnost. In lepo je vedeti, da sosedje dveh jezikov in dveh kultur v skupni kulturni in naravni dediščini znajo in zmorejo najti obnovljen interes ter neizčrpen potencial uglašenega razvoja za sobivanje, ki jim je neizbežno usojeno že več kot tisočletje in jim bo, upajmo, tudi v prihodnosti.
K&K CENTER
SPZ Celovec in SPD Šentjanž
Šentjanž v Rožu
Pred skoraj tremi desetletji je Slovenska prosvetna zveza Celovec v Šentjanžu v Rožu kupila staro, opuščeno šolsko poslopje. Od leta 1995 v njem deluje K & K center – kulturno in komunikacijsko središče. To se je v zadnjih dvajsetih letih razvilo v kraj vedno novih srečanj in ustvarjalnih iskanj, v učinkovit kulturni inkubator in epicenter opaznih kulturnih dogodkov, brez katerega si skoraj ne moremo več predstavljati južno-koroške kulturne scene. Središče uspešno združuje na videz nezdružljivo, recimo dolga leta nostalgično zgodovinsko zavest z novimi, sodobnimi vizijami za prihodnost, ali pa vaško kulturo z vrhunskimi kulturnimi dogodki, ki bi jih pričakovali le v večjih regionalnih središčih. S svojimi programi prestopa in presega vse meje, tako regionalne kot državne, etnične, socialne, generacijske, celo tiste najtrdovratnejše – v glavah ljudi, zazrtih v preteklost. Od leta 1997 je K&K včlanjen v Arge Region Kultur (delovna skupnost za regionalno izobraževanje in kulturo), tako da svoje poslanstvo razume in udejanja v medkulturnem in pluralnem delovanju, strpni komunikaciji ter sprejemanju bogastev kulturnih raznolikosti.
Srž svojih prizadevanj K&K posveča ohranjanju in dokumentiranju slovenskih prepoznavnosti ter dejavnemu nasprotovanju popolni asimilaciji in pretečemu izginotju slovenskega jezika ter avtohtone identitete slovenskega življa v neposrednem in širšem koroškem okolju. Zato skozi celo leto ponuja raznolike prireditve, otroški in odrasli gledališki abonma, glasbene dogodke, delavnice, razstave, seminarje in kulturna srečanja, ki omogočajo neposredno doživljanje tradicionalne slovenskosti, pa tudi dejavne dvojezičnosti med usojenimi si sosedi in drugimi obiskovalci. Raznolikost alpsko-jadranskega prostora odpira in omogoča nove čezmejne medkulturne pobude, ob katerih bo uveljavljeno poslanstvo K&K centra eden od preizkušenih instrumentov za njihovo vedno prepričljivejše uresničevanje.
V centru deluje tudi glasbena šola, predvsem pa domače Slovensko kulturno društvo Šentjanž, ki s svojimi uspešnimi skupinami in različnimi dejavnostmi dopolnjuje in organizacijsko podpira, velikokrat celo omogoča poslanstvo in delovanje K&K centra.
Za konec le še to: slovenska kulturna jedra so posejana po vsej južni Koroški, od Zilje čez Rož do Podjune, njihova vrata so vedno odprta za iskrena srečanja z mladino ali odraslimi popotniki iz Slovenije – le najti jih je treba, jim prisluhniti, stisniti roko ter jih razumeti kot tudi nekaj samoumevno našega.