Archive for year: 2024

VEBERIČEVA DOMAČIJA – SELIŠČI, SVETI JURIJ OB ŠČAVNICI

8. SEPTEMBER 2024, OB 11.00

SELIŠČI, 8. september 2024, ob 11. 00

• 

PODELITEV PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2024

SVEČE V ROŽU NA KOROŠKEM, SOBOTA, 8. JUNIJ 2024

(del nagovora in OBRAZLOŽITVE; povezovalka dogodka AJDA TUŠAR)

» Rož, Podjuna, Zila, venec treh dolin…«, ponarodela himna koroških Slovencev, …, napev Pavleta Kernjaka in besede Janka Mikule, ki jih čutno prepeva vsak slovenski pevski zbor na zemeljski obli…

Dragi vsi, gospe in gospodje, prejemnice in prejemniki priznanj, gostje, prijatelji vsega slovenskega, dobrodošli v Rožu, v Svečah, ob Dravci, kjer še vedno slovenski fantje in dekleta zapojo ter se slovenska beseda govori in sliši. Da, lepo se sliši, v to so nas z uvodno pesmijo prepričale pevke domačega Ženskega pevskega zbora Kočna, ki ga vodi Primorka, zborovodkinja Kristina Kragelj.

Pravzaprav vsi veste, zakaj smo danes tu.

Gibanje za ohranjanje slovenske naravne in kulturne dediščine Kultura – Natura Slovenija bo že dvanajstič podelila priznanja Naša Slovenija, to pot za leto 2024. Prva podelitev je bila pred 15 leti, leta 2009, na sejmu Alpe – Adria v Ljubljani…, niz je prekinila le pandemija.

V izjemno veselje nam je, da so naši gostitelji Rožanke in Rožani iz Sveč, majhne vasice v občini Bistrica v Rožu, … majhen kraj – z veliko zgodbo in številnimi kulturnimi sporočili: galerija kiparja Franceta Goršeta in njegova aleja pomembnih osebnosti iz zgodovine koroških Slovencev, Einspielerjev center srečanj, cerkev sv. Lamberta, kovaški muzej, muzej parkeljnov, forma viva…

* nagovor: Alenka Weber, predsednica SPD Kočna, Sveče

* nagovor: Valentin Inzko, gostitelj, tvorec in lastnik Einspielerjevega centra srečanj

* nagovor: Slavko Mežek, predsednik gibanja Kultura-Natura Slovenija

____________________________________________________

PODELITEV PRIZNANJ

Sledi podelitev letošnjih priznanj Naša Slovenija. Kot že vemo, je vsako leto najprej razpis, potem prispejo predlogi iz Slovenije in zamejstva, te pa nato pregleda strokovna žirija; že vrsto let jo vodi koroška Slovenka, etnologinja in slovenistka dr. Herta Maurer – Lausegger. Žirija izbere prejemnike priznanj v štirih kategorijah.

* nagovor: dr. Herta Maurer – Lausegger

… Sedaj pa začnimo s podelitvijo. Vrstni red prejemnikov je v posameznih kategorijah povsem naključen in enakovreden. Vsi laureati bodo prejeli spominsko listino ter pozornost trajne vrednosti. Letos bo to panjska končnica. Po originalu, ki ga v svoji bogati zbirki hrani Čebelarski muzej v Radovljici, sta prepričljive replike izdelala ustvarjalca Rene in Nadja Čopi iz Čezsoče pri Bovcu. K darilu sodi tudi cvetje: vrtnice iz krep-papirja so delo rokodelke Iluš Dončec iz slovenskega Porabja. Obe darili je za današnji namen prispevala slovenska civilna dediščinska fundacija DOTA.SI.

Posvetimo se letošnjim prejemnikom priznanj. Prejemnice, prejemnike ali njihove zastopnike bomo povabili na oder, jih na kratko predstavili in jim izročili priznanja.

Najprej 1. kategorija: OHRANJANJE DEDIŠČINE.

ROŽNARCE

Slovensko dramsko društvo JAKA ŠTOKA, Prosek – Kontovel; Tržaška

Predlagateljica: Jasna Simoneta, etnologinja

Tržaški Kras in obala od Milj pa do Devina je bil stoletja eksistenčno navezan na Trst. Posebno vlogo pri oskrbovanju najrazličnejših tržaških potreb so imele ženske, vse po vrsti Slovenke. Vsi vemo za kruharce, mlekarce, perice, šavrinke, branjevke, tudi za zgodbo o aleksandrinkah. Skoraj pozabljeno zgodbo o prodajalkah rož, t.i. ROŽNARCAH, o njihovih navadah in prepoznavnih prodajnih stojnicah »štantih« na tržaških trgih je raziskalo in na več načinov predstavilo Slovensko dramsko društvo Jaka Štoka iz vasi Prosek – Kontovel nad Trstom. Zgodba, ki je sicer izginila s tržaških ulic, bo tako ohranjena in morda komu celo v spodbudo za nov cvetoč začetek.

***

MOŠKI PEVSKI ZBOR: DRAGONARJI GENERALA MAISTRA; Unec, Dolenja vas pri Cerknici

Predlagatelj: JSKD Cerknica

Letos je v Sloveniji leto generala Rudolfa Maistra, ki se je v turbulentnih časih po 1. svetovni vojni neizbrisno zapisal v slovensko in koroško zgodovino. Mnogi ne vedo, da je bil tudi pesnik, še manj pa, da je na koncu živel in leta 1934 umrl v vasi Unec blizu Cerknice; tam je bila sicer doma tudi njegova mati. V spomin na znamenitega sovaščana so pevci že leta 2007 ustanovili MOŠKI PEVSKI ZBOR DRAGONARJI GENERALA MAISTRA, ki pod vodstvom opernega pevca Jožeta Oblaka raziskuje, obuja, najraje pa seveda prepeva stare slovenske soldaške pesmi in uglasbitve Maistrovih pesmi. Hkrati oživljajo izročilo in spomine na čase, ko so bili dragonarji štajersko-koroško-kranjskega 5. polka v značilnih rdečih uniformah dika neke (tudi naše) davne skupne države in skupne vojske, ki ju ni več…

No, obrazložitev bodo podčrtali pojoči dragonarji generala Maistra kar sami, s pesmijo seveda…

***

Na vrsti so prejemniki priznanj iz 2. kategorije: RAZISKOVANJE IN OHRANJANJE DEDIŠČINE

SLOVENSKA MATICA, Ljubljana

Predlagatelj: KD Kultura-Natura Slovenija

Ob 160-letnici te častitljive slovenske ustanove je bilo napisanih mnogo svečanih in vznesenih besed. Izposodimo si misli iz spremne besede k jubilejni spominski knjigi: Slovensko matico so v vsej njeni dosedanji 160-letni zgodovini vodili prvaki slovenskega naroda, ugledni znanstveniki, umetniki, v zgodnjem obdobju tudi politiki, predvsem pa veliki domoljubi. Poskrbeli so, da je bilo njeno delovanje za razvoj slovenskega strokovnega in umetniškega jezika ter ohranjanje narodovega spomina ter vsestransko kulturno omiko dobro dokumentirano. Preko ogromne knjižne produkcije in neštevilnih oblik razprav, sporočil in vodil, namenjenih osveščeni slovenski javnosti, je bila Slovenska matica vseskozi nezamenljiv svetilnik slovenstva v najširšem pomenu te narodove stvarnosti.

***

TRG LEMBERG: KRAJEVNA SKUPNOST LEMBERG PRI ŠMARJAH in DR. MARJA LORENČAK

Predlagatelj: projekt (Ne)znana Slovenija, PKD

V Sloveniji je bilo še v prvi polovici preteklega stoletja na desetine starodavnihtrgov, krajev, ki so bili po velikosti in številu prebivalcev nekje med vasjo in mestom. Običajno so se nahajali ob prometnicah, tudi vodnih poteh, še najbolj pa so bili prepoznavni zaradi svojih specifičnih dejavnostih, tržnih dneh in tradicionalnih obrteh. Potem so jih kar čez noč ukinili in pomemben del naše krajevne dediščine je začel toniti v pozabo.

Prav tak pozabljen trg je bil Lemberg pri Šmarjah, na pomembni poti med Šentjurjem, Šmarjami in Poljčanami onkraj Boča. Trg, ki ga je obdajalo kar sedem gradov, je iz pozabe rešila dolgoletno strokovno delo dr. Marje Lorenčak in njenih zvestih, vztrajnih so-tržanov.

(Pripis: v noči pred podelitvijo priznanj je Lemberg prizadela strašna povodenj. Vsi zbrani smo pretreseni vseeno zaploskali in s tem izrazili tako četitke k priznanju kot sočutje in zavezanost k pomoči pri ponovni obnovitvi nesrečnega trga.)

***

ZAVOD ŠKRATELJC in njegova PRAVLJIČNO DOŽIVLJAJSKA TRANSVERZALA PO SLOVENIJI

Predlagateljica: Meti Unk Pejič

Zavod ŠKRATELJC od leta 2007 oblikuje niz skrbno načrtovanih doživljajskih pravljičnih poti in raznoterih vsebin, ki otroke, mladino, starše, družine vabijo v pravljične zgodbe in svetove širom Slovenije. Ob tem odkrivajo vrsto pozabljenih krajevnih izročil, pripovedi, znamenitosti in zanimivosti ter jih povezujejo v skupna spoznanja o neverjetno bogati pestrosti naše dežele. Na vseh teh poteh doživljajske točke krasijo lesene skulpture pravljičnih in resničnih bitij, škratov, vilincev, gozdnih in močvirskih živali, zraven pa še razni izkustveni elementi, npr. mlin, žrmlje, stavbna dediščina, kraška brezna itd. Trenutno pravljične poti bogatijo že 11 mest in krajev po celi Sloveniji, npr. Krško, Krvavec, Slovenj Gradec, Vrhnika, Štanjel, Kubed itd. Vsako vsebino spremlja slikanica, pa tudi nagrade za opravljene oglede.

***

KULTURNO DRUŠTVO JOSIPINE TURNOGRAJSKE PREDDVOR se pod neumornim vodstvom ustanoviteljice dddr. MIRE DELAVEC TOUHAMI že od leta 2011 dalje trudi raziskati, osvetliti in uveljaviti mnogoznačno življenjsko in ustvarjalno pot prve slovenske pesnice, pisateljice in skladateljice Josipine Urbančič Turnograjske iz Preddvora. V ta namen organizira tematske simpozije, ki vedno znova postrežejo z novimi spoznanji, seštetimi v dragocene publikacije. Društvo skrbi za tematsko literarno pot pod Storžičem. Še posebej izvirni in odmevni so literarni natečaji za najlepše ljubezensko pismo, na katere se je od 2011 do 2023 odzvalo na tisoče mladih, ki na ta način odstirajo spomin na tovrstna dopisovanja med Josipino in njenim izbrancem, znamenitim politikom Lovrom Tomanom. Društvo s kontinuiranimi prizadevanji uveljavlja lokalno dediščino tako v Sloveniji kot v širšem prostoru, recimo v Gradcu na a. Štajerskem, kjer je Josipina pokopana, na Hrvaškem, v Nemčiji, zaradi omenjenega natečaja pa praktično po vsej Evropi.

Duša in motor vseh naštetih prizadevanj je nedvomno vsestranska domačinka, trikratna doktorica gospa Mira Delavec Touhami.

***

(glasbeni premor: ŽPZ Kočna, Sveče, in tamburaška skupina SPD Čentjanž)

***

Spoštovane, spoštovani, na vrsti je tretja kategorija, ZASLUGE POSAMEZNIKOV IN ORGANIZACIJ, za katero je letos prispelo res veliko predlogov, zaradi prepričljivosti kandidatov pa je bila večina predlaganih tudi izbrana za priznanje Naša Slovenija

POLDE ZUNDER, Železna Kapla.

Za priznanje so ga predlagali njegovi hvaležni in zvesti Kapelčani in Kapelčanke.

Gospod POLDE ZUNDER je vse aktivno življenje  predvsem dušni pastir, najdlje v Železni Kapli in v grapah pod Obirjem. Nekdo je dejal: “Takih ne delajo več!” Namreč, razdaja se kot duhovnik, kulturnik, gledališčnik, režiser, svoje dni tudi kot nogometaš, mentor, gostitelj stotin dogodkov v farni dvorani, zbiralec in spodbujevalec vsega lepega, še posebej likovnega v svojih cerkvah in krajih. V komendi na bližnji Rebrci je uredil in dolga leta vodil mladinski kulturni center, v katerem se je na ustvarjalnih poletnih srečanjih ob glasbi, lutkah, likovnem ustvarjanju, plesu, športu in še čem družila mladina od blizu in daleč. Vseskozi je varuh vsega slovenskega, hkrati pa tudi spodbujevalec in skrbnik sožitja, strpnosti in sodelovanja v svoji dvojezični skupnosti.

Gospoda Poldeja Zundra te dni žal muči zdravje. Lepo nas pozdravlja, mi ga bomo pa čimprej obiskali in mu izročili še kako zasluženo priznanje.

***

Naš naslednji laureat je gospod FRANC ČERNELČ s Posotelja.

Predlagatelja: JSKD in Občina Bistrica ob Sotli

Franc Černelč je vsestranski kulturni ustvarjalec in neumorni animator kulturnega življenja v Posotelju in na Kozjanskem.

Po poklicu je steklar, ki je iz kristalnega stekla ustvarjal vrhunske, tudi protokolarne umetnine, recimo  za papeža in svetovne voditelje. Od tod do kiparstva in slikarstva ni daleč: velja za “obsotelskega Michelangela”, ki je v kamnu in lesu ustvaril vrsto javnih skulptur, recimo škofa Antona Martina Slomška. Glasbenik po duši se je po dodatnem študiju zapisal glasbenemu  šolstvu,  zborovodenju, godbeništvu, skladateljevanju, zbiranju  ljudskih pesmi, etno-glasbi ter svoji etno-skupini Nojek, …, pa še poeziji, tako za zraven in za dušo. Nikoli in ničesar ni počel le zase: vedno se razdaja za svoje ljudi in kraje in to vedno v tesni navezi z njimi. Franci, iskrena hvala za vse in – naj traja…

***

S Kozjanskega pa nazaj na Gorenjsko, v Podbrezje, prelestno vas, ki jo krasi vsem znana cerkev Žalostne Matere božje in križev pot na Taboru – prav vsak ju opazi nedaleč avtocestnega izvoza za Tržič. Vas skriva 101 pomembno kulturno zgodbo, od spominov na slikarko Ivano Kobilco, pa na pisateljico Mimi Malensek, od tu je bil misijonar in sadjar Franc Pirc, ja, še bi lahko naštevali. V Podbrezjah pa je doma tudi PODBREŠKA POTICA in gospod Jernej Jeglič, ki je skupaj s sodelavkami – vrlimi podbreškimi gospodinjami v celostnem projektu »od recepta pa do mize« naredil vse in še več za ponovno »rojstvo« in zgledno uveljavitev te žlahtne sladice – podbreške potice v hudi konkurenci raznovrstnih slovenskih potic. To potrjujejo številna priznanja, ugledna protokolarna omizja, da o zadovoljnih ljubiteljih vsega dobrega po Sloveniji in tujini ne govorimo. Gospod Jernej Jeglič je z neumorno voljo, znanjem, prepričljivim delom in vztrajnostjo oblikoval zaščitno znamko svojega kraja, z vrsto kulturnih dogodkov, predavanj in simpozijev pa na svojstven način obogatil kulturno podobo svojega kraja.

***

Od slastne podbreške potice pojdimo v Žalec, kjer se že dolgo razdaja gospod VENI FERANT. Za priznanje ga je predlagal gospod Mitja Gobec, sicer tudi sam prejemnik priznanja Naša Slovenija.

Gospod Veni Ferant je marsikaj: pevec, filatelist, zbiratelj razglednic, kronist in interpret kulturne dediščine, urednik filatelističnih publikacij in še kaj. Kot tak je oblikoval vrsto razstav o tem in onem iz doline zelenega zlata, še posebej o hmelju in pivu, kakopak. Naštejmo nekaj naslovov: Zgodba o hmelju in pivu, Razglednice o reki Savinji, razstava v EKO muzeju hmeljarstva in pivovarstva itd. Pomembno se zdi, da svoje veliko znanje in bogato dokumentarno zapuščino fotografij in nekdanjih razglednic predstavlja in prenaša na mlade, še posebej na šolarje.

***

»Hajdimo v Rezijo!«, se je njega dni zapisalo Ivanu Trinku, legendarnemu duhovnemu »očetu« Beneške Slovenije.

»Saj bi, pa je to verjetno predaleč,« poreče marsikateri Slovenec – in se hudo moti, ne vedoč kaj dosti ne o Reziji ne o zamejstvu nasploh.

Da zadnja leta lahko izvemo več in da Rezijo lahko doživljamo prepričljivo in iz prve roke, v stiku z Rezijankami in Rezijani, se že dolgo trudijo LUIGIA NEGRO, SILVANA PALETTI in SANDRO QUAGLIA. To zelo dobro ve predlagatelj – projekt (Ne)znano zamejstvo, ki s »triperesno deteljico« iz Rezije sodeluje že od 1997 dalje.

Luigia Negro je ves ta čas nosilka in v mnogočem avtorica vizije o prepoznavni Reziji in njenem preživetju. Kulturnica, organizatorka, spiritus agens, tudi angažirana politična delavka je v mnogočem zaslužna, da se v dolini pod Kaninom še vedno »romuni po rozajansko« in da nas citira in bunkula še vedno neustavljivo potegneta v ples.

Silvana Paletti je pesnica, ki sluti, čuti in izraža dušo Rezije. Pesmi piše v rezijanščini, furlanščini, italijanščini in slovenščini. Njena beseda zatrepeta kot metulj na gorskih rožah, zašumi kot bistre vode Rezije, zavriska kot mladenič pod goro Mušcovo, se zasanja kot rezijanske pravljice.

Sandro Quaglia je motor dogajanj, najboljši plesalec in pevec, nezamenljiv vodič – interpret, človek v jedru prizadevanj za preživetje te avtohtone kulturne zgodbe in samosvojih ljudi v odmaknjeni dolini, ki zmore zveneti čez Kanin v Slovenijo in čez furlansko nižino v svet.

»Hajdimo mi v Rezijo!«, kličemo Slovencem, ki še niso našli pot do tja…

***

»Tam, kjer teče bistra Zila…«, se po domače »žabari« le še v redki vasi pod Dobračem. Da se ta žlahtna beseda, govorica, običaji, šege in in pesem ne bodo pozabili, je s svojimi prizadevanji pin redanim delom, ki raste iz osebne izkušnje, skušal pomagati gospod Herman Fritz.

Takole pravi predlagateljica, Krščanska kulturna zveza iz Celovca: »Predlagamo, da priznanje Naša Slovenija 2024 prejme dolgoletni organist, zborovodja in raziskovalec domačega ziljskega narečja Herman Fritz iz Krnice.«. In še, da je več kot tri desetletja s kvintetom Krnica poustvarjal ziljske pesmi, jih zapisoval in ustvaril celo slovar ziljskega dialekta na sončni strani Ziljske doline, …, vse to pa v nenaklonjenih časih hudega pritiska na vse slovensko v Štefanu na Zilji in okolici.«

(*** Pripis: gospod Herman Fritz je zbolel, zato ga bomo s priznanjem obiskali na domu. Vse dobro mu želimo.)

***

» U Gorjah zvoni, da se turn maje…«, zapojejo fantje na vasi. Iz Gorij, natančneje, iz Podhoma, prihaja ANJA BUNDERLA, umetnica, pesnica, slikarka, čebelarka, varstvenica kulturne in naravne dediščine, …, v tem ali v pomešanem vrstnem redu.

Predlagatelj je opazil njeno umetniško angažiranost, ki vedno znova izhaja iz domačega okolja in vsakršne tamkajšnje dediščine. Zato ni čudno, da se je kmalu posvetila proučevanju in poustvarjanju panjskih končnic ter čebelarstva nasploh: rezultat je bil ciklus SATJE – shramba spomina. Leta 2018 je bilo poslikavanje panjskih končnic na njen predlog vpisano v register nesnovne kulturne dediščine. V domačem okolju je angažirana, nepopustljiva borka za ohranitev naravnih habitatov in ostankov stare kulturne dediščine, ki jih vključuje tudi v svoje ilustracije in pesniško ustvarjanje. Letos je izšla imenitna knjiga o etno-kulinariki v Ziljski, Kanalski in Gornjesavski dolini z naslovom Bakreni lonec.

***

Danes smo skupni slovenski kulturni prostor v živo, od Celovca do Trsta, pa cela Slovenija vmes, zraven pa še od od Rezije do Čabra / Čabranke / Čabranskega / Gorskega Kotarja. Vsa ta zadnja krajevna imena označujejo kraje, odkoder prihaja gospod SLAVKO MALNAR.

Kraje in ljudi onkraj hrvaške meje pri Babnem polju večinoma slabo poznamo. Pa vendar se tam skriva veliko slovenskega: ljudje, jezik, dialekt, kultura, običaji, navade, ljudske pesmi… Vse to že dolgo in temeljito raziskuje gospod SLAVKO MALNAR iz idilične vasice Ravnice.Je neutruden zbiralec in zapisovalec življenja na Čabranskem. Njegov knjižni opus obsega 20 del, kar nekaj je nagrajenih. V zadnjih dveh desetletjih plodovito in ključno soustvarja kulturno življenje med Slovenci v Gorskem Kotarju. Med njegovimi mislimi smo si zapomnili naslednjo: »Naš narod preveč molči!«

***

V Cerknici deluje zavod Zibka, ki ga vodi gospod ROBERT KUŽNIK. Predlagatelj, gospod Primož Hieng, je napisal, da se gospod Kužnik predano, strokovno in prepričljivo ukvarja z raziskovanjem, ohranjanjem in interpretacijo dediščine slikarja Maksima Gasparija ter ljudske dediščine na Cerkniškem nasploh.

Zavzema se tudi za celostni pristop k ohranjanju ljudskega stavbarstva, še posebej kozolcev ob Cerkniškem jezeru in v Loški dolini. Vse zapisano nas utrjuje v prepričanju, da si gospod Robert Kužnik in njegova ZIBKA zaslužita priznanje Naša Slovenija.

***

Naziv DRUŠTVO TURISTIČNIH NOVINARJEV SLOVENIJE pove veliko. V njem se združujejo ljudje z veliko novinarskega znanja, s še večjo poklicno in osebno radovednostjo ter z osveščenostjo in družbeno odgovornostjo. Pogosto so navdušeni, sugestivni, večinoma nas objektivno kritično seznanjajo s plusi in minusi turističnim potrebam prilagojenega uporabljanja pa tudi izrabljanja, celo degradiranja naše kulturne in naravne dediščine ter krajine. Pri Slovencih in tujcih vseh starosti neposredno vzbujajo zanimanje za naše domače kraje, ljudi, zgodovino. običaje, praznike, posebnosti, nenazadnje etno-kulinariko. Brez njihovih slikovitih zapisov in informacij bi pogosto tavali po zemlji slovenski, ne da bi ugledali in našli zaklade, ki jih včasih sramežljivo skriva pred nami. Nekatere časopisne rubrike, revije, radijske in TV-oddaje so prerasle v obvezno branje, poslušanje in gledanje vseh, ki nas slovenske zgodbe po Sloveniji in tudi po t.i. zamejstvu še kako in vedno bolj zanimajo. Še več, nekatera sporočila in namigi, tudi klicaji turističnih novinarjev – animatorjev preraščajo v postopno preoblikovanje in prebujanje sicer na videz utrujene slovenske samobitnosti in samozavedanja.

Če v spominih prav piše, je bilo tako tudi v poznih osemdesetih, tja v devetdeseta leta… »Moja dežela, to je njena lepota, moja dežela, mi smo njeni ljudje…« Spoštovani turistični (in drugi novinarji, danes je tu, v Svečah na Koroškem, »slovenšna cela«…

***

(glasbeni premor: tamburaška skupina SPD Šentjanž)

***

_____________________________________________________

Da, letošnja bera predlogov in prejemnikov priznanj Naša Slovenija je bogatejša in daljša od večine dosedanjih. A še tako lepa zgodba se nekoč konča… Na vrsti je zadnja, četrta kategorija: IZOBRAŽEVANJE, USPOSABLJANJE, OZAVEŠČANJE.

KMEČKA IZOBRAŽEVALNA SKUPNOST CELOVEC

Predlagatelj: ustanova Poti kulturne dediščine, Slovenija

Slovenske ljudi in kraje, še posebej pa raznovrstne dejavnosti v zamejstvu povezuje vrsta t.i. zvez. Prav posebno vlogo ima KMEČKA IZOBRAŽEVALNA SKUPNOST CELOVEC, ki deluje na koroškem podeželju. Če kje, potem so slovenski jezik, narečja, domače navade, običaji, šege in navade, tradicionalne dejavnosti in opravila, kmečka dela in trud »od zrna do mize«, nenazadnje prepričljive, po domače dišeče jedi in druge dobrine doma prav na kmetijah ob Zilji, v Rožu, na Gurah, v Podjuni… KIS Celovec vse to bogastvo in prepričano delo številnih slovenskih kmetij, kmetic in kmetov na Koroškem povezuje, izobražuje, spodbuja, predstavlja, promovira, pri čemer nima le strokovne naloge in vloge, ampak je neposreden spodbujevalec ohranjanja slovenstva pri njegovih koreninah, na deželi, v družinah…

***

Zadnja obrazložitev bo enkrat za trikrat. Priznanje Naša Slovenija namreč prejmejo tri čipkarske šole – sosede: Žiri, Železniki in Idrija. V predlogu Rokodelskega centra iz Škofje Loke piše:

» Klekljana slovenska čipka je eden od prepoznavnih simbolov slovenske identitete in ima na območju Slovenije dolgo tradicijo. Posamezniki in lokalne skupnosti se z njo identificirajo in jo kot dediščino načrtno prenašajo iz roda v rod…« In prav to prenašanje tradicije, rokodelskega znanja in veščin ter ustvarjalnosti na otroke in mladino je hvalevredno, nujno, dolgoročno, skorajda strateško poslanstvo in dejavnost treh sosednjih čipkarskih šol: ŽIRI, ŽELEZNIKI in IDRIJA.

***

Tako, prišli smo do konca. Hvala, ker ste prišli in ste z nami, še več:ste del GIBANJA Kultura-NATURA SLOVENIJA v njegovi najbolj žlahtni podobi.

Še bolje se bomo lahko spoznali na druženju, kasneje pa tudi na vrtu bližnje Goršetove hiše oz. galerije.

Vsem, ki ste nam pomagali pripraviti in izpeljati to nepozabno srečanje, se iskreno zahvaljujemo.

Ostanimo še naprej skupaj.

***