PODELITEV PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2017 / RAZKRIŽJE

Podelitev priznanj Naša Slovenija 2017 bo 9. junija 2018 na Razkrižju.

Prejemniki priznanj so navedeni v prejšnji novici.

 

GRB_OBČINA RAZKRIŽJE (1)

GRB OBČINE RAZKRIŽJE

Prireditev se bo pričela ob 11. uri v Kulturnem domu Razkrižje. V programu bodo  otroci iz domačega vrtca in osnovne šole predstavili RAZKRIŠKI KOT, z ljudsko pesmijo in plesi pa nas bodo razvedrili tudi domači folkloristi in tamburaši.

Po prireditvi bo pred kulturnim domom druženje ob pokušini krajevne kulinarične posebnosti – razkriških mlincev in imenitnega vina vinske kraljice Martine XVIII, pridelanega v občinskem vinogradu. Po tem si bomo ogledali razkrižko Ulico muzejev –  prazgodovinsko naselbino, zemljanko ,  čevljarski,  dimnikarski in zdenčarski  muzej ter žganjekuho – da, vse to in še kaj imajo na Razkrižju – marsikaj nam bodo ponudili tudi na praznični stojnici. Okoli 16.h se bomo okrepčali z bogračem na Golažijadi, ki bo prav ta dan na Razkrižju, po želji pa lahko organiziramo  tudi čezmejni skok čez arbitražno mejo SLO – CRO …

Ker je Razkrižje za večino letošnjih prejemnikov priznanj, pa tudi za naše podpornike, simpatizerje in novinarke/-je kar daleč (iz Krope npr. 230 km v eno smer), bomo organizirali posebni avtobus (ali dva) na relaciji Radovljica – Kranj – Ljubljana (Dolgi most) – Razkrižje in nazaj. Tako se bo možno tudi izdatneje posvetiti tekočim poslom in užitkom.

Torej:  v soboto, 9. junija 2018 , nas čaka imenitno celodnevno druženje Kultura – Natura Slovenija. Prepričan sem, da se bodo ob tem spletle nove vezi in utrnile obetavne ideje in zaveze. VESELI BOMO, ČE BOSTE Z NAMI!

Slavko Mežek, predsednik gibanja Kultura – Natura Slovenija

R praljudje

 

 

PREJEMNIKI PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2017

PREJEMNIKI PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2017

Odbor za podelitev priznanj Naša Slovenija 2017, ki ga zadnja štiri leta vodi koroška Slovenka dr. Helga Maurer-Lausegger, je na seji 7. aprila 2018  pregledal pravočasno prispele in ustrezno utemeljene predloge (skupaj 15) ter izbral naslednje prejemnike:

  1. kategorija: OHRANJANJE DEDIŠČINE
    – izjemni dosežki na področju ohranjanja, obnavljanja in izboljševanja kulturne dediščine / krajine na naslednjih področjih:
    – posamične zgradbe ali naselja na podeželju ali v mestu
    – industrijski in gradbeni objekti in območja
    – kulturna krajina: zgodovinski parki in vrtovi, večje območja oblikovane narave ali območja kulturnega, okoljskega ali/in kmetijskega pomena
    – arheološka najdišča
    – umetniška dela in (etnološki) predmeti oz. zbirke, ki imajo umetniški oz. zgodovinski pomen 

– JANEZ ŠKRABEC, podjetnik in mecen, za obnovo in celostno oživitev Škrabčeve domačije na Hrovači pri Ribnici

  1. kategorija: RAZISKOVANJE IN UVELJAVLJANJE DEDIŠČINE
    – izjemne raziskave in razstave, ki so pomembne za vrednotenje, uveljavljanje in ohranjanje kulturne dediščine / krajine v Sloveniji

– AKADEMSKA FOLKLORNA SKUPINA AFS FRANCE MAROLT, Ljubljana – 70 LET!                    

– DRUŽBA ROGOS, Doberdob, za celostno predstavljanje naše skupne dediščine na Tržaškem in Goriškem

  1. kategorija: ZASLUGE POSAMEZNIKOV ali ORGANIZACIJ
    – zaslužni posamezniki, organizacije in podjetja, ki že dalj časa delujejo na področju ohranjanja, varovanja, uveljavljanja in izboljševanja kulturne dediščine / krajine ter pri tem dosegajo izjemne dosežke v slovenskem merilu

–  NUŽEJ TOLMAJER, vsestranski kulturni delavec na avstrijskem Koroškem in v skupnem slovenskem kulturnem prostoru, Radiše – Celovec

–  MATJAŽ BROJAN, novinar, publicist, raziskovalec, Domžale

–  IZTOK ILICH, publicist in prevajalec, za monografijo BREZMEJNA SLOVENIJA

–  MIRO KAČAR, za neprecenljiv prispevek pri oživljanju vasi Sorica in izročila slikarja Ivana Groharja

  1. kategorija: IZOBRAŽEVANJE, USPOSABLJANJE IN OZAVEŠČANJE
    – izjemni dosežki na področju izobraževanja, usposabljanja in ozaveščanja na področju ohranjanja kulturne in naravne dediščine / krajine

–  CENTER ŠOLSKIH IN OBŠOLSKIH DEJAVNOSTI – CŠOD, Ljubljana – Slovenija

–  ČEBELARSKA ZVEZA SLOVENIJE, za globalni projekt SVETOVNI DAN ČEBEL

–  VIGENJC, glasilo Kovaškega muzeja Kropa.

 

ČESTITAMO!

 

Ugotovitve in priporočila

– Odbor ugotavlja, da so prav vsi prispeli predlogi predstavili zgledna prizadevanja predlaganih posameznikov, skupin in organizacij pri ohranjanju naše skupne dediščine.

Za poslane predloge se odbor zahvaljuje vsem predlagateljem.

Zaradi uveljavljenih kriterijev je število priznanj omejeno, zato bo odbor v letu 2018 posebej obravnaval delo in projekte vseh doslej neizbranih nominirancev, jih v okviru možnosti obiskal in razmislil o njihovi vključitvi v prihodnje razpise.

– Na letošnji razpis je prispelo večje število predlogov za posameznike (3. kategorija), zato je število priznanj v tej kategoriji večje kot običajno.

– Odbor je sklenil, da bo za priznanja Naša Slovenija 2018 predloge možno poslati tudi po elektronski pošti – s »klasično« pošto je zadnje čase kar nekaj težav. V razpis je treba dodati priporočilo, da naj bi predlagatelji ne predlagali samih sebe.

– Odbor ponovno predlaga, da se letošnje laureate, pa tudi vse dosedanje prejemnike priznanj ter nominirance povabi na srečanje ob letošnji podelitvi Naša Slovenija 2017, ki bo maja letos v Razkrižju. Datum svečane podelitve bo dokončno znan po 14.4.2018, ko bo objavljen datum predčasnih parlamentarnih volitev. Ker je Razkrižje sorazmerno daleč, bo organiziran poseben avtobusni prevoz na relaciji Radovljica – Kranj – Ljubljana – Celje – Maribor – Razkrižje in nazaj (tudi o tem več po 14.4.).

– Nujna je krepitev osebnih vezi med nagrajenci / pripadniki / podporniki gibanja ter njihovega neposrednega sodelovanja pri vodenju in nadaljnjem razvoju gibanja Kultura-natura Slovenija. Tako bo moč izjemno pestro in bogato mrežo, ki smo jo tudi s pomočjo priznanj oblikovali v osmih letih dela, bolje povezati in izkoristiti nedvomni vsebinski, organizacijski in kadrovski potencial vseh, ki jo predstavljajo.

– Odbor in gibanje izražata hvaležnost akademski slikarki Dori Plestenjak, avtorici letošnjih priznanj (grafika Za vasjo).

Herta Maurer-Lausegger, predsednica odbora za podelitev priznanj NS

Slavko Mežek, predsednik gibanjaKultura – Natura Slovenija

 

Slovenji Plajberk / Kropa, 10. 4. 2018

PREDLOGI ZA PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2017

Razpis za PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2017  se je iztekel (1.1. – 31.3.2017). Danes smo odprli prispele predloge. Odbor, ki ga tudi to pot vodi dr. Herta Lausegger, bo do 9.4.2017 izbral letošnje nagrajence.

Seveda si priznanje in trajno pozornost  za njihova prizadevanja zaslužijo vsi nominiranci, vendar odbor običajno podeljuje po dve priznanji v vsaki od štirih kategorij oz. izjemoma več, če v drugih kategorijah ni zadostnega števila predlogov.

Kot smo objavili že v razpisu, bo PODELITEV PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2017 12. maja 2017 V RAZKRIŽJU.

V roku smo prejeli NASLEDNJE PREDLOGE (vrstni red je povsem naključen):

1/ Čebelarska zveza Slovenije: SVETOVNI DAN ČEBEL; predlagatelj Boštjan Noč, predsednik ČZS

2/ JEZIKOSLOVNA UČNA POT (Krško – Bohorič, Dalmatin, Valvasor), Pišece (Pleteršnik), Mostec (Jože Toporišič); predlagatelj: David Križman, predsednik Slavističnega društva Posavja

3/ CENTER ŠOLSKIH IN OBŠOLSKIH DEJAVNOSTI – SLOVENIJA; predlagatelj Ustanova PKD Slovenija

4/ HELENA SRNEC, univ. dipl. komparativistka > PRLEKIJA; predlagatelj mag. Blanka Erhartič;, ravnateljica Gimnazije Ormož

5/ MATJAŽ BROJAN, raziskovalec, novinar, publicist, aktivist…; predlagateljica Cveta Zalokar, Kulturni dom Franca Bernika Domžale

6/ MIRJAM MUŽENIČ, publicistka, novinarka, raziskovalka

7/ VIGENJC, glasilo Kovaškega muzeja Kropa; predlagatelj Verena Vidic, Muzeji radovljiške občine

8/ IZTOK ILICH, knjiga BREZMEJNA SLOVENIJA; predlagatelj Laura Štravs, MLADINSKA KNJIGA

9/ AKADEMSKA FOLKLORNA SKUPINA FRANCE MAROLT – 70 LET; predlagateljica Anja Cizel, etnologinja in kulturna antropologinja, Škocjan

10/ NUŽEJ TOLMAJER, vsestranski kulturni delavec, Celovec; predlagatelja KKZ Celovec in Narodopisni inštitut Urban Jarnik, Celovec

11/ DRUŽBA ROGOS, Doberdob – PREDSTAVLJANJE IN UVELJAVLJANJE KRASA; predlagateljica Tina Klanjšček

12/ JANEZ ŠKRABEC, Škrabčeva domačija na Hrovači; predlagateljica Polona Rigler Grm, Rokodelski center Ribnica

14/ KAJUHOV SPOMINSKI OBJEKT; predlagateljica Špela Poles, občina Šoštanj.

15/ MIRO KAČAR, Sorica; predlagatelj Slavko Mežek s somišljeniki.

Vsem predlaganim izrekamo iskreno spoštovanje in hvaležnost za njihovo dragoceno, prepričano in navdihujoče delo pri ohranjanju, oživljanju in uveljavljanju naše skupne kulturne in naravne dediščine / krajine v skupnem slovenskem kulturnem prostoru.. Hvala.

POBUDA ZA REŠITEV »(h)RIBČEVINE« – ZAPLETI IN PREMIKI (5)

Februarja 2012 se je torej že od daleč videlo, kakšen bo »scenosled« zapleta okoli Ribčevine in kakšne vloge so razdeljene med igralce te bizarno-brutalne vaške drame, povzdignjene na »prioritetni« kašarski občinski »nivo« in čez noč kakor po sili vpleten v povsem kilav »nacionalni strateški kulturni interes«.

Nastopajoči:

– Janez in Tanja, oba Ribča z Ribčevine, Vrba 1,  tragični osebi vrbljanske »ljudske igre« z naslovom Poti ne damo – Ribči ven!

 – »po uradni dolžnosti« črteči ju župan (Pogačar), kvalificirani »kruhobrbec«, branitelj občinskih vizij, reda, historije in privilegirancev, pogosto v stranski vlogi občinskega Kalimera, režiser te šlamastike

– županovi koritarji, priskledniki, drobtinčarji in »žužlarji«

– onemeli in oslepeli občinski svétniški zbor (kolektivna vloga),

– prevzvišena »stroka«, v krajevne mite in »vedute« utopljena ter nad laične »kmetavzarje« privzdignjena, nabrana od tu in tam, celo iz resornega ministrstva in njegovih »nebroj« direktoratov,

– vaški odbor Vrba z nekaj žlehtnobnimi glasniki in solisti,

– nekaj »vsevednih« in vsega zmožnih Kašarjev, »špilferderberjev« in »kar-tako-pritepencev«,

– dežurni novinarji in novinarke, tudi pisuni, pišoč in govoreč neumnosti ter nestrpno čakajoč, kdaj bo končno »špricnilo«, če že miru zaradi »zlobnega Prešernovega soseda, menda-celo-sorodnika v »naši« Vrbi ne bo nikoli,

– t.i. prešerna druščina, nekaj nepotrebnih kulturnikov –iskrenih Prešernovih častilcev, zbranih v odboru za pomoč Ribčevini (župan jih uvrsti v kategorije »kdo-pa-je-sedaj-to«, »ne-bodi-jih treba«,»kateri-hudič-jih-je-poslal« ter »takoj-preveri-ozadje«

– publika, v začetku spontano sodelujoča s skandiranjem »Prešeren je naš!« in »Dol z zlobnim sosedom!«, v dramskem zapletu pa vse bolj nema ter v globoki dilemi, s kom pravzaprav potegniti in kdo ima prav, »obsojena« domačina – Ribča ali epizodični župan&co.

Me prav zanima, kaj bo letos, 2018. V  časopisju sem prebral slogan, ki ga je nekdo z očitno ustvarjalno muko zmašil skupaj: »Kultura praznuje prešerno v Vrbi« (…hmjaja…). Program je bogat in poln, prelit z medom in posut s sladkimi čebelicami, vse v čast prvega svetovnega dneva čebel(arstva), ki se bo sicer zgodil šele maja.

 

Torej, s predstavitvijo Dobrodošli pr’ Ribč! na praznični kulturni dan 2012 v Vrbi zaradi napovedi županove perfidne tožbe vs. Arko ni bilo nič. Preselili smo se v Kranj, v narodno čitalnico in naklonjeno zavetje takratnih članov, aktivistov in simpatizerjev gibanja TRS, še posebej takratne predsednice Hermine Krt.

Spoštovana, spoštovani.

Vabimo vas, da se nam pridružite sredi starega Kranja, V NARODNI ČITALNICI, na priložnostni predstavitvi projekta oživitve RIBČEVINE – da, Ribčevine iz Vrbe.

Pripravil jo je odbor projekta RIBČEVINA v sodelovanju z lastnikoma Ribčevine in Filmskim arhivom RS. Narodni čitalnici – gostiteljici dogodka se zahvaljujemo za gostoljubje in upamo, da ga bomo lahko kmalu vrnili – pr’ Ribč’ v Vrbi.

DOBRODOŠLI PR’ RIBČ’!, vam bomo rekli jutri, v sredo, 8. februarja, ob 10.h in ob 12.h v kranjski NARODNI ČITALNICI. Predstavili vam bomo vizijo oživitve te nesrečno slavne kmetije, tako kot jo vidita lastnika, Janez Arko in Tanja Pangerc, Ribčeva iz Vrbe.

Predvajali bomo tudi kratki film O, VRBA (1940; avtorji dr. Marjan Foerster, Janko Ravnik, Rudi Omota in drugi; predstavitev: ga. Marta Rau, Filmski arhiv RS).

France Prešeren je bil najprej Ribčov France iz Vrbe.

Starodavna kmetija, na kateri je prebil rosna otroška leta, je 1939 muzej postala,  takrat zgrajena nadomestna Ribčeva hiša pa je danes cilj in plen pohlepnežev, na robu propada, uradno pa menda že dlje časa celo naprodaj. Nekaterim to kar paše, še bolj pa bi jih veselilo, če bi se je čimprej polastili kar sami.

Z Ribčevino danes tako lahko »gospodari« vsak,  ki se gre v prostem času ali službeno sem ter tja malo tudi Prešerna… Kot za šalo vam mimogrede nariše še »vizijo Ribčevine v blagodejnem zavetju  javno-zasebnega partnerstva«.

Le resnična lastnika, Ribčova dva,  Janez Arko in Tanja Pangerc, ta dva pa ne, nikakor in za božjo voljo ne (!), saj sta častilcem Prešernove O, Vrbe menda hudo nevarna in tudi posvečenega rodbinskega poslanstva po prepričanju pristojnih povsem nezmožna.

»Kako strašna slepota je človeka…«, bi rekel slavni pra.pra-sorodnik Ribčovga Janeza Arka…«, je pisalo na kranjskem vabilu.

in bili deležni gostoljubja in spoštljivega sodelovanja Prešernovega mesta, organizatorjev »Prešernovga smna« in pozornosti celodnevne množice, celo uglednih protokolarnih gostov.

Z Janezom in Tanjo smo se podali tudi v kranjsko Prešernovo hišo

 

 

Uspešni predstavitvi v Kranju in Ljubljani sta nam dali krila. Šokantno zgodbo Ribčevine, omenjeni film in možno rešitev »nerodnega, majhnega in nepomembnega spora« (dr. Petrič) smo vedno znova predstavljali naši javnosti tudi preko osrednjih medijev, to pot objektivno osvetljeno, brez vnaprejšnjega demoniziranja Ribčev (npr. TV oddaja Tednik, novinar Kir Clar).

Zgodil se je tudi s strani župana pompozno obljubljeni in  oklicani posvet z vseh vetrov sklicanih »ekspertov«, ki so debatirali po dolgem in počez, seveda po željah gostitelja, vsi z enim samim naporom, kako narediti prav vse, da Vrbi ter Ribčevini v prid še dolgo ne bo nič narejenega. »Pot čez dvorišče je ena, nam vsem dodeljena…«, pa če se »oni« na glavo postavijo. Ribčev niso povabili, kakopak, »…kaj bomo z njimi, saj so le kolateralna škoda Finžgarjeve epohalne muzejske pobude, kaj se gresta, najbolje bi se jih bilo kar znebiti…«,  z našim odborom pa so bíli že pravo abderitsko vojno. No, vseeno, citiram drobec pomenljivega zapisnika: »…ZVKD naj za pripravo morebitnega drugega stalnega dostopa do cerkve ali zavrnitve, pripravi do konca meseca aprila 2012 smernice in jih  predstavil na zboru  krajanov po majskih praznikih…«.   Seveda so potem pohiteli v časopise s pompoznimi najavami – floskulami o »alternativnih« rešitvah«, »nadomestnih poteh«, »celostnih rešitvah«, a teh še dandanes ni od nikoder,  od vzhodne in zahodne obvoznice pa je slejkoprej obveljala »sredinska«, »ta stara« – skozi Vrbo!

Odbor je z lastnikoma ob podpori kmetijske svetovalne službe medtem pripravil program revitalizirane Ribčenive.

Kmetija Vrba št. 1 je v lasti gospoda Janeza Arka in gospe Tanje Pangerc ter nosi hišno ime Pr’ Ribč’.

Kmetija sodi zaradi neposredne rodbinske povezave z izročilom pesnika dr. Franceta Prešerna in ostalih prednikov z Ribčevine med izpostavljene slovenske prepoznavnosti. Umeščena je na sam vhod v Vrbo, v neposredno bližino Prešernove rojstne hiše, tik za Prešernov kip, ki od 200-letnice pesnikovega rojstva bogati veduto Vrbe. Predstavlja izhodišče ali konec možne krožne vaške poti, ki vključuje še vaško lipo in cerkev sv. Marka oz. celotne PKD..

Stanovanjska hiša Vrba št. 1 je bila zgrajena leta 1939 kot nadomestni objekt, v katerega so se preselili Ribčevi iz Prešernove (tudi svoje) rojstne hiše po odprtju spominskega muzeja. Po požaru povsem prenovljeni gospodarski objekt (hlev, skedenj itd.) stoji na svoji poprejšnji lokaciji.

Kmetija Pr’ Ribč je veljala za eno premožnejših kmetij v Vrbi, dala nam je nekaj pomembnih gospodov (npr. poleg pesnika še škof Vovk), znana pa je bila zaradi furmanstva, konjereje in sadjarstva.

Zaradi idealne lege in zagotovljenega obiska (letno je v Vrbi okoli 25.000 obiskovalcev) današnja kmetija kar kliče po kulturno-vzgojno-izobraževalnih dopolnilnih dejavnostih in programih, ki bi obogatile PKD ter v mnogočem dopolnili predstavo o Prešernovi rodbini, pa tudi o tradicionalnem kmetijstvu na Ribčevini in v Vrbi nasploh.

Programske vsebine:

  • Prešernov rod na Ribčevini: informacija iz prve roke: g. Janez Arko je sin Prešernove pranečakinje; poleg tega predstavitev rodbinskega drevesa (iztočnica: Razišči svoje korenine!)
  • Predstavitev tradicionalnih hišnih dejavnosti (furmanstvo, konjereja, sadjarstvo, sonaravno kmetovanje)
  • Predstavitev tradicionalnega in sodobnega poljedelskega orodja na kmetiji
  • Predstavitev tradicionalnih opravil, običajev, navad na kmetiji
  • Program Slovenske avtohtone domače živali (mali »živalski vrt« v sedaj opustelem hlevu)…«
  • Program Od pluga do potice (prikaz tradicionalnih sezonskih kmečkih opravil na bližnji njivi)

Seveda program na občini »pod obvezno ni šel skozi«: rahlo zbegano so ga opazili ter nekako »rodili« negativno mnenje, župan pa mu je vestno prilepil nekaj puhlih komentarjev.

Pa saj drugače itak ni moglo biti, to smo vedeli že vnaprej. Začeli smo s pripravami na prvi dogodek Od pluga do potice, Kmetijska zadruga Sava pa je izdatno pognojila Ribčeve travnike…

Časopisje je najavilo:

Vrba – Na Ribčevini bo jutri, v soboto, 30.3., prvi od dogodkov v okviru programa Od pluga do potice. Ob 10.h bodo na skednju predvajali ilm O, Vrba (1940) ter predstavili gostujoči Kozjanski park, ob 11.h bodo v sadovnjaku predstavili projekt Kozjansko jabolko ter prikazali obrezovanje in cepljenje visokodebelnih sadnih dreves, po malici pa bo na Ribčevi njivi prikaz oranja, brananja, sejanja in sajenja po starem ter predstavitev projekta Štafeta semen in društva Ajda Gorenjska…

Naslednji teden pa smo lahko (med drugim) prebrali:

Pri Prešernovem sosedu tokrat pravo gostoljubje

Projekt oživljanja Ribčevine s skromnimi prvimi koraki pokazal, da v Vrbi prepiri res niso potrebni

DNEVNIK Slovenija – ponedeljek, 02.04.2012 – Tekst: Primož Knez

VRBA – Širša slovenska javnost pozna Janeza Arka kot tistega “norega” soseda Prešernove rojstne hiše, ki z vilami preganja obiskovalce, ki hodijo po njegovi, a tudi javni poti od Prešernove hiše do cerkve sv. Marka po njegovem dvorišču. A v soboto sta lastnika kmetije Pr’ Ribič Tanja Pangerc in Janez Arko ob pomoči odbora za Ribčevino, Kozjanskega parka in društva Ajda Gorenjska pokazala, da znata biti še kako prijazna gostitelja.

Na Ribčevini so dokazali,  da so prepiri res nepotrebni in upati gre, da so le še del neslavne vrbljanske zgodovine.

Sicer res le peščica obiskovalcev si je lahko ogledala zanimiv in poučen prikaz obrezovanja in cepljenja visokodebelnih sadnih dreves, ki jih v sadovnjaku ob kmetiji ne manjka. Prikaz oranja, brananja, sejanja in sajenja po starem na oživljeni Ribičevi njivi pa je bil sploh nekaj posebnega.

Čeprav odbor za oživitev Ribčevine skupaj z lastnikoma ni uspel na občinskem razpisu za subvencijo za razvoj kmetijstva, so bili prvi koraki k bolj prijazni podobi tega sicer dobro obiskanega konca Gorenjske narejeni. Najtrši oreh v odnosu med lastnikoma kmetije in občino ostaja pot med Prešernovo hišo in cerkvijo sv. Marka. Zdaj je edina možnost po sicer javni poti po dvorišču kmetije. “Kmetija je usahnila tudi zato, ker jo je ta domnevno javna pot presekala na pol in je na eni strani hiša, na drugi pa zdaj prazen hlev. Z župnikom sem že našel skupen jezik in tudi s skrbnico Prešernove hiše ga bom. Nobenih težav ne bom povzročal, ko bodo za najavljene skupine zaprosili, če lahko po mojem dvorišču pridejo do cerkve. Razumeti pa me morate, da zdaj tu vlada kaos in da res ne gre, da se kar vsak sprehaja po najinem dvorišču,” je poudaril Janez Arko. “Ključna je nova pot do cerkve in res si želim, da bi občina držala obljubo in jo uredila. S takimi projekti odpreš vrata nekajkrat na leto, vmes pa v miru oživiš kmetijo v smislu ekološke pridelave,” je načrte razkrila še Tanja Pangerc… Obiskovalci so bili nad novim pristopom v Vrbi navdušeni. Marsikdo je izvedel kaj novega…«.

Že priprave na dogodek so bile nekaj posebnega. Želeli smo, da bi z vsebino presegli pričakovano zadržanost domačega okolja. Zato sem bil izjemno vesel, ker se ja za podporo takoj odločil Kozjanski park oz. takratni direktor Teo Hrvoje Oršanić. Pripeljal se je s kompetentno ekipo, ki je dokazala da iskreno živi in doživlja svoje hvalevredno poslanstvo na tistem koncu Slovenije (sedež parka je v Podsredi). Obetavno je bilo tudi sodelovanje z društvom Ajda Gorenjska in predsednico, gospo Mihaelo Zalokar iz Podhoma. Pripravili so semena, prikaz njihovega pradavnega načina »gnojenja iz roga«, niz inormacij o društvu in bio-dinamičnem kmetovanju – res ne vem , če sem kdaj prej izvedel toliko »starega – novega«. Za njivska opravila »po starem« sta se takoj odzvala Čbuvarjov Franjo Pongrac – in Matijov(čov) Igor Lebar iz Žirovnice, konja pa je posodil Vidicov Janko iz Vrbe. Tudi odziv publike je bil presenetljiv. Po pričakovanju je bilo še najmanj domačinov, zbeganih in razdvojenih zaradi dolgoletnih razprtij in vsiljenih kolobocij. Prišli pa so okoličani, od blizu in daleč, cele družine, predvsem pa taki, ki jih je »drugačna« Ribčevina s ponujenim programom vred zares zanimala. Janez in Tanja sta bila prijetno presenečena, kar nekam zbegana zaradi prijaznosti, ki sta je bila kar naenkrat deležna od nenadejanih in večinoma neznanih gostov. Skratka, bilo je prijetno, prijazno, sporočilno, koristno in spodbudno, vredno obljubljenih nadaljevanj.

 

In župan? Nič. »Pripravljal« se je na farso na sodišču – za »problematičnega« Janeza Arka in »doslednega« župana je bila le del več let trajajoče »nadaljevanke«. Odbor me je pooblastil, naj se naroka udeležim kot »zainteresirana javnost« in pogledam, za kaj sploh gre.

In je bilo kaj slišati in videti.

O tem pa naslednjič.

SLOVENSKA HIŠA V KROPI – NOV POSKUS

Gibanje Kultura – Natura Slovenija lani ni uspelo izpeljati odkupa stare zaščitene hiše v zgodovinskem trškem jedru Krope. Nekateri »ključni partnerji« so se umaknili z obljubo, da bodo spet »zraven«, ko bo nepremičnina »naša«. Lastniki so se seveda naveličali čakati ter te dni prodajo nepremičnine preko posrednika začeli znova.

Seveda sem v imenu društva takoj ponovno pisno izrazil interes in obnovil ponudbo našega gibanja, temelječo na izhodiščih v stari kupoprodajni pogodbi. .

Za nami je že nekaj pogovorov z novimi somišljeniki, ki zamisel programa in poslovnega načrta širijo tudi na spodnji del  Finžgarjeve hiše, ki je prav tako naprodaj ter v kateri ima gibanje že sedaj sedež in pisarno. Nakup nikakor ni finančna utopija, obnova pa bo zahtevala nekaj let načrtnih prizadevanj. A za to smo tu, mar ne? Ponovimo oris zamisli.

Hiša Par Putovmo Blažet Kropa

Hiša »Par Putovmo Blažet« (Kropa 74/74 a) na t.i. »Gosposki gasi« premore pritličje (> namera:  prodajna galerija, antikvariat, knjigarna ipd., > klubski prostor s kuhinjo in sanitarijami), dve nadstropji

(> bivalne kapacitete; sobe, vsaj dva apartmaja) in uporabno podstrešje (> skupna ležišča, atelje), dve garaži z veliko skupno teraso (> delavnice in servisni prostor; > družabni prostori v nanovo zaprti terasi; vse skupaj čez 400 m2) in sorazmerno velik vrt. Hiša se povezuje s sosednjim objektom (t.i. »Finžgarjeva hiša«), kjer je danes pisarna gibanja, kar pomeni še dodatni skupni (devonadstropni) atrij ter dodatno nadstropje za nastanitev večje skupine udeležencev umetniških delavnic, tematskih taborov, simpozijev, »šol v naravi« ipd. ali »kulturnih« turistov (max kapaciteta obeh hiš: 25 odraslih).

Finžgarjeva hiša je prepoznavno povezana z likom smučarskega skakalca Rudija Finžgarja, prvega Slovenca, ki je v Planici skočil 100 m. Obnovljena je bila leta 2007. Naprodaj je spodnji del s samostojnim stanovanjem in obokano kletjo, od koder so mizarski stroji Finžgarjevega očeta romali v Zapuže ter podprli začetek ideje o tovarni ELAN. V kleti bi zato uredili smiselno muzejsko zbirko, morda celo butično mizarsko delavnico in simulator smučarskih skokov (poletov). Ta bi bil dodatna atrakcija za številne šolarje, družine in turiste, ki čez leto obiščejo Kropo.

V neposredni bližini »gosposke gase« je Kovaški muzej Kropa, Kulturni dom Kropa (z veliko in malo dvorano ter krajevno knjižnico), zdravstveni dom z lekarno, trgovina s pošto, gostišča, nenazadnje tudi dve krajevni cerkvi, dve gostišči in bife.

Zgodba o kovaški (pa ne samo kovaški!) Kropi pove vse o kulturno-zgodovinskih, naravnih in turističnih potencialih novega kulturnega epicentra pod Jelovico. Obogatila ga bo mreža našega čezmejnega, že kar globalnega slovenskega gibanja z neizmernimi vsebinskimi oz. programskimi potenciali.

Projektu smo dali nov delovni naziv: Slovenska hiša Kropa.

 

Drage nam Slovenke, cenjeni Slovenci,

predvsem tisti, ki vas javnost šteje med uspešne in vitalne ljudi z vizijo in odnosom do skupnih prepoznavnosti in dobrin!

Vabimo vas, da se kot partner, so-ustvarjalec, so-investitor, zasebni podpornik ali posojilodajalec, deležnik oz. član pridružite nastajajoči KULTURNI »ZADRUGI« KROPA, ki bo projekt Slovenska hiša Kropa izpeljala in razvijala.

Več informacij ob (najavljenem) obisku pri nas v Kropi.

Kontakti: 070 554232; 04 5801 902 (Slavko Mežek)

e-mail: pkdslovenia@gmail.com

www.kultura-natura.si

Kropa 72 Gosposka gasa

 

POBUDA ZA REŠITEV (h)RIBČEVINE (4)

Pred nekaj (h)dnevi sem bil po dolgem času v Prešernovi rojstni hiši; Anatol Štern je prepričljivo interpretiral Krst pri Savici. Tja gredoč sem opazil navidez zapuščeno Ribčevo dvorišče, ki nemo vpije k sv. Marku: pomagaj, varuj me, »bližnji sosed«! Se bliža konec (h)Ribčevine?   “…PREGNALA BO NAS SREČA KRIVA…” (Črtomir)

Domov prišedši sem se takoj usedel za računalnik…

Saj pravzaprav ne vem, kje in s čim začeti, toliko je bilo po tistem »ta veselem dnevu kulture 2011« vsega, dan za dnem in v nedogled. Zato bom skušal vse skupaj sešteti v vsaj približno tekočo pripoved. Kdor se bo hotel ubadati s podrobnostmi, mu bo za kaj takega naš arhiv vedno dostopen, pa tudi sam sem vedno pripravljen na pogovor.

Začel bom z Janezom in Tanjo ter njuno, v »javnosti« po nemarnem ter po krivem izkrivljeno in popacano podobo.

 

Ribčovga Janeza poznam že dolgo, po letih nisva prav daleč narazen, nenazadnje sva oba hodila v isto šolo; o tem sem že pisal. Tih, zadržan, delaven, sugestiven, a vedno nekako odmaknjen v senco velike rodbinske zgodbe – kot bi ne vedel, kaj naj z njo in kje je v njej njegovo mesto. Pravzaprav naju ni nikoli nič obremenjevalo, razen zatemnjeni odsevi nedorečene zgodbe o Prešernovi hiši, v kateri sem se znašel kot (občinski) kulturnik. V Prešernovi hiši in v cerkvi sv. Marka sem pripravil kar nekaj dogodkov, koncertov (npr. mednarodni ciklus Poletna glasbena srečanja), gostil znane ustvarjalce, tudi v njihovi gostilni Pr’ Ribč, z domačimi »Svobodaši« pel in recitiral, ni da ni – pa se nikoli nisva »udarila«, čeprav smo vedno znova (spoštljivo) hodili čez njihovo vedno lepo pospravljeno dvorišče; tudi noben hudobni »Kerber« nas ni ogrožal, še olajal ne. Grdih besed med nama ni bilo, kaj šele česa drugega. Zato nikoli nisem verjel v njegovo izkrivljeno »javno« podobo, ki so jo ob perverznem veselju medijev hoté, vedé, nasladno in načrtno (po)pačili aktualni lokalni oblastniki.

O Tanji nisem vedel ničesar, le to, da je k Janezu prišla z blejskega konca, da dela v bolnišnici na Jesenicah in da živita v svobodni skupnosti; nič takega, da bi kogarkoli smelo motiti.

Potem ko smo se tistega »ta veselega« decembra povsem nepričakovano srečali in spoznali, sta mi odprla neznane strani njune osebne tegobe ter leta trajajoče stiske in nemoči, povzročenih s strani brezobzirnih vsiljivcev in požrtnih stremuhov. Oba sta me prepričala s svojo odprtostjo, radovednostjo, načitanostjo, nepotvorjeno komunikativnostjo, gostoljubjem; mislim, da smo se kaj kmalu uglasili. Presenetil me je izjemno urejen družinski arhiv, od rodbinskega drevesa dalje, s podčrtanim »izvirnim grehom« vred, to je s pogodbo s F, S, Finžgarjem o odprodaji, pravzaprav spremembi namembnosti Prešernove rojstne hiše, ki je 1939 nacionalni muzej postala. Prebrali smo tudi papirje o posledičnih pogodbenih nadomestilih za Vovkove – Ribčeve, do zadnje potankosti, vključno z izgradnjo nadomestnega doma – hiše, ki je danes (še vedno?) v lasti Janeza in Tanje. Rodbinsko zgodbo je moč spremljati tudi po vsej lepo urejeni in vzdrževani hiši, od velike veže do delovnega kabineta, pa naj gre za predmete, fotografije, dokumente, spomine – prava mala družinska muzejska zbirka. A hiša šepeta tudi o neizkoriščenih možnostih, priložnostih, gostilni, pa o nezadovoljstvu, intrigah, žlehtnobah, zlomljenem klasju… Žal jo v zadnjem desetletju dopolnjuje iz dneva v dan rastoča »zbirka« vseh možnih papirnatih represalij, s katerimi ju peščica znanih lokalnih »pomembnežev« želi sistematično, dokončno, nečloveško, nespoštljivo, neetično, že kar bestialno zadušiti, onemogočiti, izbrisati in uničiti (gl.: policijski, redarski, sodni, advokatski, občinski ipd. zapisniki, globe, tožbe, računi, opomini…). Brez razloga in potrebe, iz čiste »radosti«, z jasno »vizijo« iztrebljenja Ribčevega rodu z Ribčevine v zameno za »celostni kulturni biznis«. Nima smisla, da bi se poglabljal v vse nakopičene »legalno veljavne« nonsense in z žigi odobrene budalosti. Rekel bom samo to: v vseh teh svežnjih nakopičene uradno požegnane papirnate nesnage nisem našel niti ene svetle strani, nobene pozitivne pobude, ponujene roke, želje po sodelovanju s strani župana in občine in »spomeniškega varstva« in ministrstva ipd., nobenega hotenja po rešitvi banalne »težave«, ki se ji reče »sporna in moteča«, a za vaščane, oblast in »stroko« menda edina zveličavna pot čez dvorišče nekoč uspešne kmetije k cerkvi sv. Marka – dvorišča, ki ga pred 1939 sploh ni bilo…

Janez mi je otožno razkazal nemočno pospravljen prazen hlev in skedenj, urejeno delavnico…; vsak bi rekel: priden gospodar, le kaj se je zgodilo, da mu vse uhaja iz delavnih rok?

»… pred ognjem dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed varoval – svet’ Marka.« Ej, pesnik France, kakšna zmota, tvoji rodbini je »… sreče dar bila – klofuta…«, Janezu Arku, zadnjemu potomcu na tvojem domu, še posebej.

Pošastno – in to v imenu sprofanirane oblastne »kulture«.

 

Pustimo in preskočimo. Skladno z Dogovorom smo se strinjali in zmenili, da bomo javnosti prikazali drugo plat Ribčeve zgodbe, a na povsem alternativen, pozitiven, ustvarjalen način. Za kulturni praznik naj na hiši za spomenikom piše: Dobrodošli pr’ Ribč! Odprimo vrata, postrezimo, ponudimo, zapojmo, presenetimo množico, odženimo podobo »zlobnega soseda«, povejmo nevednežem, kibicem in nakladačem, da v tej hiši biva Prešernov rod! Nagovoril sem literate, igralce, kiparje, slikarje, prešerno bratovščino, založnike Prešernovih pesmi (npr. Sanje),  … vsi so rahlo začudeni takoj rekli »… ne mi reč’,  ja, gremo zraven!« Še posebej sem se razveselil DVD-kopije starega dokumentarnega filma »O, Vrba!« iz leta 1940 (avtor Mario Förster), ki nam ga je posredoval filmski arhiv RS. »To bomo vrteli, na skednju ali v hlevu, da se bodo ljudje premaknili v čas začetka nadaljevanke Ribčevina!« Ko smo si film prvič ogledali, so Janeza oblile solze: v enem od kadrov se po cesti mimo muzeja sprehodijo Ribčova dekleta, tudi njegova mama je med njimi…, takrat že proti svojemu povsem novemu domu. Ja, dobro je kazalo, takrat.

Vmes smo migali tudi drugače in drugje, Januar je bil pester, da že dolgo ne tako. Pregledovali smo papirje, z dr. Ludvikom Drumlom, »pro bono« odvetnikom in kulturnikom iz Ziljske Bistrice sva obiskala nejevoljnega župana (v prazno, seveda, a ne zaman), s kmetijskima svetovalkama smo z njuno strokovno pomočjo izpolnili prijavo za subvencijo pri revitalizaciji in preusmeritvi kmetije, kipar Ljubo Zidar se je lotil oblikovanja hišnega spominka, igralec Pavle Ravnohrib je bil za komorni recital v Ribčevi »hiši«…

Vmes smo prebirali članke v časopisju (Delo, Dnevnik, Gorenjski glas…) in poslušali odzive na radijskih valovih. Župan je začel obljubljati »… ureditev dostopa do cerkve sv. Marka in nadomestno pot…« (npr. Delo, 2.2.2012; gl. http://www.delo.si/kultura/dediscina/zagotovljen-dostop-do-cerkve-sv-marka-v-vrbi.html) in zraven cinično obgrizel ter opljuval vse in vsakogar z »nove«Ribčevine ter skliceval sestanke o »ureditvi problematike«, seveda dosledno brez (še kako) vpletenega Arka. A glas se mu je vedno bolj tresel, sredi javnosti je »cesar ostal brez oblačil«. Vsakomur je postalo jasno: tukaj pa res nekaj smrdi…

In je zasmrdelo, do neba. Tik pred kulturnim praznikom je Arko prejel vabilo na jeseniško sodišče: narok – tožba z dve leti staro »brado« – tožnik: »bogibogi« župan oz. občina – zahtevek: deset tisočakov, seveda v Arkovo škodo (gl.npr. https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/zaradi-spora-na-proslavi-v-vrbi-ne-bo-predstavitve-ribicevine/276272).

Zavese so dokončno padle. Predstavitev Dobrodošli pr’ Ribč! smo takoj odpovedali in jo igraje preselili v staro kranjsko narodno čitalnico – v program ob 150 letnici njene ustanovitve, v sklop kranjskega praznovanja Prešernov semenj. Žirovniški župan je po gostilniško perfidno lansiral še nebulozo o tem, da smo v Kranj »zbežali«, ker da naj ne bi smeli vrteti filma O, Vrba!, menda zaradi »prepovedi« nekakšne »dedinje« ge. Khamove iz Ljubljane. No, v Kranju smo ga z dovoljenjem Filmskega arhiva RS zavrteli šestkrat (op.: kasneje še vsaj 40x), vedno pred polno čitalnico radovednežev in eminentnih gostov, v protokolarnem prvem terminu tudi v prisotnosti obeh Ribčov, Janeza Arka in Tanje Pangerc. Z njima smo se sprehodili po kranjskem mestnem jedru, obiskali Prešernovo hišo, poklepetali z naključnimi znanci. Rekla sta mi: »Po dolgem času sva tudi midva doživela kulturni praznik in iskreno človeško spoštovanje preprostega dejstva, da sva Ribča iz Vrbe. Hvala.«

Časopisje je potem pisalo, kakšen »mir« da je bil ta dan v Vrbi… (tega, da smo,vabilo in sporočilo Dobrodošli pr’ Ribč! prešernim Slovencem izrekli v Kranju, tega pač ne!).

A pisali so tudi o tem, kako je v Vrbi, tik pod prazno Arkovo Ribčovo hišo , slavnostni govornik, predsednik Ustavnega sodišča RS dr. Ernest Petrič okrcal Slovence(ljne), pesnikove »častilce«, »dolino šentflorjansko«, pa tudi  »merodajne« Kašarje, torej žirovniško gospodo::

»…dvomim, da bi Prešeren uspel v današnji slovenski družbi pohlepno zadrtih, zazrtih v svet materialnih dobrin, v družbi nastopaštva, poslovniške in druge elite s premalo želje po skupnem dobrem in s premalo človeške empatije….Prepričan sem, da se Prešeren – svobodomiseln, zazrt v evropski prostor, daleč presegajoč slovensko provincialno mentaliteto, nepohlepen za denarjem, svoboden duh s širokim znanjem, vizijo in humanizmom – v takšni družbi ne bi dobro počutil…« Petrič je tudi obljubil, da »… bom prihodnje leto v Vrbo k rojstni hiši pesnika in pravnika skušal pripeljati tudi vseh svojih osem kolegov, ustavnih sodnikov. Vendar le pod pogojem, da bodo v Žirovnici rešili “neroden, majhen in nepotreben spor” s sosedom Prešernove hiše.« Župan Leopold Pogačar je sicer pred kamerami »s prsti v lastni čežani« ves zardel hitel zatrjevati, da se bodo trudili najti rešitev. V tem duhu »…da bodo 1. marca s predstavniki ministrstva in zavoda za varstvo kulturne dediščine skušali najti možnost za prestavitev javne poti…« in blablabla v tej smeri. (Danes vemo, da je bil to le ubožen županov protokolarni blef, da se doslej ni zgodilo nič od obljubljanega, razen to, da dr. Petrič že nekaj časa ni predsednik Ustavnega sodišča in da ni imel za kaj pripeljati v Vrbo svojih osmih kolegov / kolegic, saj »nepotrebni« spor še vedno traja in je eskaliral do roba osebne tragedije!)

»Praznik« je minil, mi pa smo iskreno povabilo in predstavitev »Dobrodošli pr’ Ribč!« kar nekajkrat ponovili na turističnem sejmu v Ljubljani, v družbi zamejskih Slovencev in laureatov – prejemnikov priznanj Naša Slovenija 2011. Tudi film O. Vrba! (1940) smo vrteli, da se je kar smodilo – ge. Khamove z napovedano tožbo pa ni bilo od nikoder… Pač pa so nečedno žirovniško zgodbo o načrtno upropaščani (h)Ribčevini in  o tem, da Janez Arko nima za kaj recitirati »O, Vrba, srečna draga vas domača…«, spoznali tisoči obiskovalcev ter se nemočno, malce v zadregi čudili, češ, »O tem se pa nič ne govori in ne piše…«. (Od strani si je naš štant ogledalo tudi nekaj kašarskih ogleduhov. Zavedel sem se, da bo še cel hudič z vsem tem.)

Da ne bo preveč naenkrat, bom nadaljeval čez nekaj dni, vse do letošnjega kulturnega praznika.

RAZPIS: PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2017

Gibanje KULTURA-NATURA SLOVENIJA bo že osmič zapored podelilo PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA za zgledne dosežke pri ohranjanju in uveljavljanju slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine. Priznanja je doslej prejelo 80 prejemnikov iz Slovenije in zamejstva. Na dosedanje razpise je bilo pravočasno poslanih več kot 280 nominacij (več na www.kultura-natura.si). Razpis  bo odprt od 3. JANUARJA 2018 do vključno 30. MARCA 2018.

Prejete predloge bo aprila 2018 pregledal odbor za podelitev priznanj Naša Slovenija in izbral po največ tri prejemnike v posamezni kategoriji. Predsednica odbora (pet članov)  bo tudi letos dr. Herta Lausegger, slovenistka in etnologinja na Univerzi Celovec. Odbor ima pravico, da upošteva tudi priznanja, ki se zaradi kriterijev in omejenega števila priznanj lani niso uvrstila v končni izbor.

Gostiteljica podelitve priznanj Naša Slovenija 2017 ter priložnostnega srečanja članov in simpatizerjev gibanja Kultura – Natura Slovenija bo OBČINA RAZKRIŽJE (glej www.razkrizje.si).                                                                          Predvideni datum dogodka: 12. maj 2018 dopoldne (popoldne: ogled kraja in druženje).

Priznanja Naša Slovenija niso denarna nagrade, ampak likovna pozornost trajne vrednosti. Doslej so jih prispevali umetniki Valentin Oman, Luisa Tomasetig, Gašper Jemec, Klavdij Tutta, Franko Vecchiet, Gustav Januš in Barba Štembergar Zupan.

Priznanja Naša Slovenija 2017 je to pot upodobila akademska slikarka DORA PLESTENJAK, ki ji je slovenska kulturna dediščina in krajina vedno znova navdih za likovno ustvarjanje in sporočilo.

Dora Plestenjak

GIBANJE KULTURA – NATURA SLOVENIJA V LETU 2018

SREČNO, USPEŠNO IN USTVARJALNO LETO 2018,

dragi sodelavci, podporniki in prijatelji  

skupne slovenske kulturne in naravne dediščine!

KULTURA-NATURA.SI vztraja pri začrtani organizacijski shemi in programski usmeritvi, ki je nevsiljivo spodbudila mnoge k sooblikovanju izjemno bogate in razvejane mreže skrbnikov slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine. Poleg redne društvene dejavnosti bomo tudi v obdobju  od letošnje do prihodnje jeseni vztrajali pri naslednjih utečenih projektih:

PRIZNANJE NAŠA SLOVENIJA 2017: takoj po novem letu bomo že osmič zapored objavili razpis. Zamujamo zaradi zapleta pri načrtovanem odkupu “hiše kulture” v kropi. Razmišljamo o novi kategoriji: morda bi veljalo predstaviti in nagraditi izstopajoče sponzorje / donatorje / mecene in z njihovim zgledom spodbuditi vedno nove. Pogovarjamo se tudi o nagrajevanju piscev / avtorjev novih knjig / monografij / likovnih in video-sporočil o naši kulturni in naravni dediščini, morda celo v obliki samostojnega vsakoletnega (tematskega) razpisa.

SREČANJE GIBANJA KULTURA-NATURA SLOVENIJA: če prej ne, zagotovo ob podelitvi priznanj Naša Slovenija 2017, to pot v RAZKRIŽJU (gl. www.razkrizje.si).

SLOVENSKI KOZOLEC: v začetku letošnjega leta začrtane pobude in dejavnosti (gl. arhiv; razstave, predavanja, UNESCO-pobuda, širitev mreže itd.) bodo zapolnile ne le eno, ampak vsaj pet kontinuiranih let.

PO BEČELAH SE VIŽEJ: 20. decembra je bil v OZN razglašen SVETOVNI DAN ČEBEL. Čestitamo vsem zaslužnim, še posebej predlagatelju, Čebelarski zvezi Slovenije in predsedniku Boštjanu Noču.  Predvidevamo, da bo nekaj zanimanja tudi za naš projekt Po bečelah se vižej in za  naše knjižno sporočilo o “cesarskem čebelarju” Antonu Janši in večstoletni tradiciji čebelarstva pri nas.

(NE)ZNANO ZAMEJSTVO. Junija letos smo v Trstu z dijaki kamniške gimnazije odmevno obeležili že 700. ekskurzijo (od leta 2000 dalje)! Naših popotovanj po Tržaškem, Goriškem, Benečiji, Reziji, Kanalski  in Ziljski dolini, Rožu, Podjuni, v Pavlovo hišo na avstrijskem Štajerskem, v Porabje ter semtertja tudi med Slovence na Hrvaškem (vsega skupaj 18 poti) se udeležujejo predvsem devetošolci in srednješolci, pa tudi odrasli (“3. univerze”, šolski kolektivi, kulturna in druga društva…). Veriga zamejskih sodelavcev je ena večjih dragocenosti  ter potencial našega gibanja, programi pa so tudi dragocena info-baza za mnoge, ki se z našo pomočjo k našim sosedom odpravljajo sami.

KULTURA-NATURA.SI je “posvojila” tri stare / nove projekte:

RINGARINGARAJA: odkrivanje, zbiranje, oživljanje (starih) otroških rajalnih, gibalnih, družabnih ipd. iger. Projekt temelji v imenitnem priročniku Gibalne in rajalne igre (avtorica prof. Gordana Schmidt s študenti PF; ponatis), udejanja pa se tudi v občasnem potujočem čezmejnem “festivalu”. Moto: Igra je otrokova brezmejna pravica!

DPOM Logo

MOJSTRI PEVCI: projekt je s ciklom koncertov uspešno obeležil 100-letnico rojstva Antona Dermote in 80-letnico Zlate Ognjanovič (Kropa, Dunaj, Bled), potem pa je zaradi neodzivnosti domačega “uradnega” okolja in blamažnega “financiranja” s strani MK in OR začasno potihnil. Oživljeni projekt bo uveljavljal mlade pevke in pevce, (slovensko) vokalno glasbo ter pripravljal (mednarodne) pevske tabore za mlade soliste in vokalne skupine.

KRISTININI VEČERI: namenjeni so oživljanju pozabljene podobe kroparske pesnice Kristine Šuler, slovenskih pesnic in “ženske” poezije nasploh. Poleg literarnih srečanj načrtujemo bienalni razpis za nova pesniška, morda tudi prozna dela, na katerem bodo sodelovale domače in tuje avtorice.

K. Šuler - prva stran 001 (1)

Skupaj s Slovenci s Hrvaške smo uspešno kandidirali in pridobili mednarodni ERASMUS – plus projekt. Skupaj s partnerji ga bomo izvedli sredi maja 2018, v njem pa bo lahko dober teden dni sodelovalo 12 mladih sodelavcev.

Veliko smo stavili tudi na novo domovanje gibanja, na t.i. Hišo kulture v Kropi. Žal nam odkup stare hiše ni uspel oz. so v projekt povabljeni “partnerji” vstopili s figo v žepih; lastniki stare hiše so od prodaje odstopili tik pred Božičem. Škoda.

A vse je za nekaj dobro, pravijo… Živeli pa videli….

Slavko Mežek, predsednik