POBUDA ZA REŠITEV »(h)RIBČEVINE« – ZAPLETI IN PREMIKI (5)

Februarja 2012 se je torej že od daleč videlo, kakšen bo »scenosled« zapleta okoli Ribčevine in kakšne vloge so razdeljene med igralce te bizarno-brutalne vaške drame, povzdignjene na »prioritetni« kašarski občinski »nivo« in čez noč kakor po sili vpleten v povsem kilav »nacionalni strateški kulturni interes«.

Nastopajoči:

– Janez in Tanja, oba Ribča z Ribčevine, Vrba 1,  tragični osebi vrbljanske »ljudske igre« z naslovom Poti ne damo – Ribči ven!

 – »po uradni dolžnosti« črteči ju župan (Pogačar), kvalificirani »kruhobrbec«, branitelj občinskih vizij, reda, historije in privilegirancev, pogosto v stranski vlogi občinskega Kalimera, režiser te šlamastike

– županovi koritarji, priskledniki, drobtinčarji in »žužlarji«

– onemeli in oslepeli občinski svétniški zbor (kolektivna vloga),

– prevzvišena »stroka«, v krajevne mite in »vedute« utopljena ter nad laične »kmetavzarje« privzdignjena, nabrana od tu in tam, celo iz resornega ministrstva in njegovih »nebroj« direktoratov,

– vaški odbor Vrba z nekaj žlehtnobnimi glasniki in solisti,

– nekaj »vsevednih« in vsega zmožnih Kašarjev, »špilferderberjev« in »kar-tako-pritepencev«,

– dežurni novinarji in novinarke, tudi pisuni, pišoč in govoreč neumnosti ter nestrpno čakajoč, kdaj bo končno »špricnilo«, če že miru zaradi »zlobnega Prešernovega soseda, menda-celo-sorodnika v »naši« Vrbi ne bo nikoli,

– t.i. prešerna druščina, nekaj nepotrebnih kulturnikov –iskrenih Prešernovih častilcev, zbranih v odboru za pomoč Ribčevini (župan jih uvrsti v kategorije »kdo-pa-je-sedaj-to«, »ne-bodi-jih treba«,»kateri-hudič-jih-je-poslal« ter »takoj-preveri-ozadje«

– publika, v začetku spontano sodelujoča s skandiranjem »Prešeren je naš!« in »Dol z zlobnim sosedom!«, v dramskem zapletu pa vse bolj nema ter v globoki dilemi, s kom pravzaprav potegniti in kdo ima prav, »obsojena« domačina – Ribča ali epizodični župan&co.

Me prav zanima, kaj bo letos, 2018. V  časopisju sem prebral slogan, ki ga je nekdo z očitno ustvarjalno muko zmašil skupaj: »Kultura praznuje prešerno v Vrbi« (…hmjaja…). Program je bogat in poln, prelit z medom in posut s sladkimi čebelicami, vse v čast prvega svetovnega dneva čebel(arstva), ki se bo sicer zgodil šele maja.

 

Torej, s predstavitvijo Dobrodošli pr’ Ribč! na praznični kulturni dan 2012 v Vrbi zaradi napovedi županove perfidne tožbe vs. Arko ni bilo nič. Preselili smo se v Kranj, v narodno čitalnico in naklonjeno zavetje takratnih članov, aktivistov in simpatizerjev gibanja TRS, še posebej takratne predsednice Hermine Krt.

Spoštovana, spoštovani.

Vabimo vas, da se nam pridružite sredi starega Kranja, V NARODNI ČITALNICI, na priložnostni predstavitvi projekta oživitve RIBČEVINE – da, Ribčevine iz Vrbe.

Pripravil jo je odbor projekta RIBČEVINA v sodelovanju z lastnikoma Ribčevine in Filmskim arhivom RS. Narodni čitalnici – gostiteljici dogodka se zahvaljujemo za gostoljubje in upamo, da ga bomo lahko kmalu vrnili – pr’ Ribč’ v Vrbi.

DOBRODOŠLI PR’ RIBČ’!, vam bomo rekli jutri, v sredo, 8. februarja, ob 10.h in ob 12.h v kranjski NARODNI ČITALNICI. Predstavili vam bomo vizijo oživitve te nesrečno slavne kmetije, tako kot jo vidita lastnika, Janez Arko in Tanja Pangerc, Ribčeva iz Vrbe.

Predvajali bomo tudi kratki film O, VRBA (1940; avtorji dr. Marjan Foerster, Janko Ravnik, Rudi Omota in drugi; predstavitev: ga. Marta Rau, Filmski arhiv RS).

France Prešeren je bil najprej Ribčov France iz Vrbe.

Starodavna kmetija, na kateri je prebil rosna otroška leta, je 1939 muzej postala,  takrat zgrajena nadomestna Ribčeva hiša pa je danes cilj in plen pohlepnežev, na robu propada, uradno pa menda že dlje časa celo naprodaj. Nekaterim to kar paše, še bolj pa bi jih veselilo, če bi se je čimprej polastili kar sami.

Z Ribčevino danes tako lahko »gospodari« vsak,  ki se gre v prostem času ali službeno sem ter tja malo tudi Prešerna… Kot za šalo vam mimogrede nariše še »vizijo Ribčevine v blagodejnem zavetju  javno-zasebnega partnerstva«.

Le resnična lastnika, Ribčova dva,  Janez Arko in Tanja Pangerc, ta dva pa ne, nikakor in za božjo voljo ne (!), saj sta častilcem Prešernove O, Vrbe menda hudo nevarna in tudi posvečenega rodbinskega poslanstva po prepričanju pristojnih povsem nezmožna.

»Kako strašna slepota je človeka…«, bi rekel slavni pra.pra-sorodnik Ribčovga Janeza Arka…«, je pisalo na kranjskem vabilu.

in bili deležni gostoljubja in spoštljivega sodelovanja Prešernovega mesta, organizatorjev »Prešernovga smna« in pozornosti celodnevne množice, celo uglednih protokolarnih gostov.

Z Janezom in Tanjo smo se podali tudi v kranjsko Prešernovo hišo

 

 

Uspešni predstavitvi v Kranju in Ljubljani sta nam dali krila. Šokantno zgodbo Ribčevine, omenjeni film in možno rešitev »nerodnega, majhnega in nepomembnega spora« (dr. Petrič) smo vedno znova predstavljali naši javnosti tudi preko osrednjih medijev, to pot objektivno osvetljeno, brez vnaprejšnjega demoniziranja Ribčev (npr. TV oddaja Tednik, novinar Kir Clar).

Zgodil se je tudi s strani župana pompozno obljubljeni in  oklicani posvet z vseh vetrov sklicanih »ekspertov«, ki so debatirali po dolgem in počez, seveda po željah gostitelja, vsi z enim samim naporom, kako narediti prav vse, da Vrbi ter Ribčevini v prid še dolgo ne bo nič narejenega. »Pot čez dvorišče je ena, nam vsem dodeljena…«, pa če se »oni« na glavo postavijo. Ribčev niso povabili, kakopak, »…kaj bomo z njimi, saj so le kolateralna škoda Finžgarjeve epohalne muzejske pobude, kaj se gresta, najbolje bi se jih bilo kar znebiti…«,  z našim odborom pa so bíli že pravo abderitsko vojno. No, vseeno, citiram drobec pomenljivega zapisnika: »…ZVKD naj za pripravo morebitnega drugega stalnega dostopa do cerkve ali zavrnitve, pripravi do konca meseca aprila 2012 smernice in jih  predstavil na zboru  krajanov po majskih praznikih…«.   Seveda so potem pohiteli v časopise s pompoznimi najavami – floskulami o »alternativnih« rešitvah«, »nadomestnih poteh«, »celostnih rešitvah«, a teh še dandanes ni od nikoder,  od vzhodne in zahodne obvoznice pa je slejkoprej obveljala »sredinska«, »ta stara« – skozi Vrbo!

Odbor je z lastnikoma ob podpori kmetijske svetovalne službe medtem pripravil program revitalizirane Ribčenive.

Kmetija Vrba št. 1 je v lasti gospoda Janeza Arka in gospe Tanje Pangerc ter nosi hišno ime Pr’ Ribč’.

Kmetija sodi zaradi neposredne rodbinske povezave z izročilom pesnika dr. Franceta Prešerna in ostalih prednikov z Ribčevine med izpostavljene slovenske prepoznavnosti. Umeščena je na sam vhod v Vrbo, v neposredno bližino Prešernove rojstne hiše, tik za Prešernov kip, ki od 200-letnice pesnikovega rojstva bogati veduto Vrbe. Predstavlja izhodišče ali konec možne krožne vaške poti, ki vključuje še vaško lipo in cerkev sv. Marka oz. celotne PKD..

Stanovanjska hiša Vrba št. 1 je bila zgrajena leta 1939 kot nadomestni objekt, v katerega so se preselili Ribčevi iz Prešernove (tudi svoje) rojstne hiše po odprtju spominskega muzeja. Po požaru povsem prenovljeni gospodarski objekt (hlev, skedenj itd.) stoji na svoji poprejšnji lokaciji.

Kmetija Pr’ Ribč je veljala za eno premožnejših kmetij v Vrbi, dala nam je nekaj pomembnih gospodov (npr. poleg pesnika še škof Vovk), znana pa je bila zaradi furmanstva, konjereje in sadjarstva.

Zaradi idealne lege in zagotovljenega obiska (letno je v Vrbi okoli 25.000 obiskovalcev) današnja kmetija kar kliče po kulturno-vzgojno-izobraževalnih dopolnilnih dejavnostih in programih, ki bi obogatile PKD ter v mnogočem dopolnili predstavo o Prešernovi rodbini, pa tudi o tradicionalnem kmetijstvu na Ribčevini in v Vrbi nasploh.

Programske vsebine:

  • Prešernov rod na Ribčevini: informacija iz prve roke: g. Janez Arko je sin Prešernove pranečakinje; poleg tega predstavitev rodbinskega drevesa (iztočnica: Razišči svoje korenine!)
  • Predstavitev tradicionalnih hišnih dejavnosti (furmanstvo, konjereja, sadjarstvo, sonaravno kmetovanje)
  • Predstavitev tradicionalnega in sodobnega poljedelskega orodja na kmetiji
  • Predstavitev tradicionalnih opravil, običajev, navad na kmetiji
  • Program Slovenske avtohtone domače živali (mali »živalski vrt« v sedaj opustelem hlevu)…«
  • Program Od pluga do potice (prikaz tradicionalnih sezonskih kmečkih opravil na bližnji njivi)

Seveda program na občini »pod obvezno ni šel skozi«: rahlo zbegano so ga opazili ter nekako »rodili« negativno mnenje, župan pa mu je vestno prilepil nekaj puhlih komentarjev.

Pa saj drugače itak ni moglo biti, to smo vedeli že vnaprej. Začeli smo s pripravami na prvi dogodek Od pluga do potice, Kmetijska zadruga Sava pa je izdatno pognojila Ribčeve travnike…

Časopisje je najavilo:

Vrba – Na Ribčevini bo jutri, v soboto, 30.3., prvi od dogodkov v okviru programa Od pluga do potice. Ob 10.h bodo na skednju predvajali ilm O, Vrba (1940) ter predstavili gostujoči Kozjanski park, ob 11.h bodo v sadovnjaku predstavili projekt Kozjansko jabolko ter prikazali obrezovanje in cepljenje visokodebelnih sadnih dreves, po malici pa bo na Ribčevi njivi prikaz oranja, brananja, sejanja in sajenja po starem ter predstavitev projekta Štafeta semen in društva Ajda Gorenjska…

Naslednji teden pa smo lahko (med drugim) prebrali:

Pri Prešernovem sosedu tokrat pravo gostoljubje

Projekt oživljanja Ribčevine s skromnimi prvimi koraki pokazal, da v Vrbi prepiri res niso potrebni

DNEVNIK Slovenija – ponedeljek, 02.04.2012 – Tekst: Primož Knez

VRBA – Širša slovenska javnost pozna Janeza Arka kot tistega “norega” soseda Prešernove rojstne hiše, ki z vilami preganja obiskovalce, ki hodijo po njegovi, a tudi javni poti od Prešernove hiše do cerkve sv. Marka po njegovem dvorišču. A v soboto sta lastnika kmetije Pr’ Ribič Tanja Pangerc in Janez Arko ob pomoči odbora za Ribčevino, Kozjanskega parka in društva Ajda Gorenjska pokazala, da znata biti še kako prijazna gostitelja.

Na Ribčevini so dokazali,  da so prepiri res nepotrebni in upati gre, da so le še del neslavne vrbljanske zgodovine.

Sicer res le peščica obiskovalcev si je lahko ogledala zanimiv in poučen prikaz obrezovanja in cepljenja visokodebelnih sadnih dreves, ki jih v sadovnjaku ob kmetiji ne manjka. Prikaz oranja, brananja, sejanja in sajenja po starem na oživljeni Ribičevi njivi pa je bil sploh nekaj posebnega.

Čeprav odbor za oživitev Ribčevine skupaj z lastnikoma ni uspel na občinskem razpisu za subvencijo za razvoj kmetijstva, so bili prvi koraki k bolj prijazni podobi tega sicer dobro obiskanega konca Gorenjske narejeni. Najtrši oreh v odnosu med lastnikoma kmetije in občino ostaja pot med Prešernovo hišo in cerkvijo sv. Marka. Zdaj je edina možnost po sicer javni poti po dvorišču kmetije. “Kmetija je usahnila tudi zato, ker jo je ta domnevno javna pot presekala na pol in je na eni strani hiša, na drugi pa zdaj prazen hlev. Z župnikom sem že našel skupen jezik in tudi s skrbnico Prešernove hiše ga bom. Nobenih težav ne bom povzročal, ko bodo za najavljene skupine zaprosili, če lahko po mojem dvorišču pridejo do cerkve. Razumeti pa me morate, da zdaj tu vlada kaos in da res ne gre, da se kar vsak sprehaja po najinem dvorišču,” je poudaril Janez Arko. “Ključna je nova pot do cerkve in res si želim, da bi občina držala obljubo in jo uredila. S takimi projekti odpreš vrata nekajkrat na leto, vmes pa v miru oživiš kmetijo v smislu ekološke pridelave,” je načrte razkrila še Tanja Pangerc… Obiskovalci so bili nad novim pristopom v Vrbi navdušeni. Marsikdo je izvedel kaj novega…«.

Že priprave na dogodek so bile nekaj posebnega. Želeli smo, da bi z vsebino presegli pričakovano zadržanost domačega okolja. Zato sem bil izjemno vesel, ker se ja za podporo takoj odločil Kozjanski park oz. takratni direktor Teo Hrvoje Oršanić. Pripeljal se je s kompetentno ekipo, ki je dokazala da iskreno živi in doživlja svoje hvalevredno poslanstvo na tistem koncu Slovenije (sedež parka je v Podsredi). Obetavno je bilo tudi sodelovanje z društvom Ajda Gorenjska in predsednico, gospo Mihaelo Zalokar iz Podhoma. Pripravili so semena, prikaz njihovega pradavnega načina »gnojenja iz roga«, niz inormacij o društvu in bio-dinamičnem kmetovanju – res ne vem , če sem kdaj prej izvedel toliko »starega – novega«. Za njivska opravila »po starem« sta se takoj odzvala Čbuvarjov Franjo Pongrac – in Matijov(čov) Igor Lebar iz Žirovnice, konja pa je posodil Vidicov Janko iz Vrbe. Tudi odziv publike je bil presenetljiv. Po pričakovanju je bilo še najmanj domačinov, zbeganih in razdvojenih zaradi dolgoletnih razprtij in vsiljenih kolobocij. Prišli pa so okoličani, od blizu in daleč, cele družine, predvsem pa taki, ki jih je »drugačna« Ribčevina s ponujenim programom vred zares zanimala. Janez in Tanja sta bila prijetno presenečena, kar nekam zbegana zaradi prijaznosti, ki sta je bila kar naenkrat deležna od nenadejanih in večinoma neznanih gostov. Skratka, bilo je prijetno, prijazno, sporočilno, koristno in spodbudno, vredno obljubljenih nadaljevanj.

 

In župan? Nič. »Pripravljal« se je na farso na sodišču – za »problematičnega« Janeza Arka in »doslednega« župana je bila le del več let trajajoče »nadaljevanke«. Odbor me je pooblastil, naj se naroka udeležim kot »zainteresirana javnost« in pogledam, za kaj sploh gre.

In je bilo kaj slišati in videti.

O tem pa naslednjič.

SLOVENSKA HIŠA V KROPI – NOV POSKUS

Gibanje Kultura – Natura Slovenija lani ni uspelo izpeljati odkupa stare zaščitene hiše v zgodovinskem trškem jedru Krope. Nekateri »ključni partnerji« so se umaknili z obljubo, da bodo spet »zraven«, ko bo nepremičnina »naša«. Lastniki so se seveda naveličali čakati ter te dni prodajo nepremičnine preko posrednika začeli znova.

Seveda sem v imenu društva takoj ponovno pisno izrazil interes in obnovil ponudbo našega gibanja, temelječo na izhodiščih v stari kupoprodajni pogodbi. .

Za nami je že nekaj pogovorov z novimi somišljeniki, ki zamisel programa in poslovnega načrta širijo tudi na spodnji del  Finžgarjeve hiše, ki je prav tako naprodaj ter v kateri ima gibanje že sedaj sedež in pisarno. Nakup nikakor ni finančna utopija, obnova pa bo zahtevala nekaj let načrtnih prizadevanj. A za to smo tu, mar ne? Ponovimo oris zamisli.

Hiša Par Putovmo Blažet Kropa

Hiša »Par Putovmo Blažet« (Kropa 74/74 a) na t.i. »Gosposki gasi« premore pritličje (> namera:  prodajna galerija, antikvariat, knjigarna ipd., > klubski prostor s kuhinjo in sanitarijami), dve nadstropji

(> bivalne kapacitete; sobe, vsaj dva apartmaja) in uporabno podstrešje (> skupna ležišča, atelje), dve garaži z veliko skupno teraso (> delavnice in servisni prostor; > družabni prostori v nanovo zaprti terasi; vse skupaj čez 400 m2) in sorazmerno velik vrt. Hiša se povezuje s sosednjim objektom (t.i. »Finžgarjeva hiša«), kjer je danes pisarna gibanja, kar pomeni še dodatni skupni (devonadstropni) atrij ter dodatno nadstropje za nastanitev večje skupine udeležencev umetniških delavnic, tematskih taborov, simpozijev, »šol v naravi« ipd. ali »kulturnih« turistov (max kapaciteta obeh hiš: 25 odraslih).

Finžgarjeva hiša je prepoznavno povezana z likom smučarskega skakalca Rudija Finžgarja, prvega Slovenca, ki je v Planici skočil 100 m. Obnovljena je bila leta 2007. Naprodaj je spodnji del s samostojnim stanovanjem in obokano kletjo, od koder so mizarski stroji Finžgarjevega očeta romali v Zapuže ter podprli začetek ideje o tovarni ELAN. V kleti bi zato uredili smiselno muzejsko zbirko, morda celo butično mizarsko delavnico in simulator smučarskih skokov (poletov). Ta bi bil dodatna atrakcija za številne šolarje, družine in turiste, ki čez leto obiščejo Kropo.

V neposredni bližini »gosposke gase« je Kovaški muzej Kropa, Kulturni dom Kropa (z veliko in malo dvorano ter krajevno knjižnico), zdravstveni dom z lekarno, trgovina s pošto, gostišča, nenazadnje tudi dve krajevni cerkvi, dve gostišči in bife.

Zgodba o kovaški (pa ne samo kovaški!) Kropi pove vse o kulturno-zgodovinskih, naravnih in turističnih potencialih novega kulturnega epicentra pod Jelovico. Obogatila ga bo mreža našega čezmejnega, že kar globalnega slovenskega gibanja z neizmernimi vsebinskimi oz. programskimi potenciali.

Projektu smo dali nov delovni naziv: Slovenska hiša Kropa.

 

Drage nam Slovenke, cenjeni Slovenci,

predvsem tisti, ki vas javnost šteje med uspešne in vitalne ljudi z vizijo in odnosom do skupnih prepoznavnosti in dobrin!

Vabimo vas, da se kot partner, so-ustvarjalec, so-investitor, zasebni podpornik ali posojilodajalec, deležnik oz. član pridružite nastajajoči KULTURNI »ZADRUGI« KROPA, ki bo projekt Slovenska hiša Kropa izpeljala in razvijala.

Več informacij ob (najavljenem) obisku pri nas v Kropi.

Kontakti: 070 554232; 04 5801 902 (Slavko Mežek)

e-mail: pkdslovenia@gmail.com

www.kultura-natura.si

Kropa 72 Gosposka gasa

 

POBUDA ZA REŠITEV (h)RIBČEVINE (4)

Pred nekaj (h)dnevi sem bil po dolgem času v Prešernovi rojstni hiši; Anatol Štern je prepričljivo interpretiral Krst pri Savici. Tja gredoč sem opazil navidez zapuščeno Ribčevo dvorišče, ki nemo vpije k sv. Marku: pomagaj, varuj me, »bližnji sosed«! Se bliža konec (h)Ribčevine?   “…PREGNALA BO NAS SREČA KRIVA…” (Črtomir)

Domov prišedši sem se takoj usedel za računalnik…

Saj pravzaprav ne vem, kje in s čim začeti, toliko je bilo po tistem »ta veselem dnevu kulture 2011« vsega, dan za dnem in v nedogled. Zato bom skušal vse skupaj sešteti v vsaj približno tekočo pripoved. Kdor se bo hotel ubadati s podrobnostmi, mu bo za kaj takega naš arhiv vedno dostopen, pa tudi sam sem vedno pripravljen na pogovor.

Začel bom z Janezom in Tanjo ter njuno, v »javnosti« po nemarnem ter po krivem izkrivljeno in popacano podobo.

 

Ribčovga Janeza poznam že dolgo, po letih nisva prav daleč narazen, nenazadnje sva oba hodila v isto šolo; o tem sem že pisal. Tih, zadržan, delaven, sugestiven, a vedno nekako odmaknjen v senco velike rodbinske zgodbe – kot bi ne vedel, kaj naj z njo in kje je v njej njegovo mesto. Pravzaprav naju ni nikoli nič obremenjevalo, razen zatemnjeni odsevi nedorečene zgodbe o Prešernovi hiši, v kateri sem se znašel kot (občinski) kulturnik. V Prešernovi hiši in v cerkvi sv. Marka sem pripravil kar nekaj dogodkov, koncertov (npr. mednarodni ciklus Poletna glasbena srečanja), gostil znane ustvarjalce, tudi v njihovi gostilni Pr’ Ribč, z domačimi »Svobodaši« pel in recitiral, ni da ni – pa se nikoli nisva »udarila«, čeprav smo vedno znova (spoštljivo) hodili čez njihovo vedno lepo pospravljeno dvorišče; tudi noben hudobni »Kerber« nas ni ogrožal, še olajal ne. Grdih besed med nama ni bilo, kaj šele česa drugega. Zato nikoli nisem verjel v njegovo izkrivljeno »javno« podobo, ki so jo ob perverznem veselju medijev hoté, vedé, nasladno in načrtno (po)pačili aktualni lokalni oblastniki.

O Tanji nisem vedel ničesar, le to, da je k Janezu prišla z blejskega konca, da dela v bolnišnici na Jesenicah in da živita v svobodni skupnosti; nič takega, da bi kogarkoli smelo motiti.

Potem ko smo se tistega »ta veselega« decembra povsem nepričakovano srečali in spoznali, sta mi odprla neznane strani njune osebne tegobe ter leta trajajoče stiske in nemoči, povzročenih s strani brezobzirnih vsiljivcev in požrtnih stremuhov. Oba sta me prepričala s svojo odprtostjo, radovednostjo, načitanostjo, nepotvorjeno komunikativnostjo, gostoljubjem; mislim, da smo se kaj kmalu uglasili. Presenetil me je izjemno urejen družinski arhiv, od rodbinskega drevesa dalje, s podčrtanim »izvirnim grehom« vred, to je s pogodbo s F, S, Finžgarjem o odprodaji, pravzaprav spremembi namembnosti Prešernove rojstne hiše, ki je 1939 nacionalni muzej postala. Prebrali smo tudi papirje o posledičnih pogodbenih nadomestilih za Vovkove – Ribčeve, do zadnje potankosti, vključno z izgradnjo nadomestnega doma – hiše, ki je danes (še vedno?) v lasti Janeza in Tanje. Rodbinsko zgodbo je moč spremljati tudi po vsej lepo urejeni in vzdrževani hiši, od velike veže do delovnega kabineta, pa naj gre za predmete, fotografije, dokumente, spomine – prava mala družinska muzejska zbirka. A hiša šepeta tudi o neizkoriščenih možnostih, priložnostih, gostilni, pa o nezadovoljstvu, intrigah, žlehtnobah, zlomljenem klasju… Žal jo v zadnjem desetletju dopolnjuje iz dneva v dan rastoča »zbirka« vseh možnih papirnatih represalij, s katerimi ju peščica znanih lokalnih »pomembnežev« želi sistematično, dokončno, nečloveško, nespoštljivo, neetično, že kar bestialno zadušiti, onemogočiti, izbrisati in uničiti (gl.: policijski, redarski, sodni, advokatski, občinski ipd. zapisniki, globe, tožbe, računi, opomini…). Brez razloga in potrebe, iz čiste »radosti«, z jasno »vizijo« iztrebljenja Ribčevega rodu z Ribčevine v zameno za »celostni kulturni biznis«. Nima smisla, da bi se poglabljal v vse nakopičene »legalno veljavne« nonsense in z žigi odobrene budalosti. Rekel bom samo to: v vseh teh svežnjih nakopičene uradno požegnane papirnate nesnage nisem našel niti ene svetle strani, nobene pozitivne pobude, ponujene roke, želje po sodelovanju s strani župana in občine in »spomeniškega varstva« in ministrstva ipd., nobenega hotenja po rešitvi banalne »težave«, ki se ji reče »sporna in moteča«, a za vaščane, oblast in »stroko« menda edina zveličavna pot čez dvorišče nekoč uspešne kmetije k cerkvi sv. Marka – dvorišča, ki ga pred 1939 sploh ni bilo…

Janez mi je otožno razkazal nemočno pospravljen prazen hlev in skedenj, urejeno delavnico…; vsak bi rekel: priden gospodar, le kaj se je zgodilo, da mu vse uhaja iz delavnih rok?

»… pred ognjem dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed varoval – svet’ Marka.« Ej, pesnik France, kakšna zmota, tvoji rodbini je »… sreče dar bila – klofuta…«, Janezu Arku, zadnjemu potomcu na tvojem domu, še posebej.

Pošastno – in to v imenu sprofanirane oblastne »kulture«.

 

Pustimo in preskočimo. Skladno z Dogovorom smo se strinjali in zmenili, da bomo javnosti prikazali drugo plat Ribčeve zgodbe, a na povsem alternativen, pozitiven, ustvarjalen način. Za kulturni praznik naj na hiši za spomenikom piše: Dobrodošli pr’ Ribč! Odprimo vrata, postrezimo, ponudimo, zapojmo, presenetimo množico, odženimo podobo »zlobnega soseda«, povejmo nevednežem, kibicem in nakladačem, da v tej hiši biva Prešernov rod! Nagovoril sem literate, igralce, kiparje, slikarje, prešerno bratovščino, založnike Prešernovih pesmi (npr. Sanje),  … vsi so rahlo začudeni takoj rekli »… ne mi reč’,  ja, gremo zraven!« Še posebej sem se razveselil DVD-kopije starega dokumentarnega filma »O, Vrba!« iz leta 1940 (avtor Mario Förster), ki nam ga je posredoval filmski arhiv RS. »To bomo vrteli, na skednju ali v hlevu, da se bodo ljudje premaknili v čas začetka nadaljevanke Ribčevina!« Ko smo si film prvič ogledali, so Janeza oblile solze: v enem od kadrov se po cesti mimo muzeja sprehodijo Ribčova dekleta, tudi njegova mama je med njimi…, takrat že proti svojemu povsem novemu domu. Ja, dobro je kazalo, takrat.

Vmes smo migali tudi drugače in drugje, Januar je bil pester, da že dolgo ne tako. Pregledovali smo papirje, z dr. Ludvikom Drumlom, »pro bono« odvetnikom in kulturnikom iz Ziljske Bistrice sva obiskala nejevoljnega župana (v prazno, seveda, a ne zaman), s kmetijskima svetovalkama smo z njuno strokovno pomočjo izpolnili prijavo za subvencijo pri revitalizaciji in preusmeritvi kmetije, kipar Ljubo Zidar se je lotil oblikovanja hišnega spominka, igralec Pavle Ravnohrib je bil za komorni recital v Ribčevi »hiši«…

Vmes smo prebirali članke v časopisju (Delo, Dnevnik, Gorenjski glas…) in poslušali odzive na radijskih valovih. Župan je začel obljubljati »… ureditev dostopa do cerkve sv. Marka in nadomestno pot…« (npr. Delo, 2.2.2012; gl. http://www.delo.si/kultura/dediscina/zagotovljen-dostop-do-cerkve-sv-marka-v-vrbi.html) in zraven cinično obgrizel ter opljuval vse in vsakogar z »nove«Ribčevine ter skliceval sestanke o »ureditvi problematike«, seveda dosledno brez (še kako) vpletenega Arka. A glas se mu je vedno bolj tresel, sredi javnosti je »cesar ostal brez oblačil«. Vsakomur je postalo jasno: tukaj pa res nekaj smrdi…

In je zasmrdelo, do neba. Tik pred kulturnim praznikom je Arko prejel vabilo na jeseniško sodišče: narok – tožba z dve leti staro »brado« – tožnik: »bogibogi« župan oz. občina – zahtevek: deset tisočakov, seveda v Arkovo škodo (gl.npr. https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/zaradi-spora-na-proslavi-v-vrbi-ne-bo-predstavitve-ribicevine/276272).

Zavese so dokončno padle. Predstavitev Dobrodošli pr’ Ribč! smo takoj odpovedali in jo igraje preselili v staro kranjsko narodno čitalnico – v program ob 150 letnici njene ustanovitve, v sklop kranjskega praznovanja Prešernov semenj. Žirovniški župan je po gostilniško perfidno lansiral še nebulozo o tem, da smo v Kranj »zbežali«, ker da naj ne bi smeli vrteti filma O, Vrba!, menda zaradi »prepovedi« nekakšne »dedinje« ge. Khamove iz Ljubljane. No, v Kranju smo ga z dovoljenjem Filmskega arhiva RS zavrteli šestkrat (op.: kasneje še vsaj 40x), vedno pred polno čitalnico radovednežev in eminentnih gostov, v protokolarnem prvem terminu tudi v prisotnosti obeh Ribčov, Janeza Arka in Tanje Pangerc. Z njima smo se sprehodili po kranjskem mestnem jedru, obiskali Prešernovo hišo, poklepetali z naključnimi znanci. Rekla sta mi: »Po dolgem času sva tudi midva doživela kulturni praznik in iskreno človeško spoštovanje preprostega dejstva, da sva Ribča iz Vrbe. Hvala.«

Časopisje je potem pisalo, kakšen »mir« da je bil ta dan v Vrbi… (tega, da smo,vabilo in sporočilo Dobrodošli pr’ Ribč! prešernim Slovencem izrekli v Kranju, tega pač ne!).

A pisali so tudi o tem, kako je v Vrbi, tik pod prazno Arkovo Ribčovo hišo , slavnostni govornik, predsednik Ustavnega sodišča RS dr. Ernest Petrič okrcal Slovence(ljne), pesnikove »častilce«, »dolino šentflorjansko«, pa tudi  »merodajne« Kašarje, torej žirovniško gospodo::

»…dvomim, da bi Prešeren uspel v današnji slovenski družbi pohlepno zadrtih, zazrtih v svet materialnih dobrin, v družbi nastopaštva, poslovniške in druge elite s premalo želje po skupnem dobrem in s premalo človeške empatije….Prepričan sem, da se Prešeren – svobodomiseln, zazrt v evropski prostor, daleč presegajoč slovensko provincialno mentaliteto, nepohlepen za denarjem, svoboden duh s širokim znanjem, vizijo in humanizmom – v takšni družbi ne bi dobro počutil…« Petrič je tudi obljubil, da »… bom prihodnje leto v Vrbo k rojstni hiši pesnika in pravnika skušal pripeljati tudi vseh svojih osem kolegov, ustavnih sodnikov. Vendar le pod pogojem, da bodo v Žirovnici rešili “neroden, majhen in nepotreben spor” s sosedom Prešernove hiše.« Župan Leopold Pogačar je sicer pred kamerami »s prsti v lastni čežani« ves zardel hitel zatrjevati, da se bodo trudili najti rešitev. V tem duhu »…da bodo 1. marca s predstavniki ministrstva in zavoda za varstvo kulturne dediščine skušali najti možnost za prestavitev javne poti…« in blablabla v tej smeri. (Danes vemo, da je bil to le ubožen županov protokolarni blef, da se doslej ni zgodilo nič od obljubljanega, razen to, da dr. Petrič že nekaj časa ni predsednik Ustavnega sodišča in da ni imel za kaj pripeljati v Vrbo svojih osmih kolegov / kolegic, saj »nepotrebni« spor še vedno traja in je eskaliral do roba osebne tragedije!)

»Praznik« je minil, mi pa smo iskreno povabilo in predstavitev »Dobrodošli pr’ Ribč!« kar nekajkrat ponovili na turističnem sejmu v Ljubljani, v družbi zamejskih Slovencev in laureatov – prejemnikov priznanj Naša Slovenija 2011. Tudi film O. Vrba! (1940) smo vrteli, da se je kar smodilo – ge. Khamove z napovedano tožbo pa ni bilo od nikoder… Pač pa so nečedno žirovniško zgodbo o načrtno upropaščani (h)Ribčevini in  o tem, da Janez Arko nima za kaj recitirati »O, Vrba, srečna draga vas domača…«, spoznali tisoči obiskovalcev ter se nemočno, malce v zadregi čudili, češ, »O tem se pa nič ne govori in ne piše…«. (Od strani si je naš štant ogledalo tudi nekaj kašarskih ogleduhov. Zavedel sem se, da bo še cel hudič z vsem tem.)

Da ne bo preveč naenkrat, bom nadaljeval čez nekaj dni, vse do letošnjega kulturnega praznika.

RAZPIS: PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2017

Gibanje KULTURA-NATURA SLOVENIJA bo že osmič zapored podelilo PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA za zgledne dosežke pri ohranjanju in uveljavljanju slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine. Priznanja je doslej prejelo 80 prejemnikov iz Slovenije in zamejstva. Na dosedanje razpise je bilo pravočasno poslanih več kot 280 nominacij (več na www.kultura-natura.si). Razpis  bo odprt od 3. JANUARJA 2018 do vključno 30. MARCA 2018.

Prejete predloge bo aprila 2018 pregledal odbor za podelitev priznanj Naša Slovenija in izbral po največ tri prejemnike v posamezni kategoriji. Predsednica odbora (pet članov)  bo tudi letos dr. Herta Lausegger, slovenistka in etnologinja na Univerzi Celovec. Odbor ima pravico, da upošteva tudi priznanja, ki se zaradi kriterijev in omejenega števila priznanj lani niso uvrstila v končni izbor.

Gostiteljica podelitve priznanj Naša Slovenija 2017 ter priložnostnega srečanja članov in simpatizerjev gibanja Kultura – Natura Slovenija bo OBČINA RAZKRIŽJE (glej www.razkrizje.si).                                                                          Predvideni datum dogodka: 12. maj 2018 dopoldne (popoldne: ogled kraja in druženje).

Priznanja Naša Slovenija niso denarna nagrade, ampak likovna pozornost trajne vrednosti. Doslej so jih prispevali umetniki Valentin Oman, Luisa Tomasetig, Gašper Jemec, Klavdij Tutta, Franko Vecchiet, Gustav Januš in Barba Štembergar Zupan.

Priznanja Naša Slovenija 2017 je to pot upodobila akademska slikarka DORA PLESTENJAK, ki ji je slovenska kulturna dediščina in krajina vedno znova navdih za likovno ustvarjanje in sporočilo.

Dora Plestenjak

GIBANJE KULTURA – NATURA SLOVENIJA V LETU 2018

SREČNO, USPEŠNO IN USTVARJALNO LETO 2018,

dragi sodelavci, podporniki in prijatelji  

skupne slovenske kulturne in naravne dediščine!

KULTURA-NATURA.SI vztraja pri začrtani organizacijski shemi in programski usmeritvi, ki je nevsiljivo spodbudila mnoge k sooblikovanju izjemno bogate in razvejane mreže skrbnikov slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine. Poleg redne društvene dejavnosti bomo tudi v obdobju  od letošnje do prihodnje jeseni vztrajali pri naslednjih utečenih projektih:

PRIZNANJE NAŠA SLOVENIJA 2017: takoj po novem letu bomo že osmič zapored objavili razpis. Zamujamo zaradi zapleta pri načrtovanem odkupu “hiše kulture” v kropi. Razmišljamo o novi kategoriji: morda bi veljalo predstaviti in nagraditi izstopajoče sponzorje / donatorje / mecene in z njihovim zgledom spodbuditi vedno nove. Pogovarjamo se tudi o nagrajevanju piscev / avtorjev novih knjig / monografij / likovnih in video-sporočil o naši kulturni in naravni dediščini, morda celo v obliki samostojnega vsakoletnega (tematskega) razpisa.

SREČANJE GIBANJA KULTURA-NATURA SLOVENIJA: če prej ne, zagotovo ob podelitvi priznanj Naša Slovenija 2017, to pot v RAZKRIŽJU (gl. www.razkrizje.si).

SLOVENSKI KOZOLEC: v začetku letošnjega leta začrtane pobude in dejavnosti (gl. arhiv; razstave, predavanja, UNESCO-pobuda, širitev mreže itd.) bodo zapolnile ne le eno, ampak vsaj pet kontinuiranih let.

PO BEČELAH SE VIŽEJ: 20. decembra je bil v OZN razglašen SVETOVNI DAN ČEBEL. Čestitamo vsem zaslužnim, še posebej predlagatelju, Čebelarski zvezi Slovenije in predsedniku Boštjanu Noču.  Predvidevamo, da bo nekaj zanimanja tudi za naš projekt Po bečelah se vižej in za  naše knjižno sporočilo o “cesarskem čebelarju” Antonu Janši in večstoletni tradiciji čebelarstva pri nas.

(NE)ZNANO ZAMEJSTVO. Junija letos smo v Trstu z dijaki kamniške gimnazije odmevno obeležili že 700. ekskurzijo (od leta 2000 dalje)! Naših popotovanj po Tržaškem, Goriškem, Benečiji, Reziji, Kanalski  in Ziljski dolini, Rožu, Podjuni, v Pavlovo hišo na avstrijskem Štajerskem, v Porabje ter semtertja tudi med Slovence na Hrvaškem (vsega skupaj 18 poti) se udeležujejo predvsem devetošolci in srednješolci, pa tudi odrasli (“3. univerze”, šolski kolektivi, kulturna in druga društva…). Veriga zamejskih sodelavcev je ena večjih dragocenosti  ter potencial našega gibanja, programi pa so tudi dragocena info-baza za mnoge, ki se z našo pomočjo k našim sosedom odpravljajo sami.

KULTURA-NATURA.SI je “posvojila” tri stare / nove projekte:

RINGARINGARAJA: odkrivanje, zbiranje, oživljanje (starih) otroških rajalnih, gibalnih, družabnih ipd. iger. Projekt temelji v imenitnem priročniku Gibalne in rajalne igre (avtorica prof. Gordana Schmidt s študenti PF; ponatis), udejanja pa se tudi v občasnem potujočem čezmejnem “festivalu”. Moto: Igra je otrokova brezmejna pravica!

DPOM Logo

MOJSTRI PEVCI: projekt je s ciklom koncertov uspešno obeležil 100-letnico rojstva Antona Dermote in 80-letnico Zlate Ognjanovič (Kropa, Dunaj, Bled), potem pa je zaradi neodzivnosti domačega “uradnega” okolja in blamažnega “financiranja” s strani MK in OR začasno potihnil. Oživljeni projekt bo uveljavljal mlade pevke in pevce, (slovensko) vokalno glasbo ter pripravljal (mednarodne) pevske tabore za mlade soliste in vokalne skupine.

KRISTININI VEČERI: namenjeni so oživljanju pozabljene podobe kroparske pesnice Kristine Šuler, slovenskih pesnic in “ženske” poezije nasploh. Poleg literarnih srečanj načrtujemo bienalni razpis za nova pesniška, morda tudi prozna dela, na katerem bodo sodelovale domače in tuje avtorice.

K. Šuler - prva stran 001 (1)

Skupaj s Slovenci s Hrvaške smo uspešno kandidirali in pridobili mednarodni ERASMUS – plus projekt. Skupaj s partnerji ga bomo izvedli sredi maja 2018, v njem pa bo lahko dober teden dni sodelovalo 12 mladih sodelavcev.

Veliko smo stavili tudi na novo domovanje gibanja, na t.i. Hišo kulture v Kropi. Žal nam odkup stare hiše ni uspel oz. so v projekt povabljeni “partnerji” vstopili s figo v žepih; lastniki stare hiše so od prodaje odstopili tik pred Božičem. Škoda.

A vse je za nekaj dobro, pravijo… Živeli pa videli….

Slavko Mežek, predsednik

NOVO! RINGARINGARAJA! Sodelujte v globalnem otroškem projektu!

IGRA JE OTROKOVA BREZMEJNA PRAVICA!

RINGARINGARAJA: odkrivanje, zbiranje, oživljanje (starih) otroških rajalnih, gibalnih, družabnih ipd. iger. Projekt temelji v imenitnem priročniku Gibalne in rajalne igre (avtorica prof. Gordana Schmidt s študenti PF; ponatis), udejanja pa se tudi v občasnem potujočem čezmejnem “festivalu” Ringaringaraja.

Pridružite se nam v globalnem otroškem projektu. Priročnik Ringaringaraja (Gibalne in rajalne igre za otroke; 200 iger iz vse Slovenije) želimo kot praznično darilo poslati vsem slovenskim vrtcem, šolam, društvom in tečajem slovenskega jezika po Sloveniji, v zamejstvu in po svetu. Povabili jih bomo k sodelovanju: (slovenski) otroci bodo ob pomoči staršev in mentorjev zbrali in nam poslali otroške igre, ki se jih igrajo v svojih okoljih širom sveta, po naše in po “njihovo”. Iz zbranega gradiva bo nastala nova knjiga

Postanite donator projekta! (En izvod priročnika stane 25 EUR (vključena je tudi povprečna poštnina).

Naročilo pošljite na elektronski naslov pkdslovenia@gmail.com. Hvala.

Otroci vam bodo hvaležni.

 

Logo DPOM

POBUDA ZA REŠITEV “(h)RIBČEVINE” (3)

 

Smo tik pred prešernim dnem kulture; »merodajni« so ga že dolgo nazaj razglasili za »ta veselega« in tako precej neposrečeno »sešteli« Franceta Prešerna in Antona Tomaža Linharta.

Vseeno: prešeren in vesel kulturni praznik 2017 vam želim/o, pa še mnogo “ta veselih” dni v zavetju vsega, kar sooblikuje slovensko kulturo, ono včeraj, to danes in tisto, kar se bo rodilo za jutri!  

A kako je pr’ Ribč v Vrbi danes? “Vladavci” so (vsaj navidez) uspeli: (h)Ribčevini se slejkoprej piše konec. Kdo jo bo “pobasal”, se menda ne ve, čeprav to že dolgo čivkajo vsi vrbljanski vrabci. Celo “bližnji sosed – svet’ Marka” je, kot kaže, obupal in je ne bo zmogel obvarovati “pred ognjem in točo” povampirjenega post-komunističnega novo-komponiranega neo-kapitalizma…

A nadaljujem s spomini na tiste dni na prelomu 2011 / 12. 

 

Torej, čez slab teden smo se že srečali na ustanovnem sestanku ODBORA ZA PROJEKT RIBČEVINA (17. 12. 2011, 15.h do 18.h); dobili smo se pr’ Ribč, kjer sta nas gostoljubno sprejela Janez Arko in Tanja Pangerc. V hiši je dišalo po zakurjeni peči in drobnih pozornostih: bili smo dobrodošli. Njuna pripoved nas je pretresla, papirji na mizi in v fasciklih so bili neizprosni…; kašarski »vladavci« so ju perfidno in brezsramno stisnili v kot brezizhodnosti!  

……

SKLEPI

Odbor za projekt RIBČEVINA sestavljajo gospe in gospodje: Janez Arko in Tanja Pangerc (so-lastnika Ribčevine, Vrba 1), akademska kiparja – restavratorja Vasja Ulrih in Ljubo Zidar, dramski igralec Pavle Ravnohrib, odvetnik dr. Ludvik Druml (pro bono), brezniški župnik Marjan Lampret, direktorica Zavoda za turizem in kulturo Maja Zupan ter Slavko Mežek, predsednik fundacije Poti kulturne dediščine – Slovenija. Prisotni so sklenili, da bo odbor deloval pod okriljem fundacije PKD, vodil pa ga bo SM. Iz opravičljivih razlogov se sestanka ni mogel udeležiti g. Pavle Ravnohrib, vsi ostali pa so bili aktivno prisotni. Zaradi večernih obveznosti sta se malo pred koncem sestanka poslovila še g. Marjan Lampret in ga. Maja Zupan, vendar je odbor sklepčno zaključil delo.

  1. Osnova delovanja odbora je 12.12.2011 podpisani DOGOVOR O JAVNEM SKRBNIŠTVU RIBČEVINE in v njem zapisani osnovni cilji. Dogovor je sestavni del zapisa pričujočih sklepov. Dogovor je pravno korektno zapisan in polnopravno podpisan s strani lastnikov Ribčevine in predsednika fundacije, zato je povsem nesporen in velja od dne podpisa dalje (kljub pomislekom žirovniškega župana).
  2. Odbor preko Zavoda za turizem Žirovnica, ki upravlja s Prešernovo rojstno hišo, sodeluje z lastnikom le-te, to je z Ministrstvom za kulturo RS, in z Občino Žirovnica.
  3. Pregledajo se določila pogodbe iz leta 1939, obenem pa pozove pravne naslednike vseh dosedanjih upraviteljev Prešernove hiše k predložitvi katerekoli legalno sklenjene dopolnitve le-te. Vse morebitne nezapisane in nepodpisane kasneje dodane pravice, služnosti in dogovori so neveljavni. Zbrana dokumentacija predstavlja osnovo za nov sporazum med vsemi vpletenimi.
  4. Lastnika Ribčevine, g. Janez Arko in ga Tanja Pangerc, želita dokončno razrešiti dolgoletne konflikte z upravljavci Prešernove rojstne hiše in z občino Žirovnica. Ker je temeljni problem skrajno moteč dostop do / od cerkve sv. Marka po poti preko hišnega dvorišča, ki onemogoča normalno življenje in gospodarjenje na Ribčevini, odbor predlaga:
  • da župan občine Žirovnica, g. Leopold Pogačar, javnosti in odboru predloži rešitev problema, ki jo je napovedal v javnih medijih po 3. 12. 2011, oziroma
  • da v nasprotnem primeru Občina Žirovnica z vso resnostjo in odgovornostjo preuči in sprejme TUKAJ ZAPISANI KOMPROMISNI PREDLOG lastnikov Ribčevine, da se nadomestna pot med Prešernovim spominskim parkom in cerkvijo sv. Marka takoj in trajno uredi preko vzhodnega roba parkovne zelenice in Arkovega sadovnjaka za stanovanjsko hišo Vrba št. 1, seveda ob ustrezni odškodnini, predhodni sklenitvi ustrezne pogodbe in s finančnim kritjem potrebnih gradbenih in ureditvenih del (pot, ograje, označitev, nadomestilo za čiščenje in vzdrževanje) iz proračunskih virov Občine Žirovnica.

Dvorišče Ribčevine se po vzpostavitvi nove poti zapre (tako kot pri večini domačijv Vrbi) in s tem omogoči ponoven začetek osnovne dejavnosti kmetije. S tem se izloči in onemogoči vse morebitne (dosedanje) povode za nadaljnje nepotrebne konflikte med lastnikoma Ribčevine, upravljavci Prešernove rojstne hiše, Občino Žirovnica in, najpomembnejše,  obiskovalci Vrbe. Odbor predlaga tudi oživitev do nedavnega uporabljane, a danes nerazumljivo zaprte stoletne poljske poti med nekdanjo gostilno Pr’ Flis in cerkvijo sv. Marka. Na ta način bi oblikovali neproblematično krožno pot med Prešernovim spominskim parkom, cerkvijo sv. Marka, središčem Vrbe z vaško lipo in Prešernovo rojstno hišo. Odbor ugotavlja, da je bila svoje dni Prešernova rojstna hiša s cerkvijo sv. Marka povezanatudi z ukinjeno (?) potjo, ki je vodila skozi ograjo / leso za t.i. hišnim (?) vrtom oz. današnjimi (tudi problematičnimi) stranišči muzeja.

5. Avtorja ureditvenega načrta okolice doprsnega Prešernovega kipa v Vrbi, akademska kiparja Vasja Ulrih in Ljubo Zidar (l. 2000), bosta strokovno ocenila nedokončano realizacijo načrta in predložita nujna dopolnila / spremembe k današnji sporni podobi Prešernovega spominskega parka v Vrbi (npr. prevladujoči kandelabri z zastavami, ki marginalizirajo Prešernov kip, neustrezne klopi ob dostopni poti, diletantska osvetlitev kipa, povsem neuporabljana in nekultivirana namenska zelenica, nova povezovalna pot do cerkvice sv. Marka itd.). Zaradi nerazložljivih (gradbenih) posegov v prostor je degradirana tudi celotna veduta Vrbe z Ribčevino in cerkvijo sv. Marka vred (pogled z glavne ceste LJ – Jesenice).

Predlog se pošlje v obravnavo Občini Žirovnica, ZVKD in ZVND v Kranju ter Ministrstvu za kulturo RS.

6. Odbor meni, da je vse pogostejša organizacija trivialnih veselic, nekakšnih sejmov in drugih zabavnih prireditev v neposredni okolici Prešernovega kipa in cerkve sv. Marka povsem nesprejemljiva in nekulturna, saj degradirajo enega najbolj prepoznavnih spominskih parkov in kulturno-zgodovinskih sporočil v Sloveniji. Za take prireditve naj se poiščejo druge primernejše lokacije.

7. Za program revitalizacije kmetije Ribčevina, ki je zaradi dolgoletnih konfliktov razvojno zaostala, lastnika pa sta se finančno izčrpala zaradi večnih glob na lastnem dvorišču (!?), se oblikuje nove programe in skuša najti ustrezne namenske subvencije. Zato bo odbor za pomoč pri oblikovanju dokumentacije takoj poprosil strokovnjake in kmetijsko svetovalno službo.

8. T.i. »nerešljivi« problemi so ob medsebojnem spoštovanju, odgovornosti in dobri volji vpletenih ter nepopustljivi pomoči odbora rešljivi takoj, igraje in za majhen denar, predvsem pa brez  sramotne izselitve zadnjih lastnikov – dedičev Ribčevine z njunega doma in posestva.

9. Odbor je prepričan, da je ponujeno namero moč udejaniti celo do 8. februarja 2012, ko bo Vrba spet polna častilcev Prešerna in »… okolš’ne raja…«. To pot jim bo dobrodošlico na doslej demoniziranem Arkovem dvorišču zaželela tudi Ribčevina ob pomoči odbora in fundacije PKD Slovenija. Zato odbor upravičeno pričakuje konstruktiven odziv in konkretni sestanek z odgovornimi še do konca leta 2011, torej v naslednjih dveh tednih.

10. Sklepe prvega sestanka odbora za projekt Ribčevina se slovenski javnosti in medijem predstavi na tiskovni konferenci, ki bo v ponedeljek, 19.12.2011 ob 12. uri na Ribčevini, Vrba št. 1.

Odbor naproša medije, da se odpovejo poceni in profesionalno podhranjenemu senzacionalizmu, kakršnega si je v četrtek na račun Ribčevine (spet) privoščil Svet na Kanalu A, saj tako medijsko nakladanje v ničemer ne koristi rešitvi problematike in ga bo odbor v celoti ignoriral s tvorci oddaje vred.

Sklepe se uradno, torej po pošti pošlje Občini Žirovnica, Zavodu za turizem Žirovnica in Ministrstvu za kulturo RS. Razpošlje se jih tudi po e-mailih.

Javnost se je odzvala osuplo,  z nekakšnim (ne)naklonjenim presenečenjem. Eni so rekli: »Končno!«, drugi  »A je to možno? Kdo bi si mislil, da tako delajo z njima!?«, tretji spet: »Kaj pa je zdaj to? A za »una dva« se bodo potegnili?« Mediji so zaslutili »nadaljevanko« in »objektivno« modro nakladali, češ, »A niso rekli, da bodo Ribčevino kupili?«; vsekakor so se v odsevih zgodbe o »zlobnem sosedu«, »osramočenem Prešernu« in »ubogem županu« bolje počutili – nenazadnje so jo še kako pomagali sestavljati.

»Uradni« odziv pa je bil pričakovan, na moč podoben karavanškemu fenu, vetru, ki večkrat zatuli po vaseh pod Stolom: z občinskega županstva je besno zapihalo; omalovažujoče »diplomatsko« je bentilo, odpihnilo vse »nivoje« in nehote razkrivalo prikrite ter po svoje prikrojene »resnice iz Vrbe« (beri vladavske barabije).

Igračka je padla na tla in se razsula v ništrc. Fama o »zlobnem Prešernovem sorodniku« je čez noč zadobila predznak slabe občinarske »ribič-evske« potegavščine s krepko pretirano »mero med očmi« ter z otročje očitno javno-zasebno »vizijo«, ki ji lahko rečemo tudi nateg brez primere: »Rib’č  v’n!  Mi not’! Da bo že enkrat mir in Prešernovina dokončno v lasti kulturnega slovenskega »naroda«!«

Ja, če mačku stopiš na rep, se marsikaj zasliši. Arhiv »odzivov« v medijih, v elektronski pošti, v uradnih dopisih, javnih bavardiranjih na naš račun itd. je tako poln in pester, da bi ga lahko objavljal celo leto, a ni, da bi prav vse uradne otrobe ponujali kot belo moko, kaj šele kot užiten kruh.  V knjigi bo zanje zadosti prostora. »Sogovorniki so svoj »crescendo« iz prvotne zbeganosti krepili v pokončno užaljenost, puhlo avtoritarnost, »nasmeh« je bil vse bolj grenak, ponujena roka najprej mlahava, potlej pa skrita za hrbet…, na koncu so udarili z načrtnim »odporom«, diskreditacijo odbora (še posebej SM-a) in z novimi »transparentnimi« pritiski. A ni nič pomagalo: javnost je postala firbčna, »ne bodi je treba!«…

Odbor se je z lastnikoma vred odločil, da dejavno preskoči prva polena:  Ribčevina se bo za bližnji kulturni praznik februarja 2012 predstavila z dogodkom Dobrodošli pr’ Ribč.

Pa se je res? O tem in še o čem pa prihodnjič, malo pred kulturnim praznikom 2018.

POBUDA ZA REŠITEV »(h)RIBČEVINE« (2)

POBUDA ZA REŠITEV »(h)RIBČEVINE«  (2)

Poln mešanih občutkov in pritajene, še nezavedne jeze sem se iz Vrbe odpeljal domov, v Žirovnico, k mami, na čaj in obvezen klepet o pestrem dopoldnevu. Mama Mila je vedno premogla kakšno novo »kašarsko« novico, pa veliko je vedela o starih družinah in rodbinah, nenazadnje je bila vse življenje dejavna kulturnica, ljubiteljska igralka, pevka, recitatorka, pesnica,vodila je krajevni RK in še kaj, celo prešerni bratovščini se je pridružila

 

Komaj sem izvozil »ta dolg’ ovin’k« pred Žirovnico, že sem začuden zavrl in se ustavil: zastoj –  z vaške poti »za štreko« sta se na glavno cesto mukoma spuščala dva avtobusa, (pre)polna ljudi! »Tega pa ne vidiš vsak dan! Le kdo jih je navižal »dol na Zajca?« Prešinilo me je: »So to tisti iz Ljubljane? Ki naj bi se pripeljali z vlakom? »Zadnji vlak za kulturo«? Seveda, z železniške postaje rinejo!« Kazalo je, da se bo drugi avtobus zvrnil v graben. Premagal me je firbec, obrnil sem in se odpeljal nazaj v Vrbo.

Na parkirišču sem pobrskal po spletu in takoj našel novico o tem »…opozorilu na mačehovski odnos do kulture…« (Gal Gjurin). »Kot nalašč«, sem pomislil, »se jim bom pridružil, jih povabil k naši pobudi, … bolje že ne more biti…, le kdo je zraven?«, se mi je smejalo.

Vsuli so se iz treh busov, zgodila se je prava mala kulturniška invazija na Vrbo, pripeljali so se tudi z avtomobili. Znašel sem se med znanimi obrazi iz kulturnih logov in estrade (npr. Veno Taufer, Marko Kravos, Niko Grafenauer, Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Andrej Šifrer, Avseniki itd.).

Čeprav je vse izgledalo neznansko posvečeno in pravičniško, mi je bilo takoj jasno, da je shod slabo organiziran, nepripravljen, nihče ni vedel, ne kam ne kod ne kdaj ne kdo bo kaj povedal; vsi so se želeli stlačiti v Prešernovo hišo, saj je lilo kot iz škafa. Seveda ni šlo, zato so se razsuli do vaške lipe, vedrili pod nadstreški, nekateri so se zatekli v zavetje sv. Marka, drugi spet na Ribčevo dvorišče, pred vhod, hlev in pod skedenj.

»O, živjo, a si ti tudi zraven? A ti kaj veš, kje bo zdaj TO?«, me je vprašal eden od zgoraj naštetih. »Nimam pojma, mi smo s svojim srečanjem že opravili. Kaj pa TO sploh bo?« Čudno me je pogledal, češ, ti si pa res za luno, pravcati periferi – a nič ne veš (!?), in odhitel kar nekam.

Sicer imenitna namera se je organizatorju v Vrbi žal kaj hitro in povsem sfižila, pravzaprav jo je zalilo; naveličal sem se tega kulturniškega beganja in se odpravil proti avtu.

Takrat sem pred Ribčevo (Arkovo) hišo zagledal hudo drenjavo: policaje, marico in svež »postopek« proti nesrečnemu Janezu, ki je skušal dokazati, da so mu dvorišče spet brez vprašanja  (verjetno celo nevede in brez slabih želja) »okupirali« osveščeni kulturniki z vseh vetrov. »Organ« je vestno in pomembno polnil beležnico ali formular za novo globo… Pa saj ni važno – Mit je obveljal: »tisti« Janez, »hudobni Prešernov sosed iz Vrbe«, je bil pravočasno »pridržan«, saj je bil menda spet »nevaren«. Pametnjakoviči, kibici in »sedma sila« so spet odobravajoče nakladali v stilu »take je treba zapret’, pospravt’ …, le kaj se gre, niti za praznik ne da miru in to v naši Vrbi, …saj bo še komu kaj storil…, le kaj bi porekel Prešeren nad tako žlahto…«.

Bil sem osupel, besen, nemočen. »Pod’n! A takole izgleda tisti županov nivo? A tako se dela z zadnjim gospodarjem na (h)Ribčevini? In to na »ta veseli dan kulture«? Na Prešernov, na Ribčov  rojstni dan? Naredil sem dve fotki, postal ob osramočenem pesnikovem kipu in se odločil: Janezu, Ribču, Ribčevini, bomo skušali pomagati, če bo le dovolil. Kakorkoli!

Premočeni potniki »zadnjega vlaka za kulturo« so takrat že polnili avtobuse in jeli zapuščati »praznično« Vrbo.

»A greš z nami, tle ni n’č!? Pa še unle je spet znoru!« »Kam greste pa sedaj?« »Prav’jo, da na Bled…«. Hm …

Naslednji dan sem prebral, da so primernejšo, predvsem pa suho »postajo zadnjega vlaka« našli v galeriji Deva Puri na propadajoči blejski Pristavi. Tam so ob Picassovih umetninah naricali  »Kultura je nad politiko!«, prisegali, da »… vremena Kranjcem bodo se zjasnila…«in bentili čez kratkovidni, nepravičniški, birokratski »kulturni« sistem, nekako v stilu »… le čevlje sodi naj kopitar…«  in za kulturo dá več denarja (minister, seveda)… Visoke besede je na ta dan predvolilnega molka še isti trenutek odpihnilo v nič.

Pa prešerna bratovščina?

Naslednji dan sem govoril z Janezom Arkom in Tanjo Pangerc ter ju obiskal na njunem domu. Njuna pretresljiva pripoved bi napolnila roman – s strani brezobzirnih »vladavcev« sta bila slejkoprej določena na »izbris«. Bila sta žrtev pohlepnikov, ki so se z županom, njegovimi priskledniki in advokati vred na vse načine trudili dokončno in za vedno prilastiti njuno Ribčevino.

Čez teden dni smo nato skupaj predstavili Dogovor o javnem skrbništvu Ribčevine.

  1. decembra 2011 smo ustanovili Odbor za projekt Ribčevina.

V njem so bili: lastnika Ribčevine; kiparja Vasja Ulrih in Ljubo Zidar, igralec Pavle Ravnohrib, odvetnik Ludvik Druml (pro bono), brezniški župnik, predstavnik ZTK Žirovnica, SM.

Potlej se je pa utrgal plaz…; o tem in še čem pa v prihodnjem prispevku.

 

(Mama mi je tisto popoldne ob čaju rekla: »Merkej se, v ogenj drezaš…, jih ne poznaš, vsega so zmožni.«)

 

Priloga: DOGOVOR O JAVNEM SKRBNIŠTVU RIBČEVINE (del)

  1. Stranke z Dogovorom ugotavljajo skupni interes pri ohranjanju, razvoju, uveljavljanju in promociji RIBČEVINE.
  2. RIBČEVINA je posestvo (stavbišča, zemljišča) v nesporni celoviti lasti obeh LASTNIKOV. Zgodovinsko in za večne čase je RIBČEVINA tudi nenadomestljiv, neodtujljiv in nesporen del izročila o rodbini Prešeren s posebnim poudarkom na pesniku dr. Francetu Prešernu. Gospod Janez Arko je eden od potomcev Prešernovega rodu; kot nesporni dedič biva in gospodari na RIBČEVINI skupaj s partnerico gospo Tanjo Pangerc.
  3. Osnovni dokument, ki opredeljuje status in pravice domačije in z njo povezanih zemljišč današnje RIBČEVINE oz. njenih lastnikov, je pogodba, sklenjena 1939 ob odprtju Prešernove rojstne hiše – muzeja v Vrbi. Kopija te pogodbe ter vsa morebitna legalno sklenjena dopolnila le-te so sestavni del tega Dogovora.
  4. Določila pogodbe, ki so obvezujoča za vse pravne naslednike vseh podpisnikov le-te, so v mnogočem že več desetletij kršena na škodo lastnikov RIBČEVINE. Zaradi javnega interesa in množičnega obiska Vrbe, povezanega z nacionalnim kultom čaščenja pesnika dr. Franceta Prešerna ter z njim povezanih simbolov (Vrba, lipa, rojstna hiša, cerkev sv. Marka), so lastniki / prebivalci RIBČEVINE izpostavljeni različnim oblikam stalnega motenja posesti, onemogočanja gospodarjenja na še vedno obstoječi kmetiji ter kratenja osebnega miru, osnovnih človekovih pravic in dostojanstva. Namesto vključevanja v (pogosto nedorečene) pojavnosti celostnega uveljavljanja Prešernove rodbine in RIBČEVINE sta lastnika izpostavljena načrtnemu izključevanju, šikaniranju, javnemu medijskemu porogu in demoniziranju ter nenehnim oblikam neposrednega pritiska in represije, ki se jim ne znata in ne zmoreta več zoperstaviti. Zato razmišljata o prodaji celotne RIBČEVINE in izselitvi s svojega doma in iz Vrbe. To seveda ne more biti rešitev t.i. »problema«, ampak je lahko le neznanska sramota za slovensko kulturo in družbo, ki celo v svoji himni prisega na Prešernova nesmrtna sporočila.
  5. Fundacija v soglasju z lastnikoma zato prevzema JAVNO SKRBNIŠTVO nad RIBČEVINO. S tem si ne prilašča nikakršnih lastninskih pravic nad RIBČEVINO, ampak predvsem zagotavlja
  • nadzor nad morebitnimi nadaljnjimi neetičnimi in protipravnimi ravnanji ter izsiljevanji zoper lastnika; v ta namen zagotavlja institut brezplačne pravne pomoči oz. varstva lastnikov ter ukrepanja zoper kršilce njunih legalnih in osebnih pravic
  • strokovni pregled ter ocena veljavnosti vseh dosedaj oblikovanih in legalno podpisanih pravnih aktov, povezanih z Ribčevino, s posebnim poudarkom na razčiščenju zemljiško-knjižnih, služnostnih in drugih nejasnosti ter nedoslednosti, ki so se v minulih desetletjih nagrmadile v navidezno nerešljiv gordijski vozel nemogočih odnosov med vsemi vpletenimi, predvsem pa med lastnikoma, občino Žirovnica in državnimi institucijami
  • celovito podporo pri ponovnem zagonu, celostnem razvoju, uveljavljanju in promociji RIBČEVINE.
  • V ta namen lastnika in fundacija oblikujeta skupni program, ki ga vodi strokovni projektni / programski odbor. V odboru obvezno sodelujeta lastnika, sicer odbor nima mandata ne za programsko dogovarjanje, ne za programsko odločanje in realizacijo zamišljenih aktivnosti. Poleg lastnikov so v odboru predvideni še trije člani fundacije, brezniški župnik, predstavnik ZTK Žirovnica in pravni strokovnjak.
  • Vsakoletni program je opredeljen v posebnem programskem dokumentu. Le-ta opredeljuje tudi medsebojne odnose, ki nastanejo med lastnikoma, fundacijo in drugimi vpletenimi ob realizaciji programskih pojavnosti in dejavnosti.

…11. Zaradi javnega interesa se o Dogovoru medijsko obvesti slovensko javnost, občino Žirovnica in ZTK Žirovnica….

Stranke: Janez Arko, Tanja Pangerc, PKD Slovenija (»Prešerna bratovšna«, zanju SM)

V Vrbi, na RIBČEVINI, 11. december 2011