KOZOLEC NA UNESCO – NADALJEVANJE POBUDE

OBISK PRI MINISTRICI ZA KMETIJSTVO DR. ALEKSANDRI PIVEC

Predsednik gibanja Kultura-Natura Slovenija Slavko Mežek je 23. marca ministrici za kmetijstvo dr. Aleksandri Pivec predstavil pobudo za uvrstitev kozolca na UNESCO seznam svetovne kulturne dediščine. V krajšem, pobudi naklonjenem razgovoru, je ministrica izrazila podporo nadaljevanju prizadevanj, začetih že v času ministrovanja Dejana Židana. Pomladi 2017 je sta bila na Bledu namreč organizirana strokovni posvet Ohranimo slovenski kozolec ter spremljajoča razstava Slovenski kozolec. Takratna izhodišča in priporočila (objavljene tudi na tej www) ter bogate izkušnje dolgoletnega projekta Slovenski kozolec (1993-2019) bodo osnovno izhodišče za nadaljnja prizadevanja, v katero velja povabiti še pristojno Ministrstvo za kulturo. ZVKD Slovenije, pa tudi čezmejne regije, katerih kulturno krajino bogatijo kozolci.

 

KAŠČE PODIRAJO, MAR NE?

Za nami je podelitev priznanj Naša Slovenija 2018. Kot smo že napisali, je gibanje Kultura-Natura Slovenija na devet dosedanjih razpisov prejela krepko čez 300 nominacij, skupno pa doslej v štirih kategorijah izbrala 112 prejemnikov. Vsi prejemniki, pa tudi nenagrajeni nominiranci,  so nam s svojim delom in udejanjenimi projekti za zgled in v ustvarjalni navdih.

Med njimi je bil leta 2011 tudi gospod JOŽE KAKER IZ LUČ V ZG. SAVINSJKI DOLINI,  ki je zgledno rešil propada nekaj tipičnih kašč in drugih objektov stavbne dediščine.

Zaradi sosedske žlehtnobe se je znašel v krempljih gradbene inšpekcije, ki zahteva, da ohranjene KAŠČE PODRE ali pa jih bo na njegove stroške PORUŠILA GRADBENA INŠPEKCIJA SAMA !?!

Objavljamo ugovor, ki ga je na gradbeno inšpekcijo Celje / Velenje poslalo gibanje Kultura-Natura Slovenija. Objavili bomo tudi mnenje etnologa dr.  Vita Hazlerja, ki je gospodu Jožetu Kakerju pri projektu vseskozi strokovno svetoval. Rušitvi objektov nasprotuje Občina Luče ter ZVKD OE Celje.

Gradbena inšpektorica je napovedala, da bo objekte “zaplombirala” in jih ovesila z uradnimi tablami – obvestili o rušenju. Na ta dan bomo na prizorišče povabili pripadnike našega gibanja, osveščeno in trezno javnost, prav tako razburjeno stroko in medije ter javno obelodanili to zaplankano birokratsko blaznost.

……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

ZADEVA: PODPORA G. JOŽETU KAKERJU

Spoštovani,

pred dnevi nas je poklical g. Jože Kaker, prejemnik priznanja Naša Slovenija 2011, in nam opisal težave, seštete v

Odkrito smemo zapisati, da nas je vsebina odločbe izjemno presenetila, še posebej zato, ker zapoveduje odstranitev – rušenje objektov, ki jih je g. Kaker zgledno rešil pred zanesljivim propadom. Namesto razglabljanj o tem, zakaj in kako je do take odločbe lahko prišlo, vam pošiljamo del obrazložitve ob podelitvi priznanja iz leta 2011:

»… OBNAVLJANJE ZAPUŠČENIH LESENIH KAŠČ IN KOČ, g. JOŽE KAKER, LUČE: za dolgoletna prizadevanja pri ohranjanju ljudske stavbne dediščine gornje Savinjske doline s ciljem oblikovanja živega muzeja na prostem – skansena na domači obnovljeni kmetiji

… Gospod Jože se že od leta 1983 ljubiteljsko ukvarja z obnavljanjem zapuščenih lesenih koč in kašč, katerih lastniki niso imeli interesa ali možnosti za obnovo, še več, želeli so jih odstraniti in bi slejkoprej končale v drveh. Tako je propada rešil tri kašče, tri preužitkarske koče in kapelico Fatimske Matere božje iz leta 1750, obnavlja pa tudi staro kmečko hišo, ki jo je skupaj s kmetijo podedoval od strica. Vso to stavbno ljudsko dediščino želi zaokrožiti v svojevrsten muzej na prostem v zaselku Podveža pri Lučah. Obnovil je tudi Žagerski mlin v Podvolovjeku, ki je edini še delujoči mlin v zgornji Savinjski dolini. Na planini Jezerce, 1760m visoko, je postavil pastirski stan, ki so ga s pomočjo helikopterja prestavili s planine Podvežak, v bližini Solčave pa je obnovil staro drvarsko hišo.

Pri svojem delu se povezuje s stroko, še posebej je vesel pomoči prof. Vita Hazlerja. Pri njegovem občudovanja vrednem prizadevanju mu zavzeto pomaga hčerka Ana, ki študira etnologijo… Upamo, da bo zasluženo priznanje Naša Slovenija gospodu Jožetu Kakerju v vzpodbudo in pomoč pri uresničevanju njegove plemenite vizije…«.

Spoštovani, prepričani smo, da opisanega ozadja oz. razlogov, zakaj so menda »sporni objekti« že več kot desetletje na novi lokaciji, ne (pre)poznate v zadostni meri. Prav tako se v odločbi ne ukvarjate z izjemnim pomenom, ki ga ima zaradi  predanega in požrtvovalnega  dela g. Kakerja ohranjena tipična stavbna ljudska dediščina za občino Luče, Savinjsko dolino in širši, celo čezmejni slovenski kulturni prostor. V ohranjenih objektih je na tudi na stotine izvirnih lokalnih predmetov premične dediščine, razna orodja, uporabni predmeti, pohištvo; obnova skriva tudi mnoge stare obrti, opravila, »podeželske« poklice torej, ki počasi izginjajo. Hvalevredno delo g. Jožeta Kakerja je naletelo na priznanje tudi v Slovenskem etnološkem društvu, ki mu je podelilo prestižno Murkovo priznanje, nenazadnje pa tudi Občina Luče z občinskim priznanjem. Menda »sporni« objekti so na mnogih (občinskih) spletnih straneh, o njih so pisali ali poročali osrednji in lokalni mediji, zajeti in predstavljeni so celo v strokovni literaturi.  Svojevrstni muzej na prostem seveda obiskujejo ljudje iz cele Slovenije in iz tujine – tako objekti v sklopu t.i. kulturnega turizma hvalabogu živijo naprej in s pozitivnim sporočilom spodbujajo podobne ohranitvene / obnovitvene projekte po celi Sloveniji. Rušenje zadevnih objektov bi bil preprosto – greh in velika napaka.

Zavedamo se, da je ob tako velikem in dolgoletnem delu, kot ga je opravil g. Jože Kaker, možno narediti tudi kakšno nenamerno napako ali pozabiti na kakšnega od postopkov, ki se iz leta v leto tudi menjajo ali spreminjajo. Prepričani pa smo, da je vsak problem možno tudi razrešiti in nehotene napake odpraviti, še posebej če je nadaljnji obstoj muzeja na prostem, torej rešenih in prezentiranih Kakerjevih kašč, kmečkih hiš in kapelice »naVrhu« v evidentnem osebnem, občinskem, pa tudi širšem interesu.

Zato se zavzemamo za to, da postopek začasno ustavite oz. zamrznete, ter tako g. Jožetu Kakerju omogočite čas za odpravo morebitnih nedoslednosti, predvsem pa na ta način izkažete tudi zasluženo spoštovanje opravljenemu delu. Delo in poslanstvo g. Jožeta Kakerja, pa tudi njegove hčere, ki je med tem postala tudi diplomirana etnologinja, ne zaslužita, da se poruši zaradi sosedske žlehtnobe in togih predpisov.

Prepričani smo, da boste podobna mnenja prejeli tudi od Slovenskega etnološkega društva in uglednih posameznikov.

Spoštovani, dovolite nam, da za konec zapišemo: objektov naše skupne ljudske stavbne dediščine se ne ruši, saj so zaščiteni, tudi z zakonom…

(P.S.: priznanja Naša Slovenija bomo že devetič zapored podelili 6.4.2019 v Križu pri Trstu, to pot za leto 2018 (več o tem na www.kultura-natura.si). Upamo,da ne bomo zbrani slovenski javnosti poročali o tem, da je bilo nagrajeno Kakerjevo delo – porušeno in degradirano…). ”   

 

 

PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2018 SO PODELJENA

 

V soboto, 6. aprila 2019, smo v Križu pri Trstu podelili priznanja Naša Slovenija 2018. Gostitelja dogodka sta bila SKD Vesna s predsednico go. Ivano Sollini in KD Ribiški muzej tržaškega primorja s predsednikom Frankom Košuto na čelu. V programu, ki ga je povezovala domačinka Petra Prašelj, so sodelovali prisrčni šolarji domače slovenske OŠ Alberta Sirka ter MoPZ Vesna pod vodstvom Rada Miliča, domači kraj pa je doživeto predstavil Franko Košuta.

 

>>> https://www.rainews.it/tgr/fjk/video/2019/04/tdd-V-Krizu-podelili-nagrade-Nasa-Slovenija-gibanja-Kultura-Natura-Slovenija-7d0dc762-90f6-4792-accf-f55c3d2c9df9.html

>>> https://www.primorski.eu/trzaska/v-krizu-podelili-priznanja-nasa-slovenija-ND234971

Bilo je svečano, iskreno, sporočilno.

Dvorano Alberta Sirka so do zadnjega kotička napolnili tako domačini kot tudi obiskovalci iz raznih delov Slovenije ter iz zamejstva. Med posebej opaznimi gosti so bili: Peter Jožef Česnik, minister RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Tatjana Rojc, slovenska senatorka v Rimu, predsednica ZSKD Živka Persi, Maja Tenze, predsednica rajinskega sveta za zahodni Kras župani Bleda, Mirna – Kostanjevice in Kobarida, znani pisatelji in kulturniki, med njimi Prešernov nagrajenec – pesnik Miroslav Košuta in pesnik / prevajalec Aleš Berger, dolgoletni tajnik SPZ Celovec dr. Janko Malle, vodja Narodopisnega inštituta Urban Jarnik iz Celovca mag. Martina Piko Rustja, in mnogi drugi.

Zbrane so pozdravili gostitelj Franko Košuta, predsednik gibanja Kultura-Natura Slovenija Slavko Mežek in minister Peter.J. Česnik. Ta je v nagovoru poudaril izjemen pomen ohranjanja naše skupne dediščine, še posebej pa nujnost prenašanja vrednot slovenskih prepoznavnosti na otroke in mladino. Predsednica odbora za izbor prejemnikov priznanj dr. Herta Maurer-Lausegger je poudarila pomen in vsestranski potencial skupnega slovenskega kulturnega, jezikovnega, etničnega, tudi gospodarskega prostora in našo skupno odgovornost pri njegovem vsestranskem prepoznavanju, uveljavljanju in povezovanju.

Likovna dela – pozornost trajne vrednosti – je to pot podaril akademski slikar Andrej Jemec.

 Priznanja Naša Slovenija 2018 so prejeli:

  1. Ohranjanje dediščine:

Nacetova hiša, Škofja Loka

Center za upravljanje z dediščino živega srebra, Idrija

  1. Raziskovanje in uveljavljanje dediščine:

Muzej jaslic Brezje

Pomnik miru Cerje, Miren Kostanjevica

Zavod za ohranitev kulturne dediščine Nesseltal Koprivnik, Kočevsko

  1. Zasluge posameznikov in organizacij:

Vladimir Silič, Bled

Dragica Sosič, skrbnica Kosovelove domačije v Tomaju,

Zdravko Likar, Kobarid

Franc Kattnig, Celovec – Rožek

  1. Izobraževanje, usposabljanje in ozaveščanje:

Čezmejna delovna skupnost Geopark Karavanke / Karawanken

K&K center Slovenske prosvetne zveze Celovec, Šentjanž v Rožu

Vse obrazložitve so objavljene na www.kultura-natura.si.

ČESTITAMO!

 

Vse obrazložitve so objavljene na www.kultura-natura.si.

Podelitvi je sledilo prijetno druženje ob pokušini domačih dobrot in dobre kapljice ter ogled Ribiškega muzeja.

Razšli smo se pozno popoldne, polni lepih vtisov in novih spoznanj, obogateni z novimi poznanstvi in dogovori za prihodnje sodelovanje ter nove skupne projekte. Gibanje Kultura-Natura Slovenija je potrdilo svojo radoživost in nadaljnjo rast.

Prihodnje leto bomo priznanja Naša Slovenija podeljevali že desetič zapored, najverjetneje pomladi na Bledu.

PREJEMNIKI PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2018 – OBRAZLOŽITVE

 

  1. Ohranjanje dediščine

 NACETOVA HIŠA

Natalija Polenec

Puštal – Škofja Loka

Na robu vasi Puštal, na pragu Škofje Loke, na desnem bregu Poljanske Sore stoji Nacetova hiša. Leta 2000 je bilo točno 200 let, odkar je Nacetova hiša v lasti družine Polenec. Leta 2001 je bila proglašena za kulturni spomenik državnega pomena. Istega leta jo je tedanji lastnik Tone Polenec po desetletju skrbne obnove odprl tudi za javnost, od leta 2004 pa za hišo skrbi njegova hči Natalija Polenec.

Hiša datira v 16., leseni del v sredino 18., zadnja prezidava pa v začetek 20. stoletja. Po prvi svetovni vojni zaradi prenehanja gostilniške dejavnosti in revščine ni bila več spreminjana ter je tako »čudežno« preživela v prvotni podobi vse do danes. Predstavlja izjemno ohranjeno tipično lokalno arhitekturo z originalnim inventarjem ter pripadajočim zemljiščem, na katerem stojijo še kozolec – toplar, senik in kašča ter tvorijo skupno domačijo. Ta je danes svojevrsten muzej, ki nas popelje v preteklost, zraven pa je hiša še vedno živa in funkcionalna. V njej se boste pozimi v »hiš« pogreli ob zapečku, v peči se peče kruh ali kuha kaj v starih loncih, dim v črni kuhinji skrbi za impregnacijo lesa in sušenje klobas, celo delo v vrtu ali sadovnjaku nam vedno znova pričara, kako se tudi danes da živeti vsaj malo tudi v preteklosti.

 

CENTER ZA UPRAVLJANJE

Z DEDIŠČINO ŽIVEGA SREBRA Idrija

 

Marsikje širom Slovenije in Evrope srečujemo številne zapuščene in propadajoče objekte industrijske dediščine. Opustela in degradirana proizvodna območja so kvečjemu na moč zaželena tema pridobitnih nepremičninskih špekulacij. Za ohranjanje, oživitev in predstavljanje nekoč ključnih krajevnih ali regionalnih gospodarskih dejavnosti največkrat ni ne denarja, ne volje in ne vizije, zato žalostno propadejo v popolni pozabi in nepredstavljivosti.

Tudi topilnici živosrebrne rude v Idriji je bila še pred štirimi leti vsaj navidez namenjena podobna usoda, a se je k sreči obrnilo drugače, na bolje. Idrija je bila s svojim rudnikom ter dediščino pridobivanja živega srebra skupaj s španskim Almadenom vred leta 2012 uvrščena na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine. Tako je puščena tradicija je čez noč postala temelj sedanje prepoznavnosti in razvojnih priložnosti kraja in regije.

V rešeni Topilnici Hg obiskovalci spoznavajo zgodbo o žgalničarjih, o pripravi, sejanju in transportu rude ter o postopkih, ki so skozi stoletja iz mrtvega kamna izvabljali tekoče živo srebro.

Seveda bi bila idrijska pripoved o edini tekoči kovini na svetu nepopolna brez že dlje časa predstavljenega Antonijevega rova, pa Frančiškovega jašek, Rudniške geološke zbirke, popularnega kamšta, Kompresorske postaje ter Belčne, Putrihove in Idrijske klavže. Vse našteto ohranja, povezuje, sešteva, uveljavlja, nadgrajuje ter interaktivno predstavlja prav nagrajeni Center za upravljanje dediščine živega srebra Idrija.

Gre za zgled, ki bi ga veljalo posnemati v marsikaterem usahlem slovenskem industrijskem mestu, dokler je še čas…

 

  1. Raziskovanje in uveljavljanje dediščine

MUZEJ JASLIC BREZJE

Izročilo ustvarjanja in postavljanja jaslic je na Slovenskem pomembno tako z duhovnega kot umetniškega vidika ter je povezano z najbolj iskrenim in osebnim občutenjem splošno pripoznane in prepoznavne slovenske kulturne dediščine. Poleg najbolj znanih – božičnih –  poznamo še pasijonske, binkoštne in vstajenske jaslice. V jaslicah se izraža mnogo sozvočnih dejavnikov, ki seveda najprej pričajo o sporočilu velikega praznika, pa o avtorju, ki je jaslice izdelal, o njegovem umetniškem potencialu, pa o materialih, ki jih je uporabljal, ker je tako želel ali pa so bili pač pri roki, tudi o času in kraju, v katerih jih je ustvarjal ter s tem potrjeval svojo umetniško željo, kreativnost in rokodelsko spretnost, prijazno namenjeno verujočim in prijaznim ljudem v svojem ali širšem okolju.

Od leta 1644, ko so ljubljanski jezuiti po vzoru Frančiška Asiškega postavili prve dokumentirane jaslice pri nas, sta posvečeni praznični običaj in z njim povezano likovno izrazje prerasla v izjemno bogato tradicijo. Zato ni čudno, da so na romarskih Brezjah pred časom odprli prenovljen Muzej jaslic, ki predstavlja okoli 450 različnih eksponatov – jaslic z vsega sveta, še posebej poglobljeno in raznovrstno pa tiste iz raznih koncev skupnega slovenskega kulturnega prostora. Muzej posveča posebno pozornost slovenskim kotnim jaslicam v tako imenovanem »bohkovem kotu«, pod razpelom in svetimi podobami, saj vedno znova prebujajo iskreno občutenje božičnih praznikov med našimi ljudmi, od otrok do dedkov in babic, med verujočimi ter tistimi, ki so jim samo prijazen in všečen nagovor naše tisočletne identitete in kulture. Skozi tuje dežele nas vodi simbolična svetloba zvezde, ki je tri Modre pripeljala do hlevčka s sveto družino v Betlehem.

Muzej jaslic na Brezjah sešteva večstoletno slovensko ustvarjalno tradicijo, ki nikakor ne ugasne niti v naših razmetanih, morda prehitro posodobljenih časih. S svojim načrtnim poslanstvom vzgaja iskren odnos do večnega sporočila ter odkriva in spodbuja vedno nove ustvarjalce jaslic k sodobnim upodobitvam, občudovalce pa k novim rarumevanjem in doživljanjem večne pripovedi.

 

POMNIK MIRU CERJE

Miren-Kostanjevica

V času po osamosvojitvi imamo Slovenci s svojimi najrazličnejšimi spomeniki pravzaprav več težav in slabe volje kot veselja ter narodnega ponosa. Pravzaprav nas mnogi celo delijo, skoraj vsak nam je na svoj žalosten način v napoto in pri tem ni važno, ali gre za artefakte zgodovinskih mitov, za zgodovinske pomnike, za simbolične opomnike naše neizpodbitne prisotnosti v našem delu Evrope, za bolj ali manj prepričljiva ali že davno pozabljena obeležja slovenskih epopej ter boja za narodovo preživetje in obstoj, za doprsne upodobitve naših slavnih mož in žena, pesnikov, pisateljev, ustvarjalcev, znanstvenikov itd., tudi narodnih buditeljev in politikov obeh spolov. Z ničemer nismo zadovoljni, prav vse dojemamo kot izključujoče črno-belo in vaše-naše, ali pa ne vemo, kaj bi s knežjim kamnom, Rathisovim oltarjem, cesarji in cesarico, kralji in plavo krvjo, z našimi in tistimi, ki to niso zmogli biti ali pa še to ni čisto res, povsod smo in nikjer nas ni, vse skupaj spominja na željo po samoizbrisu, samozanikanju in besnemu radiranju našega rodu in njegovega edinega, nezamenljivega, v čas vsekanega raznoterega jaza.

Zato je simbolični pomnik miru na robu kraške planote Cerje pravzaprav najprej veliko presenečenje, naključnemu popotniku pa vedno znova v opomin, v prebujeni zgodovinski spomin in razmislek, osuplo osveščenje in ponos. Postavljen je bil na pobudo društva TIGR, ki pravi, citiramo:

»Tako lokacijsko kot po arhitekturi je spomenik na Cerju prvič v celovit kontekst postavil obdobja I. svetovne vojne, obdobje TIGR-a, II. svetovne vojne in nastanka države Slovenije. Spomenik na Cerju je  ključna dogajanja zgodovine slovenskega naroda združil in jih predstavlja kot spomin in opomin, hkrati pa kot pomnik za razumevanje konteksta razvoja slovenske države.

Pomnik braniteljem slovenske zemlje stoji na razglednem vrhu Cerje (343 m nadmorske višine), na zahodnem robu kraške planote, od koder se odpira širok pogled na severni del Jadranskega morja, zeleni Kras, Furlanijo, Dolomite, Julijske Alpe s Triglavom, na Vipavsko dolino, Brda in Padsko nižino. Arhitekturna zasnova utrdbe ali obrambnega stolpa sloni na štirih stebrih, ki simbolizirajo združeno Slovenijo. Tloris obrambnega stolpa predstavlja orientacijo štirih strani neba, v obliki križišča ponazarja Slovenijo kot stičišče Evrope, štirih kultur in štirih skupin narodov: Romanov, Germanov, Madžarov in Slovanov.

Vsako od petih nadstropij se dotika enega časovnega obdobja v zgodovini Slovencev. Medsebojno jih povezuje osrednja os stopnišča, ki obiskovalca pelje od prazgodovinske poselitve do prihodnosti. V kamen ujet časovni trak rasti prikazuje sedem postaj; sedem usodnih odločitev našega naroda, ki so bistveno vplivale na uresničitev oblikovanja lastne države.«

 V pritličju nas vabi k razmisleku o nesmiselnosti vojne mojstrovina slikarja Rudija Španzlja – triptih »Ples življenja in smrti«, ki se ga je oprijelo tudi ime Slovenska Guernica.

Kamniti velikan na Cerju z mesta nerazložljivih vojnih grozot po zaraščenih stotih letih na vse strani neba pošilja sporočila današnjega in jutrišnjega miru in sožitja.

 

Dvojezični ZAVOD ZA OHRANITEV KULTURNE DEDIŠČINE

NESSELTAL / KOPRIVNIK , Kočevsko

Zgodba o Kočevski in Kočevarjih je bila dolgo zavita v nerazkrita in premalo znana dejstva iz časov dežele Kranjske, še posebej pa v megle polpretekle zgodovine, tudi med grehe 2. svetovne vojne. Pa ni kaj skrivati. Nemško govoreče Kočevarje so z Bavarske v gozdnati, skoraj neprehodni Kočevski Rog načrtno naselili okoli leta 1330, v času kolonizacije, pred nekako 700 leti torej, podobno kot mnoge prednike današnjih prebivalcev na Škofjeloškem, pa v Selški in Poljanski dolini, Baški grapi, na Tolminskem in še kje. V stoletjih trdega dela in neizprosnega boja za preživetje so oblikovali svoj kos naše skupne dežele, svoj etnični otok okoli središčnega Kočevja, ohranjali svoj jezik, postopno zoreče lokalne dialekte, svojo kulturno izročilo ter identiteto, ki se je počasi stapljala, pa tudi bogatila navade in običaje sosedov drugih rodov. Bili so marljivi kmetje in krošnjarji, tudi gozdarji, kakopak, vse do konca prve svetovne vojne, ko se to avtohtono prebivalstvo Kočevske prepolovi, saj se jih zaradi revščine veliko razseli po svetu. Dogovor med Hitlerjem in Mussolinijem, ki Kočevsko praktično izpraznita in Kočevarje hočeš-nočeš preselita v izpraznjene izseljene domačije po Posavju, jih pahne v popolni eksodus in nemilost po končani 2. svetovni vojni. Na Kočevskem ostane le nekaj sto Kočevarjev, vasi dokončno porušijo in zmeljejo v prah, Kočevski Rog zavzamejo druge temne zgodbe naše zgodovine. O tem se ni govorilo, tudi o Kočevarjih se je molčalo, tisti kraji so bili prepovedana tema in mit. Pa pustimo to.

Kočevarska zgodba danes oživlja, se ponovno in vztrajno odkriva ter uveljavlja. Brez preživelih pripadnikov Kočevarjev in njihovih otrok je ni in je ne more biti, zato so prizadevanja Zveze kočevarskih organizacij in Zavoda za ohranitev kulturne dediščine Nesseltal Koprivnik pri tem dragocena in raznovrstna. Zavod je bil ustanovljen leta 2008, danes pa izvaja cel zbir različnih dejavnosti skozi različne tematske zbirke, v otroških in odraslih kulturnih skupinah, z likovno in fotografsko domoznansko zbirko ter razstavami, z raznimi publikacijami, kulturnimi in etnografskimi dogodki, delavnicami, projekti znotraj programov za razvoj podeželja LEADER in LAS, nenazadnje s ponudbo t.i. kulturnega in doživljajskega turizma ter proizvodnjo domačih dobrot.

Kulturno bogastvo, pestrost in jezikovna raznolikost našega skupnega kulturnega prostora je že kar pregovorna in prav radi se postavljamo z njo. Zgodba predolgo pozabljene Kočevske in Kočevarjev jo lahko le bogati in dodatno uveljavlja v širšem evropskem prostoru.

 

  1. Zasluge posameznikov in organizacij

 VLADIMIR SILIČ, Bled

»…Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno tapodoba raja…«, se je zapisalo Prešernu. Da, o Bledu je bilo že veliko napisanega, povedanega, naslikanega, dokumentiranega na fotografijah, filmih, te-ve in na turističnih prospektih. Pozornost obiskovalcev se je največkrat sukala okoli otočka in pletnarjev sredi jezera, tisočletnega gradu na sivi skali, med hoteli in slastnimi »kremšnitami«, o vaseh okoli slovenske turistične Meke  in domačinih, Blejcih in Blejčanih obeh spolov, pa se je bolj malo vedelo.

Zadnje čase se s tem ukvarja vedno več raziskovalcev in zapisovalcev, zbranih v krajevnem muzejskem društvu, med njimi pa prav gotovo izstopa gospod Vladimir Silič. Bledu, njegovi okolici, ljudem in izjemno bogati snovni in nesnovni kulturni dediščini je posvetil že več knjig. Začnimo pri zadnji, »Vaške zgodbe in običaji« iz leta 2018, kjer ob ilustracijah Anje Bunderla v 16 zgodbah v narečnem in knjižnem jeziku spoznamo resnične dogodke, ki so v blejskem koncu zadnjih 150 letih iz roda v rod odsevali v sedanjost.

Leta 2016 sta izšli dve knjigi »Selo in Selani«. V prvi opisuje rodovnike družin, ki so v tej vasi pet ali šest rodov bivale v hišah z nespremenjenimi hišnimi imeni, v drugi pa ob pomoči družinskih arhivov opisuje vas, vaščane, hiše, tipično arhitekturo, vaške praznike in običaje, razne dogodke in dejavnosti, društva in kar tako delujoče skupine.

Leta 2015 je izšel Siličev žepni vodnik po 21 blejskih sprehajalnih poteh, 2014. pa njegov »Atlas ledinskih imen Občine Bled«, ki za dolgo ohranja lokalno jezikovno dediščino. Podobno stori že leta 2011 v knjigi »Čez osamelce in ledine blejske kotline«, kjer izvemo vse o blejskih vaseh Želeče, Zagorice, Mlino, Grad in Rečica, pa tudi o imenih delov vasi, zaselkov, polj in travnikov, ohranjena so imena gričev in gora, voda, mlak, tonfov , izvirov, studencev in potokov, pa gozdov, pašnikov, rovtov, tudi tistih zaraščenih.

In za konec pojdimo na začetek: že leta 1998 je Vladimir Silič začel sistematično raziskovati vhodna vrata in portale po slovenskih vaseh. S soprogo sta prečesala 1600 slovenskih krajev ter poleg vrat fotografirala tudi arhitekturno dediščino, stare hiše, kozolce, cerkve, spomenike, naravne zanimivosti itd. Zbrano gradivo je izšlo leta 2011 v Siličevi prvi knjigi »Rezljana vrata na Slovenskem«, preko 500 tematskih fotografij pa je poklonil arhivu Slovenskega etnografskega muzeja.

Gospod Vladimirju Siliču želimo s priznanjem Naša Slovenija izraziti spoštovanje in zahvalo za že opravljeno delo ter ga nagovoriti k nadaljevanju zglednih prizadevanj pri raziskovanju in ohranjanju naše pogosto skrite skupne dediščine.

 

DRAGICA SOSIČ,

skrbnica Kosovelove domačije v Tomaju

Gospa Dragica Sosič spada med tiste izjemne, zelo redke posameznike, ki s svojim nesebičnim in predanim delovanjem brez nareka, zapovedi ali službene dolžnosti skrbijo za našo kulturno dediščino.

S Kosovelovo domačijo v Tomaju, zadnjim prebivališčem pesnika Srečka Kosovela, je povezana že več desetletij. Iz bližnjega Dola pri Vogljah je pogosto prihajala na obisk k pesnikovi sestri Tončki Kosovel, ji pomagala in s pojasnili in nagovori vse pogosteje sprejemala vedoželjne obiskovalce. Po Tončkini smrti je bila od leta 1989 domačija kar enajst let zaprta; gospa Dragica je po lastni vesti predano skrbela za nujna sprotna in vzdrževalna dela ter urejen cvetoč vrt,  tako da je pesnikova hiša nekako »živela naprej« in, čeprav prazna, prijazno nagovarjala mimoidoče.

Leta 1997 je po svojih močeh in velikim poznavanjem sodelovala pri prenovi hiše in muzejske zbirke, ki sta bili slavnostno odprti 28. avgusta leta 2000. Odslej gospa Sosičeva skrbi tako za pesnikovo domačijo kot za številne obiskovalce, od šolskih skupin do univerzitetnih profesorjev, ki jih na Kras privabi spomin na pesnika in njegovo poezijo. Z neverjetno pripadnostjo in žarom literarnim popotnikom pripoveduje o družini Kosovel, še posebej doživeto o pesniku Krasa Srečku Kosovelu, ter jim hkrati pričara ozračje časa, v katerem je bila ta dom eno od kulturnih središč slovenskega Krasa.

Predlagatelji, znani slovenski kulturniki, so zapisali, da je gospa Dragica Sosič »…dobra, zavetna duša tomajske hiše, tiha lučka, ki sveti v tišini in samoti…«. Spoštovana, draga nam gospa Dragica, hvala za zgled, ki nam je v navdih.

 

ZDRAVKO LIKAR, Kobarid

Gospod Zdravko Likar je bil kar 22 let načelnik Upravne enote Tolmin, vendar je ob tej zahtevni in na videz povsem uradniški službi počel mnoge druge stvari, zaradi katerih se je za vedno zapisal v spomin in srca ljudi, živečih v njegovem Kobaridu, v vsem Posočju, na prav poseben način pa tudi med Slovenci v Benečiji, Reziji in še kje.

Velja za očeta Kobariškega muzeja in fundacije Poti miru v Posočju, ki sta postali pomembni ustanovi in ustvarjalna epicentra na lokalni, državni in evropski ravni. Spomin na krvavo epopejo prve svetovne vojne in soške fronte je s sodelavci znal preliti v simbol spoštljivega spomina na stotisoče žrtev te nesmiselne morije ter v svetilnika miru, sožitja, srečevanja in sodelovanja vpletenih potomcev nesrečnih soldatov in narodov. Ob tem je štirideset let sodeloval pri razvijanju različnih oblik in pristopov varovanja, ohranjanja in raznovrstnega uveljavljanja zgodovinsko-kulturne dediščine, od razvrščanja in vrednotenja najdenih ostalin do urejanja po hribih in dolinah razsejane, podirajoče se vojne infrastrukture, nenazadnje tudi preko razvejanega sistema spoštljivega doživljajskega turizma.

Zdravko Likar je velik prijatelj in ustvarjalen sogovornik Slovencev v Beneški Sloveniji, Reziji in Kanalski dolini. Že od leta 1970 je duša tradicionalnega novoletnega srečanja Slovencev iz Posočja in Beneške Slovenije ter agens mnogih kulturnih, političnih, športnih in drugih čezmejnih dogodkov. Sodeloval je tudi z Italijani in Furlani, vse z namenom ustvarjanja prijateljstva in sožitja med sosednjimi narodi, kar je po njegovih besedah pogoj za mir in boljše življenje v prihodnosti. To je postalo tudi osnovno vodilo in delovno poslanstvo fundacije Poti miru v Posočju; Zdravko pravi, da so te doline videle dovolj krvavih vojn, trpljenja, sovraštva in nezaupanja – iskreno medsebojno poznavanje pa je edini način, da se ne bodo več ponovile.

Zdravko Likar je svoje misli in spoznanja zapisal tudi v več knjigah z zgodovinsko vsebino – tako je lani izšla njegova Kobariška republika.

Predlagatelji so napisali: »Zdravko Likar je človek velikega srca, prijatelj domačih krajev in ljudi, ki je svoje dragoceno poslanstvo in vizijo znal sejati, širiti in deliti med prepričane sodelavce in sopotnike.«

 

FRANC KATTNIG,

Celovec – Rožek

Ko smo gospoda Franca Kattniga obvestili, da mu je naš odbor spoštljivo prisodil priznanje Naša Slovenija, je skromno odpisal: »…sicer me Vaša nagrada prav častí, vendar mislim, da bi bil kdo drug še primernejši…«. Zraven je že takrat opravičil svojo odsotnost na podelitvi, saj je te dni v zdravilišču na Moravskem.

Franc Kattnig je bil med prvimi maturanti novoustanovljene Slovenske gimnazije v Celovcu, kjer je bil aktivni član Koroške dijaške zveze. Med študijem na Dunaju je vil dejaven v Klubu slovenskih študentov, vodil klubsko knjižnico in sodeloval pri reviji Mladje. Leta 1981 je prevzel vodenje Mohorjeve založbe v Celovcu in bil potem na njenem čelu vse do upokojitve leta 2006. V tem času je bistveno sooblikoval založniško in literarno-publicistično podobo dvojezične Koroške ter našo najstarejšo založbo usmerjal v  prodorno ustanovo, ki zaznamuje celotni slovenski jezikovni, literarni in kulturni prostor. Mohorjeva je s svojim založniškim programom posrečeno udejanjala prepričanje o nujnosti dialoga med obema narodnostnima skupnostima na Koroškem, saj so prevodi slovenskih knjižnih del v nemščino, nemških v slovenščino ter nemških del o (koroških) Slovencih odpirali poti do globljega spoznavanja soseda v deželi in na južni strani Karavank. Na novo je zasnoval knjižni program, od šestih naslovov letno je število naraslo na petdeset, šestdeset. Poglabljal je tudi vezi med slovenskimi založniki ter zasejal vrsto čezmejnih pobud za medsebojno literarno bogatenje, Mohorjeva pa je prodrla tudi na nemški knjižni trg. Več let je bil urednik mesečnika Družina in dom, hudomušen kot je, pa še danes  sestavlja Pratiko, ki je nepogrešljiv del vsakoletnega knjižnega daru Mohorjeve. Za vse našteto delo je leta 2001 prejel založniško Šventnerjevo nagrado.

Nad 30 let je bil član odbora Krščanske kulturne zveze, pa pripravljalnega odbora za Koroške kulturne dneve in tistega za nov Kulturni dom, ki so si ga Slovenci želeli zgraditi v Celovcu. Skupaj z Jankom Zerzerjem in Nužejem Tolmajerjem je skrbel za bogato publicistično dejavnost KKZ, pa tudi za njeno načrtno delo z mladino.

V domačem kraju Rožeku je 1979 obnovil delo slovenskega kulturnega društva, ki so ga poimenovali po tamkajšnjemu akademskem slikarju Petru Markoviču;  tudi v društvu tam se zavzema za pestro literarno, glasbeno, likovno in vsakršno povezovalno kulturno dogajanje.

Njegova posebna ljubezen je narečna govorica iz zgornjega Roža. Zato je pripravil in leta 2017 pri Mohorjevi tudi izdal besednjak z naslovom »Marnvam po domače«, v katerem je pravzaprav dokončal in ohranil dragoceno delo pokojnega strica patra Bertranda Kotnika. Poskrbel je tudi za natis stričevih raziskav hišnih in ledinskih imen, ki so izšle v zbirki »Zgodovina hiš južne Koroške«, v kateri je kar 15 knjig, ki predstavljajo dragocen vir nesporne slovenske, a tudi avstrijske nesnovne dediščine, uvrščene na UNESCOv seznam.

Vse naštete dejavnosti in prizadevanja označujejo človeka, ki je vedno in povsod podpiral obstanek in rast slovenske avtohtone kulture ter govorjene in tiskane besede na Koroškem.  Ves čas ga je vodilo stališče, da je samo govorjenje premalo, da je prepričanja treba potrditi z dejanji in tako je v pogosto nelahkih razmerah tudi ravnal.

Čeprav je že nekaj let upokojen in kar preveč skromen, z opisanim hvalevrednim delom na naše in svoje veliko veselje še vedno nadaljuje.

 

  1. Izobraževanje, usposabljanje in ozaveščanje

 

GEOPARK KARAVANKE / KARAWANKEN,

čezmejna SLO / A delovna skupnost

Ljudje in kraji na obeh straneh Karavank so si želeli oživljenega in stalnega sodelovanja vse od  časov, ko jih je pred sto leti najprej ločil koroški plebiscit, potem pa še enkrat potrjene meje po končani 2. svetovni vojni. Meja se je zajedla v človeške odnose, preprečila je medčloveške stike in vsakršno sobivanje, razcepila je tisočletna kulturna izročila, prekinila nekoč samoumevno gospodarsko sodelovanje, celo stoletne poti, cestne in železniške povezave, skratka, v večne naravne pregrade se je zasekala trdo zasekana in zarisana mejna linija, ki je zbledela šele pred petnajstimi leti z vstopom Slovenije v EU.

Takrat je čezmejno sodelovanje čez noč postalo vsakodnevna možnost, priložnost, vse pogosteje tudi iskrena želja in prizadevanje. Skupni slovenski kulturni, etnični, jezikovni in gospodarski prostor je postal realnost, meja ni bila več razlog za večna opravičevanja, češ, saj bi, pa se nič ne da, čezmejne vezi so se začele krepiti, razne zamisli, projekte in programe so kar naenkrat podprla ne le državna, ampak tudi evropska sredstva in mehanizmi.

Med zgledne primere takšnega oživljenega čezmejnega sodelovanja in dopolnjevanja nedvomno sodi Geopark Karavanke. Od vzpostavitve leta 2011 pa do danes je povezal kar 14 občin in njihovih prebivalcev: pet jih je na slovenski strani Karavank (Črna, Mežica, Prevalje, Ravne, Dravograd) in devet na avstrijski (ne zamerite, če bomo našteli samo njihova slovenska imena: Sele, Galicija, Železna Kapla – Bela, Žitara vas, Globasnica, Bistrica pri Pliberku, Pliberk, Suha, Labot), zraven pa je še nekaj ustanov s statusom pridruženih članov. Območje je veliko kar 1067 km2, Leta 2013 je Geopark postal član evropske in svetovne zveze, v kateri je danes 140 geoparkov iz 38 držav; ker so bili leta 2015 uvrščeni na seznam UNESCO, se s tem nazivom ponaša tudi Geopark Karavanke.

Poleg prevladujoče geološke je pomembne tudi preostala izjemno raznolika naravna dediščina, od flore do favne,, zraven pa še zgodovinske posebnosti ter arheološka, tehniška, arhitekturna, snovna in nesnovna kulturna zapuščina s prepoznavno sooblikovano krajino vred. Glavni cilji Geoparka so: ustrezno varovanje in popularizacija dediščine, izobraževanje ter trajnostni razvoj območja. V ta namen sta bila za predstavitev in interpretacijo vsebin postavljena dva informacijska centra, vrsta interpretacijskih točk, okoli 1200 km tematskih poti, različne razstave, natisnjene so bile številne publikacije in dopolnjena ostala nujna infrastruktura, načrtno je bil usposobljen tudi vodniški in organizacijski kader. Osrednja info-centra sta v Železni Kapli (Svet geologije) ter v Mežici (Podzemlje Pece), vse tematske interpretacijske točke in vsebine pa so predstavljene na spletu, pa tudi  s pomočjo mobilne opreme.

Pomembno poslanstvo Geoparka Karavanke je sodelovanje z vrtci, šolami, šolarji, vzgojitelji, pedagogi, starši, družinami in drugimi ciljnimi skupinami, za katere pripravljajo še posebej zanimive raziskovalne in doživljajske programe.

Za izvedbo vsega naštetega se Geopark povezuje z lokalnimi dejavniki, posamezniki, društvi in tako neposredno spodbuja tudi njihovo dediščinsko naravnanost in ustvarjalnost.

Lepo je prebrati, da se bo Geopark Karavanke širil in dopolnjeval v vedno trdnejšo čezmejno skupnost. In lepo je vedeti, da sosedje dveh jezikov in dveh kultur v skupni kulturni in naravni dediščini znajo in zmorejo najti obnovljen interes ter neizčrpen potencial uglašenega razvoja za sobivanje, ki jim je neizbežno usojeno že več kot tisočletje in jim bo, upajmo,  tudi v prihodnosti.

 

K&K CENTER

SPZ Celovec in SPD Šentjanž

Šentjanž v Rožu

Pred skoraj tremi desetletji je Slovenska prosvetna zveza Celovec v Šentjanžu v Rožu kupila staro, opuščeno šolsko poslopje. Od leta 1995 v njem deluje K & K center – kulturno in komunikacijsko središče. To se je v zadnjih dvajsetih letih razvilo v kraj vedno novih srečanj in ustvarjalnih iskanj, v učinkovit kulturni inkubator in epicenter opaznih kulturnih dogodkov, brez katerega si skoraj ne moremo več predstavljati južno-koroške kulturne scene. Središče uspešno združuje na videz nezdružljivo, recimo dolga leta nostalgično zgodovinsko zavest z novimi, sodobnimi vizijami za prihodnost, ali pa vaško kulturo z vrhunskimi kulturnimi dogodki, ki bi jih pričakovali le v večjih regionalnih središčih. S svojimi programi prestopa in presega vse meje, tako regionalne kot državne, etnične, socialne, generacijske, celo tiste najtrdovratnejše – v glavah ljudi, zazrtih v preteklost. Od leta 1997 je K&K včlanjen v Arge Region Kultur (delovna skupnost za regionalno izobraževanje in kulturo), tako da svoje poslanstvo razume in udejanja v medkulturnem in pluralnem delovanju, strpni komunikaciji ter sprejemanju bogastev kulturnih raznolikosti.

Srž svojih prizadevanj K&K posveča ohranjanju in dokumentiranju slovenskih prepoznavnosti ter dejavnemu nasprotovanju popolni asimilaciji in pretečemu izginotju slovenskega jezika ter avtohtone identitete slovenskega življa v neposrednem in širšem koroškem okolju. Zato skozi celo leto ponuja raznolike prireditve, otroški in odrasli gledališki abonma, glasbene dogodke, delavnice, razstave, seminarje in kulturna srečanja, ki omogočajo neposredno doživljanje tradicionalne slovenskosti, pa tudi dejavne dvojezičnosti med usojenimi si sosedi in drugimi obiskovalci. Raznolikost alpsko-jadranskega prostora odpira in omogoča nove čezmejne medkulturne pobude, ob katerih bo uveljavljeno poslanstvo K&K centra eden od preizkušenih instrumentov za njihovo vedno prepričljivejše uresničevanje.

V centru deluje tudi glasbena šola, predvsem pa domače Slovensko kulturno društvo Šentjanž, ki s svojimi uspešnimi skupinami in različnimi dejavnostmi dopolnjuje in organizacijsko podpira, velikokrat celo omogoča poslanstvo in delovanje K&K centra.

Za konec le še to: slovenska kulturna jedra so posejana po vsej južni Koroški, od Zilje čez Rož do Podjune, njihova vrata so vedno odprta za iskrena srečanja z mladino ali odraslimi popotniki iz Slovenije – le najti jih je treba, jim prisluhniti, stisniti roko ter jih razumeti kot tudi nekaj samoumevno našega.

VABILO NA PODELITEV PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2018

 

PODELITEV PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2018

 SOBOTA, 6. APRIL 2019, OB 11.H

KULTURNI DOM ALBERTA SIRKA, KRIŽ PRI TRSTU

 

VABILO

 

 Spoštovana, spoštovani,

 vabimo vas na podelitev priznanj NAŠA SLOVENIJA 2018, s katerimi želi gibanje KULTURA-NATURA SLOVENIJA že devetič zapored nagraditi prizadevanja posameznikov, društev in drugih civilnih pobud pri ohranjanju in uveljavljanju slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine.

Svečana podelitev bo v SOBOTO, 6. aprila 2019, ob 11. uri, v KULTURNEM DOMU ALBERTA SIRKA V KRIŽU PRI TRSTU.

Priznanja bosta podelila dr. Herta Maurer-Lausegger, predsednica odbora za izbor prejemnikov, ter predsednik gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine Kultura – Natura Slovenija Slavko Mežek.

Častni pokrovitelj letošnje podelitve priznanj je gospod Peter Jožef Česnik, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Prejemniki priznanj Naša Slovenija 2018 bodo v znak trajne pozornosti prejeli likovna dela, ki jih je poklonil akademski slikar Andrej Jemec.

Gostitelja svečanega dogodka in družabnega srečanja po njem sta slovensko kulturno društvo SKD Vesna in Ribiški muzej tržaškega primorja, oba iz Križa. V kulturnem programu bo sodeloval domači moški pevski zbor Vesna in otroci iz slovenske osnovne šole Albert Sirk iz Križa. Za vsestransko pomoč se še posebej zahvaljujemo vsestransko dejavnemu gospodu in prijatelju Franku Košuti.

PREJEMNIKI PRIZNANJ SO NAŠTETI V PREJŠNJEM SESTAVKU NA  www.kultura-natura.si.

Po podelitvi priznanj bo čas za prijateljsko druženje in pokušino tipičnih domačih, tudi ribiških dobrot, ki jih bo prijazno pripravil lokalni pokrovitelj, to je Rajonski svet za Zahodni Kras, Občina Trst – Circoscrizione prima Altipiano Ovest, Comune di Trieste. Na koncu si bomo v spremstvu domačinov ogledali Ribiški muzej tržaškega primorja (www.ribiski-muzej.it) in slikovito ribiško vas Križ pri Trstu, popoldne pa, dragi gostje, lahko obiščete bližnjo Nabrežino, Sesljan, Rilkejevo pot, Devin, tudi do Doberdoba ni daleč, ali pa se po obalni cesti mimo gradu Miramare zapeljete v Trst.

Spoštovane, spoštovani, zaradi lažje organizacije vas naprošamo, da nam najkasneje do četrtka, 4. aprila 2019, na naš e-mail ali telefon sporočite število vaših udeležencev in spremljevalcev. Veseli bomo, če vas / nas bo veliko, tudi gostitelji so se pripravili na to. Hvala za odgovor.

 Dobrodošli med nami, to pot na Tržaškem.

Kultura Natura

 

PREJEMNIKI PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2018

Spoštovane, spoštovani!

Razpis za priznanja Naša Slovenija 2018 je bil javno objavljen na »prešerni dan kulture«, 3. decembra 2018, v Križu pri Trstu. Odprt je bil do 8. februarja 2019, ker pa so na slovenski kulturni praznik pošte zaprte, je bil rok soglasno podaljšan do torka, 12. 2. 2019.

 

Na naslov in na e-mail gibanja Kultura-Natura Slovenija je do tega datuma prispelo 18 zelo raznolikih predlogov, več kot polovica za kategorijo Zasluge posameznikov ali organizacij. Nekateri predlogi so se nanašali tudi na uspešno, zgledno delo občin, javnih zavodov in raziskovalno delo profesionalcev, ki imajo za svoje delo drugačne pogoje in možnosti, pa tudi vrsto strokovnih oz. stanovskih priznanj ali nagrad. Prav vse dosedanje neizbrane oz. doslej nenagrajene nominacije bodo leta 2020 ob 10. obletnici priznanj Naša Slovenija zapisane v načrtovani jubilejni publikaciji.

Odbor za podelitev priznanj se je sestal 15. 2. 2019  v Slovenjem Plajberku na Koroškem. Sestanek je vodila predsednica dr. Herta Maurer-Lausegger. Odbor je iz poslanih predlogov in prilog razbral, da prav vsi nominiranci še kako zaslužijo javno priznanje, spoštovanje in zahvalo. Ker pa je število priznanj Naša Slovenija že vseh devet let omejeno, so bili po tehtnem premisleku izbrani naslednji PREJEMNIKI PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2018:

 

KATEGORIJA: OHRANJANJE DEDIŠČINE                                                                                                                      

NACETOVA HIŠA, ga. Natalija Polenec, Puštal – Škofja Loka

(predlagatelj: Razvojna agencija SORA d.o.o., Škofja Loka)

 CENTER ZA UPRAVLJANJE Z DEDIŠČINO ŽIVEGA SREBRA, IDRIJA

 (predlagatelj: Muzejsko društvo Idrija)

 

2 KATEGORIJA: RAZISKOVANJE IN UVELJAVLJANJE DEDIŠČINE

 MUZEJ JASLIC BREZJE

 (predlagatelj: ROMAR d.o.o., Brezje)

 POMNIK MIRU CERJE, Miren

 (predlagatelj: Turizem Miren – Kostanjevica)

 ZAVOD ZA OHRANITEV KULTURNE DEDIŠČINE NESSELTAL KOPRIVNIK

 (predlagatelj: Zveza kočevarskih organizacij, predsednik Andrej Černe)

   

3. KATEGORIJA: ZASLUGE POSAMEZNIKOV ALI ORGANIZACIJ

    

 VLADIMIR SILIČ, Bled

(predlagatelj: Janez Fajfar, župan občine Bled)

DRAGICA SOSIČ, skrbnica Kosovelove domačije v Tomaju

(predlagatelji: skupina kulturnih delavcev)

ZDRAVKO LIKAR, Kobarid

(predlagatelj: Fundacija Poti miru v Posočju, Kobarid)

FRANC KATTNIG

(predlagatelj: Krščanska kulturna zveza Celovec)

4. KATEGORIJA: IZOBRAŽEVANJE, USPOSABLJANJE IN OZAVEŠČANJE

    

DELOVNA SKUPNOST GEOPARK KARAVANKE 

(predlagatelj: Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Celovec)

 K&K CENTER, Šentjanž

 (predlagatelj: Slovenska prosvetna zveza Celovec).

 

Vsem prejemnikom priznanj Naša Slovenija 2018 iskreno čestitamo!

 

Utemeljitve za posamezne laureate bodo javnosti posredovane ob podelitvi priznanj.

Prav vsem predlaganim se za izjemno delo in prizadevanja pri ohranjanju in uveljavljanju slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine spoštljivo in iskreno zahvaljujemo. Dosedanje neizbrane oz. doslej nenagrajene nominacije bodo leta 2020 ob 10. obletnici priznanj Naša Slovenija zapisane v načrtovani jubilejni publikaciji, skupaj z dosedanjimi laureati.

Veseli nas in v čast nam je, da mrežo gibanja Kultura – Natura Slovenija po letošnjem razpisu tvori že preko tristo zglednih naslovov, ki jih vabimo k nadaljnjemu in še tesnejšemu sodelovanju. Vse prejemnike, pa tudi neizbrane predlagane ter njihove predlagatelje že sedaj vabimo na priložnostni obisk na sedež gibanja v »našo« Kropo, pa tudi na svečano podelitev priznanj s priložnostnim družabnim srečanjem pripadnikov in podpornikov gibanja.

Podelitev priznanj bo to pot v zamejstvu, na Tržaškem, in sicer v soboto, 6. aprila 2019, ob 11. uri, v kulturnem domu Alberta Sirka v slikoviti ribiški vasi Križ pri Trstu. Gostitelj podelitve bo KD Ribiški muzej tržaškega primorja Križ pri Trstu.

Častni pokrovitelj podelitve priznanj bo gospod Peter Jožef Česnik, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Priznanja – pozornost trajne vrednosti – je to pot prispeval akademski slikar Andrej Jemec.

RIBČEVA DOMAČIJA JE NAPRODAJ

 

Pravzaprav sem slutil, da mi zadnjega naslova o nesrečni Ribčevini ne bo treba sestavljati. Tri tedne po zadnjem »slovenskem kulturnem prazniku« sem ga skupaj z veliko novico pravkar prekopiral kar iz Gorenjskega glasa:

 »… Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Žirovnica / četrtek, 28. februar 2019 / 21:02  

Po besedah žirovniškega župana je to velika priložnost za lokalno skupnost, da bodo dopolnili ponudbo Prešernove rojstne hiše.

Vrba – Ribčeva domačija v Vrbi, ki stoji tik ob Prešernovi rojstni hiši, je naprodaj. Kot izhaja iz ponudbe nepremičninske agencije, prodajajo stanovanjsko hišo in gospodarski objekt s skupaj nekaj manj kot štiri tisoč kvadratnimi metri zemljišča po ceni 370 tisoč evrov. Kot je dejal župan Občine Žirovnica Leopold Pogačar, ki je z novico seznanil občinske svetnike na seji prejšnji četrtek, je to velika priložnost za lokalno skupnost. Že več kot dve desetletji si namreč prizadevajo, da bi objekte in zem­ljišča ob Prešernovi rojstni hiši odkupili, uredili in namenili obogatitvi ponudbe kulturnega turizma.

Žirovniški župan je povedal, da se je takoj povezal z ministrstvom za kulturo, in prihodnji teden je dogovorjen za sestanek, na katerem naj bi dorekli vse potrebno za uveljavljanje predkupne pravice. Po Pogačarjevih besedah bi se z odkupom izpolnile dolgoletne sanje, prek javno-zasebnega partnerstva bi želeli v delu skednja urediti objekt s sprejemnico, galerijo in trgovinico za obiskovalce Prešernove rojstne hiše. Z odkupom bi rešili tudi problem dostopa do bližnje cerkvice sv. Marka.

V preteklosti so mediji sicer že večkrat pisali o sporih sedanjega lastnika Ribčevine z občino, da je odganjal obiskovalce, ki so čez dvorišče hodili do cerkvice, večkrat je morala posredovati policija, z zadevo se je ukvarjalo sodišče…«.

 

Župan občine Žirovnica, vsi »njegovi« in »občni zbor Vrbljanov« so torej dosegli svoje. Janez Arko, »sedanji lastnik Ribčevine«, o katerem nihče noče ne zapisati ne vedeti, da je zadnji lastnik te »domačije« in ne neka »napadalna zguba in nebodigatreba«, ki je vedno znova odganjal »obiskovalce«, ampak njen zadnji gospodar Ribčevega, torej Prešernovega rodu, Ribčev Janez Arko torej, ki mu ne državni »strokovnjaki«, ne občinski uradniki, ne vaški dušebrižniki in ne tisoči častilcev njegovega slavnega prednika niso znali ponuditi roke sprave, razumevanja in najosnovnejšega človeškega spoštovanja, da, prav ta Janez Arko mora 80 let po otvoritvi muzeja – Prešernove rojstne hiše ven, ven iz svoje »domačije«, ki je bila Ribčevim ponujena in 1939 zgrajena kot nadomestni dom.

Zaključek bom kar prepisal: »… Žirovnica, 13. junija 2012 (STA) – Prebivalci vasi Vrba so na današnjem zboru občanov sklenili, da je potrebno ohraniti obstoječo javno pot do cerkve svetega Marka. Vendar so opozorili tudi na nevarnost, ki jo s svojim obnašanjem domačinom in obiskovalcem predstavlja lastnik hiše ob poti Janez Arko. Verjamejo, da bi bil v Vrbi ponovno mir le, če bi se Arko odselil…«.

Linč je uspel, Janeza Arka so sovaščani na čelu z županom žirovniške občine & Co. družno vrgli iz vasi.

Zgodba – po besedah župana gre za »dolgoletne sanje« – je prejkoslej zaključena, maja 2019 bo ob okroglem jubileju muzeja na Ribčevem dvorišču spet praznično, tako kot leta 1939, le gospodarja –  Ribča – ne bo več zraven.

Sramota.

»… Mi mirno plavala bi moja barka, pred ognjam dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed varoval – svet’ Marka…«          (dr. France Prešeren, Ribčev iz Vrbe)…

Zadnjo kitico “NAPRODAJ!…  je s štirih mandatih odsanjal, zameštral in “spesnil” aktualni žirovniški župan s pribočniki in nekaterimi Vrbljani… in se ob 80-letnici Prešernove hiše – muzeja vpisal v “zgodovino”.

 

 

(P.s.: tisto poslovilno pismo, ki sem ga v imenu odbora poslal Janezu in Tanji, potem ko sta se po košnji poleti 2012 javno odpovedala sodelovanju z nami, hranimo v arhivu.)

PREJEMNIKI PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2018

Spoštovane, spoštovani!

Razpis za priznanja Naša Slovenija 2018 je bil javno objavljen na »prešerni dan kulture«, 3. decembra 2018, v Križu pri Trstu. Odprt je bil do 8. februarja 2019, ker pa so na slovenski kulturni praznik pošte zaprte, je bil rok soglasno podaljšan do torka, 12. 2. 2019.

 

Na naslov in na e-mail gibanja Kultura-Natura Slovenija je do tega datuma prispelo 18 zelo raznolikih predlogov, več kot polovica za kategorijo Zasluge posameznikov ali organizacij. Nekateri predlogi so se nanašali tudi na uspešno, zgledno delo občin, javnih zavodov in raziskovalno delo profesionalcev, ki imajo za svoje delo drugačne pogoje in možnosti, pa tudi vrsto strokovnih oz. stanovskih priznanj ali nagrad. Prav vse dosedanje neizbrane oz. doslej nenagrajene nominacije bodo leta 2020 ob 10. obletnici priznanj Naša Slovenija zapisane v načrtovani jubilejni publikaciji.

Odbor za podelitev priznanj se je sestal 15. 2. 2019  v Slovenjem Plajberku na Koroškem. Sestanek je vodila predsednica dr. Herta Maurer-Lausegger. Odbor je iz poslanih predlogov in prilog razbral, da prav vsi nominiranci še kako zaslužijo javno priznanje, spoštovanje in zahvalo. Ker pa je število priznanj Naša Slovenija že vseh devet let omejeno, so bili po tehtnem premisleku izbrani naslednji PREJEMNIKI PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2018:

 

KATEGORIJA: OHRANJANJE DEDIŠČINE                                                                                                                      

NACETOVA HIŠA, ga. Natalija Polenec, Puštal – Škofja Loka

(predlagatelj: Razvojna agencija SORA d.o.o., Škofja Loka)

 CENTER ZA UPRAVLJANJE Z DEDIŠČINO ŽIVEGA SREBRA, IDRIJA

 (predlagatelj: Muzejsko društvo Idrija)

 

2 KATEGORIJA: RAZISKOVANJE IN UVELJAVLJANJE DEDIŠČINE

 MUZEJ JASLIC BREZJE

 (predlagatelj: ROMAR d.o.o., Brezje)

 POMNIK MIRU CERJE, Miren

 (predlagatelj: Turizem Miren – Kostanjevica)

 ZAVOD ZA OHRANITEV KULTURNE DEDIŠČINE NESSELTAL KOPRIVNIK

 (predlagatelj: Zveza kočevarskih organizacij, predsednik Andrej Černe)

   

3. KATEGORIJA: ZASLUGE POSAMEZNIKOV ALI ORGANIZACIJ

    

 VLADIMIR SILIČ, Bled

(predlagatelj: Janez Fajfar, župan občine Bled)

DRAGICA SOSIČ, skrbnica Kosovelove domačije v Tomaju

(predlagatelji: skupina kulturnih delavcev)

ZDRAVKO LIKAR, Kobarid

(predlagatelj: Fundacija Poti miru v Posočju, Kobarid)

FRANC KATTNIG

(predlagatelj: Krščanska kulturna zveza Celovec)

4. KATEGORIJA: IZOBRAŽEVANJE, USPOSABLJANJE IN OZAVEŠČANJE

    

DELOVNA SKUPNOST GEOPARK KARAVANKE 

(predlagatelj: Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Celovec)

 K&K CENTER, Šentjanž

 (predlagatelj: Slovenska prosvetna zveza Celovec).

 

Vsem prejemnikom priznanj Naša Slovenija 2018 iskreno čestitamo!

 

Utemeljitve za posamezne laureate bodo javnosti posredovane ob podelitvi priznanj.

Prav vsem predlaganim se za izjemno delo in prizadevanja pri ohranjanju in uveljavljanju slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine spoštljivo in iskreno zahvaljujemo. Dosedanje neizbrane oz. doslej nenagrajene nominacije bodo leta 2020 ob 10. obletnici priznanj Naša Slovenija zapisane v načrtovani jubilejni publikaciji, skupaj z dosedanjimi laureati.

Veseli nas in v čast nam je, da mrežo gibanja Kultura – Natura Slovenija po letošnjem razpisu tvori že preko tristo zglednih naslovov, ki jih vabimo k nadaljnjemu in še tesnejšemu sodelovanju. Vse prejemnike, pa tudi neizbrane predlagane ter njihove predlagatelje že sedaj vabimo na priložnostni obisk na sedež gibanja v »našo« Kropo, pa tudi na svečano podelitev priznanj s priložnostnim družabnim srečanjem pripadnikov in podpornikov gibanja.

Podelitev priznanj bo to pot v zamejstvu, na Tržaškem, in sicer v soboto, 6. aprila 2019, ob 11. uri, v kulturnem domu Alberta Sirka v slikoviti ribiški vasi Križ pri Trstu. Gostitelj podelitve bo KD Ribiški muzej tržaškega primorja Križ pri Trstu.

Častni pokrovitelj podelitve priznanj bo gospod Peter Jožef Česnik, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Priznanja – pozornost trajne vrednosti – je to pot prispeval akademski slikar Andrej Jemec.

 

Dobrodošli med nami.

 

Slavko Mežek, predsednik gibanja                                Herta Maurer-Lausegger, predsednica

Kultura-Natura Slovenija                                                     odbora za priznanja Naša Slovenija

 

 

Kropa, 18. februar 2019

NESREČNA RIBČEVINA – ZAPLETI IN “RAZPLETI” 2012

Se še spomnite? Takole smo zapisali:

»… Župan Občine Žirovnica, g.  Leopold Pogačar je dober teden dni pred kulturnim praznikom 2012, torej tudi pred napovedano prireditvijo Dobrodošli pr’ Ribč! proti lastnikoma Ribčevine, g. Janezu Arku in ge. Tanji Pangerc, z  vabilom Okrajnega sodišča na Jesenicah (opr. št. P 118/2010 napovedal tožbo »zaradi prepovedi vznemirjanja lastninske pravice« (na »sporni poti«, op.p.). Napovedana finančna zahteva za »satisfakcijo« tožeče stranke (Občina Žirovnica): 10.000 EUR (!?).

Ob tem se je župan-tožnik cinično in arogantno ponorčeval: »Vsak dodaten program je še kako dobrodošel in veseli me, da boste s stojnicami in programom obogatili ponudbo Vrbe tega dne in da sta tudi g. Arko in ga. Pangerc našla svojo priložnost v številčnem obisku Vrbe ob kulturnem prazniku.«

Kako smo potem program Dobrodošli pr’ Ribč! v Vrbi odpovedali in ga nato izpeljali v prazničnem Kranju in kasneje še Ljubljani, že veste…

 

Pa sodišče? Na tistem februarskem naroku župan ni kaj prida opravil, ali drugače, Janez tožbe takrat (še) ni izgubil in tistih 10 jurjev tudi ne. Pod črto je bilo rečeno, da si je zadevo treba še enkrat ogledati na licu mesta in da je vse skupaj poprej treba še enkrat izmeriti, saj da so zadeve res nejasne. Potem je župan pod pritiskom javnosti marsikaj obljubljal, v časopisju je pisalo celo »Vse strani za rešitev spora v Vrbi« in »Našli nadomestno pot v Vrbi!«, a vse skupaj je bil le preračunan, prihuljen manever, puhlo leporečenje in manipulacija z javnostjo. Po Vrbi so se sprehajale nekakšne ekspertinje iz Ljubljane in Kranja ter družno ugotavljale, da pač res ni možno ničesar narediti, na nobenega od »razgovorov« pa tudi pod razno ni nihče povabil Ribčevih dveh, le kaj bi z njima.

Potem smo pripravili že opisani dogodek Od pluga do potice, mediji so poročali o gostoljubju na Ribčevini, kmetijska zadruga pa je izdatno pognojila Ribčeve travnike, … Pri  Janezu in Tanji smo se večkrat na kratko oglasili celo z mojo družino, otroci se niso prav nič bali ne Janeza ne Tanje ne njunega »strašnega« psa Jacka, prav preveč pa se nismo vsiljevali, tudi moja mama nam je kaj takega odsvetovala, češ, »… merkej, ldje so žleht, marskej govorejo, pa tud Janez nima vsga prov…«.

Malo po Veliki noči se je zgodil sodni ogled na licu mesta, še prej pa so 10. 4. na sedaj že kar znamenito dvorišče po nalogu sodišča in občine prišli geometri, da bi (ne krivi ne dolžni) »pripravljalno« izmerili parcele in pot, tako kot svoje dni Abderiti oslovo senco (kar je v Črkarski pravdi opisal Prešeren še v času, ko ne njegove silne slave, ne njegovega muzeja, ne nadomestne stavbe, ne novega dvorišča in ne znamenite poti še zdaleč nikjer ni bilo).

Na merjenje so bili povabljeni tudi predstavniki vasi in sosedi, ki so  Janezu spet enkrat demonstrirali vnaprejšnje negativno in skrajno podcenjevalno vaško mnenje, ki bi ga lahko (po O.Ž.) parafraziral v »…ta pot je le ena, nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt…«. Bilo je kazno, da jim gre moja prisotnost na jetra kot sto hudičev, nekaj so se celo usajali in nergali, ampak tam sem bil v imenu odbora in na povabilo obeh Ribčev. Merjovci so svoje delo opravili profesionalno, kakopak,  z vso to štorijo niso imeli nič, na koncu pa sem jih zaprosil, da izmerjene točke povežejo s fluorescentno oranžno-rdečo barvo  v dve liniji – in pokazala se je famozna POT, ki je čez »prerezano«, a sedaj povsem vidno Ribčevo dvorišče vodila k nemočnemu sosedu – sv. Marku. Prav vsi so bili začudeni nad videnim, še Janez in Vrbljani. »A to je TO, a tako ozka je, saj po njej pa še traktor ne »gre«!?« Kako je že rekel praznični govornik dr. Ernest Petrič? »… nepotreben, nepomemben, majhen in z dobro voljo vpletenih zlahka rešljiv spor…!« Pa komu to mar, na slavnostnega govornika so takrat že povsem pozabili, praznična protokolarna vljudnost in županove zaobljube so že zdavnaj sfrlele v nič oz. v brezkompromisno bitko za njegov »prav« in »avtoriteto« za vsako ceno…

Čez dva dni se je zgodila »sodba« na Ribčevem dvorišču; marsikdo bo morda mislil, da si sproti izmišljujem nekakšen filmski scenarij, a bilo je še kako res, o vsem tem »narod naš dokaze hrani«. Pripeljala se je sodnica Irena Mali s svojim spremstvom, pa župan z advokatom in občinskimi uradniki, tam sta bila Janez in Tanja z odvetnikom Rusom, odbor je predstavljala moja malenkost, izza vogalov in s ceste je ta svečani cirkus opazovalo nekaj začudenih, vsega vajenih in malo privoščljivih vaščanov, prizorišče je bilo ozaljšano z oranžnimi črtami, ki so kar bile v oči …

In se je začelo. Najprej ugotovitve, čemu in za kaj da smo se sploh zbrali na tem nenavadnem mestu, pa kdo da je prisoten in koga da menda ni, običajna rutina pač, pred samim začetkom »postopka« pa je sodnica vseeno vprašala, če ima kdo od prisotnih še kaj dodati. Z Janezom sva se že prej zmenila, da bom nekaj uvodoma vprašal, pa sem: »Spoštovane, spoštovani, geodeti so izmerili in zarisali sporno pot, s tem pa tudi Ribčevo dvorišče, ki je sedaj vsem vidno.  Javna površina je torej samo ta z oranžno zarisana pot, vi pa spet stojite po celem Ribčevem dvorišču, tako kot pred nedavnim tisoči obiskovalcev Prešernove Vrbe in cerkvice sv. Marka.  Zato bi bilo prav, da gospodarja povprašate, če ste na njegovem dvorišču, ki se sedaj tako lepo vidi, sploh dobrodošli!? Za nekatere sem prepričan, da ja, za druge pa nisem prav siguren.« Izziv je takoj naletel na buren odgovor, kar čez sodnico se je oglasil županov oz. občinski advokat: »To je čista provokacija, to sploh ni res, če pa že je, pa pobrskajmo po arhivih, spoštovana gospa sodnica. Nova, nadomestna Ribčevina je bila leta 1939 po pogodbi zgrajena tudi na srenjskem svetu, ki je danes pravzaprav občinski, zato na tem dvorišču lahko stopimo tudi na svoje, mar ne?« In jih je kot nesporna »avtoriteta« porovnal na nekakšen srenjsko-občinski svét, kar tako čez palec, »po moje je to tole tukaj,« se je drenjal v vogal ob rožnem garklcu za spomenikom, drugi pa takoj za njim, ubogljivo in prepričano, pazeč se, da ne bi pomendrali kaj Ribčovga. »Tako, ja, da se bo vedelo, pravzaprav smemo reči, da je pol hiše na našem, na občinskem torej, in to bomo v nadaljevanju tožbe tudi uveljavljali.« Sodnica me je nejevoljno pogledala, češ, »… ste sedaj zadovoljni, imate še kaj…?«, zato sem dodal le še »… če je res tako, kot pravi advokat, potem so Ribče (takrat Vovke) opetnajstili že leta 1939 ali pa so se z njimi s Finžgarjem na čelu za lokacijo sporazumno dogovorili, in prav gnilo je, da to po 70 letih omenja in negira sedanji župan oz. njegov odvetnik, ki je pač plačan za to, in to je to!« Potem sem sodnici predstavil in izročil poprej pripravljeni pisni memorandum, v katerem smo poleg historiata tega »nepotrebnega itd. spora« predložili še povsem konkreten predlog rešitve, to je nove dostopne poti od spomenika pa čez Ribčev sadovnjak do cerkve sv. Marka, kar bi posledično omogočilo popolno zaporo dvorišča – kmetije – domačije in ukinitev problematične sporne javne poti, ja, vseh problemov, sporov in »novic« bi bilo s tem konec, zraven pa bi oživele še nekdanje, desetletja uporabljane vaške (poljske) poti, recimo tista od nekdanje gostilne Flis in še kakšna steza do cerkve. Pravzaprav bi vzpostavili nekakšno krožno vaško pot med Prešernovo hišo, znamenito vaško lipo s slavnimi kamni umnih gospodarjev, cerkvijo sv. Marka in pesnikovim kipom oz. zelenico za obiskovalce. Memorandum je sodnica sprejela ter ga vnesla kot pisno prilogo njenega ogleda, na voljo je v sodnem arhivu, shranjen in dostopen pa je tudi pri nas, poslali smo ga tudi dr. Petriču in medijem. Ko sem zbrano druščino hotel fotografirati, mi je na zahtevo župana in njegovega odvetnika sodnica to preprečila, ker pa sem vseeno vztrajal, me je odstranila oz. umaknila v Ribčev sadovnjak. Potem so se »v miru« pogovarjali o »rešitvah«, »otipavali« zarisano pot, krilili in hodili gor pa dol, (župan je bentil, češ, le kdo je ta zaris geometrom sploh naročil, Mi že ne!), Arku so kar naenkrat ponujali lično »dvoriščno ograjo« na obeh straneh tiste naenkrat in prvič vsem vidne nesrečne poti, na občinske stroške seveda, ja, “… pa malo jo bodo razširili, saj je za traktorje taka kot je itak preozka, tudi dve lesi bodo naredili, taki premični, seveda,” da bosta Janez in Tanja lahko varno hodila čez svoje v svoj (prazni) hlev in da, bognedaj,  traktor ali živina ne bi pomendrali vse številnejših častilcev našega velikega poeta in njegovega »soseda« – sv. Marka. Ni da ni, same nebuloze, »poti ne damo – naj stane kar hoče, pa kaj se ta dva gresta, saj kmetije pravzaprav več ni, hlev je prazen, … sploh pa bi bilo najbolje, da se hiša zares proda in bo enkrat za vselej mir pred Ribči, tako da se bomo zgodbo o Ribčih in Prešernu lahko šli brez njih, le kdo jih je dal, za božjo voljo, ja, sami se bomo šli vse to in po svoje ter zraven kaj zaslužili, z žegnom vaškega patrona in stroke in našega vrlega župana, Prešernu – Ribčovmu Francetu v čast in Slovencem v veselje!«

Sancta simplicitas – sveta preproščina, je odzvanjalo od sv. Marka v ta malo Veliko noč.

Potem so šli in kmalu je bila še ta prava obravnava na jeseniškem sodišču. Naroka sem se kot predsednik odbora udeležil kot zainteresirana javnost, tudi neka Ivka je prišla.  Sodnica je bila spet ga. Irena Mali, prisotna sta bila toženec Janez Arko in tožnik Leopold Pogačar, vsak s svojim advokatom. Obravnava je bila živa farsa, pod stropom je visel grozeč oblak jeze, zamer in grdobnih namer, tožnik je nakladal, da se je kadilo, ob lastnih lažeh je prepoznavno zardeval kot kuhan rak, intrigant gospodovalni; bilo je mučno, zaudarjalo je po oblastnem nepoštenju. Prav dolgo ga nisem poslušal, vse tisto klobasanje je bilo več kot zgovoren ništrc, za vse zbrane je bila ta oblastniška komedija vsaj žaljiva, če ne celo kaj več, zato sem dvignil roko in zaprosil: »Spoštovana gospa sodnica, mi dovolite oditi? Namreč, ne morem poslušati, kako se župan-tožnik s svojimi izmišljanji, lažmi in potvarjanji dejstev dela norca iz vas, gospa sodnica, in iz sodišča tudi, da o ostalih prisotnih sploh ne govorim!« Župan je bil šokiran, besen, kar treslo ga je, njegov pogled je bil na moč zgovoren, če bi se dalo, bi me zradiral v nič, pa kaj potem, sodnica mi je dovolila oditi, kaj pa naj bi drugega, nenazadnje sem bil samo »moteča zainteresirana javnost«, nebodijetreba, in rade volje sem se preselil na hodnik in čakal na izid te farse, na kateri so Ribču sodili zaradi ogrožanja javnega interesa na njegovem lastnem dvorišču. Ni bilo dolgo, ko je v sobi 114 nastala prava štala, Janez Arko je izgubil živce, v svoji nemoči je doživel napad neukrotljivega besa, nato ga je v nemoči stisnilo, vrata so se odpirala in spet zapirala, nekdo je zaklical, »ali naj pokličemo rešilca?«, na koncu sta prišla k meni sodnica Malijeva in odvetnik Rus, če bi jim Janeza lahko pomagal pomiriti, »morda bo pa vas poslušal,« pa sem šel, zaradi Janeza in nikogar drugega, žal mi ga je bilo, na sodišču pa očitno prav nikomur še vedno ni bilo jasno, za kaj sploh gre, blodili so sem ter tja, lahkoverne paragrafarske žrtve brezmejno pokvarjenega tožnika in njegovih odvetniških oprod. Sodnica je potem ritualno poopravila svoje, zmenili se niso nič, želje po sklepih so utonile v opisanem škandalu, župan tiste famozne globe očitno še vedno ni pospravil v občinski proračun, vsaj takrat še ne.

V začetku maja me je hudo zvilo zdravje – pri domači košnji mi je na soncu postalo slabo, potem sem menda za nekaj ur kar nekam »odplaval«, s(m)o že mislili, da me je (spet) malo kap; potem so mi zdravniki tako in drugače v glavi našli več, kot sem kdajkoli mislil, da je v njej. Malo sem se prestrašil, ne bom tajil, tisti posnetki so đe danes kar strašljivi, a potem se je pokazalo, da “tisto” k sreči ni nič zločestega in sem kaj kmalu duhovičil, da mi prazne glave res ne more nihče več pripisovati, da, kar hitro sem prišel k sebi.

Tako pavza ni bila prav dolga in že 16. 5. smo v dogovoru in sodelovanju s takratno direktorico direktorata za kulturno dediščino Damjano Pečnik pr’ Ribč pripravili tematski pogovor o možni trasi nove poti; zraven naj bi bili prav vsi pristojni in vpleteni; na njeno željo smo razgovor na ta dan celo prestavili s poprej dogovorjenega 9.5., a navsezgodaj zjutraj ob 4.37, sem prejel e-mail z opravičilom njene odsotnosti »zaradi nujnih zadev«.  Tudi župana in drugih »njegovih« ni bilo (gl. sestavek Povabljenih ni bilo, Dnevnik, tudi ostai mediji so poročali o tem). »Razgovor« smo kljub vsemu imeli, prišel je dr. Peter Fister, pa direktor kmetijske svetovalne službe Tomaž Čör, člani odbora, novinarji, seveda tudi oba lastnika, še dr Petrič nam je kar  iz Bruslja poslal spodbudo, potem smo pač sami risali, preobračali paragrafe, sooblikovali sporočilo za javnost in se razšli.

Ribča sta torej od takrat naprej občini in stroki javno ponujala konkretno in izvedljivo rešitev z novo potjo čez njun vrt, seveda v zamenjavo za zaprto dvorišče, a župan se je ob podpori »stroke« odločil drugače. Pripravil je »zbor občanov = Vrbljanov« in to v Čopovi rojstni hiši v Žirovnici – lahko bi uporabil kamne okoli vaške lipe ali pa Prešernovo rojstno hišo, »hiša« ne bi bila polna, ampak verjetno so vsi skupaj že vnaprej imeli slabo vest in niso hoteli, da bi se greh zgodil v Vrbi. V vabilu je seveda že vnaprej odrekel gostoljubje našemu odboru, še posebej moji malenkosti, češ da bodo problem skušali razrešiti vaščani in Občina brez vmešavanja »zunanjih«, zato na to zrežiranko v Čopovini nedaleč od žirovniške »Butnskale« itak nisem imel namena iti. Janeza in Tanjo smo opozorili, da gre za očitno past, za novo provokacijo, s katero bodo želeli dokazati, da pogovor, kaj šele dogovor z njima nikakor ni možen, zato smo jima udeležbo odsvetovali. Sestavili smo sporočilo za sovaščane, nekakšno javno opravičilo in apel, v katerem sta predstavila njuno stisko, ponovila in opisala pa sta tudi njun nedavni predlog za novo pot. Potem sta to pismo raznosila vsem sovaščanom, predvsem lastnikom starih kmetij po Vrbi. Misli sem, da bo vse v redu, pa se je zapletlo. Tiste dni je bila Ribčema vedno bližje že omenjena gospa Ivka, nekakšna ezoterična, zelena in alternativna »bio-eko” aktivistka z Jesenic, v Vrbi je imela v najemu »bio-njivo« ob avtocesti (?). Prvič sem jo srečal na tistem uspelem dogodku Od pluga do potice, neznansko je bila navdušena, a že takrat sem bil opozorjen na njeno aktivistično »samoiniciativnost”, ja, ona bi vse, a po svoje in na lastno pest, in potem je bila res povsod zraven, še danes hranim najino vedno manj naklonjeno e-dopisovanje. Prepričala ju je, da na tisti »občni zbor« morata za vsako ceno, saj da se bo tam govorilo o njiju in o njunem – pa sta šla, kljub prejšnji večer razdeljenim »opravičilom« in s tem vnaprej napovedani neudeležbi. Zgodilo se je pričakovano in neizbežno: Janeza so takoj sprovocirali, izgubil je živce, nadrl jih je in besno odšel, njim pa je uspelo javno demonstrirati njegovo demonizirano »agresivnost«. Naslednji dan je v STA, Dnevniku in še kje pisalo: »… Žirovnica, 13. junija (STA) – Prebivalci vasi Vrba so na današnjem zboru občanov sklenili, da je potrebno ohraniti obstoječo javno pot do cerkve svetega Marka. Vendar so opozorili tudi na nevarnost, ki jo s svojim obnašanjem domačinom in obiskovalcem predstavlja lastnik hiše ob poti Janez Arko. Verjamejo, da bi bil v Vrbi ponovno mir le, če bi se Arko odselil…«.

Linč je uspel, zadnjega gospodarja Ribčevine, potomca Prešernovega – Ribčevega rodu, Janeza Arka in njegovo sopotnico Tanjo, so sovaščani na čelu z županom žirovniške občine družno vrgli iz vasi. Sramota.

O bližnjem koncu naše pobude in sodelovanja z Janezom in Tanjo pa drugič – pravzaprav vse piše v nekakšnem poslovilnem pismu, ki sem jima ga poslal v začetku poletja, kmalu po košnji, ki je s senom do slemena napolnila Ribčev skedenj.

Zaenkrat samo to: Ribčevina danes navidez miruje, lastnika so nehumano zrinili na eksistenčni rob, vprašanje časa je, kdaj bodo »občinski vizionarji« dosegli svoje. Prešernova rojstna hiša, njegov kip in »…bližnji sosed – svet’ Marka…« so nemočne priče te žalostne zgodbe, obletnice se vrstijo, silnim množicam častilcev »prešernega, ta veselega in kulturnega dne« pa je ob verzih »O, Vrba, srečna, draga vas domača…« itak vseeno.

 

 

 

ZGODBA O NESREČNI RIBČEVINI “… pred ognjem dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed varoval – svet’ Marka” (?)

Prešernov sonet “O, Vrba…” bo danes, 8.2.2019, na slovenski kulturni praznik, žebrala “slovenšna cela”, še posebej tisti. ki se bodo zbrali pred pesnikovim spomenikom v Vrbi. In prav je tako. Na proslavi se bodo zanesljivo spomnili, da letos mineva 170 let od pesnikove smrti, pa tudi tega, da teče  polnih 80 let od otvoritve Prešernove rojstne hiše – muzeja. Morda bodo povedali tudi to, da so takrat zgradili nadomestni dom za takratne stanovalce te hiše, za Vovkove, po domače Ribčeve iz Vrbe, za Prešernove naslednike torej, ki so rade volje šli na bolje. Na bolje? Preskočimo desetletja – njihova pričakovanja so se zaradi številnih “zunanjih vzrokov” in “botrov” iz vrst najnovejših oblastnikov povsem sesula. Danes Ribčevina žalostno propada, pa ne zaradi zadnjega Ribča, lastnika Janeza Arka in njegove Tanje, ampak zaradi mnogih, ki jih srbijo prsti in bi se Ribčevine radi polastili za vsako ceno in na kakršenkoli še tako pritlehen način, tudi za ceno odstranitve Prešernovega rodu, spomina, mita z rodne grude.

Spodnji zapis je nastal pred dvemi leti, nobene korekture nisem dodal – žal je danes stanje še slabše kot takrat. 

……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

Prešerna bratovščina se je decembra 2011 spet srečala pri »našem« kipu v Vrbi, spet na »prešerni dan kulture«, po svoje seveda, brez požegnanih protokolov in vnaprej znanih govorcev. Vsako leto smo poiskali tudi kakšno sporočilno iztočnico, nič velikega, enkrat eden, drugič kdo drug, pač nekaj s »prešernega kupa« za primeren okvir spontanega srečanja, druženja in govorjenja.

Svoj čas me je na moč pritegnil pogovor s pokojnim slikarjem Brankom Čušinom s Koroške Bele, ki je trdil, da hišno ime »pr’ Ribč’« nima prav nič z »ribiči« ter pravzaprav izvira iz starodavnega ledinskega imena »pr’ hribč’«, torej označuje kmetijo pri hribčku, na katerem na samem začetku Vrbe stoji cerkev sv. Marka; tisti h naj bi se po kašarsko obrusil, pa je ostal ribč. Hm, če je res tako, potem Slovenci že dolgo v prazno govoričimo o »Ribičevem« Francetu. Da bi vedel kaj več, sem poklical radovljiškega raziskovalca »Dežele« Jureta Sinobada, ja, celo igralca Gregorja Čušina, ki je tudi vedel nekaj o očetovih raziskovanjih, ter še sam prebrskal nekaj virov. Bojda ima teza oporo v starih blejskih urbarjih, morda še kje, a brskanje me ni pripeljalo prav daleč. Za »disertacijo« o (h)Ribčevini se vsekakor (še) ni nabralo zadosti pisnega, a tudi o tem, da so bili Prešerni kdaj ribiči, ni bilo moč nikjer ničesar najti; še najbližje temu je bil eden od starih stricev, ki ga je življenje z Gorenjske odplavilo v Trst… Toliko o tem mikavnem izzivu.

Malo pred praznikom sem radovedno prebiral tudi pompozne časopisne naslove, da se Ribčevina prodaja za velike denarje. Janez Arko, takrat po krivici in po zaslugi »blond-medijev« že splošno znan kot »nevarni zlobni sosed« (!?) Prešernove rojstne hiše, ki ga je treba zaradi varnosti šolarjev in drugih obiskovalcev čimprej »odstraniti«, je v cajtngah  malce žlehtno, a zagrenjeno predlagal poceni rešitev: »Vsak Slovenec naj za »ofer« da samo en evro, pa se bom kot zadnji Ribč takoj odselil s svojega doma…«. Koliko nas že je, (pravih) Slovencev?

Ja, preostala Ribčevina bi tako dokončno padla v v roke slovenske »kulture« ter se čez noč spremenila iz veleproblema v pravcati »mavzolej na slovenskem Parnasu« in v zlato uokvirjeno  kulturno  nacionalno zaprisego. Prvi del te nacionalne sage je v tridesetih vodil Fran Saleški Finžgar, v Prešernovi rojstni hiši uredil spominski muzej, za takratne lastnike Vovkove, p.d. Ribčeve pa v neposredni bližini dal zgraditi nadomestno novo hišo, današnje domovanje Janeza Arka; danes že smemo povedati, da je takratni »projekt« za seboj pustil kup šlamastike in nedorečenosti, ki danes tepejo prav Janeza Arka. »Daleč so ga prignali«, sem pomislil ter si v časopisu ogledoval fotografijo z njegovim besno nemočnim sporočilom, zapisanim na straniščni steni za Prešernovo hišo. »Tole se ne bo dobro končalo, tega nesrečnega človeka bodo uničili, ugonobili …«, se mi je utrnilo.

…No, skočimo nazaj, v praznični december 2011. Za malo prešernožlehtnoben praznični izziv sta bila gornja »ocvirka« zadosti dobra, animativna, prepričljiva v svoji nedorečenosti. O tem bomo govorili, saj je treba.

Najprej apel: Slovenci – odkupimo »(h)Ribčevino«!

Euro na glavo – drobiž, bagatela, mala malica, hehe! Mimogrede, saj so naši predniki v tridesetih letih prejšnjega stoletja odkupili že Prešernovo rojstno hišo v Vrbi, pa v šestdesetih Finžgarjevo v Doslovčah in sredi osemdesetih še Čopovo v Žirovnici – vse so postale danes dobro obiskani spominski muzeji. »(h)Ribčevina« bi bila smiselni začetek ali zaključek, vsekakor pa dodana vrednost že zdavnaj sprejete in uveljavljene Poti kulturne dediščine, ki so jo v življenje prav tako pospremili domači šolarji proti koncu sedemdestih.

In za zraven: nova uganka iz nabora splošno privzetih slovenskih mitov, nekako v Prešernovem stilu: »… al’ prav se reče pr’ Ribč al pr’ (h)ribč?…«.

To bo hec, tudi novinarji bodo ugriznili v svežo »ovcirkovco«, daleč bo zadišalo, povsod slišalo, morda se bo celo kaj premaknilo.

 Tistega prešernega dne je torej lilo kot iz škafa. Kljub temu se nas je ob Zajčevem Prešernu zbralo in zmrzovalo kar nekaj, celo presenetljivo veliko. Poleg »mojih« »nepogrešljivih« me je razveselilo nekaj zamejcev, novinarjev, znanih bistrcev, še posebej pa večja skupina pevskih prijateljev iz »mojih« zborov, celo nekaj večno mladih »a-pe-ze-jevcev«. »… Petje torej bo…«, sem bil vesel.

In smo začeli, kar z Zdravljico, vse kitice po vrsti, vse do tiste, ki je danes naša himna in še zadnjo za povrh. Potem je vsak lahko kaj povedal, zrecitiral, dodali smo še Luna sije, spili en kozarček in nazdravili. Sam sem v svet vrgel provokacijo o odkupu ter še tisto drugo o (h)Ribčevini…, publika je pritrjevala in bila takoj Za; potlej je pa zagrmelo na nas.

S škarpe za spomenikom je na nas polno vedro gneva zlil bližnji sosed – Ribčov, Janez Arko; vse s tiste betonske stene pri muzejskih WC je zmotilo in popacalo praznično vznesenost, pa še kaj zraven. Ja, »napadel« nas je tisti »nevarni« Arko iz medijskih »novic« in škodoželjnih tračev.

»Janez, kva se pa dereš, sej ti noben nč noče; dol prid, pa povej, kva te tiši, kva j narobe! Te bomo poslušal, verjem!«, sem mu dejal v imenu vseh. Pa se ni ojunačil: še nekaj je zarentačil in se navidez nemočno umaknil v svoj bes. Soočenje je obviselo v zraku, vsi skupaj nismo vedeli, kaj z njim in s seboj, potihnili smo kot da nas je Janez presenetil sredi greha. Nobenega zmagoslavja ni bilo čutiti, nobenega obsojanja, nelagodje je lilo po nas in v nas, beseda je omrznila, … Sem začutil sočutje?

Pograbili smo buteljke in se pred pravim, nevihtnim grmenjem umaknili v praznično zakurjeno Prešernovo hišo.

Zbegani pogledi so se iskali v veži, hiši, ob zibki v kamri, na rodbinskem marmorju ob črni kuhinji, kisli nasmehi so se prepričevali in začenjali nove misli ter smiselno nadaljevanje našega prekinjenega druženja.

»Pravzaprav ima prav, tale Arko, tale Ribč,« je priletelo od nekod.

» A b’ ti prenašov, da b’ ti tauženti ceu let’ gazil po dvoriš, ti b’ biu pa tih, pa »klanjam se«, pa »kr’ svinejte po mojem, bom z veselam pospravu za vam, čeprov nimam nč od tga,«  je zapenil Zdenc, znani domači kulturnik. »Če pa kej reče, mu pa župan al pa kdor ma le cajt čez pet minut pošle polcijo al pa marico pred vrata, poj pa položnco z globo za »kaljenje javnega reda in miru«! Na svojm, ejga, na svojm mora vse to prenašat’! Še čudn, da dons sploh sme bit doma, da ga »iz varnostnih razlogov« niso že nekam odpelal! Ja, vsak b znoru, tko se na da žvet’!«

Vsi smo zgrabili za ta krik zdravega razuma in se zganili v prepričanju, da ju je treba obiskati, Janeza in Tanjo, se pogovoriti z njima, najti nekakšno rešitev, pa če jo hudič na repu prinese, samo da bo in da bo njima in Ribčevini v pomoč. Pogovarjali smo se samo še o tem, pa da je odkup treba izpeljati, za vsako ceno, če se domačijo res prodaja, ali pa pomagati kako drugače, če na tem (hvalabogu) ni nič.

Spet nas je zajela prešernost, dovtipi, šinfanje čez oblast in brezbrižno »ta veselo« ministrstvo, zavod za »spomeniško varstvo«, župana s policajskim pedigrejem in metodami, krajevno mafijo in advokate, ki se jim cedijo sline in bi se radi razlezli čez Ribčov vhod v Vrbo.

» Saj ne bi smela, a moram povedat: z Janezom in Tanjo delajo slabše kot z njunim psom, odvzeli so jima osnovno človeško dostojanstvo in popolnoma zanikali njune lastniške pravice. Živita pod strahotnim pritiskom in v neverjetni stiski. Pa nista slaba, da boste vedeli, sem vsak dan tako ali drugače v stiku z njima, veliko vesta, a je vse težje, nič čudnega…«, je dodala oskrbnica Mira in se strahoma ozirala, če si ne ogroža službe.

Bilo je kot v ekonom-loncu, pravičniška jeza nas je hotela kar razgnati.

K sreči se je v hiši oglasila pesem; olajšano smo se zlili vanjo. »Vzemite, namažite, je domača zaska, poskusite, je samo domače pecivo, pa še malo zalijte», se je prijazno oglasilo iz veže. »Hvala, pa saj imamo še svojega, vino pa ja ne bomo nosili nazaj domov, …, je dober, vipavski, se itak spodobi, že zaradi Vrtovca, Prešerna in njune Zdravljice…«. Pa smo udarili venček vinskih, kaj pa drugega.

Potlej so se odprla obokana vhodna vrata. Vstopil je žirovniški župan Pogačar. »Sem prišel pogledat, kdo pravzaprav je ta prešerna bratovščina.« Nič »dober dan«, pa tudi to ga ni zanimalo, kdo vse je zraven. »Nismo vajeni, da se v muzeju takole dere in pijančuje, mi smo na nivoju«, nas je podučil. Ljudi je zganilo, med nami je bil akademik, nekateri pevci so si v življenju prislužili pevske penzije in jim župan ne bi mogel niti not obračat. Kdo pa je tale in kaj hoče? »Če je to vaš nivo, vas ne rabimo, bomo že sami, tako kot doslej«, je bil srepega pogleda oblastno »prijazen« še naprej. »Bohnedej!«, se je oglasilo v ozadju. Razumel je, se obrnil in odšel.

Ljudem je bilo tisti hip vse jasno – in vsi so stopili na Ribčovo stran. V Prešernovi hiši je kar vrvelo…

Mira mi je takrat povedala, da bo v Vrbo kmalu prišla nekakšna kulturna karavana iz Ljubljane, da se bodo šli menda nacionalni apel z nazivom »Zadnji vlak za kulturo« in da se bo morala pripraviti zanje, torej, a bi lahko počasi … Ja, pa tudi župan jih bo posebej nagovoril, saj je za to tudi prišel.

»Se vid’mo! Dobro bodi! Poklič’! Samo reci, pa pridemo!« itd. In smo se razšli. Radio je takrat že poročal, da bomo odkupili Ribčevino, meni se pa še sanjalo ni, da tistega »prešernega« dne v Vrbi še ni konec.

Poln mešanih občutkov in pritajene, še nezavedne jeze sem se iz Vrbe odpeljal domov, v Žirovnico, k mami, na čaj in obvezen klepet o pestrem dopoldnevu. Mama Mila je vedno premogla kakšno novo »kašarsko« novico, pa veliko je vedela o starih družinah in rodbinah, nenazadnje je bila vse življenje dejavna kulturnica, ljubiteljska igralka, pevka, recitatorka, pesnica,vodila je krajevni RK in še kaj, celo prešerni bratovščini se je pridružila

Komaj sem izvozil »ta dolg’ ovin’k« pred Žirovnico, že sem začuden zavrl in se ustavil: zastoj –  z vaške poti »za štreko« sta se na glavno cesto mukoma spuščala dva avtobusa, (pre)polna ljudi! »Tega pa ne vidiš vsak dan! Le kdo jih je navižal »dol na Zajca?« Prešinilo me je: »So to tisti iz Ljubljane? Ki naj bi se pripeljali z vlakom? »Zadnji vlak za kulturo«? Seveda, z železniške postaje rinejo!« Kazalo je, da se bo drugi avtobus zvrnil v graben. Premagal me je firbec, obrnil sem in se odpeljal nazaj v Vrbo.

Na parkirišču sem pobrskal po spletu in takoj našel novico o tem »…opozorilu na mačehovski odnos do kulture…« (Gal Gjurin). »Kot nalašč«, sem pomislil, »se jim bom pridružil, jih povabil k naši pobudi, … bolje že ne more biti…, le kdo je zraven?«, se mi je smejalo.

Vsuli so se iz treh busov, zgodila se je prava mala kulturniška invazija na Vrbo, pripeljali so se tudi z avtomobili. Znašel sem se med znanimi obrazi iz kulturnih logov in estrade (npr. Veno Taufer, Marko Kravos, Niko Grafenauer, Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Andrej Šifrer, Avseniki itd.).

Čeprav je vse izgledalo neznansko posvečeno in pravičniško, mi je bilo takoj jasno, da je shod slabo organiziran, nepripravljen, nihče ni vedel, ne kam ne kod ne kdaj ne kdo bo kaj povedal; vsi so se želeli stlačiti v Prešernovo hišo, saj je lilo kot iz škafa. Seveda ni šlo, zato so se razsuli do vaške lipe, vedrili pod nadstreški, nekateri so se zatekli v zavetje sv. Marka, drugi spet na Ribčevo dvorišče, pred vhod, hlev in pod skedenj.

»O, živjo, a si ti tudi zraven? A ti kaj veš, kje bo zdaj TO?«, me je vprašal eden od zgoraj naštetih. »Nimam pojma, mi smo s svojim srečanjem že opravili. Kaj pa TO sploh bo?« Čudno me je pogledal, češ, ti si pa res za luno, pravcati periferi – a nič ne veš (!?), in odhitel kar nekam.

Sicer imenitna namera se je organizatorju v Vrbi žal kaj hitro in povsem sfižila, pravzaprav jo je zalilo; naveličal sem se tega kulturniškega beganja in se odpravil proti avtu.

Takrat sem pred Ribčevo (Arkovo) hišo zagledal hudo drenjavo: policaje, marico in svež »postopek« proti nesrečnemu Janezu, ki je skušal dokazati, da so mu dvorišče spet brez vprašanja  (verjetno celo nevede in brez slabih želja) »okupirali« osveščeni kulturniki z vseh vetrov. »Organ« je vestno in pomembno polnil beležnico ali formular za novo globo… Pa saj ni važno – Mit je obveljal: »tisti« Janez, »hudobni Prešernov sosed iz Vrbe«, je bil pravočasno »pridržan«, saj je bil menda spet »nevaren«. Pametnjakoviči, kibici in »sedma sila« so spet odobravajoče nakladali v stilu »take je treba zapret’, pospravt’ …, le kaj se gre, niti za praznik ne da miru in to v naši Vrbi, …saj bo še komu kaj storil…, le kaj bi porekel Prešeren nad tako žlahto…«.

Bil sem osupel, besen, nemočen. »Pod’n! A takole izgleda tisti županov nivo? A tako se dela z zadnjim gospodarjem na (h)Ribčevini? In to na »ta veseli dan kulture«? Na Prešernov, na Ribčov  rojstni dan? Naredil sem dve fotki, postal ob osramočenem pesnikovem kipu in se odločil: Janezu, Ribču, Ribčevini, bomo skušali pomagati, če bo le dovolil. Kakorkoli!

Premočeni potniki »zadnjega vlaka za kulturo« so takrat že polnili avtobuse in jeli zapuščati »praznično« Vrbo.

»A greš z nami, tle ni n’č!? Pa še unle je spet znoru!« »Kam greste pa sedaj?« »Prav’jo, da na Bled…«. Hm …

Naslednji dan sem prebral, da so primernejšo, predvsem pa suho »postajo zadnjega vlaka« našli v galeriji Deva Puri na propadajoči blejski Pristavi. Tam so ob Picassovih umetninah naricali  »Kultura je nad politiko!«, prisegali, da »… vremena Kranjcem bodo se zjasnila…«in bentili čez kratkovidni, nepravičniški, birokratski »kulturni« sistem, nekako v stilu »… le čevlje sodi naj kopitar…«  in za kulturo dá več denarja (minister, seveda)… Visoke besede je na ta dan predvolilnega molka še isti trenutek odpihnilo v nič.

Pa prešerna bratovščina?

Naslednji dan sem govoril z Janezom Arkom in Tanjo Pangerc ter ju obiskal na njunem domu. Njuna pretresljiva pripoved bi napolnila roman – s strani brezobzirnih »vladavcev« sta bila slejkoprej določena na »izbris«. Bila sta žrtev pohlepnikov, ki so se z županom, njegovimi priskledniki in advokati vred na vse načine trudili dokončno in za vedno prilastiti njuno Ribčevino.

Čez teden dni smo nato skupaj predstavili Dogovor o javnem skrbništvu Ribčevine, decembra 2011 smo ustanovili Odbor za projekt Ribčevina. V njem so bili: lastnika Ribčevine; kiparja Vasja Ulrih in Ljubo Zidar, igralec Pavle Ravnohrib, odvetnik Ludvik Druml (pro bono), brezniški župnik, predstavnik ZTK Žirovnica, SM.

(V dogovoru je med drugim pisalo: “…zaradi javnega interesa in množičnega obiska Vrbe, povezanega z nacionalnim kultom čaščenja pesnika dr. Franceta Prešerna ter z njim povezanih simbolov (Vrba, lipa, rojstna hiša, cerkev sv. Marka), so lastniki / prebivalci RIBČEVINE izpostavljeni različnim oblikam stalnega motenja posesti, onemogočanja gospodarjenja na še vedno obstoječi kmetiji ter kratenja osebnega miru, osnovnih človekovih pravic in dostojanstva. Namesto vključevanja v (pogosto nedorečene) pojavnosti celostnega uveljavljanja Prešernove rodbine in RIBČEVINE sta lastnika izpostavljena načrtnemu izključevanju, šikaniranju, javnemu medijskemu porogu in demoniziranju ter nenehnim oblikam neposrednega pritiska in represije, ki se jim ne znata in ne zmoreta več zoperstaviti. Zato razmišljata o prodaji celotne RIBČEVINE in izselitvi s svojega doma in iz Vrbe. To seveda ne more biti rešitev t.i. »problema«, ampak je lahko le neznanska sramota za slovensko kulturo in družbo, ki celo v svoji himni prisega na Prešernova nesmrtna sporočila.)

Torej, čez slab teden smo se že srečali na ustanovnem sestanku ODBORA ZA PROJEKT RIBČEVINA (17. 12. 2011, 15.h do 18.h); dobili smo se pr’ Ribč, kjer sta nas gostoljubno sprejela Janez Arko in Tanja Pangerc. V hiši je dišalo po zakurjeni peči in drobnih pozornostih: bili smo dobrodošli. Njuna pripoved nas je pretresla, papirji na mizi in v fasciklih so bili neizprosni…; kašarski »vladavci« so ju perfidno in brezsramno stisnili v kot brezizhodnosti! …  Po iskreni debati so bili sprejeti tudi sklepi odbora oz. priporočila ostalim vpletenim. 

  1. Osnova delovanja odbora je 12.12.2011 podpisani DOGOVOR O JAVNEM SKRBNIŠTVU RIBČEVINE in v njem zapisani osnovni cilji. Dogovor je sestavni del zapisa pričujočih sklepov. Dogovor je pravno korektno zapisan in polnopravno podpisan s strani lastnikov Ribčevine in predsednika fundacije, zato je povsem nesporen in velja od dne podpisa dalje (kljub pomislekom žirovniškega župana).
  2. Odbor preko Zavoda za turizem Žirovnica, ki upravlja s Prešernovo rojstno hišo, sodeluje z lastnikom le-te, to je z Ministrstvom za kulturo RS, in z Občino Žirovnica.
  3. Pregledajo se določila pogodbe iz leta 1939, obenem pa pozove pravne naslednike vseh dosedanjih upraviteljev Prešernove hiše k predložitvi katerekoli legalno sklenjene dopolnitve le-te. Vse morebitne nezapisane in nepodpisane kasneje dodane pravice, služnosti in dogovori so neveljavni. Zbrana dokumentacija predstavlja osnovo za nov sporazum med vsemi vpletenimi.
  4. Lastnika Ribčevine, g. Janez Arko in ga Tanja Pangerc, želita dokončno razrešiti dolgoletne konflikte z upravljavci Prešernove rojstne hiše in z občino Žirovnica. Ker je temeljni problem skrajno moteč dostop do / od cerkve sv. Marka po poti preko hišnega dvorišča, ki onemogoča normalno življenje in gospodarjenje na Ribčevini, odbor predlaga:
  • da župan občine Žirovnica, g. Leopold Pogačar, javnosti in odboru predloži rešitev problema, ki jo je napovedal v javnih medijih po 3. 12. 2011, oziroma
  • da v nasprotnem primeru Občina Žirovnica z vso resnostjo in odgovornostjo preuči in sprejme TUKAJ ZAPISANI KOMPROMISNI PREDLOG lastnikov Ribčevine, da se nadomestna pot med Prešernovim spominskim parkom in cerkvijo sv. Marka takoj in trajno uredi preko vzhodnega roba parkovne zelenice in Arkovega sadovnjaka za stanovanjsko hišo Vrba št. 1, seveda ob ustrezni odškodnini, predhodni sklenitvi ustrezne pogodbe in s finančnim kritjem potrebnih gradbenih in ureditvenih del (pot, ograje, označitev, nadomestilo za čiščenje in vzdrževanje) iz proračunskih virov Občine Žirovnica.

Dvorišče Ribčevine se po vzpostavitvi nove poti zapre (tako kot pri večini domačijv Vrbi) in s tem omogoči ponoven začetek osnovne dejavnosti kmetije. S tem se izloči in onemogoči vse morebitne (dosedanje) povode za nadaljnje nepotrebne konflikte med lastnikoma Ribčevine, upravljavci Prešernove rojstne hiše, Občino Žirovnica in, najpomembnejše,  obiskovalci Vrbe. Odbor predlaga tudi oživitev do nedavnega uporabljane, a danes nerazumljivo zaprte stoletne poljske poti med nekdanjo gostilno Pr’ Flis in cerkvijo sv. Marka. Na ta način bi oblikovali neproblematično krožno pot med Prešernovim spominskim parkom, cerkvijo sv. Marka, središčem Vrbe z vaško lipo in Prešernovo rojstno hišo. Odbor ugotavlja, da je bila svoje dni Prešernova rojstna hiša s cerkvijo sv. Marka povezanatudi z ukinjeno (?) potjo, ki je vodila skozi ograjo / leso za t.i. hišnim (?) vrtom oz. današnjimi (tudi problematičnimi) stranišči muzeja.

5. Avtorja ureditvenega načrta okolice doprsnega Prešernovega kipa v Vrbi, akademska kiparja Vasja Ulrih in Ljubo Zidar (l. 2000), bosta strokovno ocenila nedokončano realizacijo načrta in predložita nujna dopolnila / spremembe k današnji sporni podobi Prešernovega spominskega parka v Vrbi (npr. prevladujoči kandelabri z zastavami, ki marginalizirajo Prešernov kip, neustrezne klopi ob dostopni poti, diletantska osvetlitev kipa, povsem neuporabljana in nekultivirana namenska zelenica, nova povezovalna pot do cerkvice sv. Marka itd.). Zaradi nerazložljivih (gradbenih) posegov v prostor je degradirana tudi celotna veduta Vrbe z Ribčevino in cerkvijo sv. Marka vred (pogled z glavne ceste LJ – Jesenice).

Predlog se pošlje v obravnavo Občini Žirovnica, ZVKD in ZVND v Kranju ter Ministrstvu za kulturo RS.

6. Odbor meni, da je vse pogostejša organizacija trivialnih veselic, nekakšnih sejmov in drugih zabavnih prireditev v neposredni okolici Prešernovega kipa in cerkve sv. Marka povsem nesprejemljiva in nekulturna, saj degradirajo enega najbolj prepoznavnih spominskih parkov in kulturno-zgodovinskih sporočil v Sloveniji. Za take prireditve naj se poiščejo druge primernejše lokacije.

7. Za program revitalizacije kmetije Ribčevina, ki je zaradi dolgoletnih konfliktov razvojno zaostala, lastnika pa sta se finančno izčrpala zaradi večnih glob na lastnem dvorišču (!?), se oblikuje nove programe in skuša najti ustrezne namenske subvencije. Zato bo odbor za pomoč pri oblikovanju dokumentacije takoj poprosil strokovnjake in kmetijsko svetovalno službo.

8. T.i. »nerešljivi« problemi so ob medsebojnem spoštovanju, odgovornosti in dobri volji vpletenih ter nepopustljivi pomoči odbora rešljivi takoj, igraje in za majhen denar, predvsem pa brez  sramotne izselitve zadnjih lastnikov – dedičev Ribčevine z njunega doma in posestva.

9. Odbor je prepričan, da je ponujeno namero moč udejaniti celo do 8. februarja 2012, ko bo Vrba spet polna častilcev Prešerna in »… okolš’ne raja…«. To pot jim bo dobrodošlico na doslej demoniziranem Arkovem dvorišču zaželela tudi Ribčevina ob pomoči odbora in fundacije PKD Slovenija. Zato odbor upravičeno pričakuje konstruktiven odziv in konkretni sestanek z odgovornimi še do konca leta 2011, torej v naslednjih dveh tednih.

10. Sklepe prvega sestanka odbora za projekt Ribčevina se slovenski javnosti in medijem predstavi na tiskovni konferenci, ki bo v ponedeljek, 19.12.2011 ob 12. uri na Ribčevini, Vrba št. 1.

Odbor naproša medije, da se odpovejo poceni in profesionalno podhranjenemu senzacionalizmu, saj  medijsko zavajanje javnosti v ničemer ne koristi rešitvi problematike in ga bo odbor v celoti ignoriral.

……………………….

Javnost se je odzvala osuplo,  z nekakšnim (ne)naklonjenim presenečenjem. Eni so rekli: »Končno!«, drugi  »A je to možno? Kdo bi si mislil, da tako delajo z njima!?«, tretji spet: »Kaj pa je zdaj to? A za »una dva« se bodo potegnili?« Mediji so zaslutili »nadaljevanko« in »objektivno« modro nakladali, češ, »A niso rekli, da bodo Ribčevino kupili?«; vsekakor so se v odsevih zgodbe o »zlobnem sosedu«, »osramočenem Prešernu« in »ubogem županu« bolje počutili – nenazadnje so jo še kako pomagali sestavljati.

»Uradni« odziv pa je bil pričakovan, na moč podoben karavanškemu fenu, vetru, ki večkrat zatuli po vaseh pod Stolom: z občinskega županstva je besno zapihalo; omalovažujoče »diplomatsko« je bentilo, odpihnilo vse »nivoje« in nehote razkrivalo prikrite ter po svoje prikrojene »resnice iz Vrbe« (beri vladavske barabije).

Igračka je padla na tla in se razsula v ništrc. Fama o »zlobnem Prešernovem sorodniku« je čez noč zadobila predznak slabe občinarske »ribič-evske« potegavščine s krepko pretirano »mero med očmi« ter z otročje očitno javno-zasebno »vizijo«, ki ji lahko rečemo tudi nateg brez primere: »Rib’č  v’n!  Mi not’! Da bo že enkrat mir in Prešernovina dokončno v lasti kulturnega slovenskega »naroda«!«

Ja, če mačku stopiš na rep, se marsikaj zasliši. Arhiv »odzivov« v medijih, v elektronski pošti, v uradnih dopisih, javnih bavardiranjih na naš račun itd. je tako poln in pester, da bi ga lahko objavljal celo leto, a ni, da bi prav vse uradne otrobe ponujali kot belo moko, kaj šele kot užiten kruh.  V knjigi bo zanje zadosti prostora. »Sogovorniki so svoj »crescendo« iz prvotne zbeganosti krepili v pokončno užaljenost, puhlo avtoritarnost, »nasmeh« je bil vse bolj grenak, ponujena roka najprej mlahava, potlej pa skrita za hrbet…, na koncu so udarili z načrtnim »odporom«, diskreditacijo odbora (še posebej SM-a) in z novimi »transparentnimi« pritiski. A ni nič pomagalo: javnost je postala firbčna, »ne bodi je treba!«…

………………………………………

Skladno z Dogovorom smo se strinjali in zmenili, da bomo javnosti prikazali drugo plat Ribčeve zgodbe, a na povsem alternativen, pozitiven, ustvarjalen način. Za kulturni praznik naj na hiši za spomenikom piše: Dobrodošli pr’ Ribč’! Odprimo vrata, postrezimo, ponudimo, zapojmo, presenetimo množico, odženimo podobo »zlobnega soseda«, povejmo nevednežem, kibicem in nakladačem, da v tej hiši biva Prešernov rod! Nagovoril sem literate, igralce, kiparje, slikarje, prešerno bratovščino, založnike Prešernovih pesmi (npr. Sanje),  … vsi so rahlo začudeni takoj rekli »… ne mi reč’,  ja, gremo zraven!« Še posebej sem se razveselil DVD-kopije starega dokumentarnega filma »O, Vrba!« iz leta 1940 (avtor Mario Förster), ki nam ga je posredoval filmski arhiv RS. »To bomo vrteli, na skednju ali v hlevu, da se bodo ljudje premaknili v čas začetka nadaljevanke Ribčevina!« Ko smo si film prvič ogledali, so Janeza oblile solze: v enem od kadrov se po cesti mimo muzeja sprehodijo Ribčova dekleta, tudi njegova mama je med njimi…, takrat že proti svojemu povsem novemu domu. Ja, dobro je kazalo, takrat.

Vmes smo migali tudi drugače in drugje, Januar je bil pester, da že dolgo ne tako. Pregledovali smo papirje, z dr. Ludvikom Drumlom, »pro bono« odvetnikom in kulturnikom iz Ziljske Bistrice sva obiskala nejevoljnega župana (v prazno, seveda, a ne zaman), s kmetijskima svetovalkama smo z njuno strokovno pomočjo izpolnili prijavo za subvencijo pri revitalizaciji in preusmeritvi kmetije, kipar Ljubo Zidar se je lotil oblikovanja hišnega spominka, igralec Pavle Ravnohrib je bil za komorni recital v Ribčevi »hiši«…

Vmes smo prebirali članke v časopisju (Delo, Dnevnik, Gorenjski glas…) in poslušali odzive na radijskih valovih. Župan je začel obljubljati »… ureditev dostopa do cerkve sv. Marka in nadomestno pot…« (npr. Delo, 2.2.2012; gl. http://www.delo.si/kultura/dediscina/zagotovljen-dostop-do-cerkve-sv-marka-v-vrbi.html) in zraven cinično obgrizel ter opljuval vse in vsakogar z »nove«Ribčevine ter skliceval sestanke o »ureditvi problematike«, seveda dosledno brez (še kako) vpletenega Arka. A glas se mu je vedno bolj tresel, sredi javnosti je »cesar ostal brez oblačil«. Vsakomur je postalo jasno: tukaj pa res nekaj smrdi…

In je zasmrdelo, do neba. Tik pred kulturnim praznikom je Arko prejel vabilo na jeseniško sodišče: narok – tožba z dve leti staro »brado« – tožnik: »bogibogi« župan oz. občina – zahtevek: deset tisočakov, seveda v Arkovo škodo (gl.npr. https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/zaradi-spora-na-proslavi-v-vrbi-ne-bo-predstavitve-ribicevine/276272).

Zavese so dokončno padle. Predstavitev Dobrodošli pr’ Ribč! smo takoj odpovedali in jo igraje preselili v staro kranjsko narodno čitalnico – v program ob 150 letnici njene ustanovitve, v sklop kranjskega praznovanja Prešernov semenj. Žirovniški župan je po gostilniško perfidno lansiral še nebulozo o tem, da smo v Kranj »zbežali«, ker da naj ne bi smeli vrteti filma O, Vrba!, menda zaradi »prepovedi« nekakšne »dedinje« ge. Khamove iz Ljubljane. No, v Kranju smo ga z dovoljenjem Filmskega arhiva RS zavrteli šestkrat (op.: kasneje še vsaj 40x), vedno pred polno čitalnico radovednežev in eminentnih gostov, v protokolarnem prvem terminu tudi v prisotnosti obeh Ribčov, Janeza Arka in Tanje Pangerc. Z njima smo se sprehodili po kranjskem mestnem jedru, obiskali Prešernovo hišo, poklepetali z naključnimi znanci. Rekla sta mi: »Po dolgem času sva tudi midva doživela kulturni praznik in iskreno človeško spoštovanje preprostega dejstva, da sva Ribča iz Vrbe. Hvala.«

Časopisje je potem pisalo, kakšen »mir« da je bil ta dan v Vrbi… (tega, da smo,vabilo in sporočilo Dobrodošli pr’ Ribč! prešernim Slovencem izrekli v Kranju, tega pač ne!).

A pisali so tudi o tem, kako je v Vrbi, tik pod prazno Arkovo Ribčovo hišo , slavnostni govornik, predsednik Ustavnega sodišča RS dr. Ernest Petrič okrcal Slovence(ljne), pesnikove »častilce«, »dolino šentflorjansko«, pa tudi  »merodajne« Kašarje, torej žirovniško gospodo::

»…dvomim, da bi Prešeren uspel v današnji slovenski družbi pohlepno zadrtih, zazrtih v svet materialnih dobrin, v družbi nastopaštva, poslovniške in druge elite s premalo želje po skupnem dobrem in s premalo človeške empatije….Prepričan sem, da se Prešeren – svobodomiseln, zazrt v evropski prostor, daleč presegajoč slovensko provincialno mentaliteto, nepohlepen za denarjem, svoboden duh s širokim znanjem, vizijo in humanizmom – v takšni družbi ne bi dobro počutil…« Petrič je tudi obljubil, da »… bom prihodnje leto v Vrbo k rojstni hiši pesnika in pravnika skušal pripeljati tudi vseh svojih osem kolegov, ustavnih sodnikov. Vendar le pod pogojem, da bodo v Žirovnici rešili “neroden, majhen in nepotreben spor” s sosedom P« Župan Leopold Pogačar je sicer pred kamerami »s prsti v lastni čežani« ves zardel hitel zatrjevati, da se bodo trudili najti rešitev. V tem duhu »…da bodo 1. marca s predstavniki ministrstva in zavoda za varstvo kulturne dediščine skušali najti možnost za prestavitev javne poti…« in blablabla v tej smeri. (Danes vemo, da je bil to le ubožen županov protokolarni blef, da se doslej ni zgodilo nič od obljubljanega, razen to, da dr. Petrič že nekaj časa ni predsednik Ustavnega sodišča in da ni imel za kaj pripeljati v Vrbo svojih osmih kolegov / kolegic, saj »nepotrebni« spor še vedno traja in je eskaliral do roba osebne tragedije!)

»Praznik« je minil, mi pa smo iskreno povabilo in predstavitev »Dobrodošli pr’ Ribč!« kar nekajkrat ponovili na turističnem sejmu v Ljubljani, v družbi zamejskih Slovencev in laureatov – prejemnikov priznanj Naša Slovenija 2011. Tudi film O. Vrba! (1940) smo vrteli, da se je kar smodilo – ge. Khamove z napovedano tožbo pa ni bilo od nikoder… Pač pa so nečedno žirovniško zgodbo o načrtno upropaščani (h)Ribčevini in  o tem, da Janez Arko nima za kaj recitirati »O, Vrba, srečna draga vas domača…«, spoznali tisoči obiskovalcev ter se nemočno, malce v zadregi čudili, češ, »O tem se pa nič ne govori in ne piše…«.

…………………..

Torej, s predstavitvijo Dobrodošli pr’ Ribč! na praznični kulturni dan 2012 v Vrbi zaradi napovedi županove perfidne tožbe vs. Arko ni bilo nič. Preselili smo se v Kranj, v narodno čitalnico in naklonjeno zavetje takratnih članov, aktivistov in simpatizerjev gibanja TRS, še posebej takratne predsednice Hermine Krt.

Spoštovana, spoštovani.

Vabimo vas, da se nam pridružite sredi starega Kranja, V NARODNI ČITALNICI, na priložnostni predstavitvi projekta oživitve RIBČEVINE – da, Ribčevine iz Vrbe.

Pripravil jo je odbor projekta RIBČEVINA v sodelovanju z lastnikoma Ribčevine in Filmskim arhivom RS. Narodni čitalnici – gostiteljici dogodka se zahvaljujemo za gostoljubje in upamo, da ga bomo lahko kmalu vrnili – pr’ Ribč’ v Vrbi.

DOBRODOŠLI PR’ RIBČ’!, vam bomo rekli jutri, v sredo, 8. februarja, ob 10.h in ob 12.h v kranjski NARODNI ČITALNICI. Predstavili vam bomo vizijo oživitve te nesrečno slavne kmetije, tako kot jo vidita lastnika, Janez Arko in Tanja Pangerc, Ribčeva iz Vrbe.

Predvajali bomo tudi kratki film O, VRBA (1940; avtorji dr. Marjan Foerster, Janko Ravnik, Rudi Omota in drugi; predstavitev: ga. Marta Rau, Filmski arhiv RS).

France Prešeren je bil najprej Ribčov France iz Vrbe.

Starodavna kmetija, na kateri je prebil rosna otroška leta, je 1939 muzej postala,  takrat zgrajena nadomestna Ribčeva hiša pa je danes cilj in plen pohlepnežev, na robu propada, uradno pa menda že dlje časa celo naprodaj. Nekaterim to kar paše, še bolj pa bi jih veselilo, če bi se je čimprej polastili kar sami.

Z Ribčevino danes tako lahko »gospodari« vsak,  ki se gre v prostem času ali službeno sem ter tja malo tudi Prešerna… Kot za šalo vam mimogrede nariše še »vizijo Ribčevine v blagodejnem zavetju  javno-zasebnega partnerstva«.

Le resnična lastnika, Ribčova dva,  Janez Arko in Tanja Pangerc, ta dva pa ne, nikakor in za božjo voljo ne (!), saj sta častilcem Prešernove O, Vrbe menda hudo nevarna in tudi posvečenega rodbinskega poslanstva po prepričanju pristojnih povsem nezmožna.

»Kako strašna slepota je človeka…«, bi rekel slavni pra-pra-sorodnik Ribčovga Janeza Arka…«, je pisalo na kranjskem vabilu.

Z Janezom in Tanjo smo se podali tudi v kranjsko Prešernovo hišo in bili deležni gostoljubja in spoštljivega sodelovanja Prešernovega mesta, organizatorjev »Prešernovga smna« in pozornosti celodnevne množice, celo uglednih protokolarnih gostov.

Uspešni predstavitvi v Kranju in Ljubljani sta nam dali krila. Šokantno zgodbo Ribčevine, omenjeni film in možno rešitev »nerodnega, majhnega in nepomembnega spora« (dr. Petrič) smo vedno znova predstavljali naši javnosti tudi preko osrednjih medijev, to pot objektivno osvetljeno, brez vnaprejšnjega demoniziranja Ribčev (npr. TV oddaja Tednik, novinar Kir Clar).

Zgodil se je tudi s strani župana pompozno obljubljeni in  oklicani posvet z vseh vetrov sklicanih »ekspertov«, ki so debatirali po dolgem in počez, seveda po željah gostitelja, vsi z enim samim naporom, kako narediti prav vse, da Vrbi ter Ribčevini v prid še dolgo ne bo nič narejenega. »Pot čez dvorišče je ena, nam vsem dodeljena…«, pa če se »oni« na glavo postavijo. Ribčev niso povabili, kakopak, »…kaj bomo z njimi, saj so le kolateralna škoda Finžgarjeve epohalne muzejske pobude, kaj se gresta, najbolje bi se jih bilo kar znebiti…«,  z našim odborom pa so bíli že pravo abderitsko vojno. No, vseeno, citiram drobec pomenljivega zapisnika: »…ZVKD naj za pripravo morebitnega drugega stalnega dostopa do cerkve ali zavrnitve, pripravi do konca meseca aprila 2012 smernice in jih  predstavil na zboru  krajanov po majskih praznikih…«.   Seveda so potem pohiteli v časopise s pompoznimi najavami – floskulami o »alternativnih« rešitvah«, »nadomestnih poteh«, »celostnih rešitvah«, a teh še dandanes ni od nikoder,  od vzhodne in zahodne obvoznice pa je slejkoprej obveljala »sredinska«, »ta stara« – skozi Vrbo!

Odbor je z lastnikoma ob podpori kmetijske svetovalne službe medtem pripravil program revitalizirane Ribčenive.

Kmetija Vrba št. 1 je v lasti gospoda Janeza Arka in gospe Tanje Pangerc ter nosi hišno ime Pr’ Ribč’.

Kmetija sodi zaradi neposredne rodbinske povezave z izročilom pesnika dr. Franceta Prešerna in ostalih prednikov z Ribčevine med izpostavljene slovenske prepoznavnosti. Umeščena je na sam vhod v Vrbo, v neposredno bližino Prešernove rojstne hiše, tik za Prešernov kip, ki od 200-letnice pesnikovega rojstva bogati veduto Vrbe. Predstavlja izhodišče ali konec možne krožne vaške poti, ki vključuje še vaško lipo in cerkev sv. Marka oz. celotne PKD..

Stanovanjska hiša Vrba št. 1 je bila zgrajena leta 1939 kot nadomestni objekt, v katerega so se preselili Ribčevi iz Prešernove (tudi svoje) rojstne hiše po odprtju spominskega muzeja. Po požaru povsem prenovljeni gospodarski objekt (hlev, skedenj itd.) stoji na svoji poprejšnji lokaciji.

Kmetija Pr’ Ribč je veljala za eno premožnejših kmetij v Vrbi, dala nam je nekaj pomembnih gospodov (npr. poleg pesnika še škof Vovk), znana pa je bila zaradi furmanstva, konjereje in sadjarstva.

Zaradi idealne lege in zagotovljenega obiska (letno je v Vrbi okoli 25.000 obiskovalcev) današnja kmetija kar kliče po kulturno-vzgojno-izobraževalnih dopolnilnih dejavnostih in programih, ki bi obogatile PKD ter v mnogočem dopolnili predstavo o Prešernovi rodbini, pa tudi o tradicionalnem kmetijstvu na Ribčevini in v Vrbi nasploh.

Programske vsebine:

  • Prešernov rod na Ribčevini: informacija iz prve roke: g. Janez Arko je sin Prešernove pranečakinje; poleg tega predstavitev rodbinskega drevesa (iztočnica: Razišči svoje korenine!)
  • Predstavitev tradicionalnih hišnih dejavnosti (furmanstvo, konjereja, sadjarstvo, sonaravno kmetovanje)
  • Predstavitev tradicionalnega in sodobnega poljedelskega orodja na kmetiji
  • Predstavitev tradicionalnih opravil, običajev, navad na kmetiji
  • Program Slovenske avtohtone domače živali (mali »živalski vrt« v sedaj opustelem hlevu)…«
  • Program Od pluga do potice (prikaz tradicionalnih sezonskih kmečkih opravil na bližnji njivi)

Seveda program na občini »pod obvezno ni šel skozi«: rahlo zbegano so ga opazili ter nekako »rodili« negativno mnenje, župan pa mu je vestno prilepil nekaj puhlih komentarjev.

Pa saj drugače itak ni moglo biti, to smo vedeli že vnaprej. Začeli smo s pripravami na prvi dogodek Od pluga do potice, Kmetijska zadruga Sava pa je izdatno pognojila Ribčeve travnike…

Časopisje je najavilo:

Vrba – Na Ribčevini bo jutri, v soboto, 30.3., prvi od dogodkov v okviru programa Od pluga do potice. Ob 10.h bodo na skednju predvajali ilm O, Vrba (1940) ter predstavili gostujoči Kozjanski park, ob 11.h bodo v sadovnjaku predstavili projekt Kozjansko jabolko ter prikazali obrezovanje in cepljenje visokodebelnih sadnih dreves, po malici pa bo na Ribčevi njivi prikaz oranja, brananja, sejanja in sajenja po starem ter predstavitev projekta Štafeta semen in društva Ajda Gorenjska…

Naslednji teden pa smo lahko (med drugim) prebrali:

Pri Prešernovem sosedu tokrat pravo gostoljubje

Projekt oživljanja Ribčevine s skromnimi prvimi koraki pokazal, da v Vrbi prepiri res niso potrebni

DNEVNIK Slovenija – ponedeljek, 02.04.2012 – Tekst: Primož Knez

VRBA – Širša slovenska javnost pozna Janeza Arka kot tistega “norega” soseda Prešernove rojstne hiše, ki z vilami preganja obiskovalce, ki hodijo po njegovi, a tudi javni poti od Prešernove hiše do cerkve sv. Marka po njegovem dvorišču. A v soboto sta lastnika kmetije Pr’ Ribič Tanja Pangerc in Janez Arko ob pomoči odbora za Ribčevino, Kozjanskega parka in društva Ajda Gorenjska pokazala, da znata biti še kako prijazna gostitelja.

Na Ribčevini so dokazali,  da so prepiri res nepotrebni in upati gre, da so le še del neslavne vrbljanske zgodovine.

Sicer res le peščica obiskovalcev si je lahko ogledala zanimiv in poučen prikaz obrezovanja in cepljenja visokodebelnih sadnih dreves, ki jih v sadovnjaku ob kmetiji ne manjka. Prikaz oranja, brananja, sejanja in sajenja po starem na oživljeni Ribičevi njivi pa je bil sploh nekaj posebnega.

Čeprav odbor za oživitev Ribčevine skupaj z lastnikoma ni uspel na občinskem razpisu za subvencijo za razvoj kmetijstva, so bili prvi koraki k bolj prijazni podobi tega sicer dobro obiskanega konca Gorenjske narejeni. Najtrši oreh v odnosu med lastnikoma kmetije in občino ostaja pot med Prešernovo hišo in cerkvijo sv. Marka. Zdaj je edina možnost po sicer javni poti po dvorišču kmetije. “Kmetija je usahnila tudi zato, ker jo je ta domnevno javna pot presekala na pol in je na eni strani hiša, na drugi pa zdaj prazen hlev. Z župnikom sem že našel skupen jezik in tudi s skrbnico Prešernove hiše ga bom. Nobenih težav ne bom povzročal, ko bodo za najavljene skupine zaprosili, če lahko po mojem dvorišču pridejo do cerkve. Razumeti pa me morate, da zdaj tu vlada kaos in da res ne gre, da se kar vsak sprehaja po najinem dvorišču,” je poudaril Janez Arko. “Ključna je nova pot do cerkve in res si želim, da bi občina držala obljubo in jo uredila. S takimi projekti odpreš vrata nekajkrat na leto, vmes pa v miru oživiš kmetijo v smislu ekološke pridelave,” je načrte razkrila še Tanja Pangerc… Obiskovalci so bili nad novim pristopom v Vrbi navdušeni. Marsikdo je izvedel kaj novega…«.

Že priprave na dogodek so bile nekaj posebnega. Želeli smo, da bi z vsebino presegli pričakovano zadržanost domačega okolja. Zato sem bil izjemno vesel, ker se ja za podporo takoj odločil Kozjanski park oz. takratni direktor Teo Hrvoje Oršanić. Pripeljal se je s kompetentno ekipo, ki je dokazala da iskreno živi in doživlja svoje hvalevredno poslanstvo na tistem koncu Slovenije (sedež parka je v Podsredi). Obetavno je bilo tudi sodelovanje z društvom Ajda Gorenjska in predsednico, gospo Mihaelo Zalokar iz Podhoma. Pripravili so semena, prikaz njihovega pradavnega načina »gnojenja iz roga«, niz inormacij o društvu in bio-dinamičnem kmetovanju – res ne vem , če sem kdaj prej izvedel toliko »starega – novega«. Za njivska opravila »po starem« sta se takoj odzvala Čbuvarjov Franjo Pongrac – in Matijov(čov) Igor Lebar iz Žirovnice, konja pa je posodil Vidicov Janko iz Vrbe. Tudi odziv publike je bil presenetljiv. Po pričakovanju je bilo še najmanj domačinov, zbeganih in razdvojenih zaradi dolgoletnih razprtij in vsiljenih kolobocij. Prišli pa so okoličani, od blizu in daleč, cele družine, predvsem pa taki, ki jih je »drugačna« Ribčevina s ponujenim programom vred zares zanimala. Janez in Tanja sta bila prijetno presenečena, kar nekam zbegana zaradi prijaznosti, ki sta je bila kar naenkrat deležna od nenadejanih in večinoma neznanih gostov. Skratka, bilo je prijetno, prijazno, sporočilno, koristno in spodbudno, vredno obljubljenih nadaljevanj.

In župan? Nič. »Pripravljal« se je na farso na sodišču – za »problematičnega« Janeza Arka in »doslednega« župana je bila le del več let trajajoče »nadaljevanke«. Odbor me je pooblastil, naj se naroka udeležim kot »zainteresirana javnost« in pogledam, za kaj sploh gre.

In je bilo kaj slišati in videti.

Več o zapletih in koncu naše pobude pa prihodnjič.

Slavko Mežek