EKSKURZIJE (NE)ZNANO ZAMEJSTVO ŽE DVAJSET LET!

 

PONUDBA ZA ŠOLSKO LETO 2018/2019

 

 

Spoštovana vodstva šol, profesorice in profesorji, cenjeni organizatorji šolskih ekskurzij!

Projekt (NE)ZNANO ZAMEJSTVO že dvajset let načrtno raziskuje, uveljavlja in predstavlja kulturno in naravno dediščino ter današnji življenjski utrip med Slovenci v sosednjih državah, torej na Tržaškem, Goriškem, v Benečiji, Reziji, Kanalski in Ziljski dolini, Rožu, Celovcu z okolico, Podjuni, avstrijskem Štajerskem, v Porabju in na Hrvaškem. Pri izvedbi raznolikih programov poleg naših spremljevalcev – vodnikov sodeluje več kot 200 zamejskih sodelavcev (posameznikov, društev, organizacij itd.), zato vsaka skupina doživi tudi neposredno, pristno in iskreno srečanje z zamejskimi Slovenci. Programi imajo lahko tudi posebne vsebinske poudarke (npr. (umetnostna) zgodovina, literatura, geografija, etnologija, kulturna in naravna dediščina, celo etno-kulinarika ipd.). Popotovanja odkrivajo tudi multikulturno bogastvo križišča evropskih kultur in jezikov, na katerem živimo.
Projekt (Ne)znano zamejstvo bogati skupni slovenski prostor še z razstavami, predavanji, dogodki, pa z medijskimi zapisi, radijskimi in TV oddajami, s koristnimi informacijami in kontakti (šole, društva, organizacje) ter drugimi čezmejnimi projekti (npr. Erasmus).

Doslej smo pripravili in izpeljali že 726 ekskurzij, večinoma za srednješolce, pa tudi za devetošolce in odrasle ciljne skupine (npr. strokovne ekskurzije za pedagoške kolektive, tujce, celo za diplomate in eksperte).

Organizacijo prevozov običajno (a ne vedno) prepuščamo šolam in njihovim pogodbenim prevoznikom, stroške priprave, vodenja in celotne realizacije ekskurzije pa pokrije prispevek za programski sklad projekta. Vstopnine se zaračunavajo po izboru in realizaciji vsebin.

Spoštovane, spoštovani,  zaradi razporeditve terminov, koordinacije z zamejskimi sodelavci in (pred)priprave ekskurzij bomo veseli vašega čimprejšnjega odgovora ali klica. Pred izvedbo izbranega programa vas lahko tudi obiščemo, še posebej, če gre za večje skupine ali več zaporednih terminov.

 

 PRILJUBLJENE SMERI – enodnevne ekskurzije

 ITALIJA

TRST / TRŽAŠKI KRAS (različna izhodišča: Repentabor / Bazovica / Boljunec in dolina Glinščice/ Rižarna / Trst / grad Miramare / Nabrežina / Devin itd.; priporočamo ogled gledaliških predstav v Slovenskem stalnem gledališču Trst

GORICA Z OKOLICO: Gorica / Doberdob – Gradina / Sovodnje / Števerjan …

BENEČIJA: Čedad / Špeter / Nadiške doline / Landarska jama / Matajur / Terska dolina / Bardo

REZIJA (rezijanski muzej, program ter brusaški muzej na Solbici)

KANALSKA DOLINA: Žabnice, Ukve, Ovčja vas; Višarje (žičnica); možna povezava z Ziljsko dolino in Rezijo

AVSTRIJA

ZILJSKA DOLINA (povezava s Kanalsko dolino / Rezijo ali preostalo Koroško): program – Stara pošta, Bistrica na Zilji

ROŽ (npr. Loče pri Baškem jezeru / Rožek – Keltski muzej na prostem / Sveče – Goršetova galerija / Št. Janž – K&K / Drabosnjakov muzej – Kostanje nad Vrbskim jezerom)

PODJUNA (Železna Kapla – preko Jezerskega ali Ljubelja / Globasnica / Tinje / Pliberk )

CELOVEC IN GOSPOSVETSKO POLJE

SLOVENCI NA AVSTRIJSKEM ŠTAJERSKEM (Potrna; povezava – Porabje)

MADŽARSKA

SLOVENSKO PORABJE (Gornji Senik ali Števanovci / Andovci; Monošter; tudi dvodnevni program Prekmurje – Porabje)

HRVAŠKA

Palčava hiša – Plešce (pri Čabru); Razkrižje – Štrigova: dobri sosedje na »arbitražni« meji; »slovenski« Zagreb / Pula / Reka / Šibenik / Split …

PRIJAVE – REZERVACIJE

Prosimo vas, da nas pokličete oz. nam po elektronski pošti pošljete vaše povpraševanje vsaj do začetka šolskega leta 2018/2019.

Za organizacijo / koordinacijo izbranega programa rabimo teden dni. Organiziramo tudi prehrano (vedno pri Slovencih) in prenočišča (Prekmurje/Porabje, večdnevne ekskurzije).

Udeleženci prejmejo podrobnejše programe z zemljevidi.

Na vseh ekskurzijah vas bodo spremljali naši usposobljeni sodelavci.

Po dogovoru so možni tudi obiski zamejskih šol, ustanov, društev, ustvarjalcev…

O podrobnostih in dodatnih željah se dogovarjamo z vsako skupino posebej.

Priporočamo, da zaradi lažje logistike in omejenih kapacitet lokalnih muzejev ali vsebin posamezna »odprava« ne šteje več kot dva avtobusa (max 100 ljudi), razen pri obiskih predstav v SSG Trst ali zamejskih prireditev (npr. ziljsko štehvanje ipd.).

MEDNARODNA MLADINSKA IZMENJAVA ERASMUS – REKA

ERASMUS – YE CULTURE CRASH,  REKA / RIJEKA (Cro)

V času od 19. do 26. maja je na Reki potekala mednarodna mladinska izmenjava Erasmus+ YE Culture Crash. Izmenjave so se udeležili mladi iz petih evropskih držav in sicer iz Hrvaške, Srbije, Grčije, Litve in Slovenije. Glavna cilja projekta sta bila ohranjanje multikulturnosti in boj proti predsodkom in stereotipom. Udeleženci pa so imeli še edinstveno priložnost na nekoliko drugačen način spoznati pristaniško mesto.

Izmenjava, ki je potekala sedem dni, je mladim ponudila in predstavila ogromno novih pogledov na multikulturno družbo. Udeleženci so vsak dan imeli organizirane različne naloge in delavnice skozi katere so pridobivali nova znanja in kompetence. Na delavnicah so krepili občutek pripadnosti in samozavedanja mladih pripadnikov etničnih manjšin,  spodbujali vrednote multikulturalizma in prispevali k spoznavanju različnih kultur in ljudi. Preko celega tedna se je pripravljala tudi javna kampanja (»public campaign«), ki je potekala zadnji dan v samem središču mesta. Cilj je bil predstaviti projekt in vsebino, ki je bila obravnavana v preteklem tednu. Mladi so na različne načine (časopis, fotografije, video, družbena omrežja) predstavili multikulturnost, strpnost in povezanost.

Erasmus Reka

Nositelj projekta je bila slovenska skupnost na Hrvaškem, večina delavnic pa je potekala v Slovenskem domu KPD Bazovica. Organizator je bilo Društvo za razvoj civilne družbe »EU korak«, ostali partnerji pa so bili iz sodelujočih držav.

Bazovica Reka foto

Erasmus+ izmenjave sem se tokrat udeležil prvič, zato nisem bil prepričan kaj lahko pričakujem in kako taka izmenjava sploh poteka. Z izkušnjo sem izredno zadovoljen. V tako kratkem času nam je uspelo predstaviti veliko različnih tem, problemov, organizacij, izzivov in ljudi, ki so na kakršenkoli način povezani z manjšinskimi skupinami in multikulturalizmom. Ena izmed najljubših delavnic mi je bila »City run«, kjer smo na zanimiv način spoznali mesto, ki je etnično zelo barvito in njegove prebivalce. Poleg tega pa smo imeli še odlično priložnost spoznati mlade, ki prihajajo iz različnih evropskih držav.

Rijeka foto

file:///C:/Documents%20and%20Settings/Latitude/My%20Documents/Downloads/Copy%20of%20Erasmus+%20express.pdf

                                                                                  Andraž Pavlič

PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2017 SO PODELJENA

PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2017 SO PODELJENA

V soboto, 9. junija, smo na Razkrižju podelili PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2017.

Prejemniki so z obrazložitvami vred objavljeni na www.kultura-natura.si.

Gostiteljica letošnje podelitve je bila OBČINA RAZKRIŽJE z županom STANKOM IVANUŠIČEM na čelu. Razkrižani so nam pripravili imeniten kulturni program, v katerem so svoje kraje predstavili otroci iz otroškega vrtca in OŠ Janeza Kuharja Razkrižje, flavtistka Anja Kuhar ob klavirski spremljavi Katje Žibrat, zaplesala je Folklorna skupina Razkrižje, pokrajino ob Muri in Ščavnici pa nam je pričaral mladi pianist Jernej Bedekovič. Dogodek je suvereno povezoval gimnazijec Timotej Pukšič.

Vsi prejemniki priznanj so prejeli pozornost trajne vrednosti, to pot grafike Za vasjo akademske slikarke Dore Plestenjak.

Na kratko: bilo je praznično, iskreno, lepo, povedno in navdihujoče.

Vsem prejemnikom priznanj še enkrat čestitamo.

 

Gibanje Kultura-Natura je spet bogatejša za nabor dragocenih ljudi, ustanov, pobud, predvsem pa prepričljivih, živih vsebin iz različnih delov skupnega slovenskega kulturnega prostora.

Morda pa slovenski zgodbi le niso pisane samo temne napovedi. Le zakaj, se človek vpraša ob vsem povedanem, predstavljenem  in nagrajenem. Saj ni treba veliko – le verjeti je treba vanjo, v našo slovensko zapuščino, sedanjost in prihodnost, in zanjo skupaj, z roko v roki, tudi kaj dobrega storiti ter jo tako ohraniti bodočim rodovom.

 

Oblikovali smo vrsto novih osebnih, programskih, projektnih in organizacijskih vezi, ki obetajo nadaljnjo krepitev medsebojnega sodelovanja, s tem pa tudi rast našega gibanja. Sklenili smo, da bo razpis za leto 2018 objavljen že v začetku novembra, podelitev pa bo februarja 2019, to pot najverjetneje nekje v zamejstvu.

RAZKRIŽJE VSI PREJEMNIKI

Po svečanosti smo se družili pred kulturnim domom na Razkrižju in uživali ob pokušini krajevne kulinarične posebnosti – razkriških mlincev – in imenitnega vinca, pridelanega v občinskem vinogradu. Nato smo se podali na razkriško Ulico muzejev ter si ogledali “živo” prazgodovinsko naselbino, dimnikarski, čevljarski, “zdenčarski” in žganjarski muzej, pa še inovativno 2glamping” zemljanko zraven. Na koncu smo energijo obnovili ob zdravilnem Ivanovem izviru, obdanem z energetskimi točkami ter se v bližnjem gostišču okrepčali z bogračem. to

HVALA, RAZKRIŽJE! V teh krajih so doma Gostoljubje, Dobrota, Lepota, Pridnost in še kakšna od človekovih vrlin.

(Pa še povabilo za vse radovedne popotnike, ki iščete slovenske prepoznavnosti, naravno in kulturno dediščino, prepričljivo krajino ter prijazne, pridne, predane ljudi: odpravite se na Razkrižje, v razkriški kot, v deželo ob Muri in Ščavnici, na “slovito” vzhodno arbitražno “mejo”. Ko bi jo namesto evropskih “ekspertov” in vsakršnih pedigrejskih politikantov oblikovali domačini, sosedje s slovenske in hrvaške strani, ljudje skupnih korenin na nekoč enotnem, zaokroženem ozemlju, bi se taka zgodovinska neumnost preprosto ne mogla zgoditi. Verjemite, kljub vijugavi, neživljenjski meji  je v teh zgodovinsko usojenih si krajih sožitje in gostoljubje dobrih ljudi z ene in druge strani še vedno doma. Dobrodošli na Razkrižju! SM)

VABILO – RAZKRIŽJE, SOBOTA, 9. JUNIJ 2018

VABILO

 

PODELITEV PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2017

 

SOBOTA, 9. junij 2018, OB 11. URI, KULTURNI DOM RAZKRIŽJE

 

 

Spoštovane, spoštovani,

gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine Kultura – Natura Slovenija bo konec tedna  na Razkrižju že osmič zapored podelilo priznanja Naša Slovenija. Letošnji in ostali dosedanji prejemniki priznanj so objavljeni v novicah na www.kultura-natura.si.

Svečana podelitev bo v soboto, 9. junija 2018, ob 11. uri, v kulturnem domu na Razkrižju.

Priznanja bosta podelila dr. Herta Maurer-Lausegger, predsednica odbora za izbor prejemnikov, ter predsednik gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine Kultura – Natura Slovenija Slavko Mežek.

Gostitelja svečane podelitve priznanj in kasnejšega srečanja gibanja Kultura – Natura Slovenija sta Občina Razkrižje in njen župan g. Stanko Ivanušič.

Iskrena hvala! Več o  Razkrižju boste našli na www.razkrizje.si.

Priznanja Naša Slovenija so pozornost trajne umetniške vrednosti – to pot nam jih je naklonila akademska slikarka Dora Plestenjak (grafika Za vasjo).

V priložnostnem kulturnem programu nam bodo otroci iz vrtca in OŠ Janeza Kuharja predstavili »razkriški kot«, zaplesala bo folklorna skupina KUD Razkrižje, zaigrala tamburaška skupina Tamburice od Murice, predstavil pa se bo tudi mladi pianist Jernej Bedekovič.

Po svečanosti bo pred kulturnim domom na Razkrižju druženje ob pokušini krajevne kulinarične posebnosti – razkriških mlincev – in imenitnega vina vinske kraljice Martine XVIII, pridelanega v občinskem vinogradu. Po tem si bomo ogledali razkriško Ulico muzejev –  prazgodovinsko naselbino, zemljanko , čevljarski,  dimnikarski in zdenčarski  muzej ter žganjekuho  – marsikaj nam bodo ponudili tudi na praznični stojnici. Okoli 16.h se bomo okrepčali z bogračem na Golažijadi, ki bo prav ta dan na Razkrižju.

 

Na dogodek so poleg letošnjih laureatov iskreno vabljeni tudi vsi dosedanji prejemniki priznanj (gl. www, str. 4 in 5), vsi dosedanji nominiranci, pa tudi prijatelji in podporniki gibanja Kultura – Natura Slovenija, mediji in zainteresirana javnost.

 

Veseli in počaščeni bomo, če se nam boste pridružili na svečanosti ter na srečanju gibanja Kultura – Natura Slovenija, pa tudi na »popotovanju z razlogom« (posebni avtobus Radovljica – Razkrižje),

 

Slavko Mežek, predsednik

PREJEMNIKI PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2017 – OBRAZLOŽITVE

PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2018

OBRAZLOŽITVE

 

  1. KATEGORIJA: OHRANJANJE DEDIŠČINE

 

JANEZ ŠKRABEC,

podjetnik, mecen, filantrop

Škrabčeva domačija, Hrovača pri Ribnici

 

Gospod Janez Škrabec je podjetnik, ki v poslovno dejavnost svojega podjetja Riko Ribnica integrira tudi kulturo in umetnost. V svoji vseslovenski naravnanosti podpira, spodbuja in udejanja lokalne in širše, pa tudi lastne dediščinske projekte. To se najbolje predstavlja in kaže v Škrabčevi domačiji v Hrovači pri Ribnici. Raznovrstne programe in dejavnosti obravnava z ultimo strokovnosti, zato k sodelovanju redno vabi etnologe, zgodovinarje, arhitekte in druge kulturne ustvarjalce.

V Škrabčevi domačiji se je leta 1844 rodil pater Stanislav Škrabec, eden naših največjih slovenistov, pra-stric našega laureata. Podedovana družinska domačija je obnovljena celostno, upoštevaje konservatorske standarde. Nekdanja hiša danes gosti muzejsko postavitev, hlev je spremenjen v lastnikovo stanovanje, kozolec in  kašča sta restavrirana, skedenj je sodoben prireditveni prostor. Janez Škrabec je domačiji dodal še obnovljeno Kersničevo kovačnico, pred propadom pa je rešil tudi t.i. Boštjanovo hišo in v njej uredil butični hotel. Vse skupaj se sešteva v sodoben, ugleden in odmeven muzejsko-prireditveni ter bivalni kompleks, ki deluje kot dragocen, na moč spodbujevalen promocijski kulturni, pogosto pa tudi poslovni inkubator. Zaradi njenih raznovrstnih programov, vrednot in spodbud živi s svojo lastno tradicijo vred tudi cela vas Hrovača. Vaščani so povezani v etnološko-turistično društvo in so prvi in pravi varuhi tradicij in njenih sodobnih kontinuitet.

Škrabčeva domačija je med drugim sedež Ustanove p. Stanislava Škrabca, ki podeljuje štipendije odličnim do- in po- diplomskim študentom slovenistike, slavistike in jezikoslovja – doslej je podelila že 93 štipemdij in več nagrad za izjemne dosežke na naštetih področjih.

Janez Škrabec meri uspešnost svojega podjetja Riko tudi z družbeno odgovornostjo, z mecenskimi, sponzorskimi in donatorskimi dejanji. Sam pravi: »Ljudje rabimo korenine in krila: krila za razglede in preglede po vsem, kar nas obkroža, in korenine, da ne izgubimo lastne identitete.«

 

 

 

  1. KATEGORIJA: RAZISKOVANJE IN UVELJAVLJANJE DEDIŠČINE


AKADEMSKA FOLKLORNA SKUPINA FRANCE MAROLT, Ljubljana

 

AFS France Marolt v letošnji sezoni praznuje 70. obletnico obstoja. Vse od ustanovitve leta 1948 do danes AFS France Marolt s svojim umetniškim delovanjem, z raziskovalnimi in izobraževalnimi programi ter s premikanjem smernic delovanja folklorne dejavnosti sodi v sam vrh in zgled folklornih skupin na Slovenskem.

Skupina poustvarja slovensko kulturno ljudsko plesno in glasbeno izročilo – dediščino. Danes repertoar skupine zajema plese vseh širših in tudi nekaterih ožjih območij slovenskega narodnostnega ozemlja, tudi zamejstva. Njeni umetniški programi so zasnovani na podlagi strokovnih terenskih raziskav ter se z interpretacijo še ne videnih folklornih elementov na odru odmikajo od nekdaj splošno razširjene pozitivistične interpretacije dediščine. Zaradi slednjega se je folklorna dejavnost začela zavedati tudi drugačne, umetniške vrednosti interpretirane dediščine. Z novimi programi je skupina postavila nove standarde  – zgovorno je tudi dejstvo, da je v zadnjih petih letih nastalo toliko novih programov, kot v prejšnjih 65 letih delovanja skupine.

AFS France Marolt si je za svoje delovanje zastavila dolgoletno vizijo, ki sta jo v preteklosti podpisala legendarna Tončka Marolt in dr. Mirko Ramovš s sodelavci, v zadnjih letih pa predvsem umetniški vodja dr. Tomaž Simetinger. Vedno je močno, če ne kar ključno vplivala na vzpostavitev novih smernic v delovanju folklorne dejavnosti. AFS France Marolt danes predstavlja institucijo, ki je z izvajanjem različnih strokovnih programov začela izobraževati strokovni kader namesto državnih institucij. Primer enega izmed večletnih izobraževalnih programov je t. i. Plesni inkubator. V njem so mladi poustvarjalci pod strokovnim mentorstvom pripravili svoje odrske postavitve za nove plesne predstave. AFS France Marolt že nekaj let zapovrstjo ob podpori Javnega sklada za kulturne dejavnosti organizira tudi Tekmovanje parov v ljudskih plesih. Prireditev je odličen poligon za nove kreativne ideje ter mladim ustvarjalcem ponuja odlične izkušnje pri ustvarjanju drugačnih plesnih rešitev.

Z zastavljeno strategijo, letnimi umetniškimi programi, izobraževanji in strokovnim delom Akademska folklorna skupina France Marolt pomembno prispeva k prepoznavnosti, prepričljivosti, odmevnosti in nadaljnjemu razvoju slovenske folklorne dejavnosti. Biti »Maroltovec« je bila, je in naj bo še dolgo enkratna izkušnja in dragoceno poslanstvo stotin mladih plesalk, plesalcev, glasbenikov, etnologov, muzikologov, kostumografov, strokovnjakov, raziskovalcev, dokumentaristov, animatorjev, vedno novih in pomlajenih vodij manjših folklornih skupin po vsej Sloveniji, od vrtcev, osnovnih šol, študentarije do upokojencev.

Dragi Maroltovci: HVALA – in še na mnoga leta!

                                                                                                                            

DRUŽBA ROGOS, Doberdob,                                             za celostno predstavljanje naše skupne kulturne in naravne dediščine na Tržaškem in Goriškem

Družbo ROGOS je leta 2006 ustanovila skupina naravoslovcev in ljubiteljev Krasa. Osnovni cilj in jedro delovanja je vseskozi informiranje obiskovalcev o tipični pokrajini, razvijanje izobraževalnih, promocijskih, kulturnih in naravovarstvenih vsebin in dejavnosti, ovrednotenje in raziskovanje skupne kulturne in naravne dediščine. Z leti se je nabralo kar nekaj izkušenj ter odmevnih eko-turističnih programov, ki so ROGOS utrdili v osrednjega nosilca tovrstnih prizadevanj od doline reke Glinščice, čez Kras, pa vse do Doberdoba in delte reke Soče, vse v sožitju z večjezičnim in multikulturnim prebivalstvom. Uveljavlja tudi lokalne kraške prepoznavnosti in tipične produkte ter jih posrečeno vpleta v razvejano ponudbo doživetij.

Družba ROGOS ima od vsega začetka sedež v izjemno razglednem sprejemnem centru Gradina na Črnem hribu nad Doberdobom, v osrčju naravnega rezervata Doberdobsko in Prelosno jezero (726 ha, Natura 2000). Uredili so ga v stavbah opuščenega kamnoloma, ponuja pa celostno interaktivno zgodovinsko-naravoslovno muzejsko predstavitev Krasa, predavalnico, okrepčevalnico in celo prenočišča. Od leta 2011 dalje ROGOS ureja in vodi botanični vrt Carsiana z dodanim sredozemskim vrtom pri vasi Briščiki. Vodijo naravni rezervat ob izlivu Soče, kosijo tamkajšnja mokrišča in travnike ter skrbijo za kamarške konje. Upravljajo z naravnima rezervatoma Valle Canata in Dolina reke Glinščice. Veliko pozornost in didaktično inovativnost posvečajo predvsem kulturni in naravoslovni vzgoji.

Pod črto: naše kraje in ljudi v t.i. zamejstvu preslabo poznamo. Če želite odkriti in doživeti čezmejni Kras ter razumeti pesem Oj, Doberdob na povsem nov, prepričljivo voden način, preprosto morate poiskati ROGOS in Gradino nad presihajočim Doberdobskim jezerom.

 

  1. KATEGORIJA:

ZASLUGE POSAMEZNIKOV ali ORGANIZACIJ
NUŽEJ TOLMAJER,                                                                                          vsestranski kulturni delavec na avstrijskem Koroškem in                                               v skupnem slovenskem kulturnem prostoru

Le kdo ga ne pozna, Nužeja. Povezan je s skoraj vsem, kar se je v zadnjega pol stoletja kulturnega dogajalo onkraj ali na obeh slovenskih straneh Karavank. Že leta 1965 je deloval pri Narodnem svetu koroških Slovencev ter postal glavni tajnik Krščanske kulturne zveze; to poslanstvo je potem opravljal štiri desetletja. Da, poslanstvo, saj je skupaj s sodelavci neumorno snoval številne stalne dejavnosti, pobude in zamisli, ki so vzdrževale in razvijale slovensko kulturno vrenje in življenje na celotnem južnem Koroškem, v Rožu, Podjuni in na Zilji, pa še v Celovcu zraven. V času njegovega razdajanja je KKZ posegla na prav vsa področja kulturnega ustvarjanja in razvila mnoge vsebinske stalnice, npr. pobuda za ustanovitev slovenske glasbene šole, pevska revija Koroška poje, Koroški kulturni dnevi v Ljubljani, Mariboru in na Primorskem, Jezikovne počitnice v Novem mestu, gledališke delavnice v Fiesi in Ankaranu, literarni in govorniški natečaji, priprava in izdajanje publikacij s področja etnologije in glasbe, knjižnica in arhivska dejavnost – prav ta prizadevanja so leta 1983 vodila v ustanovitev etnološkega oddelka znotraj KKZ. V njem so znanje in moči združili številni domači in gostujoči slovenski strokovnjaki ter ustvarili vrsto tehtnih prispevkov in publikacij z malone vseh narodopisnih področij, od ljudske arhitekture, oblačilne kulture, monografij Tako smo živeli in predstavitev koroških krajev, umetnostne dediščine, šeg in navad, otroških iger, slovenskih krajevnih, ledinskihj in hišnih imen, vse do obsežnih raziskav slovenskih ljudskih in umetnih pesmi, ki se jim je Nužej še posebno rad posvečal. Našteta prizadevanja so leta 1994 pripeljala do ustanovitve Narodopisnega inštituta Urban Jarnik, ki mu Nužej Tolmajer predseduje od 2004 dalje.

Vrnimo se k pesmim, ki jih je Nužej s sodelavci v mnogih natisnjenih notnih zbirkah ohranil za naše pevce in zborovodje. Posebno pozornost je namenil koroški ljudski pesmi in koroškim skladateljem, zadnjih deset leta pa glasbeni zbirki Tiha zemlja, ki predstavlja pesemsko bogastvo domačih Radiš in okolice. Pri tem mu je bil v veliko oporo dolgoletni prijatelj, skladatelj in zborovodja Egi Gašperšič iz Krope. Obsežna pesmarica ima kar 620 strani, priložene so ji tudi tri zgoščenke.

Nužej Tolmajer je svoje ustvarjalno delo in življenje posvetil slovenski besedi in slovenstvu nasploh. Zato smo počaščeni, da mu smemo izročiti priznanje Naša Slovenija 2017.

 

MATJAŽ BROJAN,                                                           novinar, publicist, raziskovalec, Domžale

Matjaž Brojan, novinar in publicist, urednik, kulturni delavec, kronist in avtor številnih knjižnih del, zbiratelj in ljubitelj vsega lepega, rezbar in kipar, je v občini Domžale, pa tudi v širšem slovenskem prostoru veliko prispeval k odkrivanju, vrednotenju, ohranjanju in uveljavljanju naše skupne kulturne dediščine. Svoja bogata spoznanja in vedenja je do danes strnil v več kot 20 knjigah, a vemo, da še ni napisal zadnje strani.

Njegovo življenje je tesno povezano z novinarstvom; samo na Radiu Slovenija je pripravil preko 750 feljtonsko-dokumentarnih oddaj in predstavil več kot 1000 sogovornikov. Oddaje so neprecenljiv arhiv o naših krajih in ljudeh, o tradicionalnih in aktualnih dejavnostih, obrteh, šegah, navadah, dogodkih in dejavnostih, krajevnih zanimivostih in znamenitostih, o slavnih in pozabljenih Slovenkah in Slovencih, o navdihujoči in izginjajoči krajini ter slovenskih prepoznavnostih. Ta sporočila je seštel knjigi Sledi radijskih poti. Zbral je neverjetno količino zapisov, dokumentov in predmetov o nekdanjih časih, še posebej na Domžalskem. Zato ni čudno, da je večina njegovih knjig ubranih po domžalsko in govorijo o življenjskih poteh ter usodah Domžalk in Domžalcev. Knjiga »Slamnata sled Domžal« govori o tamkajšnji slamnikarski obrti in industriji, zaokrožila pa jo je muzejska zbirka slamnikarstva, pri kateri je pomagal s svojim dragocenim znanjem. Znan je kot imeniten rezbar, ki je v leseno podlago povsem svojsko prenesel nekakšen faksimile Prešernove Zdravljice ter besedila Brižinskih spomenikov ter Rateškega in Stiškega rokopisa.

Matjaž Brojan je kot odprta knjiga, ki nas s svojo pripovedjo bogati, s svojimi spoznanji pa zavezuje k spoštovanju vsega, kar nas osmišlja za Slovence.

 

IZTOK ILICH,                                                                     publicist in prevajalec,                                                                za monografijo BREZMEJNA SLOVENIJA:                   Trdoživost ljudskega izročila

 

Iztok Ilich je v zadnjih petih, šestih letih večkrat prepotoval Slovenijo po dolgem in počez. Še posebej ga je zanimalo življenje in delo rojakov v zamejstvu – od Doline pri Trstu, tržaškega zaledja in Goriške prek Beneške Slovenije, Terske doline, Rezije in Kanalske doline, skoz južni rob avstrijskih dežel Koroške in Štajerske do porabskih vasi na Madžarskem. V vseh teh primerih je avtorja posebej zanimala usoda jezika – ohranjanja in možnosti za učenje – kot nenadomestljive osnove naše narodne identitete. Večkrat je obiskal tudi imenitno Palčavo šišo v Plešcih v dolini Čabranke, pa tudi številne kraje križem po Sloveniji. Povsod je naletel na ljudi, ki skrbno ohranjajo slovenstvo ter dajejo življenje šegam in navadam ob cerkvenih in drugih praznikih. Tako sledi izročilu rezijanskih brusačev in kramarjev ter do nedavnega zatajevanih aleksandrink na enem in podjetnih savinjskih flosarjev na drugem robu slovenskega sveta, vmes pa peki prazničnih štrukljev in obrednih kruhov poprtnikov, tradiciji postavljanja edinstvenega Marijinega mlaja, majoša, jaslic na nič koliko načinov, pa gojenju sirka, konoplje, vinske trte in drugih kultur.

Bogato ilustrirana monografija Iztoka Ilicha BREZMEJNA SLOVENIJA – Trdoživost ljudskega izročila, ki je izšča pri Cankarjevi založbi, nadaljuje in nadgrajuje teme, ki jih je avtor, urednik in publicist, že obravnaval v izdaji Varuhi izročila (2014); nobena se ne ponavlja, tako da je prikaz skrbi za ohranjanje kulturne, predvsem etnološke dediščine na ozemlju, ki ga naseljujemo Slovenci – tudi v zamejstvu! – le še bolj celovit in zaokrožen. Avtor  namreč namenja pozornost predvsem ljudem, posameznikom, družinam, društvom in drugim skupinam, ki s svojim nesebičnim delovanjem opravljajo delo, ki ga muzeji in druge državne ustanove same pogosto ne bi zmogle. Za snovno in nesnovno kulturno dediščino je v prvi vrsti treba skrbeti tam, kjer se pojavlja, in jo tam, najsi gre za stare šege, veščine, obrti ali za besedno izročilo, tudi ohranjati in posredovati mlajšim rodovom.

Naslov knjige BREZMEJNA SLOVENIJA je skupaj s podnaslovom Trdoživost ljudskega izročila najprej mogoče razumeti dobesedno – v smislu nekdanjega skupnega kulturnega prostora. Kajti meja in stražarnic, tudi t. i. »železne zavese«, ki so desetletja omejevale ali celo onemogočale stike med rojaki, že lep čas ni več. Presega pa tudi še ponekod žive meje v glavah, tako da predstavlja zaslužne varuhe dediščine z njihovim delom za skupnost, ne z idejno ali ideološko opredelitvijo v ospredju. Ohranjanje dediščin, pravi avtor, je ohranjanje spomina. Kjer ni spomina, zavlada praznina. In to praznino se da zlahka polniti z mislimi in vsebinami, ki koristijo samo nekaterim.

Knjigo bogati več kot 600 barvnih fotografij – veliko večino sta jih posnela avtor in njegova soproga – publicistka Slavka Ilich. Razdeljena je v šest poglavij, ki so jim pridani tudi opisi poti ali vsaj namigi, kje je najbližje. Tako je lahko knjiga – s pomočjo primerne cestne karte ali navigacije – tudi svojevrsten turistični vodnik.

Etnologinja dr. Nena Židov v predgovoru pravi, da »…knjiga prinaša vrsto pomembnih vsebin za vse tiste, ki jim je mar za slovensko kulturno dediščino tako v matični Sloveniji kot v zamejstvu. Številni bralci se bodo ‘nalezli’ avtorjevega navdušenja in jih bodo besedilo in fotografije spodbudili, da si bodo v knjigi predstavljene muzejske zbirke, arhive, šege in praznovanja ogledali tudi sami. /…/ Zagotovo pa se bodo pomena svojega dela bolje zavedali tudi tisti, ki skrbijo za ohranjanje dediščine, in jim bo knjiga pomembna spodbuda za naprej.«

V zadovoljstvo in čast nam je, da so v posameznih poglavjih predstavljeni tudi nekateri dosedanji prejemniki priznanj Naša Slovenija, tako iz Slovenije kot iz zamejstva.

 

MIRO KAČAR

za neprecenljiv prispevek pri oživljanju vasi Sorica in    negovanju izročila slikarja Ivana Groharja

Miro Kačar se je rodil v Groharjevi Sorici. Zaznamovala sta ga oba, tako pravljični svet pod Ratitovcem, ki so ga davno tega naselili Tirolci iz Pustriške doline, kot Ivan Grohar, poet slovenskega impresionizma. Po končanem učiteljišču se je iz Tolmina vrnil v rodno vas in jo začel bogatiti s svojim prepričanim, predanim in iskrenim delom. Bil je učitelj – športnik – glasbenik – slikar. Svoje znanje in predanost je prenašal na svoje šolarje in jim skušal privzgojiti ljubezen do vsega, kar so z njim vred radi počeli. »Vse, kar delam, delam zanje – pa tudi zase!«, je rad dejal. Za smučarje si je izmislil Soriški pokal, za glasbenike pravcati orkester Orfej z malimi Orffovimi glasbili. Verjel je v bogata zgodovinska izročila in samosvojo tradicijo svoje vasi, zato ni čudno, da je bil pobudnik za odkup in ureditev rojstne hiše Ivana Groharja. Ta je že skoraj 20 let dnevni center CŠOD, ki ga letno obišče okoli 4000 šolarjev iz cele Slovenije – seveda se tam muzicira in slika ter spoznava Sorico z okolico. V hiši je tudi Groharjeva galerija s Kačarjevimi replikami Groharjevih del in etnografska zbirka. Spodbujal je prizadevanja za obnavljanje in oživljanje soriške stavbne dediščine, kozolcev in zadnje pajštne – sušilnice za sadje, mimogrede zasnoval danes množični praznik Sadovi sadovnjaka, da, Miro Kačar je bil s svojim zgledom, željo in hotenjem dolgo vodnik za mnoge, ki so Sorici želeli dobro.

Ivan Grohar je Mirov učitelj, vzornik in drugi jaz. Sam pravi, da Groharja vidi in čuti, zato se mu kot večno učeči se slikar skuša približati, a svojsko, brez cenenega posnemanja in s svojo barvno izpovedjo. Izjemno tenkočutno je soustvarjal dogodke ob 100-letnici Groharjeve smrti, ki so velikega slikarja ponovno uveljavljale širom Slovenije. Takrat je v svojem pismu velikemu vzorniku zapisal, naj se vrne in nam prinese delček svoje svetlobe in neomajno vero v prihodnost. Da bodo spet zapele ptice in zacvetele rože…

Miro Kačar, hvala, in – vztrajaj, rabimo te!

 

  1. KATEGORIJA: IZOBRAŽEVANJE, USPOSABLJANJE IN OZAVEŠČANJE

CENTER ŠOLSKIH IN OBŠOLSKIH DEJAVNOSTI – CŠOD

Center šolskih in obšolskih dejavnosti – CŠOD je sicer javni zavod, a še zdaleč ni predvsem in samo to. Pravzaprav gre za eno redkih najbolj prepričljivih inovacij, kar jih je naš šolski sistem doživel po Mariji Tereziji. Začelo se je s padcem »železne zavese« in razpadom Jugoslavije, ko so naenkrat ostale prazne mnoge vojašnice in karavle, ki so tvorile pravcati prstan okoli osamosvojene Slovenije. Takrat je padla ideja, za katero je stal pokojni Janko Hamler: »Spremenimo jih – in šolo prestavimo v naravo!« Pa ne le v šolo: umestimo jih v našo raznoliko kulturno in naravno dediščino in krajino! Ponudimo otrokom možnost, da bodo svoje korenine in identiteto prepoznali skozi neposredno doživetje in izkušnjo! In beseda je CŠOD postala. Za izvajanje vzgojno-izobraževalnih dejavnosti, ki so povezane z življenjem v specifičnem lokalnem okolju in naravi, je država CŠOD-ju dodelila in namensko obnovila prve opuščene karavle na Koroškem, Gorenjskem, Štajerskem ter Livške Ravne nad Kobaridom. Odziv otrok, pa tudi šolnikov je bil izjemen, navdušujoč, rezultati novega pedagoškega pristopa osupljivi, zato se je mreža CŠOD-jev razraščala naprej in ne le ob meji. Danes šteje 25 objektov, ki jih vodijo strokovno usposobljene in kompetentne pedagoške oz. izvajalske ekipe. Polni so celo šolsko leto, pa tudi med počitnicami, ko gostijo različne ciljne skupine iz Slovenije in zamejstva ter družine, ki popotujejo, vedoč, kaj iščejo. Domovom CŠOD so se koncem devetdesetih pridružili še t.i. dnevni centri s kulturnimi, naravoslovnimi in tehniškimi dnevi dejavnosti. Začelo se je z Arboretumom Volčji potok, ZOO Ljubljana in Groharjevo hišo na Sorici. Danes jih je 14, pri dveh pa so imeli prste zraven celo predhodniki našega gibanja (Pot kulturne dediščine v Prešernovih krajih in (Ne)znano zamejstvo). V kratki obrazložitvi je nemogoče opisati vse vsebine, programe in dejavnosti, ki jih odkrivajo, spoznavajo in doživijo osnovno- in srednješolci. Osupljiv je podatek, da CŠOD-je vsako leto obišče in doživi več kot 100.000 šolarjev, v 25 letih pa vsaj enkrat skoraj vsi slovenski šolarji, kar je ob siceršnjih zadregah slovenskega šolstva skoraj nepojmljivo velik dosežek, neprimerljiv pedagoški novum  in večkratno obogaten vloženi denar. Poleg tega so CŠODji v odmaknjenih krajih nenadomestljiva kulturna, družabna in športna središča ter pravi epicentri spremljajočih lokalnih aktivnosti ter malih gospodarskih priložnosti ali spodbud.

Počaščeni smo, da tako prepričljivemu projektu, ki je našim otrokom še kako približal kulturno in naravno dediščino s krajino vred, smemo izročiti priznanje Naša Slovenija 2017. Zraven bomo v razmislek pripisali željo enega od osnovnošlcev: » Želim si več CŠOD-ja in manj šole!«

 

 

VIGENJC,                                                                                                              glasilo Kovaškega muzeja Kropa

Lipniška dolina z Dobravami in Kropo je znana predvsem po železarstvu, žebljarstvu, kovaštvu. Leta 2001 se je v Kropi oblikovala skupina ustvarjalnih muzealcev, pa tudi ljubiteljev kulturne dediščine, in se lotili raziskovanja različnih tem, ki skušajo predstaviti način življenja, gospodarstva ter kulturno-zgodovinsko podobo Krope, Kamne Gorice ter drugih krajev med Savo in Jelovico. Poljudnoznanstveni prispevki različnih avtorjev so začeli sistematično izhajati v periodični publikaciji VIGENJC, glasilu Kovaškega muzeja v Kropi. Ime vigenjc pravzaprav pooseblja Kropo in Kamno Gorico, zaznamuje njuno kovaško preteklost in sedanjost.

V sedemnajstih letih je tako nastala vidna zbirka, ki priča o bogati naravni, kulturni in tehniški dediščini teh krajev. Posamezne številke glasila je doslej soustvarjalo 44 sodelavcev, ki so vedno delali pod strokovnim usmerjanjem kustodinje muzeja. Prva publikacija je bila posvečena 100-letnici rojstva znamenitega kroparskega kovača Joža Bertonclja, druga 50-letnici Kovaškega muzeja, tretja naravni dediščini Lipniške doline. Več številk je govorilo o industrijski, stavbni ali etnološki dediščini, ena celo o lovu in raznolikih pričevanjih domačinov. Obdelali so čas 1. svetovne vojne v dolini, v zadnjih številkah pa bogato zgodovino športa v Kropi. Nove teme se ponujajo kar same, zato bo Kovaški muzej Kropa, ki deluje v okviru Muzejev radovljiške občine, s tem hvalevrednim in posnemanja vrednim projektom nadaljeval. Priznanje Naša Slovenija 2017 želi biti poklon vsem, ki so s svojim delom prispevali k raziskovanju, vrednotenju in uveljavljanju kulturne in naravne dediščine Lipniške doline.

 

ČEBELARSKA ZVEZA SLOVENIJE,                              globalni projekt SVETOVNI DAN ČEBEL

Slovenija se uvršča v sam svetovni vrh po številu čebelarjev na število prebivalcev, saj je kar vsak 200. prebivalec tudi čebelar. Za več deset tisoč Slovencev je skozi mnoge rodove čebelarstvo način življenja, obogaten s tradicionalnim znanjem, veščinami, pa tudi bogatim pridelkom medu. Vsi vemo, da je naša avtohtona čebela – marljiva kranjska sivka del slovenske nacionalne zavesti in identitete. Kranjski čebelnjak, panji – kranjiči in poslikane panjske končnice so skupaj z medičarstvom, lectarstvom in voskarstvom edinstveni ustvarjalni način umetniškega likovnega izražanja našega človeka. Nenazadnje je naše gore list tudi »umni Kranjec Anton Janša« z Breznice pri Žirovnici, »prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva« na dunajskem dvoru in v deželah cesarice Marije Terezije. Njegov čebelarski učbenik je že leta 1792 prestavil in natisnil v slovenščino župnik – čebelar Janez Goličnik iz Griž pri Žalcu, zato odtlej Slovenci čebelarimo z znanjem in premislekom. Zato ni čudno, da je na pobudo Čebelarske zveze Slovenije leta 2015 prav Slovenija v OZN dala pobudo, čez dve leti, 20. decembra 2017, pa je Generalna skupščina OZN soglasno sprejela Resolucijo o razglasitvi Svetovnega dne čebel.

Projekt Svetovni dan čebel, ki ga bomo od letos dalje obeleževali na 20. maj, rojstni dan Antona Janše, je usmerjen v ozaveščanje širše, celo svetovne javnosti o pomenu čebel za življenje ljudi na planetu. Brez čebel in ostalih opraševalcev bo Zemlja opustela, od opraševanja je odvisna kar tretjina pridelane hrane, celoten ekosistem in ohranjanje biotske raznovrstnosti. Kljub povedanemu so čebele vse bolj ogrožene, njihov življenjski prostor se krči, razmere za preživetje so vse slabše. Zato se upravičeno pričakuje, da bo prav Svetovni dan čebel ob izkazanem globalnem konsenzu imel vrsto pozitivnih učinkov povsod, tudi pri nas. Čebelarska zveza se za to trudi tudi z drugimi oblikami izobraževanja, usposabljanja in ozaveščanja, začenši z medenim zajtrkom, šolskimi čebelarskimi krožki (175 – vanje je vključenih okoli 2500 otrok), izjemno mrežo čebelarskih društev in stalnim sodelovanjem z odraslimi čebelarji.

Čebelarji pravijo: »Naj medi!« Mi dodajamo: »Po bečelah se vižej!«

PODELITEV PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2017 / RAZKRIŽJE

Podelitev priznanj Naša Slovenija 2017 bo 9. junija 2018 na Razkrižju.

Prejemniki priznanj so navedeni v prejšnji novici.

 

GRB_OBČINA RAZKRIŽJE (1)

GRB OBČINE RAZKRIŽJE

Prireditev se bo pričela ob 11. uri v Kulturnem domu Razkrižje. V programu bodo  otroci iz domačega vrtca in osnovne šole predstavili RAZKRIŠKI KOT, z ljudsko pesmijo in plesi pa nas bodo razvedrili tudi domači folkloristi in tamburaši.

Po prireditvi bo pred kulturnim domom druženje ob pokušini krajevne kulinarične posebnosti – razkriških mlincev in imenitnega vina vinske kraljice Martine XVIII, pridelanega v občinskem vinogradu. Po tem si bomo ogledali razkrižko Ulico muzejev –  prazgodovinsko naselbino, zemljanko ,  čevljarski,  dimnikarski in zdenčarski  muzej ter žganjekuho – da, vse to in še kaj imajo na Razkrižju – marsikaj nam bodo ponudili tudi na praznični stojnici. Okoli 16.h se bomo okrepčali z bogračem na Golažijadi, ki bo prav ta dan na Razkrižju, po želji pa lahko organiziramo  tudi čezmejni skok čez arbitražno mejo SLO – CRO …

Ker je Razkrižje za večino letošnjih prejemnikov priznanj, pa tudi za naše podpornike, simpatizerje in novinarke/-je kar daleč (iz Krope npr. 230 km v eno smer), bomo organizirali posebni avtobus (ali dva) na relaciji Radovljica – Kranj – Ljubljana (Dolgi most) – Razkrižje in nazaj. Tako se bo možno tudi izdatneje posvetiti tekočim poslom in užitkom.

Torej:  v soboto, 9. junija 2018 , nas čaka imenitno celodnevno druženje Kultura – Natura Slovenija. Prepričan sem, da se bodo ob tem spletle nove vezi in utrnile obetavne ideje in zaveze. VESELI BOMO, ČE BOSTE Z NAMI!

Slavko Mežek, predsednik gibanja Kultura – Natura Slovenija

R praljudje

 

 

PREJEMNIKI PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2017

PREJEMNIKI PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2017

Odbor za podelitev priznanj Naša Slovenija 2017, ki ga zadnja štiri leta vodi koroška Slovenka dr. Helga Maurer-Lausegger, je na seji 7. aprila 2018  pregledal pravočasno prispele in ustrezno utemeljene predloge (skupaj 15) ter izbral naslednje prejemnike:

  1. kategorija: OHRANJANJE DEDIŠČINE
    – izjemni dosežki na področju ohranjanja, obnavljanja in izboljševanja kulturne dediščine / krajine na naslednjih področjih:
    – posamične zgradbe ali naselja na podeželju ali v mestu
    – industrijski in gradbeni objekti in območja
    – kulturna krajina: zgodovinski parki in vrtovi, večje območja oblikovane narave ali območja kulturnega, okoljskega ali/in kmetijskega pomena
    – arheološka najdišča
    – umetniška dela in (etnološki) predmeti oz. zbirke, ki imajo umetniški oz. zgodovinski pomen 

– JANEZ ŠKRABEC, podjetnik in mecen, za obnovo in celostno oživitev Škrabčeve domačije na Hrovači pri Ribnici

  1. kategorija: RAZISKOVANJE IN UVELJAVLJANJE DEDIŠČINE
    – izjemne raziskave in razstave, ki so pomembne za vrednotenje, uveljavljanje in ohranjanje kulturne dediščine / krajine v Sloveniji

– AKADEMSKA FOLKLORNA SKUPINA AFS FRANCE MAROLT, Ljubljana – 70 LET!                    

– DRUŽBA ROGOS, Doberdob, za celostno predstavljanje naše skupne dediščine na Tržaškem in Goriškem

  1. kategorija: ZASLUGE POSAMEZNIKOV ali ORGANIZACIJ
    – zaslužni posamezniki, organizacije in podjetja, ki že dalj časa delujejo na področju ohranjanja, varovanja, uveljavljanja in izboljševanja kulturne dediščine / krajine ter pri tem dosegajo izjemne dosežke v slovenskem merilu

–  NUŽEJ TOLMAJER, vsestranski kulturni delavec na avstrijskem Koroškem in v skupnem slovenskem kulturnem prostoru, Radiše – Celovec

–  MATJAŽ BROJAN, novinar, publicist, raziskovalec, Domžale

–  IZTOK ILICH, publicist in prevajalec, za monografijo BREZMEJNA SLOVENIJA

–  MIRO KAČAR, za neprecenljiv prispevek pri oživljanju vasi Sorica in izročila slikarja Ivana Groharja

  1. kategorija: IZOBRAŽEVANJE, USPOSABLJANJE IN OZAVEŠČANJE
    – izjemni dosežki na področju izobraževanja, usposabljanja in ozaveščanja na področju ohranjanja kulturne in naravne dediščine / krajine

–  CENTER ŠOLSKIH IN OBŠOLSKIH DEJAVNOSTI – CŠOD, Ljubljana – Slovenija

–  ČEBELARSKA ZVEZA SLOVENIJE, za globalni projekt SVETOVNI DAN ČEBEL

–  VIGENJC, glasilo Kovaškega muzeja Kropa.

 

ČESTITAMO!

 

Ugotovitve in priporočila

– Odbor ugotavlja, da so prav vsi prispeli predlogi predstavili zgledna prizadevanja predlaganih posameznikov, skupin in organizacij pri ohranjanju naše skupne dediščine.

Za poslane predloge se odbor zahvaljuje vsem predlagateljem.

Zaradi uveljavljenih kriterijev je število priznanj omejeno, zato bo odbor v letu 2018 posebej obravnaval delo in projekte vseh doslej neizbranih nominirancev, jih v okviru možnosti obiskal in razmislil o njihovi vključitvi v prihodnje razpise.

– Na letošnji razpis je prispelo večje število predlogov za posameznike (3. kategorija), zato je število priznanj v tej kategoriji večje kot običajno.

– Odbor je sklenil, da bo za priznanja Naša Slovenija 2018 predloge možno poslati tudi po elektronski pošti – s »klasično« pošto je zadnje čase kar nekaj težav. V razpis je treba dodati priporočilo, da naj bi predlagatelji ne predlagali samih sebe.

– Odbor ponovno predlaga, da se letošnje laureate, pa tudi vse dosedanje prejemnike priznanj ter nominirance povabi na srečanje ob letošnji podelitvi Naša Slovenija 2017, ki bo maja letos v Razkrižju. Datum svečane podelitve bo dokončno znan po 14.4.2018, ko bo objavljen datum predčasnih parlamentarnih volitev. Ker je Razkrižje sorazmerno daleč, bo organiziran poseben avtobusni prevoz na relaciji Radovljica – Kranj – Ljubljana – Celje – Maribor – Razkrižje in nazaj (tudi o tem več po 14.4.).

– Nujna je krepitev osebnih vezi med nagrajenci / pripadniki / podporniki gibanja ter njihovega neposrednega sodelovanja pri vodenju in nadaljnjem razvoju gibanja Kultura-natura Slovenija. Tako bo moč izjemno pestro in bogato mrežo, ki smo jo tudi s pomočjo priznanj oblikovali v osmih letih dela, bolje povezati in izkoristiti nedvomni vsebinski, organizacijski in kadrovski potencial vseh, ki jo predstavljajo.

– Odbor in gibanje izražata hvaležnost akademski slikarki Dori Plestenjak, avtorici letošnjih priznanj (grafika Za vasjo).

Herta Maurer-Lausegger, predsednica odbora za podelitev priznanj NS

Slavko Mežek, predsednik gibanjaKultura – Natura Slovenija

 

Slovenji Plajberk / Kropa, 10. 4. 2018

PREDLOGI ZA PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2017

Razpis za PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2017  se je iztekel (1.1. – 31.3.2017). Danes smo odprli prispele predloge. Odbor, ki ga tudi to pot vodi dr. Herta Lausegger, bo do 9.4.2017 izbral letošnje nagrajence.

Seveda si priznanje in trajno pozornost  za njihova prizadevanja zaslužijo vsi nominiranci, vendar odbor običajno podeljuje po dve priznanji v vsaki od štirih kategorij oz. izjemoma več, če v drugih kategorijah ni zadostnega števila predlogov.

Kot smo objavili že v razpisu, bo PODELITEV PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2017 12. maja 2017 V RAZKRIŽJU.

V roku smo prejeli NASLEDNJE PREDLOGE (vrstni red je povsem naključen):

1/ Čebelarska zveza Slovenije: SVETOVNI DAN ČEBEL; predlagatelj Boštjan Noč, predsednik ČZS

2/ JEZIKOSLOVNA UČNA POT (Krško – Bohorič, Dalmatin, Valvasor), Pišece (Pleteršnik), Mostec (Jože Toporišič); predlagatelj: David Križman, predsednik Slavističnega društva Posavja

3/ CENTER ŠOLSKIH IN OBŠOLSKIH DEJAVNOSTI – SLOVENIJA; predlagatelj Ustanova PKD Slovenija

4/ HELENA SRNEC, univ. dipl. komparativistka > PRLEKIJA; predlagatelj mag. Blanka Erhartič;, ravnateljica Gimnazije Ormož

5/ MATJAŽ BROJAN, raziskovalec, novinar, publicist, aktivist…; predlagateljica Cveta Zalokar, Kulturni dom Franca Bernika Domžale

6/ MIRJAM MUŽENIČ, publicistka, novinarka, raziskovalka

7/ VIGENJC, glasilo Kovaškega muzeja Kropa; predlagatelj Verena Vidic, Muzeji radovljiške občine

8/ IZTOK ILICH, knjiga BREZMEJNA SLOVENIJA; predlagatelj Laura Štravs, MLADINSKA KNJIGA

9/ AKADEMSKA FOLKLORNA SKUPINA FRANCE MAROLT – 70 LET; predlagateljica Anja Cizel, etnologinja in kulturna antropologinja, Škocjan

10/ NUŽEJ TOLMAJER, vsestranski kulturni delavec, Celovec; predlagatelja KKZ Celovec in Narodopisni inštitut Urban Jarnik, Celovec

11/ DRUŽBA ROGOS, Doberdob – PREDSTAVLJANJE IN UVELJAVLJANJE KRASA; predlagateljica Tina Klanjšček

12/ JANEZ ŠKRABEC, Škrabčeva domačija na Hrovači; predlagateljica Polona Rigler Grm, Rokodelski center Ribnica

14/ KAJUHOV SPOMINSKI OBJEKT; predlagateljica Špela Poles, občina Šoštanj.

15/ MIRO KAČAR, Sorica; predlagatelj Slavko Mežek s somišljeniki.

Vsem predlaganim izrekamo iskreno spoštovanje in hvaležnost za njihovo dragoceno, prepričano in navdihujoče delo pri ohranjanju, oživljanju in uveljavljanju naše skupne kulturne in naravne dediščine / krajine v skupnem slovenskem kulturnem prostoru.. Hvala.

POBUDA ZA REŠITEV »(h)RIBČEVINE« – ZAPLETI IN PREMIKI (5)

Februarja 2012 se je torej že od daleč videlo, kakšen bo »scenosled« zapleta okoli Ribčevine in kakšne vloge so razdeljene med igralce te bizarno-brutalne vaške drame, povzdignjene na »prioritetni« kašarski občinski »nivo« in čez noč kakor po sili vpleten v povsem kilav »nacionalni strateški kulturni interes«.

Nastopajoči:

– Janez in Tanja, oba Ribča z Ribčevine, Vrba 1,  tragični osebi vrbljanske »ljudske igre« z naslovom Poti ne damo – Ribči ven!

 – »po uradni dolžnosti« črteči ju župan (Pogačar), kvalificirani »kruhobrbec«, branitelj občinskih vizij, reda, historije in privilegirancev, pogosto v stranski vlogi občinskega Kalimera, režiser te šlamastike

– županovi koritarji, priskledniki, drobtinčarji in »žužlarji«

– onemeli in oslepeli občinski svétniški zbor (kolektivna vloga),

– prevzvišena »stroka«, v krajevne mite in »vedute« utopljena ter nad laične »kmetavzarje« privzdignjena, nabrana od tu in tam, celo iz resornega ministrstva in njegovih »nebroj« direktoratov,

– vaški odbor Vrba z nekaj žlehtnobnimi glasniki in solisti,

– nekaj »vsevednih« in vsega zmožnih Kašarjev, »špilferderberjev« in »kar-tako-pritepencev«,

– dežurni novinarji in novinarke, tudi pisuni, pišoč in govoreč neumnosti ter nestrpno čakajoč, kdaj bo končno »špricnilo«, če že miru zaradi »zlobnega Prešernovega soseda, menda-celo-sorodnika v »naši« Vrbi ne bo nikoli,

– t.i. prešerna druščina, nekaj nepotrebnih kulturnikov –iskrenih Prešernovih častilcev, zbranih v odboru za pomoč Ribčevini (župan jih uvrsti v kategorije »kdo-pa-je-sedaj-to«, »ne-bodi-jih treba«,»kateri-hudič-jih-je-poslal« ter »takoj-preveri-ozadje«

– publika, v začetku spontano sodelujoča s skandiranjem »Prešeren je naš!« in »Dol z zlobnim sosedom!«, v dramskem zapletu pa vse bolj nema ter v globoki dilemi, s kom pravzaprav potegniti in kdo ima prav, »obsojena« domačina – Ribča ali epizodični župan&co.

Me prav zanima, kaj bo letos, 2018. V  časopisju sem prebral slogan, ki ga je nekdo z očitno ustvarjalno muko zmašil skupaj: »Kultura praznuje prešerno v Vrbi« (…hmjaja…). Program je bogat in poln, prelit z medom in posut s sladkimi čebelicami, vse v čast prvega svetovnega dneva čebel(arstva), ki se bo sicer zgodil šele maja.

 

Torej, s predstavitvijo Dobrodošli pr’ Ribč! na praznični kulturni dan 2012 v Vrbi zaradi napovedi županove perfidne tožbe vs. Arko ni bilo nič. Preselili smo se v Kranj, v narodno čitalnico in naklonjeno zavetje takratnih članov, aktivistov in simpatizerjev gibanja TRS, še posebej takratne predsednice Hermine Krt.

Spoštovana, spoštovani.

Vabimo vas, da se nam pridružite sredi starega Kranja, V NARODNI ČITALNICI, na priložnostni predstavitvi projekta oživitve RIBČEVINE – da, Ribčevine iz Vrbe.

Pripravil jo je odbor projekta RIBČEVINA v sodelovanju z lastnikoma Ribčevine in Filmskim arhivom RS. Narodni čitalnici – gostiteljici dogodka se zahvaljujemo za gostoljubje in upamo, da ga bomo lahko kmalu vrnili – pr’ Ribč’ v Vrbi.

DOBRODOŠLI PR’ RIBČ’!, vam bomo rekli jutri, v sredo, 8. februarja, ob 10.h in ob 12.h v kranjski NARODNI ČITALNICI. Predstavili vam bomo vizijo oživitve te nesrečno slavne kmetije, tako kot jo vidita lastnika, Janez Arko in Tanja Pangerc, Ribčeva iz Vrbe.

Predvajali bomo tudi kratki film O, VRBA (1940; avtorji dr. Marjan Foerster, Janko Ravnik, Rudi Omota in drugi; predstavitev: ga. Marta Rau, Filmski arhiv RS).

France Prešeren je bil najprej Ribčov France iz Vrbe.

Starodavna kmetija, na kateri je prebil rosna otroška leta, je 1939 muzej postala,  takrat zgrajena nadomestna Ribčeva hiša pa je danes cilj in plen pohlepnežev, na robu propada, uradno pa menda že dlje časa celo naprodaj. Nekaterim to kar paše, še bolj pa bi jih veselilo, če bi se je čimprej polastili kar sami.

Z Ribčevino danes tako lahko »gospodari« vsak,  ki se gre v prostem času ali službeno sem ter tja malo tudi Prešerna… Kot za šalo vam mimogrede nariše še »vizijo Ribčevine v blagodejnem zavetju  javno-zasebnega partnerstva«.

Le resnična lastnika, Ribčova dva,  Janez Arko in Tanja Pangerc, ta dva pa ne, nikakor in za božjo voljo ne (!), saj sta častilcem Prešernove O, Vrbe menda hudo nevarna in tudi posvečenega rodbinskega poslanstva po prepričanju pristojnih povsem nezmožna.

»Kako strašna slepota je človeka…«, bi rekel slavni pra.pra-sorodnik Ribčovga Janeza Arka…«, je pisalo na kranjskem vabilu.

in bili deležni gostoljubja in spoštljivega sodelovanja Prešernovega mesta, organizatorjev »Prešernovga smna« in pozornosti celodnevne množice, celo uglednih protokolarnih gostov.

Z Janezom in Tanjo smo se podali tudi v kranjsko Prešernovo hišo

 

 

Uspešni predstavitvi v Kranju in Ljubljani sta nam dali krila. Šokantno zgodbo Ribčevine, omenjeni film in možno rešitev »nerodnega, majhnega in nepomembnega spora« (dr. Petrič) smo vedno znova predstavljali naši javnosti tudi preko osrednjih medijev, to pot objektivno osvetljeno, brez vnaprejšnjega demoniziranja Ribčev (npr. TV oddaja Tednik, novinar Kir Clar).

Zgodil se je tudi s strani župana pompozno obljubljeni in  oklicani posvet z vseh vetrov sklicanih »ekspertov«, ki so debatirali po dolgem in počez, seveda po željah gostitelja, vsi z enim samim naporom, kako narediti prav vse, da Vrbi ter Ribčevini v prid še dolgo ne bo nič narejenega. »Pot čez dvorišče je ena, nam vsem dodeljena…«, pa če se »oni« na glavo postavijo. Ribčev niso povabili, kakopak, »…kaj bomo z njimi, saj so le kolateralna škoda Finžgarjeve epohalne muzejske pobude, kaj se gresta, najbolje bi se jih bilo kar znebiti…«,  z našim odborom pa so bíli že pravo abderitsko vojno. No, vseeno, citiram drobec pomenljivega zapisnika: »…ZVKD naj za pripravo morebitnega drugega stalnega dostopa do cerkve ali zavrnitve, pripravi do konca meseca aprila 2012 smernice in jih  predstavil na zboru  krajanov po majskih praznikih…«.   Seveda so potem pohiteli v časopise s pompoznimi najavami – floskulami o »alternativnih« rešitvah«, »nadomestnih poteh«, »celostnih rešitvah«, a teh še dandanes ni od nikoder,  od vzhodne in zahodne obvoznice pa je slejkoprej obveljala »sredinska«, »ta stara« – skozi Vrbo!

Odbor je z lastnikoma ob podpori kmetijske svetovalne službe medtem pripravil program revitalizirane Ribčenive.

Kmetija Vrba št. 1 je v lasti gospoda Janeza Arka in gospe Tanje Pangerc ter nosi hišno ime Pr’ Ribč’.

Kmetija sodi zaradi neposredne rodbinske povezave z izročilom pesnika dr. Franceta Prešerna in ostalih prednikov z Ribčevine med izpostavljene slovenske prepoznavnosti. Umeščena je na sam vhod v Vrbo, v neposredno bližino Prešernove rojstne hiše, tik za Prešernov kip, ki od 200-letnice pesnikovega rojstva bogati veduto Vrbe. Predstavlja izhodišče ali konec možne krožne vaške poti, ki vključuje še vaško lipo in cerkev sv. Marka oz. celotne PKD..

Stanovanjska hiša Vrba št. 1 je bila zgrajena leta 1939 kot nadomestni objekt, v katerega so se preselili Ribčevi iz Prešernove (tudi svoje) rojstne hiše po odprtju spominskega muzeja. Po požaru povsem prenovljeni gospodarski objekt (hlev, skedenj itd.) stoji na svoji poprejšnji lokaciji.

Kmetija Pr’ Ribč je veljala za eno premožnejših kmetij v Vrbi, dala nam je nekaj pomembnih gospodov (npr. poleg pesnika še škof Vovk), znana pa je bila zaradi furmanstva, konjereje in sadjarstva.

Zaradi idealne lege in zagotovljenega obiska (letno je v Vrbi okoli 25.000 obiskovalcev) današnja kmetija kar kliče po kulturno-vzgojno-izobraževalnih dopolnilnih dejavnostih in programih, ki bi obogatile PKD ter v mnogočem dopolnili predstavo o Prešernovi rodbini, pa tudi o tradicionalnem kmetijstvu na Ribčevini in v Vrbi nasploh.

Programske vsebine:

  • Prešernov rod na Ribčevini: informacija iz prve roke: g. Janez Arko je sin Prešernove pranečakinje; poleg tega predstavitev rodbinskega drevesa (iztočnica: Razišči svoje korenine!)
  • Predstavitev tradicionalnih hišnih dejavnosti (furmanstvo, konjereja, sadjarstvo, sonaravno kmetovanje)
  • Predstavitev tradicionalnega in sodobnega poljedelskega orodja na kmetiji
  • Predstavitev tradicionalnih opravil, običajev, navad na kmetiji
  • Program Slovenske avtohtone domače živali (mali »živalski vrt« v sedaj opustelem hlevu)…«
  • Program Od pluga do potice (prikaz tradicionalnih sezonskih kmečkih opravil na bližnji njivi)

Seveda program na občini »pod obvezno ni šel skozi«: rahlo zbegano so ga opazili ter nekako »rodili« negativno mnenje, župan pa mu je vestno prilepil nekaj puhlih komentarjev.

Pa saj drugače itak ni moglo biti, to smo vedeli že vnaprej. Začeli smo s pripravami na prvi dogodek Od pluga do potice, Kmetijska zadruga Sava pa je izdatno pognojila Ribčeve travnike…

Časopisje je najavilo:

Vrba – Na Ribčevini bo jutri, v soboto, 30.3., prvi od dogodkov v okviru programa Od pluga do potice. Ob 10.h bodo na skednju predvajali ilm O, Vrba (1940) ter predstavili gostujoči Kozjanski park, ob 11.h bodo v sadovnjaku predstavili projekt Kozjansko jabolko ter prikazali obrezovanje in cepljenje visokodebelnih sadnih dreves, po malici pa bo na Ribčevi njivi prikaz oranja, brananja, sejanja in sajenja po starem ter predstavitev projekta Štafeta semen in društva Ajda Gorenjska…

Naslednji teden pa smo lahko (med drugim) prebrali:

Pri Prešernovem sosedu tokrat pravo gostoljubje

Projekt oživljanja Ribčevine s skromnimi prvimi koraki pokazal, da v Vrbi prepiri res niso potrebni

DNEVNIK Slovenija – ponedeljek, 02.04.2012 – Tekst: Primož Knez

VRBA – Širša slovenska javnost pozna Janeza Arka kot tistega “norega” soseda Prešernove rojstne hiše, ki z vilami preganja obiskovalce, ki hodijo po njegovi, a tudi javni poti od Prešernove hiše do cerkve sv. Marka po njegovem dvorišču. A v soboto sta lastnika kmetije Pr’ Ribič Tanja Pangerc in Janez Arko ob pomoči odbora za Ribčevino, Kozjanskega parka in društva Ajda Gorenjska pokazala, da znata biti še kako prijazna gostitelja.

Na Ribčevini so dokazali,  da so prepiri res nepotrebni in upati gre, da so le še del neslavne vrbljanske zgodovine.

Sicer res le peščica obiskovalcev si je lahko ogledala zanimiv in poučen prikaz obrezovanja in cepljenja visokodebelnih sadnih dreves, ki jih v sadovnjaku ob kmetiji ne manjka. Prikaz oranja, brananja, sejanja in sajenja po starem na oživljeni Ribičevi njivi pa je bil sploh nekaj posebnega.

Čeprav odbor za oživitev Ribčevine skupaj z lastnikoma ni uspel na občinskem razpisu za subvencijo za razvoj kmetijstva, so bili prvi koraki k bolj prijazni podobi tega sicer dobro obiskanega konca Gorenjske narejeni. Najtrši oreh v odnosu med lastnikoma kmetije in občino ostaja pot med Prešernovo hišo in cerkvijo sv. Marka. Zdaj je edina možnost po sicer javni poti po dvorišču kmetije. “Kmetija je usahnila tudi zato, ker jo je ta domnevno javna pot presekala na pol in je na eni strani hiša, na drugi pa zdaj prazen hlev. Z župnikom sem že našel skupen jezik in tudi s skrbnico Prešernove hiše ga bom. Nobenih težav ne bom povzročal, ko bodo za najavljene skupine zaprosili, če lahko po mojem dvorišču pridejo do cerkve. Razumeti pa me morate, da zdaj tu vlada kaos in da res ne gre, da se kar vsak sprehaja po najinem dvorišču,” je poudaril Janez Arko. “Ključna je nova pot do cerkve in res si želim, da bi občina držala obljubo in jo uredila. S takimi projekti odpreš vrata nekajkrat na leto, vmes pa v miru oživiš kmetijo v smislu ekološke pridelave,” je načrte razkrila še Tanja Pangerc… Obiskovalci so bili nad novim pristopom v Vrbi navdušeni. Marsikdo je izvedel kaj novega…«.

Že priprave na dogodek so bile nekaj posebnega. Želeli smo, da bi z vsebino presegli pričakovano zadržanost domačega okolja. Zato sem bil izjemno vesel, ker se ja za podporo takoj odločil Kozjanski park oz. takratni direktor Teo Hrvoje Oršanić. Pripeljal se je s kompetentno ekipo, ki je dokazala da iskreno živi in doživlja svoje hvalevredno poslanstvo na tistem koncu Slovenije (sedež parka je v Podsredi). Obetavno je bilo tudi sodelovanje z društvom Ajda Gorenjska in predsednico, gospo Mihaelo Zalokar iz Podhoma. Pripravili so semena, prikaz njihovega pradavnega načina »gnojenja iz roga«, niz inormacij o društvu in bio-dinamičnem kmetovanju – res ne vem , če sem kdaj prej izvedel toliko »starega – novega«. Za njivska opravila »po starem« sta se takoj odzvala Čbuvarjov Franjo Pongrac – in Matijov(čov) Igor Lebar iz Žirovnice, konja pa je posodil Vidicov Janko iz Vrbe. Tudi odziv publike je bil presenetljiv. Po pričakovanju je bilo še najmanj domačinov, zbeganih in razdvojenih zaradi dolgoletnih razprtij in vsiljenih kolobocij. Prišli pa so okoličani, od blizu in daleč, cele družine, predvsem pa taki, ki jih je »drugačna« Ribčevina s ponujenim programom vred zares zanimala. Janez in Tanja sta bila prijetno presenečena, kar nekam zbegana zaradi prijaznosti, ki sta je bila kar naenkrat deležna od nenadejanih in večinoma neznanih gostov. Skratka, bilo je prijetno, prijazno, sporočilno, koristno in spodbudno, vredno obljubljenih nadaljevanj.

 

In župan? Nič. »Pripravljal« se je na farso na sodišču – za »problematičnega« Janeza Arka in »doslednega« župana je bila le del več let trajajoče »nadaljevanke«. Odbor me je pooblastil, naj se naroka udeležim kot »zainteresirana javnost« in pogledam, za kaj sploh gre.

In je bilo kaj slišati in videti.

O tem pa naslednjič.

SLOVENSKA HIŠA V KROPI – NOV POSKUS

Gibanje Kultura – Natura Slovenija lani ni uspelo izpeljati odkupa stare zaščitene hiše v zgodovinskem trškem jedru Krope. Nekateri »ključni partnerji« so se umaknili z obljubo, da bodo spet »zraven«, ko bo nepremičnina »naša«. Lastniki so se seveda naveličali čakati ter te dni prodajo nepremičnine preko posrednika začeli znova.

Seveda sem v imenu društva takoj ponovno pisno izrazil interes in obnovil ponudbo našega gibanja, temelječo na izhodiščih v stari kupoprodajni pogodbi. .

Za nami je že nekaj pogovorov z novimi somišljeniki, ki zamisel programa in poslovnega načrta širijo tudi na spodnji del  Finžgarjeve hiše, ki je prav tako naprodaj ter v kateri ima gibanje že sedaj sedež in pisarno. Nakup nikakor ni finančna utopija, obnova pa bo zahtevala nekaj let načrtnih prizadevanj. A za to smo tu, mar ne? Ponovimo oris zamisli.

Hiša Par Putovmo Blažet Kropa

Hiša »Par Putovmo Blažet« (Kropa 74/74 a) na t.i. »Gosposki gasi« premore pritličje (> namera:  prodajna galerija, antikvariat, knjigarna ipd., > klubski prostor s kuhinjo in sanitarijami), dve nadstropji

(> bivalne kapacitete; sobe, vsaj dva apartmaja) in uporabno podstrešje (> skupna ležišča, atelje), dve garaži z veliko skupno teraso (> delavnice in servisni prostor; > družabni prostori v nanovo zaprti terasi; vse skupaj čez 400 m2) in sorazmerno velik vrt. Hiša se povezuje s sosednjim objektom (t.i. »Finžgarjeva hiša«), kjer je danes pisarna gibanja, kar pomeni še dodatni skupni (devonadstropni) atrij ter dodatno nadstropje za nastanitev večje skupine udeležencev umetniških delavnic, tematskih taborov, simpozijev, »šol v naravi« ipd. ali »kulturnih« turistov (max kapaciteta obeh hiš: 25 odraslih).

Finžgarjeva hiša je prepoznavno povezana z likom smučarskega skakalca Rudija Finžgarja, prvega Slovenca, ki je v Planici skočil 100 m. Obnovljena je bila leta 2007. Naprodaj je spodnji del s samostojnim stanovanjem in obokano kletjo, od koder so mizarski stroji Finžgarjevega očeta romali v Zapuže ter podprli začetek ideje o tovarni ELAN. V kleti bi zato uredili smiselno muzejsko zbirko, morda celo butično mizarsko delavnico in simulator smučarskih skokov (poletov). Ta bi bil dodatna atrakcija za številne šolarje, družine in turiste, ki čez leto obiščejo Kropo.

V neposredni bližini »gosposke gase« je Kovaški muzej Kropa, Kulturni dom Kropa (z veliko in malo dvorano ter krajevno knjižnico), zdravstveni dom z lekarno, trgovina s pošto, gostišča, nenazadnje tudi dve krajevni cerkvi, dve gostišči in bife.

Zgodba o kovaški (pa ne samo kovaški!) Kropi pove vse o kulturno-zgodovinskih, naravnih in turističnih potencialih novega kulturnega epicentra pod Jelovico. Obogatila ga bo mreža našega čezmejnega, že kar globalnega slovenskega gibanja z neizmernimi vsebinskimi oz. programskimi potenciali.

Projektu smo dali nov delovni naziv: Slovenska hiša Kropa.

 

Drage nam Slovenke, cenjeni Slovenci,

predvsem tisti, ki vas javnost šteje med uspešne in vitalne ljudi z vizijo in odnosom do skupnih prepoznavnosti in dobrin!

Vabimo vas, da se kot partner, so-ustvarjalec, so-investitor, zasebni podpornik ali posojilodajalec, deležnik oz. član pridružite nastajajoči KULTURNI »ZADRUGI« KROPA, ki bo projekt Slovenska hiša Kropa izpeljala in razvijala.

Več informacij ob (najavljenem) obisku pri nas v Kropi.

Kontakti: 070 554232; 04 5801 902 (Slavko Mežek)

e-mail: pkdslovenia@gmail.com

www.kultura-natura.si

Kropa 72 Gosposka gasa