NESREČNA RIBČEVINA – ZAPLETI IN “RAZPLETI” 2012

Se še spomnite? Takole smo zapisali:

»… Župan Občine Žirovnica, g.  Leopold Pogačar je dober teden dni pred kulturnim praznikom 2012, torej tudi pred napovedano prireditvijo Dobrodošli pr’ Ribč! proti lastnikoma Ribčevine, g. Janezu Arku in ge. Tanji Pangerc, z  vabilom Okrajnega sodišča na Jesenicah (opr. št. P 118/2010 napovedal tožbo »zaradi prepovedi vznemirjanja lastninske pravice« (na »sporni poti«, op.p.). Napovedana finančna zahteva za »satisfakcijo« tožeče stranke (Občina Žirovnica): 10.000 EUR (!?).

Ob tem se je župan-tožnik cinično in arogantno ponorčeval: »Vsak dodaten program je še kako dobrodošel in veseli me, da boste s stojnicami in programom obogatili ponudbo Vrbe tega dne in da sta tudi g. Arko in ga. Pangerc našla svojo priložnost v številčnem obisku Vrbe ob kulturnem prazniku.«

Kako smo potem program Dobrodošli pr’ Ribč! v Vrbi odpovedali in ga nato izpeljali v prazničnem Kranju in kasneje še Ljubljani, že veste…

 

Pa sodišče? Na tistem februarskem naroku župan ni kaj prida opravil, ali drugače, Janez tožbe takrat (še) ni izgubil in tistih 10 jurjev tudi ne. Pod črto je bilo rečeno, da si je zadevo treba še enkrat ogledati na licu mesta in da je vse skupaj poprej treba še enkrat izmeriti, saj da so zadeve res nejasne. Potem je župan pod pritiskom javnosti marsikaj obljubljal, v časopisju je pisalo celo »Vse strani za rešitev spora v Vrbi« in »Našli nadomestno pot v Vrbi!«, a vse skupaj je bil le preračunan, prihuljen manever, puhlo leporečenje in manipulacija z javnostjo. Po Vrbi so se sprehajale nekakšne ekspertinje iz Ljubljane in Kranja ter družno ugotavljale, da pač res ni možno ničesar narediti, na nobenega od »razgovorov« pa tudi pod razno ni nihče povabil Ribčevih dveh, le kaj bi z njima.

Potem smo pripravili že opisani dogodek Od pluga do potice, mediji so poročali o gostoljubju na Ribčevini, kmetijska zadruga pa je izdatno pognojila Ribčeve travnike, … Pri  Janezu in Tanji smo se večkrat na kratko oglasili celo z mojo družino, otroci se niso prav nič bali ne Janeza ne Tanje ne njunega »strašnega« psa Jacka, prav preveč pa se nismo vsiljevali, tudi moja mama nam je kaj takega odsvetovala, češ, »… merkej, ldje so žleht, marskej govorejo, pa tud Janez nima vsga prov…«.

Malo po Veliki noči se je zgodil sodni ogled na licu mesta, še prej pa so 10. 4. na sedaj že kar znamenito dvorišče po nalogu sodišča in občine prišli geometri, da bi (ne krivi ne dolžni) »pripravljalno« izmerili parcele in pot, tako kot svoje dni Abderiti oslovo senco (kar je v Črkarski pravdi opisal Prešeren še v času, ko ne njegove silne slave, ne njegovega muzeja, ne nadomestne stavbe, ne novega dvorišča in ne znamenite poti še zdaleč nikjer ni bilo).

Na merjenje so bili povabljeni tudi predstavniki vasi in sosedi, ki so  Janezu spet enkrat demonstrirali vnaprejšnje negativno in skrajno podcenjevalno vaško mnenje, ki bi ga lahko (po O.Ž.) parafraziral v »…ta pot je le ena, nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt…«. Bilo je kazno, da jim gre moja prisotnost na jetra kot sto hudičev, nekaj so se celo usajali in nergali, ampak tam sem bil v imenu odbora in na povabilo obeh Ribčev. Merjovci so svoje delo opravili profesionalno, kakopak,  z vso to štorijo niso imeli nič, na koncu pa sem jih zaprosil, da izmerjene točke povežejo s fluorescentno oranžno-rdečo barvo  v dve liniji – in pokazala se je famozna POT, ki je čez »prerezano«, a sedaj povsem vidno Ribčevo dvorišče vodila k nemočnemu sosedu – sv. Marku. Prav vsi so bili začudeni nad videnim, še Janez in Vrbljani. »A to je TO, a tako ozka je, saj po njej pa še traktor ne »gre«!?« Kako je že rekel praznični govornik dr. Ernest Petrič? »… nepotreben, nepomemben, majhen in z dobro voljo vpletenih zlahka rešljiv spor…!« Pa komu to mar, na slavnostnega govornika so takrat že povsem pozabili, praznična protokolarna vljudnost in županove zaobljube so že zdavnaj sfrlele v nič oz. v brezkompromisno bitko za njegov »prav« in »avtoriteto« za vsako ceno…

Čez dva dni se je zgodila »sodba« na Ribčevem dvorišču; marsikdo bo morda mislil, da si sproti izmišljujem nekakšen filmski scenarij, a bilo je še kako res, o vsem tem »narod naš dokaze hrani«. Pripeljala se je sodnica Irena Mali s svojim spremstvom, pa župan z advokatom in občinskimi uradniki, tam sta bila Janez in Tanja z odvetnikom Rusom, odbor je predstavljala moja malenkost, izza vogalov in s ceste je ta svečani cirkus opazovalo nekaj začudenih, vsega vajenih in malo privoščljivih vaščanov, prizorišče je bilo ozaljšano z oranžnimi črtami, ki so kar bile v oči …

In se je začelo. Najprej ugotovitve, čemu in za kaj da smo se sploh zbrali na tem nenavadnem mestu, pa kdo da je prisoten in koga da menda ni, običajna rutina pač, pred samim začetkom »postopka« pa je sodnica vseeno vprašala, če ima kdo od prisotnih še kaj dodati. Z Janezom sva se že prej zmenila, da bom nekaj uvodoma vprašal, pa sem: »Spoštovane, spoštovani, geodeti so izmerili in zarisali sporno pot, s tem pa tudi Ribčevo dvorišče, ki je sedaj vsem vidno.  Javna površina je torej samo ta z oranžno zarisana pot, vi pa spet stojite po celem Ribčevem dvorišču, tako kot pred nedavnim tisoči obiskovalcev Prešernove Vrbe in cerkvice sv. Marka.  Zato bi bilo prav, da gospodarja povprašate, če ste na njegovem dvorišču, ki se sedaj tako lepo vidi, sploh dobrodošli!? Za nekatere sem prepričan, da ja, za druge pa nisem prav siguren.« Izziv je takoj naletel na buren odgovor, kar čez sodnico se je oglasil županov oz. občinski advokat: »To je čista provokacija, to sploh ni res, če pa že je, pa pobrskajmo po arhivih, spoštovana gospa sodnica. Nova, nadomestna Ribčevina je bila leta 1939 po pogodbi zgrajena tudi na srenjskem svetu, ki je danes pravzaprav občinski, zato na tem dvorišču lahko stopimo tudi na svoje, mar ne?« In jih je kot nesporna »avtoriteta« porovnal na nekakšen srenjsko-občinski svét, kar tako čez palec, »po moje je to tole tukaj,« se je drenjal v vogal ob rožnem garklcu za spomenikom, drugi pa takoj za njim, ubogljivo in prepričano, pazeč se, da ne bi pomendrali kaj Ribčovga. »Tako, ja, da se bo vedelo, pravzaprav smemo reči, da je pol hiše na našem, na občinskem torej, in to bomo v nadaljevanju tožbe tudi uveljavljali.« Sodnica me je nejevoljno pogledala, češ, »… ste sedaj zadovoljni, imate še kaj…?«, zato sem dodal le še »… če je res tako, kot pravi advokat, potem so Ribče (takrat Vovke) opetnajstili že leta 1939 ali pa so se z njimi s Finžgarjem na čelu za lokacijo sporazumno dogovorili, in prav gnilo je, da to po 70 letih omenja in negira sedanji župan oz. njegov odvetnik, ki je pač plačan za to, in to je to!« Potem sem sodnici predstavil in izročil poprej pripravljeni pisni memorandum, v katerem smo poleg historiata tega »nepotrebnega itd. spora« predložili še povsem konkreten predlog rešitve, to je nove dostopne poti od spomenika pa čez Ribčev sadovnjak do cerkve sv. Marka, kar bi posledično omogočilo popolno zaporo dvorišča – kmetije – domačije in ukinitev problematične sporne javne poti, ja, vseh problemov, sporov in »novic« bi bilo s tem konec, zraven pa bi oživele še nekdanje, desetletja uporabljane vaške (poljske) poti, recimo tista od nekdanje gostilne Flis in še kakšna steza do cerkve. Pravzaprav bi vzpostavili nekakšno krožno vaško pot med Prešernovo hišo, znamenito vaško lipo s slavnimi kamni umnih gospodarjev, cerkvijo sv. Marka in pesnikovim kipom oz. zelenico za obiskovalce. Memorandum je sodnica sprejela ter ga vnesla kot pisno prilogo njenega ogleda, na voljo je v sodnem arhivu, shranjen in dostopen pa je tudi pri nas, poslali smo ga tudi dr. Petriču in medijem. Ko sem zbrano druščino hotel fotografirati, mi je na zahtevo župana in njegovega odvetnika sodnica to preprečila, ker pa sem vseeno vztrajal, me je odstranila oz. umaknila v Ribčev sadovnjak. Potem so se »v miru« pogovarjali o »rešitvah«, »otipavali« zarisano pot, krilili in hodili gor pa dol, (župan je bentil, češ, le kdo je ta zaris geometrom sploh naročil, Mi že ne!), Arku so kar naenkrat ponujali lično »dvoriščno ograjo« na obeh straneh tiste naenkrat in prvič vsem vidne nesrečne poti, na občinske stroške seveda, ja, “… pa malo jo bodo razširili, saj je za traktorje taka kot je itak preozka, tudi dve lesi bodo naredili, taki premični, seveda,” da bosta Janez in Tanja lahko varno hodila čez svoje v svoj (prazni) hlev in da, bognedaj,  traktor ali živina ne bi pomendrali vse številnejših častilcev našega velikega poeta in njegovega »soseda« – sv. Marka. Ni da ni, same nebuloze, »poti ne damo – naj stane kar hoče, pa kaj se ta dva gresta, saj kmetije pravzaprav več ni, hlev je prazen, … sploh pa bi bilo najbolje, da se hiša zares proda in bo enkrat za vselej mir pred Ribči, tako da se bomo zgodbo o Ribčih in Prešernu lahko šli brez njih, le kdo jih je dal, za božjo voljo, ja, sami se bomo šli vse to in po svoje ter zraven kaj zaslužili, z žegnom vaškega patrona in stroke in našega vrlega župana, Prešernu – Ribčovmu Francetu v čast in Slovencem v veselje!«

Sancta simplicitas – sveta preproščina, je odzvanjalo od sv. Marka v ta malo Veliko noč.

Potem so šli in kmalu je bila še ta prava obravnava na jeseniškem sodišču. Naroka sem se kot predsednik odbora udeležil kot zainteresirana javnost, tudi neka Ivka je prišla.  Sodnica je bila spet ga. Irena Mali, prisotna sta bila toženec Janez Arko in tožnik Leopold Pogačar, vsak s svojim advokatom. Obravnava je bila živa farsa, pod stropom je visel grozeč oblak jeze, zamer in grdobnih namer, tožnik je nakladal, da se je kadilo, ob lastnih lažeh je prepoznavno zardeval kot kuhan rak, intrigant gospodovalni; bilo je mučno, zaudarjalo je po oblastnem nepoštenju. Prav dolgo ga nisem poslušal, vse tisto klobasanje je bilo več kot zgovoren ništrc, za vse zbrane je bila ta oblastniška komedija vsaj žaljiva, če ne celo kaj več, zato sem dvignil roko in zaprosil: »Spoštovana gospa sodnica, mi dovolite oditi? Namreč, ne morem poslušati, kako se župan-tožnik s svojimi izmišljanji, lažmi in potvarjanji dejstev dela norca iz vas, gospa sodnica, in iz sodišča tudi, da o ostalih prisotnih sploh ne govorim!« Župan je bil šokiran, besen, kar treslo ga je, njegov pogled je bil na moč zgovoren, če bi se dalo, bi me zradiral v nič, pa kaj potem, sodnica mi je dovolila oditi, kaj pa naj bi drugega, nenazadnje sem bil samo »moteča zainteresirana javnost«, nebodijetreba, in rade volje sem se preselil na hodnik in čakal na izid te farse, na kateri so Ribču sodili zaradi ogrožanja javnega interesa na njegovem lastnem dvorišču. Ni bilo dolgo, ko je v sobi 114 nastala prava štala, Janez Arko je izgubil živce, v svoji nemoči je doživel napad neukrotljivega besa, nato ga je v nemoči stisnilo, vrata so se odpirala in spet zapirala, nekdo je zaklical, »ali naj pokličemo rešilca?«, na koncu sta prišla k meni sodnica Malijeva in odvetnik Rus, če bi jim Janeza lahko pomagal pomiriti, »morda bo pa vas poslušal,« pa sem šel, zaradi Janeza in nikogar drugega, žal mi ga je bilo, na sodišču pa očitno prav nikomur še vedno ni bilo jasno, za kaj sploh gre, blodili so sem ter tja, lahkoverne paragrafarske žrtve brezmejno pokvarjenega tožnika in njegovih odvetniških oprod. Sodnica je potem ritualno poopravila svoje, zmenili se niso nič, želje po sklepih so utonile v opisanem škandalu, župan tiste famozne globe očitno še vedno ni pospravil v občinski proračun, vsaj takrat še ne.

V začetku maja me je hudo zvilo zdravje – pri domači košnji mi je na soncu postalo slabo, potem sem menda za nekaj ur kar nekam »odplaval«, s(m)o že mislili, da me je (spet) malo kap; potem so mi zdravniki tako in drugače v glavi našli več, kot sem kdajkoli mislil, da je v njej. Malo sem se prestrašil, ne bom tajil, tisti posnetki so đe danes kar strašljivi, a potem se je pokazalo, da “tisto” k sreči ni nič zločestega in sem kaj kmalu duhovičil, da mi prazne glave res ne more nihče več pripisovati, da, kar hitro sem prišel k sebi.

Tako pavza ni bila prav dolga in že 16. 5. smo v dogovoru in sodelovanju s takratno direktorico direktorata za kulturno dediščino Damjano Pečnik pr’ Ribč pripravili tematski pogovor o možni trasi nove poti; zraven naj bi bili prav vsi pristojni in vpleteni; na njeno željo smo razgovor na ta dan celo prestavili s poprej dogovorjenega 9.5., a navsezgodaj zjutraj ob 4.37, sem prejel e-mail z opravičilom njene odsotnosti »zaradi nujnih zadev«.  Tudi župana in drugih »njegovih« ni bilo (gl. sestavek Povabljenih ni bilo, Dnevnik, tudi ostai mediji so poročali o tem). »Razgovor« smo kljub vsemu imeli, prišel je dr. Peter Fister, pa direktor kmetijske svetovalne službe Tomaž Čör, člani odbora, novinarji, seveda tudi oba lastnika, še dr Petrič nam je kar  iz Bruslja poslal spodbudo, potem smo pač sami risali, preobračali paragrafe, sooblikovali sporočilo za javnost in se razšli.

Ribča sta torej od takrat naprej občini in stroki javno ponujala konkretno in izvedljivo rešitev z novo potjo čez njun vrt, seveda v zamenjavo za zaprto dvorišče, a župan se je ob podpori »stroke« odločil drugače. Pripravil je »zbor občanov = Vrbljanov« in to v Čopovi rojstni hiši v Žirovnici – lahko bi uporabil kamne okoli vaške lipe ali pa Prešernovo rojstno hišo, »hiša« ne bi bila polna, ampak verjetno so vsi skupaj že vnaprej imeli slabo vest in niso hoteli, da bi se greh zgodil v Vrbi. V vabilu je seveda že vnaprej odrekel gostoljubje našemu odboru, še posebej moji malenkosti, češ da bodo problem skušali razrešiti vaščani in Občina brez vmešavanja »zunanjih«, zato na to zrežiranko v Čopovini nedaleč od žirovniške »Butnskale« itak nisem imel namena iti. Janeza in Tanjo smo opozorili, da gre za očitno past, za novo provokacijo, s katero bodo želeli dokazati, da pogovor, kaj šele dogovor z njima nikakor ni možen, zato smo jima udeležbo odsvetovali. Sestavili smo sporočilo za sovaščane, nekakšno javno opravičilo in apel, v katerem sta predstavila njuno stisko, ponovila in opisala pa sta tudi njun nedavni predlog za novo pot. Potem sta to pismo raznosila vsem sovaščanom, predvsem lastnikom starih kmetij po Vrbi. Misli sem, da bo vse v redu, pa se je zapletlo. Tiste dni je bila Ribčema vedno bližje že omenjena gospa Ivka, nekakšna ezoterična, zelena in alternativna »bio-eko” aktivistka z Jesenic, v Vrbi je imela v najemu »bio-njivo« ob avtocesti (?). Prvič sem jo srečal na tistem uspelem dogodku Od pluga do potice, neznansko je bila navdušena, a že takrat sem bil opozorjen na njeno aktivistično »samoiniciativnost”, ja, ona bi vse, a po svoje in na lastno pest, in potem je bila res povsod zraven, še danes hranim najino vedno manj naklonjeno e-dopisovanje. Prepričala ju je, da na tisti »občni zbor« morata za vsako ceno, saj da se bo tam govorilo o njiju in o njunem – pa sta šla, kljub prejšnji večer razdeljenim »opravičilom« in s tem vnaprej napovedani neudeležbi. Zgodilo se je pričakovano in neizbežno: Janeza so takoj sprovocirali, izgubil je živce, nadrl jih je in besno odšel, njim pa je uspelo javno demonstrirati njegovo demonizirano »agresivnost«. Naslednji dan je v STA, Dnevniku in še kje pisalo: »… Žirovnica, 13. junija (STA) – Prebivalci vasi Vrba so na današnjem zboru občanov sklenili, da je potrebno ohraniti obstoječo javno pot do cerkve svetega Marka. Vendar so opozorili tudi na nevarnost, ki jo s svojim obnašanjem domačinom in obiskovalcem predstavlja lastnik hiše ob poti Janez Arko. Verjamejo, da bi bil v Vrbi ponovno mir le, če bi se Arko odselil…«.

Linč je uspel, zadnjega gospodarja Ribčevine, potomca Prešernovega – Ribčevega rodu, Janeza Arka in njegovo sopotnico Tanjo, so sovaščani na čelu z županom žirovniške občine družno vrgli iz vasi. Sramota.

O bližnjem koncu naše pobude in sodelovanja z Janezom in Tanjo pa drugič – pravzaprav vse piše v nekakšnem poslovilnem pismu, ki sem jima ga poslal v začetku poletja, kmalu po košnji, ki je s senom do slemena napolnila Ribčev skedenj.

Zaenkrat samo to: Ribčevina danes navidez miruje, lastnika so nehumano zrinili na eksistenčni rob, vprašanje časa je, kdaj bodo »občinski vizionarji« dosegli svoje. Prešernova rojstna hiša, njegov kip in »…bližnji sosed – svet’ Marka…« so nemočne priče te žalostne zgodbe, obletnice se vrstijo, silnim množicam častilcev »prešernega, ta veselega in kulturnega dne« pa je ob verzih »O, Vrba, srečna, draga vas domača…« itak vseeno.

 

 

 

ZGODBA O NESREČNI RIBČEVINI “… pred ognjem dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed varoval – svet’ Marka” (?)

Prešernov sonet “O, Vrba…” bo danes, 8.2.2019, na slovenski kulturni praznik, žebrala “slovenšna cela”, še posebej tisti. ki se bodo zbrali pred pesnikovim spomenikom v Vrbi. In prav je tako. Na proslavi se bodo zanesljivo spomnili, da letos mineva 170 let od pesnikove smrti, pa tudi tega, da teče  polnih 80 let od otvoritve Prešernove rojstne hiše – muzeja. Morda bodo povedali tudi to, da so takrat zgradili nadomestni dom za takratne stanovalce te hiše, za Vovkove, po domače Ribčeve iz Vrbe, za Prešernove naslednike torej, ki so rade volje šli na bolje. Na bolje? Preskočimo desetletja – njihova pričakovanja so se zaradi številnih “zunanjih vzrokov” in “botrov” iz vrst najnovejših oblastnikov povsem sesula. Danes Ribčevina žalostno propada, pa ne zaradi zadnjega Ribča, lastnika Janeza Arka in njegove Tanje, ampak zaradi mnogih, ki jih srbijo prsti in bi se Ribčevine radi polastili za vsako ceno in na kakršenkoli še tako pritlehen način, tudi za ceno odstranitve Prešernovega rodu, spomina, mita z rodne grude.

Spodnji zapis je nastal pred dvemi leti, nobene korekture nisem dodal – žal je danes stanje še slabše kot takrat. 

……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

Prešerna bratovščina se je decembra 2011 spet srečala pri »našem« kipu v Vrbi, spet na »prešerni dan kulture«, po svoje seveda, brez požegnanih protokolov in vnaprej znanih govorcev. Vsako leto smo poiskali tudi kakšno sporočilno iztočnico, nič velikega, enkrat eden, drugič kdo drug, pač nekaj s »prešernega kupa« za primeren okvir spontanega srečanja, druženja in govorjenja.

Svoj čas me je na moč pritegnil pogovor s pokojnim slikarjem Brankom Čušinom s Koroške Bele, ki je trdil, da hišno ime »pr’ Ribč’« nima prav nič z »ribiči« ter pravzaprav izvira iz starodavnega ledinskega imena »pr’ hribč’«, torej označuje kmetijo pri hribčku, na katerem na samem začetku Vrbe stoji cerkev sv. Marka; tisti h naj bi se po kašarsko obrusil, pa je ostal ribč. Hm, če je res tako, potem Slovenci že dolgo v prazno govoričimo o »Ribičevem« Francetu. Da bi vedel kaj več, sem poklical radovljiškega raziskovalca »Dežele« Jureta Sinobada, ja, celo igralca Gregorja Čušina, ki je tudi vedel nekaj o očetovih raziskovanjih, ter še sam prebrskal nekaj virov. Bojda ima teza oporo v starih blejskih urbarjih, morda še kje, a brskanje me ni pripeljalo prav daleč. Za »disertacijo« o (h)Ribčevini se vsekakor (še) ni nabralo zadosti pisnega, a tudi o tem, da so bili Prešerni kdaj ribiči, ni bilo moč nikjer ničesar najti; še najbližje temu je bil eden od starih stricev, ki ga je življenje z Gorenjske odplavilo v Trst… Toliko o tem mikavnem izzivu.

Malo pred praznikom sem radovedno prebiral tudi pompozne časopisne naslove, da se Ribčevina prodaja za velike denarje. Janez Arko, takrat po krivici in po zaslugi »blond-medijev« že splošno znan kot »nevarni zlobni sosed« (!?) Prešernove rojstne hiše, ki ga je treba zaradi varnosti šolarjev in drugih obiskovalcev čimprej »odstraniti«, je v cajtngah  malce žlehtno, a zagrenjeno predlagal poceni rešitev: »Vsak Slovenec naj za »ofer« da samo en evro, pa se bom kot zadnji Ribč takoj odselil s svojega doma…«. Koliko nas že je, (pravih) Slovencev?

Ja, preostala Ribčevina bi tako dokončno padla v v roke slovenske »kulture« ter se čez noč spremenila iz veleproblema v pravcati »mavzolej na slovenskem Parnasu« in v zlato uokvirjeno  kulturno  nacionalno zaprisego. Prvi del te nacionalne sage je v tridesetih vodil Fran Saleški Finžgar, v Prešernovi rojstni hiši uredil spominski muzej, za takratne lastnike Vovkove, p.d. Ribčeve pa v neposredni bližini dal zgraditi nadomestno novo hišo, današnje domovanje Janeza Arka; danes že smemo povedati, da je takratni »projekt« za seboj pustil kup šlamastike in nedorečenosti, ki danes tepejo prav Janeza Arka. »Daleč so ga prignali«, sem pomislil ter si v časopisu ogledoval fotografijo z njegovim besno nemočnim sporočilom, zapisanim na straniščni steni za Prešernovo hišo. »Tole se ne bo dobro končalo, tega nesrečnega človeka bodo uničili, ugonobili …«, se mi je utrnilo.

…No, skočimo nazaj, v praznični december 2011. Za malo prešernožlehtnoben praznični izziv sta bila gornja »ocvirka« zadosti dobra, animativna, prepričljiva v svoji nedorečenosti. O tem bomo govorili, saj je treba.

Najprej apel: Slovenci – odkupimo »(h)Ribčevino«!

Euro na glavo – drobiž, bagatela, mala malica, hehe! Mimogrede, saj so naši predniki v tridesetih letih prejšnjega stoletja odkupili že Prešernovo rojstno hišo v Vrbi, pa v šestdesetih Finžgarjevo v Doslovčah in sredi osemdesetih še Čopovo v Žirovnici – vse so postale danes dobro obiskani spominski muzeji. »(h)Ribčevina« bi bila smiselni začetek ali zaključek, vsekakor pa dodana vrednost že zdavnaj sprejete in uveljavljene Poti kulturne dediščine, ki so jo v življenje prav tako pospremili domači šolarji proti koncu sedemdestih.

In za zraven: nova uganka iz nabora splošno privzetih slovenskih mitov, nekako v Prešernovem stilu: »… al’ prav se reče pr’ Ribč al pr’ (h)ribč?…«.

To bo hec, tudi novinarji bodo ugriznili v svežo »ovcirkovco«, daleč bo zadišalo, povsod slišalo, morda se bo celo kaj premaknilo.

 Tistega prešernega dne je torej lilo kot iz škafa. Kljub temu se nas je ob Zajčevem Prešernu zbralo in zmrzovalo kar nekaj, celo presenetljivo veliko. Poleg »mojih« »nepogrešljivih« me je razveselilo nekaj zamejcev, novinarjev, znanih bistrcev, še posebej pa večja skupina pevskih prijateljev iz »mojih« zborov, celo nekaj večno mladih »a-pe-ze-jevcev«. »… Petje torej bo…«, sem bil vesel.

In smo začeli, kar z Zdravljico, vse kitice po vrsti, vse do tiste, ki je danes naša himna in še zadnjo za povrh. Potem je vsak lahko kaj povedal, zrecitiral, dodali smo še Luna sije, spili en kozarček in nazdravili. Sam sem v svet vrgel provokacijo o odkupu ter še tisto drugo o (h)Ribčevini…, publika je pritrjevala in bila takoj Za; potlej je pa zagrmelo na nas.

S škarpe za spomenikom je na nas polno vedro gneva zlil bližnji sosed – Ribčov, Janez Arko; vse s tiste betonske stene pri muzejskih WC je zmotilo in popacalo praznično vznesenost, pa še kaj zraven. Ja, »napadel« nas je tisti »nevarni« Arko iz medijskih »novic« in škodoželjnih tračev.

»Janez, kva se pa dereš, sej ti noben nč noče; dol prid, pa povej, kva te tiši, kva j narobe! Te bomo poslušal, verjem!«, sem mu dejal v imenu vseh. Pa se ni ojunačil: še nekaj je zarentačil in se navidez nemočno umaknil v svoj bes. Soočenje je obviselo v zraku, vsi skupaj nismo vedeli, kaj z njim in s seboj, potihnili smo kot da nas je Janez presenetil sredi greha. Nobenega zmagoslavja ni bilo čutiti, nobenega obsojanja, nelagodje je lilo po nas in v nas, beseda je omrznila, … Sem začutil sočutje?

Pograbili smo buteljke in se pred pravim, nevihtnim grmenjem umaknili v praznično zakurjeno Prešernovo hišo.

Zbegani pogledi so se iskali v veži, hiši, ob zibki v kamri, na rodbinskem marmorju ob črni kuhinji, kisli nasmehi so se prepričevali in začenjali nove misli ter smiselno nadaljevanje našega prekinjenega druženja.

»Pravzaprav ima prav, tale Arko, tale Ribč,« je priletelo od nekod.

» A b’ ti prenašov, da b’ ti tauženti ceu let’ gazil po dvoriš, ti b’ biu pa tih, pa »klanjam se«, pa »kr’ svinejte po mojem, bom z veselam pospravu za vam, čeprov nimam nč od tga,«  je zapenil Zdenc, znani domači kulturnik. »Če pa kej reče, mu pa župan al pa kdor ma le cajt čez pet minut pošle polcijo al pa marico pred vrata, poj pa položnco z globo za »kaljenje javnega reda in miru«! Na svojm, ejga, na svojm mora vse to prenašat’! Še čudn, da dons sploh sme bit doma, da ga »iz varnostnih razlogov« niso že nekam odpelal! Ja, vsak b znoru, tko se na da žvet’!«

Vsi smo zgrabili za ta krik zdravega razuma in se zganili v prepričanju, da ju je treba obiskati, Janeza in Tanjo, se pogovoriti z njima, najti nekakšno rešitev, pa če jo hudič na repu prinese, samo da bo in da bo njima in Ribčevini v pomoč. Pogovarjali smo se samo še o tem, pa da je odkup treba izpeljati, za vsako ceno, če se domačijo res prodaja, ali pa pomagati kako drugače, če na tem (hvalabogu) ni nič.

Spet nas je zajela prešernost, dovtipi, šinfanje čez oblast in brezbrižno »ta veselo« ministrstvo, zavod za »spomeniško varstvo«, župana s policajskim pedigrejem in metodami, krajevno mafijo in advokate, ki se jim cedijo sline in bi se radi razlezli čez Ribčov vhod v Vrbo.

» Saj ne bi smela, a moram povedat: z Janezom in Tanjo delajo slabše kot z njunim psom, odvzeli so jima osnovno človeško dostojanstvo in popolnoma zanikali njune lastniške pravice. Živita pod strahotnim pritiskom in v neverjetni stiski. Pa nista slaba, da boste vedeli, sem vsak dan tako ali drugače v stiku z njima, veliko vesta, a je vse težje, nič čudnega…«, je dodala oskrbnica Mira in se strahoma ozirala, če si ne ogroža službe.

Bilo je kot v ekonom-loncu, pravičniška jeza nas je hotela kar razgnati.

K sreči se je v hiši oglasila pesem; olajšano smo se zlili vanjo. »Vzemite, namažite, je domača zaska, poskusite, je samo domače pecivo, pa še malo zalijte», se je prijazno oglasilo iz veže. »Hvala, pa saj imamo še svojega, vino pa ja ne bomo nosili nazaj domov, …, je dober, vipavski, se itak spodobi, že zaradi Vrtovca, Prešerna in njune Zdravljice…«. Pa smo udarili venček vinskih, kaj pa drugega.

Potlej so se odprla obokana vhodna vrata. Vstopil je žirovniški župan Pogačar. »Sem prišel pogledat, kdo pravzaprav je ta prešerna bratovščina.« Nič »dober dan«, pa tudi to ga ni zanimalo, kdo vse je zraven. »Nismo vajeni, da se v muzeju takole dere in pijančuje, mi smo na nivoju«, nas je podučil. Ljudi je zganilo, med nami je bil akademik, nekateri pevci so si v življenju prislužili pevske penzije in jim župan ne bi mogel niti not obračat. Kdo pa je tale in kaj hoče? »Če je to vaš nivo, vas ne rabimo, bomo že sami, tako kot doslej«, je bil srepega pogleda oblastno »prijazen« še naprej. »Bohnedej!«, se je oglasilo v ozadju. Razumel je, se obrnil in odšel.

Ljudem je bilo tisti hip vse jasno – in vsi so stopili na Ribčovo stran. V Prešernovi hiši je kar vrvelo…

Mira mi je takrat povedala, da bo v Vrbo kmalu prišla nekakšna kulturna karavana iz Ljubljane, da se bodo šli menda nacionalni apel z nazivom »Zadnji vlak za kulturo« in da se bo morala pripraviti zanje, torej, a bi lahko počasi … Ja, pa tudi župan jih bo posebej nagovoril, saj je za to tudi prišel.

»Se vid’mo! Dobro bodi! Poklič’! Samo reci, pa pridemo!« itd. In smo se razšli. Radio je takrat že poročal, da bomo odkupili Ribčevino, meni se pa še sanjalo ni, da tistega »prešernega« dne v Vrbi še ni konec.

Poln mešanih občutkov in pritajene, še nezavedne jeze sem se iz Vrbe odpeljal domov, v Žirovnico, k mami, na čaj in obvezen klepet o pestrem dopoldnevu. Mama Mila je vedno premogla kakšno novo »kašarsko« novico, pa veliko je vedela o starih družinah in rodbinah, nenazadnje je bila vse življenje dejavna kulturnica, ljubiteljska igralka, pevka, recitatorka, pesnica,vodila je krajevni RK in še kaj, celo prešerni bratovščini se je pridružila

Komaj sem izvozil »ta dolg’ ovin’k« pred Žirovnico, že sem začuden zavrl in se ustavil: zastoj –  z vaške poti »za štreko« sta se na glavno cesto mukoma spuščala dva avtobusa, (pre)polna ljudi! »Tega pa ne vidiš vsak dan! Le kdo jih je navižal »dol na Zajca?« Prešinilo me je: »So to tisti iz Ljubljane? Ki naj bi se pripeljali z vlakom? »Zadnji vlak za kulturo«? Seveda, z železniške postaje rinejo!« Kazalo je, da se bo drugi avtobus zvrnil v graben. Premagal me je firbec, obrnil sem in se odpeljal nazaj v Vrbo.

Na parkirišču sem pobrskal po spletu in takoj našel novico o tem »…opozorilu na mačehovski odnos do kulture…« (Gal Gjurin). »Kot nalašč«, sem pomislil, »se jim bom pridružil, jih povabil k naši pobudi, … bolje že ne more biti…, le kdo je zraven?«, se mi je smejalo.

Vsuli so se iz treh busov, zgodila se je prava mala kulturniška invazija na Vrbo, pripeljali so se tudi z avtomobili. Znašel sem se med znanimi obrazi iz kulturnih logov in estrade (npr. Veno Taufer, Marko Kravos, Niko Grafenauer, Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Andrej Šifrer, Avseniki itd.).

Čeprav je vse izgledalo neznansko posvečeno in pravičniško, mi je bilo takoj jasno, da je shod slabo organiziran, nepripravljen, nihče ni vedel, ne kam ne kod ne kdaj ne kdo bo kaj povedal; vsi so se želeli stlačiti v Prešernovo hišo, saj je lilo kot iz škafa. Seveda ni šlo, zato so se razsuli do vaške lipe, vedrili pod nadstreški, nekateri so se zatekli v zavetje sv. Marka, drugi spet na Ribčevo dvorišče, pred vhod, hlev in pod skedenj.

»O, živjo, a si ti tudi zraven? A ti kaj veš, kje bo zdaj TO?«, me je vprašal eden od zgoraj naštetih. »Nimam pojma, mi smo s svojim srečanjem že opravili. Kaj pa TO sploh bo?« Čudno me je pogledal, češ, ti si pa res za luno, pravcati periferi – a nič ne veš (!?), in odhitel kar nekam.

Sicer imenitna namera se je organizatorju v Vrbi žal kaj hitro in povsem sfižila, pravzaprav jo je zalilo; naveličal sem se tega kulturniškega beganja in se odpravil proti avtu.

Takrat sem pred Ribčevo (Arkovo) hišo zagledal hudo drenjavo: policaje, marico in svež »postopek« proti nesrečnemu Janezu, ki je skušal dokazati, da so mu dvorišče spet brez vprašanja  (verjetno celo nevede in brez slabih želja) »okupirali« osveščeni kulturniki z vseh vetrov. »Organ« je vestno in pomembno polnil beležnico ali formular za novo globo… Pa saj ni važno – Mit je obveljal: »tisti« Janez, »hudobni Prešernov sosed iz Vrbe«, je bil pravočasno »pridržan«, saj je bil menda spet »nevaren«. Pametnjakoviči, kibici in »sedma sila« so spet odobravajoče nakladali v stilu »take je treba zapret’, pospravt’ …, le kaj se gre, niti za praznik ne da miru in to v naši Vrbi, …saj bo še komu kaj storil…, le kaj bi porekel Prešeren nad tako žlahto…«.

Bil sem osupel, besen, nemočen. »Pod’n! A takole izgleda tisti županov nivo? A tako se dela z zadnjim gospodarjem na (h)Ribčevini? In to na »ta veseli dan kulture«? Na Prešernov, na Ribčov  rojstni dan? Naredil sem dve fotki, postal ob osramočenem pesnikovem kipu in se odločil: Janezu, Ribču, Ribčevini, bomo skušali pomagati, če bo le dovolil. Kakorkoli!

Premočeni potniki »zadnjega vlaka za kulturo« so takrat že polnili avtobuse in jeli zapuščati »praznično« Vrbo.

»A greš z nami, tle ni n’č!? Pa še unle je spet znoru!« »Kam greste pa sedaj?« »Prav’jo, da na Bled…«. Hm …

Naslednji dan sem prebral, da so primernejšo, predvsem pa suho »postajo zadnjega vlaka« našli v galeriji Deva Puri na propadajoči blejski Pristavi. Tam so ob Picassovih umetninah naricali  »Kultura je nad politiko!«, prisegali, da »… vremena Kranjcem bodo se zjasnila…«in bentili čez kratkovidni, nepravičniški, birokratski »kulturni« sistem, nekako v stilu »… le čevlje sodi naj kopitar…«  in za kulturo dá več denarja (minister, seveda)… Visoke besede je na ta dan predvolilnega molka še isti trenutek odpihnilo v nič.

Pa prešerna bratovščina?

Naslednji dan sem govoril z Janezom Arkom in Tanjo Pangerc ter ju obiskal na njunem domu. Njuna pretresljiva pripoved bi napolnila roman – s strani brezobzirnih »vladavcev« sta bila slejkoprej določena na »izbris«. Bila sta žrtev pohlepnikov, ki so se z županom, njegovimi priskledniki in advokati vred na vse načine trudili dokončno in za vedno prilastiti njuno Ribčevino.

Čez teden dni smo nato skupaj predstavili Dogovor o javnem skrbništvu Ribčevine, decembra 2011 smo ustanovili Odbor za projekt Ribčevina. V njem so bili: lastnika Ribčevine; kiparja Vasja Ulrih in Ljubo Zidar, igralec Pavle Ravnohrib, odvetnik Ludvik Druml (pro bono), brezniški župnik, predstavnik ZTK Žirovnica, SM.

(V dogovoru je med drugim pisalo: “…zaradi javnega interesa in množičnega obiska Vrbe, povezanega z nacionalnim kultom čaščenja pesnika dr. Franceta Prešerna ter z njim povezanih simbolov (Vrba, lipa, rojstna hiša, cerkev sv. Marka), so lastniki / prebivalci RIBČEVINE izpostavljeni različnim oblikam stalnega motenja posesti, onemogočanja gospodarjenja na še vedno obstoječi kmetiji ter kratenja osebnega miru, osnovnih človekovih pravic in dostojanstva. Namesto vključevanja v (pogosto nedorečene) pojavnosti celostnega uveljavljanja Prešernove rodbine in RIBČEVINE sta lastnika izpostavljena načrtnemu izključevanju, šikaniranju, javnemu medijskemu porogu in demoniziranju ter nenehnim oblikam neposrednega pritiska in represije, ki se jim ne znata in ne zmoreta več zoperstaviti. Zato razmišljata o prodaji celotne RIBČEVINE in izselitvi s svojega doma in iz Vrbe. To seveda ne more biti rešitev t.i. »problema«, ampak je lahko le neznanska sramota za slovensko kulturo in družbo, ki celo v svoji himni prisega na Prešernova nesmrtna sporočila.)

Torej, čez slab teden smo se že srečali na ustanovnem sestanku ODBORA ZA PROJEKT RIBČEVINA (17. 12. 2011, 15.h do 18.h); dobili smo se pr’ Ribč, kjer sta nas gostoljubno sprejela Janez Arko in Tanja Pangerc. V hiši je dišalo po zakurjeni peči in drobnih pozornostih: bili smo dobrodošli. Njuna pripoved nas je pretresla, papirji na mizi in v fasciklih so bili neizprosni…; kašarski »vladavci« so ju perfidno in brezsramno stisnili v kot brezizhodnosti! …  Po iskreni debati so bili sprejeti tudi sklepi odbora oz. priporočila ostalim vpletenim. 

  1. Osnova delovanja odbora je 12.12.2011 podpisani DOGOVOR O JAVNEM SKRBNIŠTVU RIBČEVINE in v njem zapisani osnovni cilji. Dogovor je sestavni del zapisa pričujočih sklepov. Dogovor je pravno korektno zapisan in polnopravno podpisan s strani lastnikov Ribčevine in predsednika fundacije, zato je povsem nesporen in velja od dne podpisa dalje (kljub pomislekom žirovniškega župana).
  2. Odbor preko Zavoda za turizem Žirovnica, ki upravlja s Prešernovo rojstno hišo, sodeluje z lastnikom le-te, to je z Ministrstvom za kulturo RS, in z Občino Žirovnica.
  3. Pregledajo se določila pogodbe iz leta 1939, obenem pa pozove pravne naslednike vseh dosedanjih upraviteljev Prešernove hiše k predložitvi katerekoli legalno sklenjene dopolnitve le-te. Vse morebitne nezapisane in nepodpisane kasneje dodane pravice, služnosti in dogovori so neveljavni. Zbrana dokumentacija predstavlja osnovo za nov sporazum med vsemi vpletenimi.
  4. Lastnika Ribčevine, g. Janez Arko in ga Tanja Pangerc, želita dokončno razrešiti dolgoletne konflikte z upravljavci Prešernove rojstne hiše in z občino Žirovnica. Ker je temeljni problem skrajno moteč dostop do / od cerkve sv. Marka po poti preko hišnega dvorišča, ki onemogoča normalno življenje in gospodarjenje na Ribčevini, odbor predlaga:
  • da župan občine Žirovnica, g. Leopold Pogačar, javnosti in odboru predloži rešitev problema, ki jo je napovedal v javnih medijih po 3. 12. 2011, oziroma
  • da v nasprotnem primeru Občina Žirovnica z vso resnostjo in odgovornostjo preuči in sprejme TUKAJ ZAPISANI KOMPROMISNI PREDLOG lastnikov Ribčevine, da se nadomestna pot med Prešernovim spominskim parkom in cerkvijo sv. Marka takoj in trajno uredi preko vzhodnega roba parkovne zelenice in Arkovega sadovnjaka za stanovanjsko hišo Vrba št. 1, seveda ob ustrezni odškodnini, predhodni sklenitvi ustrezne pogodbe in s finančnim kritjem potrebnih gradbenih in ureditvenih del (pot, ograje, označitev, nadomestilo za čiščenje in vzdrževanje) iz proračunskih virov Občine Žirovnica.

Dvorišče Ribčevine se po vzpostavitvi nove poti zapre (tako kot pri večini domačijv Vrbi) in s tem omogoči ponoven začetek osnovne dejavnosti kmetije. S tem se izloči in onemogoči vse morebitne (dosedanje) povode za nadaljnje nepotrebne konflikte med lastnikoma Ribčevine, upravljavci Prešernove rojstne hiše, Občino Žirovnica in, najpomembnejše,  obiskovalci Vrbe. Odbor predlaga tudi oživitev do nedavnega uporabljane, a danes nerazumljivo zaprte stoletne poljske poti med nekdanjo gostilno Pr’ Flis in cerkvijo sv. Marka. Na ta način bi oblikovali neproblematično krožno pot med Prešernovim spominskim parkom, cerkvijo sv. Marka, središčem Vrbe z vaško lipo in Prešernovo rojstno hišo. Odbor ugotavlja, da je bila svoje dni Prešernova rojstna hiša s cerkvijo sv. Marka povezanatudi z ukinjeno (?) potjo, ki je vodila skozi ograjo / leso za t.i. hišnim (?) vrtom oz. današnjimi (tudi problematičnimi) stranišči muzeja.

5. Avtorja ureditvenega načrta okolice doprsnega Prešernovega kipa v Vrbi, akademska kiparja Vasja Ulrih in Ljubo Zidar (l. 2000), bosta strokovno ocenila nedokončano realizacijo načrta in predložita nujna dopolnila / spremembe k današnji sporni podobi Prešernovega spominskega parka v Vrbi (npr. prevladujoči kandelabri z zastavami, ki marginalizirajo Prešernov kip, neustrezne klopi ob dostopni poti, diletantska osvetlitev kipa, povsem neuporabljana in nekultivirana namenska zelenica, nova povezovalna pot do cerkvice sv. Marka itd.). Zaradi nerazložljivih (gradbenih) posegov v prostor je degradirana tudi celotna veduta Vrbe z Ribčevino in cerkvijo sv. Marka vred (pogled z glavne ceste LJ – Jesenice).

Predlog se pošlje v obravnavo Občini Žirovnica, ZVKD in ZVND v Kranju ter Ministrstvu za kulturo RS.

6. Odbor meni, da je vse pogostejša organizacija trivialnih veselic, nekakšnih sejmov in drugih zabavnih prireditev v neposredni okolici Prešernovega kipa in cerkve sv. Marka povsem nesprejemljiva in nekulturna, saj degradirajo enega najbolj prepoznavnih spominskih parkov in kulturno-zgodovinskih sporočil v Sloveniji. Za take prireditve naj se poiščejo druge primernejše lokacije.

7. Za program revitalizacije kmetije Ribčevina, ki je zaradi dolgoletnih konfliktov razvojno zaostala, lastnika pa sta se finančno izčrpala zaradi večnih glob na lastnem dvorišču (!?), se oblikuje nove programe in skuša najti ustrezne namenske subvencije. Zato bo odbor za pomoč pri oblikovanju dokumentacije takoj poprosil strokovnjake in kmetijsko svetovalno službo.

8. T.i. »nerešljivi« problemi so ob medsebojnem spoštovanju, odgovornosti in dobri volji vpletenih ter nepopustljivi pomoči odbora rešljivi takoj, igraje in za majhen denar, predvsem pa brez  sramotne izselitve zadnjih lastnikov – dedičev Ribčevine z njunega doma in posestva.

9. Odbor je prepričan, da je ponujeno namero moč udejaniti celo do 8. februarja 2012, ko bo Vrba spet polna častilcev Prešerna in »… okolš’ne raja…«. To pot jim bo dobrodošlico na doslej demoniziranem Arkovem dvorišču zaželela tudi Ribčevina ob pomoči odbora in fundacije PKD Slovenija. Zato odbor upravičeno pričakuje konstruktiven odziv in konkretni sestanek z odgovornimi še do konca leta 2011, torej v naslednjih dveh tednih.

10. Sklepe prvega sestanka odbora za projekt Ribčevina se slovenski javnosti in medijem predstavi na tiskovni konferenci, ki bo v ponedeljek, 19.12.2011 ob 12. uri na Ribčevini, Vrba št. 1.

Odbor naproša medije, da se odpovejo poceni in profesionalno podhranjenemu senzacionalizmu, saj  medijsko zavajanje javnosti v ničemer ne koristi rešitvi problematike in ga bo odbor v celoti ignoriral.

……………………….

Javnost se je odzvala osuplo,  z nekakšnim (ne)naklonjenim presenečenjem. Eni so rekli: »Končno!«, drugi  »A je to možno? Kdo bi si mislil, da tako delajo z njima!?«, tretji spet: »Kaj pa je zdaj to? A za »una dva« se bodo potegnili?« Mediji so zaslutili »nadaljevanko« in »objektivno« modro nakladali, češ, »A niso rekli, da bodo Ribčevino kupili?«; vsekakor so se v odsevih zgodbe o »zlobnem sosedu«, »osramočenem Prešernu« in »ubogem županu« bolje počutili – nenazadnje so jo še kako pomagali sestavljati.

»Uradni« odziv pa je bil pričakovan, na moč podoben karavanškemu fenu, vetru, ki večkrat zatuli po vaseh pod Stolom: z občinskega županstva je besno zapihalo; omalovažujoče »diplomatsko« je bentilo, odpihnilo vse »nivoje« in nehote razkrivalo prikrite ter po svoje prikrojene »resnice iz Vrbe« (beri vladavske barabije).

Igračka je padla na tla in se razsula v ništrc. Fama o »zlobnem Prešernovem sorodniku« je čez noč zadobila predznak slabe občinarske »ribič-evske« potegavščine s krepko pretirano »mero med očmi« ter z otročje očitno javno-zasebno »vizijo«, ki ji lahko rečemo tudi nateg brez primere: »Rib’č  v’n!  Mi not’! Da bo že enkrat mir in Prešernovina dokončno v lasti kulturnega slovenskega »naroda«!«

Ja, če mačku stopiš na rep, se marsikaj zasliši. Arhiv »odzivov« v medijih, v elektronski pošti, v uradnih dopisih, javnih bavardiranjih na naš račun itd. je tako poln in pester, da bi ga lahko objavljal celo leto, a ni, da bi prav vse uradne otrobe ponujali kot belo moko, kaj šele kot užiten kruh.  V knjigi bo zanje zadosti prostora. »Sogovorniki so svoj »crescendo« iz prvotne zbeganosti krepili v pokončno užaljenost, puhlo avtoritarnost, »nasmeh« je bil vse bolj grenak, ponujena roka najprej mlahava, potlej pa skrita za hrbet…, na koncu so udarili z načrtnim »odporom«, diskreditacijo odbora (še posebej SM-a) in z novimi »transparentnimi« pritiski. A ni nič pomagalo: javnost je postala firbčna, »ne bodi je treba!«…

………………………………………

Skladno z Dogovorom smo se strinjali in zmenili, da bomo javnosti prikazali drugo plat Ribčeve zgodbe, a na povsem alternativen, pozitiven, ustvarjalen način. Za kulturni praznik naj na hiši za spomenikom piše: Dobrodošli pr’ Ribč’! Odprimo vrata, postrezimo, ponudimo, zapojmo, presenetimo množico, odženimo podobo »zlobnega soseda«, povejmo nevednežem, kibicem in nakladačem, da v tej hiši biva Prešernov rod! Nagovoril sem literate, igralce, kiparje, slikarje, prešerno bratovščino, založnike Prešernovih pesmi (npr. Sanje),  … vsi so rahlo začudeni takoj rekli »… ne mi reč’,  ja, gremo zraven!« Še posebej sem se razveselil DVD-kopije starega dokumentarnega filma »O, Vrba!« iz leta 1940 (avtor Mario Förster), ki nam ga je posredoval filmski arhiv RS. »To bomo vrteli, na skednju ali v hlevu, da se bodo ljudje premaknili v čas začetka nadaljevanke Ribčevina!« Ko smo si film prvič ogledali, so Janeza oblile solze: v enem od kadrov se po cesti mimo muzeja sprehodijo Ribčova dekleta, tudi njegova mama je med njimi…, takrat že proti svojemu povsem novemu domu. Ja, dobro je kazalo, takrat.

Vmes smo migali tudi drugače in drugje, Januar je bil pester, da že dolgo ne tako. Pregledovali smo papirje, z dr. Ludvikom Drumlom, »pro bono« odvetnikom in kulturnikom iz Ziljske Bistrice sva obiskala nejevoljnega župana (v prazno, seveda, a ne zaman), s kmetijskima svetovalkama smo z njuno strokovno pomočjo izpolnili prijavo za subvencijo pri revitalizaciji in preusmeritvi kmetije, kipar Ljubo Zidar se je lotil oblikovanja hišnega spominka, igralec Pavle Ravnohrib je bil za komorni recital v Ribčevi »hiši«…

Vmes smo prebirali članke v časopisju (Delo, Dnevnik, Gorenjski glas…) in poslušali odzive na radijskih valovih. Župan je začel obljubljati »… ureditev dostopa do cerkve sv. Marka in nadomestno pot…« (npr. Delo, 2.2.2012; gl. http://www.delo.si/kultura/dediscina/zagotovljen-dostop-do-cerkve-sv-marka-v-vrbi.html) in zraven cinično obgrizel ter opljuval vse in vsakogar z »nove«Ribčevine ter skliceval sestanke o »ureditvi problematike«, seveda dosledno brez (še kako) vpletenega Arka. A glas se mu je vedno bolj tresel, sredi javnosti je »cesar ostal brez oblačil«. Vsakomur je postalo jasno: tukaj pa res nekaj smrdi…

In je zasmrdelo, do neba. Tik pred kulturnim praznikom je Arko prejel vabilo na jeseniško sodišče: narok – tožba z dve leti staro »brado« – tožnik: »bogibogi« župan oz. občina – zahtevek: deset tisočakov, seveda v Arkovo škodo (gl.npr. https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/zaradi-spora-na-proslavi-v-vrbi-ne-bo-predstavitve-ribicevine/276272).

Zavese so dokončno padle. Predstavitev Dobrodošli pr’ Ribč! smo takoj odpovedali in jo igraje preselili v staro kranjsko narodno čitalnico – v program ob 150 letnici njene ustanovitve, v sklop kranjskega praznovanja Prešernov semenj. Žirovniški župan je po gostilniško perfidno lansiral še nebulozo o tem, da smo v Kranj »zbežali«, ker da naj ne bi smeli vrteti filma O, Vrba!, menda zaradi »prepovedi« nekakšne »dedinje« ge. Khamove iz Ljubljane. No, v Kranju smo ga z dovoljenjem Filmskega arhiva RS zavrteli šestkrat (op.: kasneje še vsaj 40x), vedno pred polno čitalnico radovednežev in eminentnih gostov, v protokolarnem prvem terminu tudi v prisotnosti obeh Ribčov, Janeza Arka in Tanje Pangerc. Z njima smo se sprehodili po kranjskem mestnem jedru, obiskali Prešernovo hišo, poklepetali z naključnimi znanci. Rekla sta mi: »Po dolgem času sva tudi midva doživela kulturni praznik in iskreno človeško spoštovanje preprostega dejstva, da sva Ribča iz Vrbe. Hvala.«

Časopisje je potem pisalo, kakšen »mir« da je bil ta dan v Vrbi… (tega, da smo,vabilo in sporočilo Dobrodošli pr’ Ribč! prešernim Slovencem izrekli v Kranju, tega pač ne!).

A pisali so tudi o tem, kako je v Vrbi, tik pod prazno Arkovo Ribčovo hišo , slavnostni govornik, predsednik Ustavnega sodišča RS dr. Ernest Petrič okrcal Slovence(ljne), pesnikove »častilce«, »dolino šentflorjansko«, pa tudi  »merodajne« Kašarje, torej žirovniško gospodo::

»…dvomim, da bi Prešeren uspel v današnji slovenski družbi pohlepno zadrtih, zazrtih v svet materialnih dobrin, v družbi nastopaštva, poslovniške in druge elite s premalo želje po skupnem dobrem in s premalo človeške empatije….Prepričan sem, da se Prešeren – svobodomiseln, zazrt v evropski prostor, daleč presegajoč slovensko provincialno mentaliteto, nepohlepen za denarjem, svoboden duh s širokim znanjem, vizijo in humanizmom – v takšni družbi ne bi dobro počutil…« Petrič je tudi obljubil, da »… bom prihodnje leto v Vrbo k rojstni hiši pesnika in pravnika skušal pripeljati tudi vseh svojih osem kolegov, ustavnih sodnikov. Vendar le pod pogojem, da bodo v Žirovnici rešili “neroden, majhen in nepotreben spor” s sosedom P« Župan Leopold Pogačar je sicer pred kamerami »s prsti v lastni čežani« ves zardel hitel zatrjevati, da se bodo trudili najti rešitev. V tem duhu »…da bodo 1. marca s predstavniki ministrstva in zavoda za varstvo kulturne dediščine skušali najti možnost za prestavitev javne poti…« in blablabla v tej smeri. (Danes vemo, da je bil to le ubožen županov protokolarni blef, da se doslej ni zgodilo nič od obljubljanega, razen to, da dr. Petrič že nekaj časa ni predsednik Ustavnega sodišča in da ni imel za kaj pripeljati v Vrbo svojih osmih kolegov / kolegic, saj »nepotrebni« spor še vedno traja in je eskaliral do roba osebne tragedije!)

»Praznik« je minil, mi pa smo iskreno povabilo in predstavitev »Dobrodošli pr’ Ribč!« kar nekajkrat ponovili na turističnem sejmu v Ljubljani, v družbi zamejskih Slovencev in laureatov – prejemnikov priznanj Naša Slovenija 2011. Tudi film O. Vrba! (1940) smo vrteli, da se je kar smodilo – ge. Khamove z napovedano tožbo pa ni bilo od nikoder… Pač pa so nečedno žirovniško zgodbo o načrtno upropaščani (h)Ribčevini in  o tem, da Janez Arko nima za kaj recitirati »O, Vrba, srečna draga vas domača…«, spoznali tisoči obiskovalcev ter se nemočno, malce v zadregi čudili, češ, »O tem se pa nič ne govori in ne piše…«.

…………………..

Torej, s predstavitvijo Dobrodošli pr’ Ribč! na praznični kulturni dan 2012 v Vrbi zaradi napovedi županove perfidne tožbe vs. Arko ni bilo nič. Preselili smo se v Kranj, v narodno čitalnico in naklonjeno zavetje takratnih članov, aktivistov in simpatizerjev gibanja TRS, še posebej takratne predsednice Hermine Krt.

Spoštovana, spoštovani.

Vabimo vas, da se nam pridružite sredi starega Kranja, V NARODNI ČITALNICI, na priložnostni predstavitvi projekta oživitve RIBČEVINE – da, Ribčevine iz Vrbe.

Pripravil jo je odbor projekta RIBČEVINA v sodelovanju z lastnikoma Ribčevine in Filmskim arhivom RS. Narodni čitalnici – gostiteljici dogodka se zahvaljujemo za gostoljubje in upamo, da ga bomo lahko kmalu vrnili – pr’ Ribč’ v Vrbi.

DOBRODOŠLI PR’ RIBČ’!, vam bomo rekli jutri, v sredo, 8. februarja, ob 10.h in ob 12.h v kranjski NARODNI ČITALNICI. Predstavili vam bomo vizijo oživitve te nesrečno slavne kmetije, tako kot jo vidita lastnika, Janez Arko in Tanja Pangerc, Ribčeva iz Vrbe.

Predvajali bomo tudi kratki film O, VRBA (1940; avtorji dr. Marjan Foerster, Janko Ravnik, Rudi Omota in drugi; predstavitev: ga. Marta Rau, Filmski arhiv RS).

France Prešeren je bil najprej Ribčov France iz Vrbe.

Starodavna kmetija, na kateri je prebil rosna otroška leta, je 1939 muzej postala,  takrat zgrajena nadomestna Ribčeva hiša pa je danes cilj in plen pohlepnežev, na robu propada, uradno pa menda že dlje časa celo naprodaj. Nekaterim to kar paše, še bolj pa bi jih veselilo, če bi se je čimprej polastili kar sami.

Z Ribčevino danes tako lahko »gospodari« vsak,  ki se gre v prostem času ali službeno sem ter tja malo tudi Prešerna… Kot za šalo vam mimogrede nariše še »vizijo Ribčevine v blagodejnem zavetju  javno-zasebnega partnerstva«.

Le resnična lastnika, Ribčova dva,  Janez Arko in Tanja Pangerc, ta dva pa ne, nikakor in za božjo voljo ne (!), saj sta častilcem Prešernove O, Vrbe menda hudo nevarna in tudi posvečenega rodbinskega poslanstva po prepričanju pristojnih povsem nezmožna.

»Kako strašna slepota je človeka…«, bi rekel slavni pra-pra-sorodnik Ribčovga Janeza Arka…«, je pisalo na kranjskem vabilu.

Z Janezom in Tanjo smo se podali tudi v kranjsko Prešernovo hišo in bili deležni gostoljubja in spoštljivega sodelovanja Prešernovega mesta, organizatorjev »Prešernovga smna« in pozornosti celodnevne množice, celo uglednih protokolarnih gostov.

Uspešni predstavitvi v Kranju in Ljubljani sta nam dali krila. Šokantno zgodbo Ribčevine, omenjeni film in možno rešitev »nerodnega, majhnega in nepomembnega spora« (dr. Petrič) smo vedno znova predstavljali naši javnosti tudi preko osrednjih medijev, to pot objektivno osvetljeno, brez vnaprejšnjega demoniziranja Ribčev (npr. TV oddaja Tednik, novinar Kir Clar).

Zgodil se je tudi s strani župana pompozno obljubljeni in  oklicani posvet z vseh vetrov sklicanih »ekspertov«, ki so debatirali po dolgem in počez, seveda po željah gostitelja, vsi z enim samim naporom, kako narediti prav vse, da Vrbi ter Ribčevini v prid še dolgo ne bo nič narejenega. »Pot čez dvorišče je ena, nam vsem dodeljena…«, pa če se »oni« na glavo postavijo. Ribčev niso povabili, kakopak, »…kaj bomo z njimi, saj so le kolateralna škoda Finžgarjeve epohalne muzejske pobude, kaj se gresta, najbolje bi se jih bilo kar znebiti…«,  z našim odborom pa so bíli že pravo abderitsko vojno. No, vseeno, citiram drobec pomenljivega zapisnika: »…ZVKD naj za pripravo morebitnega drugega stalnega dostopa do cerkve ali zavrnitve, pripravi do konca meseca aprila 2012 smernice in jih  predstavil na zboru  krajanov po majskih praznikih…«.   Seveda so potem pohiteli v časopise s pompoznimi najavami – floskulami o »alternativnih« rešitvah«, »nadomestnih poteh«, »celostnih rešitvah«, a teh še dandanes ni od nikoder,  od vzhodne in zahodne obvoznice pa je slejkoprej obveljala »sredinska«, »ta stara« – skozi Vrbo!

Odbor je z lastnikoma ob podpori kmetijske svetovalne službe medtem pripravil program revitalizirane Ribčenive.

Kmetija Vrba št. 1 je v lasti gospoda Janeza Arka in gospe Tanje Pangerc ter nosi hišno ime Pr’ Ribč’.

Kmetija sodi zaradi neposredne rodbinske povezave z izročilom pesnika dr. Franceta Prešerna in ostalih prednikov z Ribčevine med izpostavljene slovenske prepoznavnosti. Umeščena je na sam vhod v Vrbo, v neposredno bližino Prešernove rojstne hiše, tik za Prešernov kip, ki od 200-letnice pesnikovega rojstva bogati veduto Vrbe. Predstavlja izhodišče ali konec možne krožne vaške poti, ki vključuje še vaško lipo in cerkev sv. Marka oz. celotne PKD..

Stanovanjska hiša Vrba št. 1 je bila zgrajena leta 1939 kot nadomestni objekt, v katerega so se preselili Ribčevi iz Prešernove (tudi svoje) rojstne hiše po odprtju spominskega muzeja. Po požaru povsem prenovljeni gospodarski objekt (hlev, skedenj itd.) stoji na svoji poprejšnji lokaciji.

Kmetija Pr’ Ribč je veljala za eno premožnejših kmetij v Vrbi, dala nam je nekaj pomembnih gospodov (npr. poleg pesnika še škof Vovk), znana pa je bila zaradi furmanstva, konjereje in sadjarstva.

Zaradi idealne lege in zagotovljenega obiska (letno je v Vrbi okoli 25.000 obiskovalcev) današnja kmetija kar kliče po kulturno-vzgojno-izobraževalnih dopolnilnih dejavnostih in programih, ki bi obogatile PKD ter v mnogočem dopolnili predstavo o Prešernovi rodbini, pa tudi o tradicionalnem kmetijstvu na Ribčevini in v Vrbi nasploh.

Programske vsebine:

  • Prešernov rod na Ribčevini: informacija iz prve roke: g. Janez Arko je sin Prešernove pranečakinje; poleg tega predstavitev rodbinskega drevesa (iztočnica: Razišči svoje korenine!)
  • Predstavitev tradicionalnih hišnih dejavnosti (furmanstvo, konjereja, sadjarstvo, sonaravno kmetovanje)
  • Predstavitev tradicionalnega in sodobnega poljedelskega orodja na kmetiji
  • Predstavitev tradicionalnih opravil, običajev, navad na kmetiji
  • Program Slovenske avtohtone domače živali (mali »živalski vrt« v sedaj opustelem hlevu)…«
  • Program Od pluga do potice (prikaz tradicionalnih sezonskih kmečkih opravil na bližnji njivi)

Seveda program na občini »pod obvezno ni šel skozi«: rahlo zbegano so ga opazili ter nekako »rodili« negativno mnenje, župan pa mu je vestno prilepil nekaj puhlih komentarjev.

Pa saj drugače itak ni moglo biti, to smo vedeli že vnaprej. Začeli smo s pripravami na prvi dogodek Od pluga do potice, Kmetijska zadruga Sava pa je izdatno pognojila Ribčeve travnike…

Časopisje je najavilo:

Vrba – Na Ribčevini bo jutri, v soboto, 30.3., prvi od dogodkov v okviru programa Od pluga do potice. Ob 10.h bodo na skednju predvajali ilm O, Vrba (1940) ter predstavili gostujoči Kozjanski park, ob 11.h bodo v sadovnjaku predstavili projekt Kozjansko jabolko ter prikazali obrezovanje in cepljenje visokodebelnih sadnih dreves, po malici pa bo na Ribčevi njivi prikaz oranja, brananja, sejanja in sajenja po starem ter predstavitev projekta Štafeta semen in društva Ajda Gorenjska…

Naslednji teden pa smo lahko (med drugim) prebrali:

Pri Prešernovem sosedu tokrat pravo gostoljubje

Projekt oživljanja Ribčevine s skromnimi prvimi koraki pokazal, da v Vrbi prepiri res niso potrebni

DNEVNIK Slovenija – ponedeljek, 02.04.2012 – Tekst: Primož Knez

VRBA – Širša slovenska javnost pozna Janeza Arka kot tistega “norega” soseda Prešernove rojstne hiše, ki z vilami preganja obiskovalce, ki hodijo po njegovi, a tudi javni poti od Prešernove hiše do cerkve sv. Marka po njegovem dvorišču. A v soboto sta lastnika kmetije Pr’ Ribič Tanja Pangerc in Janez Arko ob pomoči odbora za Ribčevino, Kozjanskega parka in društva Ajda Gorenjska pokazala, da znata biti še kako prijazna gostitelja.

Na Ribčevini so dokazali,  da so prepiri res nepotrebni in upati gre, da so le še del neslavne vrbljanske zgodovine.

Sicer res le peščica obiskovalcev si je lahko ogledala zanimiv in poučen prikaz obrezovanja in cepljenja visokodebelnih sadnih dreves, ki jih v sadovnjaku ob kmetiji ne manjka. Prikaz oranja, brananja, sejanja in sajenja po starem na oživljeni Ribičevi njivi pa je bil sploh nekaj posebnega.

Čeprav odbor za oživitev Ribčevine skupaj z lastnikoma ni uspel na občinskem razpisu za subvencijo za razvoj kmetijstva, so bili prvi koraki k bolj prijazni podobi tega sicer dobro obiskanega konca Gorenjske narejeni. Najtrši oreh v odnosu med lastnikoma kmetije in občino ostaja pot med Prešernovo hišo in cerkvijo sv. Marka. Zdaj je edina možnost po sicer javni poti po dvorišču kmetije. “Kmetija je usahnila tudi zato, ker jo je ta domnevno javna pot presekala na pol in je na eni strani hiša, na drugi pa zdaj prazen hlev. Z župnikom sem že našel skupen jezik in tudi s skrbnico Prešernove hiše ga bom. Nobenih težav ne bom povzročal, ko bodo za najavljene skupine zaprosili, če lahko po mojem dvorišču pridejo do cerkve. Razumeti pa me morate, da zdaj tu vlada kaos in da res ne gre, da se kar vsak sprehaja po najinem dvorišču,” je poudaril Janez Arko. “Ključna je nova pot do cerkve in res si želim, da bi občina držala obljubo in jo uredila. S takimi projekti odpreš vrata nekajkrat na leto, vmes pa v miru oživiš kmetijo v smislu ekološke pridelave,” je načrte razkrila še Tanja Pangerc… Obiskovalci so bili nad novim pristopom v Vrbi navdušeni. Marsikdo je izvedel kaj novega…«.

Že priprave na dogodek so bile nekaj posebnega. Želeli smo, da bi z vsebino presegli pričakovano zadržanost domačega okolja. Zato sem bil izjemno vesel, ker se ja za podporo takoj odločil Kozjanski park oz. takratni direktor Teo Hrvoje Oršanić. Pripeljal se je s kompetentno ekipo, ki je dokazala da iskreno živi in doživlja svoje hvalevredno poslanstvo na tistem koncu Slovenije (sedež parka je v Podsredi). Obetavno je bilo tudi sodelovanje z društvom Ajda Gorenjska in predsednico, gospo Mihaelo Zalokar iz Podhoma. Pripravili so semena, prikaz njihovega pradavnega načina »gnojenja iz roga«, niz inormacij o društvu in bio-dinamičnem kmetovanju – res ne vem , če sem kdaj prej izvedel toliko »starega – novega«. Za njivska opravila »po starem« sta se takoj odzvala Čbuvarjov Franjo Pongrac – in Matijov(čov) Igor Lebar iz Žirovnice, konja pa je posodil Vidicov Janko iz Vrbe. Tudi odziv publike je bil presenetljiv. Po pričakovanju je bilo še najmanj domačinov, zbeganih in razdvojenih zaradi dolgoletnih razprtij in vsiljenih kolobocij. Prišli pa so okoličani, od blizu in daleč, cele družine, predvsem pa taki, ki jih je »drugačna« Ribčevina s ponujenim programom vred zares zanimala. Janez in Tanja sta bila prijetno presenečena, kar nekam zbegana zaradi prijaznosti, ki sta je bila kar naenkrat deležna od nenadejanih in večinoma neznanih gostov. Skratka, bilo je prijetno, prijazno, sporočilno, koristno in spodbudno, vredno obljubljenih nadaljevanj.

In župan? Nič. »Pripravljal« se je na farso na sodišču – za »problematičnega« Janeza Arka in »doslednega« župana je bila le del več let trajajoče »nadaljevanke«. Odbor me je pooblastil, naj se naroka udeležim kot »zainteresirana javnost« in pogledam, za kaj sploh gre.

In je bilo kaj slišati in videti.

Več o zapletih in koncu naše pobude pa prihodnjič.

Slavko Mežek

 

 

VABILO PREDSTAVITEV IN ODPRTJE RAZPISA ZA PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2018

VABILO

PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2018 – PREDSTAVITEV RAZPISA 

Spoštovane, spoštovani,

gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine KULTURA – NATURA SLOVENIJA že devet let podeljuje priznanja Naša Slovenija za zgledne primere tovrstnih prizadevanj širom slovenskega skupnega kulturnega in etničnega prostora. Doslej je na razpise prispelo 290 nominacij, podeljenih pa je bilo 90 priznanj v štirih kategorijah. Dosedanji prejemniki so predstavljeni na www.kultura-natura.si.

Odbor za podelitev priznanj že štiri leta vodi koroška Slovenka dr. Herta Maurer-Lausegger, slovenistka in etnologinja na Univerzi v Celovcu.

Priznanja Naša Slovenija so pozornost trajne vrednosti – doslej so jih oblikovali Valentin Oman, Luisa Tomasetig, Gašper Jemec, Klavdij Tuta, Franko Vecchiet, Gustav Januš, Barba Štembergar Zupan in Dora Plestenjak.

Ob letošnjem Ta veselem dnevu kulture bomo medijem in javnosti predstavili ter odprli razpis za priznanja Naša Slovenija 2018.

Novinarska konferenca bo v ponedeljek, 3. 12. 2018, ob 11. uri, v KD Alberta Sirka,  Križ pri Trstu 61.  V krajšem priložnostnem programu bo sodeloval igralec SSG Trst Vladimir Jurc, zvedeli pa boste tudi nekaj »ta veselih« zanimivosti o postavitvi Prešernovega kipa v Vrbi …

Častni pokrovitelj priznanj Naša Slovenija 2018 bo g. Peter Jožef Česnik, minister za Slovence v zamejstvu in  po svetu.

Iskreno vabljeni.

Slavko Mežek, predsednik gibanja

Franko Košuta, predsednik KD Ribiški muzej tržaškega primorja Križ pri Trstu

EKSKURZIJE (NE)ZNANO ZAMEJSTVO ŽE DVAJSET LET!

 

PONUDBA ZA ŠOLSKO LETO 2018/2019

 

 

Spoštovana vodstva šol, profesorice in profesorji, cenjeni organizatorji šolskih ekskurzij!

Projekt (NE)ZNANO ZAMEJSTVO že dvajset let načrtno raziskuje, uveljavlja in predstavlja kulturno in naravno dediščino ter današnji življenjski utrip med Slovenci v sosednjih državah, torej na Tržaškem, Goriškem, v Benečiji, Reziji, Kanalski in Ziljski dolini, Rožu, Celovcu z okolico, Podjuni, avstrijskem Štajerskem, v Porabju in na Hrvaškem. Pri izvedbi raznolikih programov poleg naših spremljevalcev – vodnikov sodeluje več kot 200 zamejskih sodelavcev (posameznikov, društev, organizacij itd.), zato vsaka skupina doživi tudi neposredno, pristno in iskreno srečanje z zamejskimi Slovenci. Programi imajo lahko tudi posebne vsebinske poudarke (npr. (umetnostna) zgodovina, literatura, geografija, etnologija, kulturna in naravna dediščina, celo etno-kulinarika ipd.). Popotovanja odkrivajo tudi multikulturno bogastvo križišča evropskih kultur in jezikov, na katerem živimo.
Projekt (Ne)znano zamejstvo bogati skupni slovenski prostor še z razstavami, predavanji, dogodki, pa z medijskimi zapisi, radijskimi in TV oddajami, s koristnimi informacijami in kontakti (šole, društva, organizacje) ter drugimi čezmejnimi projekti (npr. Erasmus).

Doslej smo pripravili in izpeljali že 726 ekskurzij, večinoma za srednješolce, pa tudi za devetošolce in odrasle ciljne skupine (npr. strokovne ekskurzije za pedagoške kolektive, tujce, celo za diplomate in eksperte).

Organizacijo prevozov običajno (a ne vedno) prepuščamo šolam in njihovim pogodbenim prevoznikom, stroške priprave, vodenja in celotne realizacije ekskurzije pa pokrije prispevek za programski sklad projekta. Vstopnine se zaračunavajo po izboru in realizaciji vsebin.

Spoštovane, spoštovani,  zaradi razporeditve terminov, koordinacije z zamejskimi sodelavci in (pred)priprave ekskurzij bomo veseli vašega čimprejšnjega odgovora ali klica. Pred izvedbo izbranega programa vas lahko tudi obiščemo, še posebej, če gre za večje skupine ali več zaporednih terminov.

 

 PRILJUBLJENE SMERI – enodnevne ekskurzije

 ITALIJA

TRST / TRŽAŠKI KRAS (različna izhodišča: Repentabor / Bazovica / Boljunec in dolina Glinščice/ Rižarna / Trst / grad Miramare / Nabrežina / Devin itd.; priporočamo ogled gledaliških predstav v Slovenskem stalnem gledališču Trst

GORICA Z OKOLICO: Gorica / Doberdob – Gradina / Sovodnje / Števerjan …

BENEČIJA: Čedad / Špeter / Nadiške doline / Landarska jama / Matajur / Terska dolina / Bardo

REZIJA (rezijanski muzej, program ter brusaški muzej na Solbici)

KANALSKA DOLINA: Žabnice, Ukve, Ovčja vas; Višarje (žičnica); možna povezava z Ziljsko dolino in Rezijo

AVSTRIJA

ZILJSKA DOLINA (povezava s Kanalsko dolino / Rezijo ali preostalo Koroško): program – Stara pošta, Bistrica na Zilji

ROŽ (npr. Loče pri Baškem jezeru / Rožek – Keltski muzej na prostem / Sveče – Goršetova galerija / Št. Janž – K&K / Drabosnjakov muzej – Kostanje nad Vrbskim jezerom)

PODJUNA (Železna Kapla – preko Jezerskega ali Ljubelja / Globasnica / Tinje / Pliberk )

CELOVEC IN GOSPOSVETSKO POLJE

SLOVENCI NA AVSTRIJSKEM ŠTAJERSKEM (Potrna; povezava – Porabje)

MADŽARSKA

SLOVENSKO PORABJE (Gornji Senik ali Števanovci / Andovci; Monošter; tudi dvodnevni program Prekmurje – Porabje)

HRVAŠKA

Palčava hiša – Plešce (pri Čabru); Razkrižje – Štrigova: dobri sosedje na »arbitražni« meji; »slovenski« Zagreb / Pula / Reka / Šibenik / Split …

PRIJAVE – REZERVACIJE

Prosimo vas, da nas pokličete oz. nam po elektronski pošti pošljete vaše povpraševanje vsaj do začetka šolskega leta 2018/2019.

Za organizacijo / koordinacijo izbranega programa rabimo teden dni. Organiziramo tudi prehrano (vedno pri Slovencih) in prenočišča (Prekmurje/Porabje, večdnevne ekskurzije).

Udeleženci prejmejo podrobnejše programe z zemljevidi.

Na vseh ekskurzijah vas bodo spremljali naši usposobljeni sodelavci.

Po dogovoru so možni tudi obiski zamejskih šol, ustanov, društev, ustvarjalcev…

O podrobnostih in dodatnih željah se dogovarjamo z vsako skupino posebej.

Priporočamo, da zaradi lažje logistike in omejenih kapacitet lokalnih muzejev ali vsebin posamezna »odprava« ne šteje več kot dva avtobusa (max 100 ljudi), razen pri obiskih predstav v SSG Trst ali zamejskih prireditev (npr. ziljsko štehvanje ipd.).

MEDNARODNA MLADINSKA IZMENJAVA ERASMUS – REKA

ERASMUS – YE CULTURE CRASH,  REKA / RIJEKA (Cro)

V času od 19. do 26. maja je na Reki potekala mednarodna mladinska izmenjava Erasmus+ YE Culture Crash. Izmenjave so se udeležili mladi iz petih evropskih držav in sicer iz Hrvaške, Srbije, Grčije, Litve in Slovenije. Glavna cilja projekta sta bila ohranjanje multikulturnosti in boj proti predsodkom in stereotipom. Udeleženci pa so imeli še edinstveno priložnost na nekoliko drugačen način spoznati pristaniško mesto.

Izmenjava, ki je potekala sedem dni, je mladim ponudila in predstavila ogromno novih pogledov na multikulturno družbo. Udeleženci so vsak dan imeli organizirane različne naloge in delavnice skozi katere so pridobivali nova znanja in kompetence. Na delavnicah so krepili občutek pripadnosti in samozavedanja mladih pripadnikov etničnih manjšin,  spodbujali vrednote multikulturalizma in prispevali k spoznavanju različnih kultur in ljudi. Preko celega tedna se je pripravljala tudi javna kampanja (»public campaign«), ki je potekala zadnji dan v samem središču mesta. Cilj je bil predstaviti projekt in vsebino, ki je bila obravnavana v preteklem tednu. Mladi so na različne načine (časopis, fotografije, video, družbena omrežja) predstavili multikulturnost, strpnost in povezanost.

Erasmus Reka

Nositelj projekta je bila slovenska skupnost na Hrvaškem, večina delavnic pa je potekala v Slovenskem domu KPD Bazovica. Organizator je bilo Društvo za razvoj civilne družbe »EU korak«, ostali partnerji pa so bili iz sodelujočih držav.

Bazovica Reka foto

Erasmus+ izmenjave sem se tokrat udeležil prvič, zato nisem bil prepričan kaj lahko pričakujem in kako taka izmenjava sploh poteka. Z izkušnjo sem izredno zadovoljen. V tako kratkem času nam je uspelo predstaviti veliko različnih tem, problemov, organizacij, izzivov in ljudi, ki so na kakršenkoli način povezani z manjšinskimi skupinami in multikulturalizmom. Ena izmed najljubših delavnic mi je bila »City run«, kjer smo na zanimiv način spoznali mesto, ki je etnično zelo barvito in njegove prebivalce. Poleg tega pa smo imeli še odlično priložnost spoznati mlade, ki prihajajo iz različnih evropskih držav.

Rijeka foto

file:///C:/Documents%20and%20Settings/Latitude/My%20Documents/Downloads/Copy%20of%20Erasmus+%20express.pdf

                                                                                  Andraž Pavlič

PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2017 SO PODELJENA

PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2017 SO PODELJENA

V soboto, 9. junija, smo na Razkrižju podelili PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2017.

Prejemniki so z obrazložitvami vred objavljeni na www.kultura-natura.si.

Gostiteljica letošnje podelitve je bila OBČINA RAZKRIŽJE z županom STANKOM IVANUŠIČEM na čelu. Razkrižani so nam pripravili imeniten kulturni program, v katerem so svoje kraje predstavili otroci iz otroškega vrtca in OŠ Janeza Kuharja Razkrižje, flavtistka Anja Kuhar ob klavirski spremljavi Katje Žibrat, zaplesala je Folklorna skupina Razkrižje, pokrajino ob Muri in Ščavnici pa nam je pričaral mladi pianist Jernej Bedekovič. Dogodek je suvereno povezoval gimnazijec Timotej Pukšič.

Vsi prejemniki priznanj so prejeli pozornost trajne vrednosti, to pot grafike Za vasjo akademske slikarke Dore Plestenjak.

Na kratko: bilo je praznično, iskreno, lepo, povedno in navdihujoče.

Vsem prejemnikom priznanj še enkrat čestitamo.

 

Gibanje Kultura-Natura je spet bogatejša za nabor dragocenih ljudi, ustanov, pobud, predvsem pa prepričljivih, živih vsebin iz različnih delov skupnega slovenskega kulturnega prostora.

Morda pa slovenski zgodbi le niso pisane samo temne napovedi. Le zakaj, se človek vpraša ob vsem povedanem, predstavljenem  in nagrajenem. Saj ni treba veliko – le verjeti je treba vanjo, v našo slovensko zapuščino, sedanjost in prihodnost, in zanjo skupaj, z roko v roki, tudi kaj dobrega storiti ter jo tako ohraniti bodočim rodovom.

 

Oblikovali smo vrsto novih osebnih, programskih, projektnih in organizacijskih vezi, ki obetajo nadaljnjo krepitev medsebojnega sodelovanja, s tem pa tudi rast našega gibanja. Sklenili smo, da bo razpis za leto 2018 objavljen že v začetku novembra, podelitev pa bo februarja 2019, to pot najverjetneje nekje v zamejstvu.

RAZKRIŽJE VSI PREJEMNIKI

Po svečanosti smo se družili pred kulturnim domom na Razkrižju in uživali ob pokušini krajevne kulinarične posebnosti – razkriških mlincev – in imenitnega vinca, pridelanega v občinskem vinogradu. Nato smo se podali na razkriško Ulico muzejev ter si ogledali “živo” prazgodovinsko naselbino, dimnikarski, čevljarski, “zdenčarski” in žganjarski muzej, pa še inovativno 2glamping” zemljanko zraven. Na koncu smo energijo obnovili ob zdravilnem Ivanovem izviru, obdanem z energetskimi točkami ter se v bližnjem gostišču okrepčali z bogračem. to

HVALA, RAZKRIŽJE! V teh krajih so doma Gostoljubje, Dobrota, Lepota, Pridnost in še kakšna od človekovih vrlin.

(Pa še povabilo za vse radovedne popotnike, ki iščete slovenske prepoznavnosti, naravno in kulturno dediščino, prepričljivo krajino ter prijazne, pridne, predane ljudi: odpravite se na Razkrižje, v razkriški kot, v deželo ob Muri in Ščavnici, na “slovito” vzhodno arbitražno “mejo”. Ko bi jo namesto evropskih “ekspertov” in vsakršnih pedigrejskih politikantov oblikovali domačini, sosedje s slovenske in hrvaške strani, ljudje skupnih korenin na nekoč enotnem, zaokroženem ozemlju, bi se taka zgodovinska neumnost preprosto ne mogla zgoditi. Verjemite, kljub vijugavi, neživljenjski meji  je v teh zgodovinsko usojenih si krajih sožitje in gostoljubje dobrih ljudi z ene in druge strani še vedno doma. Dobrodošli na Razkrižju! SM)

VABILO – RAZKRIŽJE, SOBOTA, 9. JUNIJ 2018

VABILO

 

PODELITEV PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2017

 

SOBOTA, 9. junij 2018, OB 11. URI, KULTURNI DOM RAZKRIŽJE

 

 

Spoštovane, spoštovani,

gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine Kultura – Natura Slovenija bo konec tedna  na Razkrižju že osmič zapored podelilo priznanja Naša Slovenija. Letošnji in ostali dosedanji prejemniki priznanj so objavljeni v novicah na www.kultura-natura.si.

Svečana podelitev bo v soboto, 9. junija 2018, ob 11. uri, v kulturnem domu na Razkrižju.

Priznanja bosta podelila dr. Herta Maurer-Lausegger, predsednica odbora za izbor prejemnikov, ter predsednik gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine Kultura – Natura Slovenija Slavko Mežek.

Gostitelja svečane podelitve priznanj in kasnejšega srečanja gibanja Kultura – Natura Slovenija sta Občina Razkrižje in njen župan g. Stanko Ivanušič.

Iskrena hvala! Več o  Razkrižju boste našli na www.razkrizje.si.

Priznanja Naša Slovenija so pozornost trajne umetniške vrednosti – to pot nam jih je naklonila akademska slikarka Dora Plestenjak (grafika Za vasjo).

V priložnostnem kulturnem programu nam bodo otroci iz vrtca in OŠ Janeza Kuharja predstavili »razkriški kot«, zaplesala bo folklorna skupina KUD Razkrižje, zaigrala tamburaška skupina Tamburice od Murice, predstavil pa se bo tudi mladi pianist Jernej Bedekovič.

Po svečanosti bo pred kulturnim domom na Razkrižju druženje ob pokušini krajevne kulinarične posebnosti – razkriških mlincev – in imenitnega vina vinske kraljice Martine XVIII, pridelanega v občinskem vinogradu. Po tem si bomo ogledali razkriško Ulico muzejev –  prazgodovinsko naselbino, zemljanko , čevljarski,  dimnikarski in zdenčarski  muzej ter žganjekuho  – marsikaj nam bodo ponudili tudi na praznični stojnici. Okoli 16.h se bomo okrepčali z bogračem na Golažijadi, ki bo prav ta dan na Razkrižju.

 

Na dogodek so poleg letošnjih laureatov iskreno vabljeni tudi vsi dosedanji prejemniki priznanj (gl. www, str. 4 in 5), vsi dosedanji nominiranci, pa tudi prijatelji in podporniki gibanja Kultura – Natura Slovenija, mediji in zainteresirana javnost.

 

Veseli in počaščeni bomo, če se nam boste pridružili na svečanosti ter na srečanju gibanja Kultura – Natura Slovenija, pa tudi na »popotovanju z razlogom« (posebni avtobus Radovljica – Razkrižje),

 

Slavko Mežek, predsednik

PREJEMNIKI PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2017 – OBRAZLOŽITVE

PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2018

OBRAZLOŽITVE

 

  1. KATEGORIJA: OHRANJANJE DEDIŠČINE

 

JANEZ ŠKRABEC,

podjetnik, mecen, filantrop

Škrabčeva domačija, Hrovača pri Ribnici

 

Gospod Janez Škrabec je podjetnik, ki v poslovno dejavnost svojega podjetja Riko Ribnica integrira tudi kulturo in umetnost. V svoji vseslovenski naravnanosti podpira, spodbuja in udejanja lokalne in širše, pa tudi lastne dediščinske projekte. To se najbolje predstavlja in kaže v Škrabčevi domačiji v Hrovači pri Ribnici. Raznovrstne programe in dejavnosti obravnava z ultimo strokovnosti, zato k sodelovanju redno vabi etnologe, zgodovinarje, arhitekte in druge kulturne ustvarjalce.

V Škrabčevi domačiji se je leta 1844 rodil pater Stanislav Škrabec, eden naših največjih slovenistov, pra-stric našega laureata. Podedovana družinska domačija je obnovljena celostno, upoštevaje konservatorske standarde. Nekdanja hiša danes gosti muzejsko postavitev, hlev je spremenjen v lastnikovo stanovanje, kozolec in  kašča sta restavrirana, skedenj je sodoben prireditveni prostor. Janez Škrabec je domačiji dodal še obnovljeno Kersničevo kovačnico, pred propadom pa je rešil tudi t.i. Boštjanovo hišo in v njej uredil butični hotel. Vse skupaj se sešteva v sodoben, ugleden in odmeven muzejsko-prireditveni ter bivalni kompleks, ki deluje kot dragocen, na moč spodbujevalen promocijski kulturni, pogosto pa tudi poslovni inkubator. Zaradi njenih raznovrstnih programov, vrednot in spodbud živi s svojo lastno tradicijo vred tudi cela vas Hrovača. Vaščani so povezani v etnološko-turistično društvo in so prvi in pravi varuhi tradicij in njenih sodobnih kontinuitet.

Škrabčeva domačija je med drugim sedež Ustanove p. Stanislava Škrabca, ki podeljuje štipendije odličnim do- in po- diplomskim študentom slovenistike, slavistike in jezikoslovja – doslej je podelila že 93 štipemdij in več nagrad za izjemne dosežke na naštetih področjih.

Janez Škrabec meri uspešnost svojega podjetja Riko tudi z družbeno odgovornostjo, z mecenskimi, sponzorskimi in donatorskimi dejanji. Sam pravi: »Ljudje rabimo korenine in krila: krila za razglede in preglede po vsem, kar nas obkroža, in korenine, da ne izgubimo lastne identitete.«

 

 

 

  1. KATEGORIJA: RAZISKOVANJE IN UVELJAVLJANJE DEDIŠČINE


AKADEMSKA FOLKLORNA SKUPINA FRANCE MAROLT, Ljubljana

 

AFS France Marolt v letošnji sezoni praznuje 70. obletnico obstoja. Vse od ustanovitve leta 1948 do danes AFS France Marolt s svojim umetniškim delovanjem, z raziskovalnimi in izobraževalnimi programi ter s premikanjem smernic delovanja folklorne dejavnosti sodi v sam vrh in zgled folklornih skupin na Slovenskem.

Skupina poustvarja slovensko kulturno ljudsko plesno in glasbeno izročilo – dediščino. Danes repertoar skupine zajema plese vseh širših in tudi nekaterih ožjih območij slovenskega narodnostnega ozemlja, tudi zamejstva. Njeni umetniški programi so zasnovani na podlagi strokovnih terenskih raziskav ter se z interpretacijo še ne videnih folklornih elementov na odru odmikajo od nekdaj splošno razširjene pozitivistične interpretacije dediščine. Zaradi slednjega se je folklorna dejavnost začela zavedati tudi drugačne, umetniške vrednosti interpretirane dediščine. Z novimi programi je skupina postavila nove standarde  – zgovorno je tudi dejstvo, da je v zadnjih petih letih nastalo toliko novih programov, kot v prejšnjih 65 letih delovanja skupine.

AFS France Marolt si je za svoje delovanje zastavila dolgoletno vizijo, ki sta jo v preteklosti podpisala legendarna Tončka Marolt in dr. Mirko Ramovš s sodelavci, v zadnjih letih pa predvsem umetniški vodja dr. Tomaž Simetinger. Vedno je močno, če ne kar ključno vplivala na vzpostavitev novih smernic v delovanju folklorne dejavnosti. AFS France Marolt danes predstavlja institucijo, ki je z izvajanjem različnih strokovnih programov začela izobraževati strokovni kader namesto državnih institucij. Primer enega izmed večletnih izobraževalnih programov je t. i. Plesni inkubator. V njem so mladi poustvarjalci pod strokovnim mentorstvom pripravili svoje odrske postavitve za nove plesne predstave. AFS France Marolt že nekaj let zapovrstjo ob podpori Javnega sklada za kulturne dejavnosti organizira tudi Tekmovanje parov v ljudskih plesih. Prireditev je odličen poligon za nove kreativne ideje ter mladim ustvarjalcem ponuja odlične izkušnje pri ustvarjanju drugačnih plesnih rešitev.

Z zastavljeno strategijo, letnimi umetniškimi programi, izobraževanji in strokovnim delom Akademska folklorna skupina France Marolt pomembno prispeva k prepoznavnosti, prepričljivosti, odmevnosti in nadaljnjemu razvoju slovenske folklorne dejavnosti. Biti »Maroltovec« je bila, je in naj bo še dolgo enkratna izkušnja in dragoceno poslanstvo stotin mladih plesalk, plesalcev, glasbenikov, etnologov, muzikologov, kostumografov, strokovnjakov, raziskovalcev, dokumentaristov, animatorjev, vedno novih in pomlajenih vodij manjših folklornih skupin po vsej Sloveniji, od vrtcev, osnovnih šol, študentarije do upokojencev.

Dragi Maroltovci: HVALA – in še na mnoga leta!

                                                                                                                            

DRUŽBA ROGOS, Doberdob,                                             za celostno predstavljanje naše skupne kulturne in naravne dediščine na Tržaškem in Goriškem

Družbo ROGOS je leta 2006 ustanovila skupina naravoslovcev in ljubiteljev Krasa. Osnovni cilj in jedro delovanja je vseskozi informiranje obiskovalcev o tipični pokrajini, razvijanje izobraževalnih, promocijskih, kulturnih in naravovarstvenih vsebin in dejavnosti, ovrednotenje in raziskovanje skupne kulturne in naravne dediščine. Z leti se je nabralo kar nekaj izkušenj ter odmevnih eko-turističnih programov, ki so ROGOS utrdili v osrednjega nosilca tovrstnih prizadevanj od doline reke Glinščice, čez Kras, pa vse do Doberdoba in delte reke Soče, vse v sožitju z večjezičnim in multikulturnim prebivalstvom. Uveljavlja tudi lokalne kraške prepoznavnosti in tipične produkte ter jih posrečeno vpleta v razvejano ponudbo doživetij.

Družba ROGOS ima od vsega začetka sedež v izjemno razglednem sprejemnem centru Gradina na Črnem hribu nad Doberdobom, v osrčju naravnega rezervata Doberdobsko in Prelosno jezero (726 ha, Natura 2000). Uredili so ga v stavbah opuščenega kamnoloma, ponuja pa celostno interaktivno zgodovinsko-naravoslovno muzejsko predstavitev Krasa, predavalnico, okrepčevalnico in celo prenočišča. Od leta 2011 dalje ROGOS ureja in vodi botanični vrt Carsiana z dodanim sredozemskim vrtom pri vasi Briščiki. Vodijo naravni rezervat ob izlivu Soče, kosijo tamkajšnja mokrišča in travnike ter skrbijo za kamarške konje. Upravljajo z naravnima rezervatoma Valle Canata in Dolina reke Glinščice. Veliko pozornost in didaktično inovativnost posvečajo predvsem kulturni in naravoslovni vzgoji.

Pod črto: naše kraje in ljudi v t.i. zamejstvu preslabo poznamo. Če želite odkriti in doživeti čezmejni Kras ter razumeti pesem Oj, Doberdob na povsem nov, prepričljivo voden način, preprosto morate poiskati ROGOS in Gradino nad presihajočim Doberdobskim jezerom.

 

  1. KATEGORIJA:

ZASLUGE POSAMEZNIKOV ali ORGANIZACIJ
NUŽEJ TOLMAJER,                                                                                          vsestranski kulturni delavec na avstrijskem Koroškem in                                               v skupnem slovenskem kulturnem prostoru

Le kdo ga ne pozna, Nužeja. Povezan je s skoraj vsem, kar se je v zadnjega pol stoletja kulturnega dogajalo onkraj ali na obeh slovenskih straneh Karavank. Že leta 1965 je deloval pri Narodnem svetu koroških Slovencev ter postal glavni tajnik Krščanske kulturne zveze; to poslanstvo je potem opravljal štiri desetletja. Da, poslanstvo, saj je skupaj s sodelavci neumorno snoval številne stalne dejavnosti, pobude in zamisli, ki so vzdrževale in razvijale slovensko kulturno vrenje in življenje na celotnem južnem Koroškem, v Rožu, Podjuni in na Zilji, pa še v Celovcu zraven. V času njegovega razdajanja je KKZ posegla na prav vsa področja kulturnega ustvarjanja in razvila mnoge vsebinske stalnice, npr. pobuda za ustanovitev slovenske glasbene šole, pevska revija Koroška poje, Koroški kulturni dnevi v Ljubljani, Mariboru in na Primorskem, Jezikovne počitnice v Novem mestu, gledališke delavnice v Fiesi in Ankaranu, literarni in govorniški natečaji, priprava in izdajanje publikacij s področja etnologije in glasbe, knjižnica in arhivska dejavnost – prav ta prizadevanja so leta 1983 vodila v ustanovitev etnološkega oddelka znotraj KKZ. V njem so znanje in moči združili številni domači in gostujoči slovenski strokovnjaki ter ustvarili vrsto tehtnih prispevkov in publikacij z malone vseh narodopisnih področij, od ljudske arhitekture, oblačilne kulture, monografij Tako smo živeli in predstavitev koroških krajev, umetnostne dediščine, šeg in navad, otroških iger, slovenskih krajevnih, ledinskihj in hišnih imen, vse do obsežnih raziskav slovenskih ljudskih in umetnih pesmi, ki se jim je Nužej še posebno rad posvečal. Našteta prizadevanja so leta 1994 pripeljala do ustanovitve Narodopisnega inštituta Urban Jarnik, ki mu Nužej Tolmajer predseduje od 2004 dalje.

Vrnimo se k pesmim, ki jih je Nužej s sodelavci v mnogih natisnjenih notnih zbirkah ohranil za naše pevce in zborovodje. Posebno pozornost je namenil koroški ljudski pesmi in koroškim skladateljem, zadnjih deset leta pa glasbeni zbirki Tiha zemlja, ki predstavlja pesemsko bogastvo domačih Radiš in okolice. Pri tem mu je bil v veliko oporo dolgoletni prijatelj, skladatelj in zborovodja Egi Gašperšič iz Krope. Obsežna pesmarica ima kar 620 strani, priložene so ji tudi tri zgoščenke.

Nužej Tolmajer je svoje ustvarjalno delo in življenje posvetil slovenski besedi in slovenstvu nasploh. Zato smo počaščeni, da mu smemo izročiti priznanje Naša Slovenija 2017.

 

MATJAŽ BROJAN,                                                           novinar, publicist, raziskovalec, Domžale

Matjaž Brojan, novinar in publicist, urednik, kulturni delavec, kronist in avtor številnih knjižnih del, zbiratelj in ljubitelj vsega lepega, rezbar in kipar, je v občini Domžale, pa tudi v širšem slovenskem prostoru veliko prispeval k odkrivanju, vrednotenju, ohranjanju in uveljavljanju naše skupne kulturne dediščine. Svoja bogata spoznanja in vedenja je do danes strnil v več kot 20 knjigah, a vemo, da še ni napisal zadnje strani.

Njegovo življenje je tesno povezano z novinarstvom; samo na Radiu Slovenija je pripravil preko 750 feljtonsko-dokumentarnih oddaj in predstavil več kot 1000 sogovornikov. Oddaje so neprecenljiv arhiv o naših krajih in ljudeh, o tradicionalnih in aktualnih dejavnostih, obrteh, šegah, navadah, dogodkih in dejavnostih, krajevnih zanimivostih in znamenitostih, o slavnih in pozabljenih Slovenkah in Slovencih, o navdihujoči in izginjajoči krajini ter slovenskih prepoznavnostih. Ta sporočila je seštel knjigi Sledi radijskih poti. Zbral je neverjetno količino zapisov, dokumentov in predmetov o nekdanjih časih, še posebej na Domžalskem. Zato ni čudno, da je večina njegovih knjig ubranih po domžalsko in govorijo o življenjskih poteh ter usodah Domžalk in Domžalcev. Knjiga »Slamnata sled Domžal« govori o tamkajšnji slamnikarski obrti in industriji, zaokrožila pa jo je muzejska zbirka slamnikarstva, pri kateri je pomagal s svojim dragocenim znanjem. Znan je kot imeniten rezbar, ki je v leseno podlago povsem svojsko prenesel nekakšen faksimile Prešernove Zdravljice ter besedila Brižinskih spomenikov ter Rateškega in Stiškega rokopisa.

Matjaž Brojan je kot odprta knjiga, ki nas s svojo pripovedjo bogati, s svojimi spoznanji pa zavezuje k spoštovanju vsega, kar nas osmišlja za Slovence.

 

IZTOK ILICH,                                                                     publicist in prevajalec,                                                                za monografijo BREZMEJNA SLOVENIJA:                   Trdoživost ljudskega izročila

 

Iztok Ilich je v zadnjih petih, šestih letih večkrat prepotoval Slovenijo po dolgem in počez. Še posebej ga je zanimalo življenje in delo rojakov v zamejstvu – od Doline pri Trstu, tržaškega zaledja in Goriške prek Beneške Slovenije, Terske doline, Rezije in Kanalske doline, skoz južni rob avstrijskih dežel Koroške in Štajerske do porabskih vasi na Madžarskem. V vseh teh primerih je avtorja posebej zanimala usoda jezika – ohranjanja in možnosti za učenje – kot nenadomestljive osnove naše narodne identitete. Večkrat je obiskal tudi imenitno Palčavo šišo v Plešcih v dolini Čabranke, pa tudi številne kraje križem po Sloveniji. Povsod je naletel na ljudi, ki skrbno ohranjajo slovenstvo ter dajejo življenje šegam in navadam ob cerkvenih in drugih praznikih. Tako sledi izročilu rezijanskih brusačev in kramarjev ter do nedavnega zatajevanih aleksandrink na enem in podjetnih savinjskih flosarjev na drugem robu slovenskega sveta, vmes pa peki prazničnih štrukljev in obrednih kruhov poprtnikov, tradiciji postavljanja edinstvenega Marijinega mlaja, majoša, jaslic na nič koliko načinov, pa gojenju sirka, konoplje, vinske trte in drugih kultur.

Bogato ilustrirana monografija Iztoka Ilicha BREZMEJNA SLOVENIJA – Trdoživost ljudskega izročila, ki je izšča pri Cankarjevi založbi, nadaljuje in nadgrajuje teme, ki jih je avtor, urednik in publicist, že obravnaval v izdaji Varuhi izročila (2014); nobena se ne ponavlja, tako da je prikaz skrbi za ohranjanje kulturne, predvsem etnološke dediščine na ozemlju, ki ga naseljujemo Slovenci – tudi v zamejstvu! – le še bolj celovit in zaokrožen. Avtor  namreč namenja pozornost predvsem ljudem, posameznikom, družinam, društvom in drugim skupinam, ki s svojim nesebičnim delovanjem opravljajo delo, ki ga muzeji in druge državne ustanove same pogosto ne bi zmogle. Za snovno in nesnovno kulturno dediščino je v prvi vrsti treba skrbeti tam, kjer se pojavlja, in jo tam, najsi gre za stare šege, veščine, obrti ali za besedno izročilo, tudi ohranjati in posredovati mlajšim rodovom.

Naslov knjige BREZMEJNA SLOVENIJA je skupaj s podnaslovom Trdoživost ljudskega izročila najprej mogoče razumeti dobesedno – v smislu nekdanjega skupnega kulturnega prostora. Kajti meja in stražarnic, tudi t. i. »železne zavese«, ki so desetletja omejevale ali celo onemogočale stike med rojaki, že lep čas ni več. Presega pa tudi še ponekod žive meje v glavah, tako da predstavlja zaslužne varuhe dediščine z njihovim delom za skupnost, ne z idejno ali ideološko opredelitvijo v ospredju. Ohranjanje dediščin, pravi avtor, je ohranjanje spomina. Kjer ni spomina, zavlada praznina. In to praznino se da zlahka polniti z mislimi in vsebinami, ki koristijo samo nekaterim.

Knjigo bogati več kot 600 barvnih fotografij – veliko večino sta jih posnela avtor in njegova soproga – publicistka Slavka Ilich. Razdeljena je v šest poglavij, ki so jim pridani tudi opisi poti ali vsaj namigi, kje je najbližje. Tako je lahko knjiga – s pomočjo primerne cestne karte ali navigacije – tudi svojevrsten turistični vodnik.

Etnologinja dr. Nena Židov v predgovoru pravi, da »…knjiga prinaša vrsto pomembnih vsebin za vse tiste, ki jim je mar za slovensko kulturno dediščino tako v matični Sloveniji kot v zamejstvu. Številni bralci se bodo ‘nalezli’ avtorjevega navdušenja in jih bodo besedilo in fotografije spodbudili, da si bodo v knjigi predstavljene muzejske zbirke, arhive, šege in praznovanja ogledali tudi sami. /…/ Zagotovo pa se bodo pomena svojega dela bolje zavedali tudi tisti, ki skrbijo za ohranjanje dediščine, in jim bo knjiga pomembna spodbuda za naprej.«

V zadovoljstvo in čast nam je, da so v posameznih poglavjih predstavljeni tudi nekateri dosedanji prejemniki priznanj Naša Slovenija, tako iz Slovenije kot iz zamejstva.

 

MIRO KAČAR

za neprecenljiv prispevek pri oživljanju vasi Sorica in    negovanju izročila slikarja Ivana Groharja

Miro Kačar se je rodil v Groharjevi Sorici. Zaznamovala sta ga oba, tako pravljični svet pod Ratitovcem, ki so ga davno tega naselili Tirolci iz Pustriške doline, kot Ivan Grohar, poet slovenskega impresionizma. Po končanem učiteljišču se je iz Tolmina vrnil v rodno vas in jo začel bogatiti s svojim prepričanim, predanim in iskrenim delom. Bil je učitelj – športnik – glasbenik – slikar. Svoje znanje in predanost je prenašal na svoje šolarje in jim skušal privzgojiti ljubezen do vsega, kar so z njim vred radi počeli. »Vse, kar delam, delam zanje – pa tudi zase!«, je rad dejal. Za smučarje si je izmislil Soriški pokal, za glasbenike pravcati orkester Orfej z malimi Orffovimi glasbili. Verjel je v bogata zgodovinska izročila in samosvojo tradicijo svoje vasi, zato ni čudno, da je bil pobudnik za odkup in ureditev rojstne hiše Ivana Groharja. Ta je že skoraj 20 let dnevni center CŠOD, ki ga letno obišče okoli 4000 šolarjev iz cele Slovenije – seveda se tam muzicira in slika ter spoznava Sorico z okolico. V hiši je tudi Groharjeva galerija s Kačarjevimi replikami Groharjevih del in etnografska zbirka. Spodbujal je prizadevanja za obnavljanje in oživljanje soriške stavbne dediščine, kozolcev in zadnje pajštne – sušilnice za sadje, mimogrede zasnoval danes množični praznik Sadovi sadovnjaka, da, Miro Kačar je bil s svojim zgledom, željo in hotenjem dolgo vodnik za mnoge, ki so Sorici želeli dobro.

Ivan Grohar je Mirov učitelj, vzornik in drugi jaz. Sam pravi, da Groharja vidi in čuti, zato se mu kot večno učeči se slikar skuša približati, a svojsko, brez cenenega posnemanja in s svojo barvno izpovedjo. Izjemno tenkočutno je soustvarjal dogodke ob 100-letnici Groharjeve smrti, ki so velikega slikarja ponovno uveljavljale širom Slovenije. Takrat je v svojem pismu velikemu vzorniku zapisal, naj se vrne in nam prinese delček svoje svetlobe in neomajno vero v prihodnost. Da bodo spet zapele ptice in zacvetele rože…

Miro Kačar, hvala, in – vztrajaj, rabimo te!

 

  1. KATEGORIJA: IZOBRAŽEVANJE, USPOSABLJANJE IN OZAVEŠČANJE

CENTER ŠOLSKIH IN OBŠOLSKIH DEJAVNOSTI – CŠOD

Center šolskih in obšolskih dejavnosti – CŠOD je sicer javni zavod, a še zdaleč ni predvsem in samo to. Pravzaprav gre za eno redkih najbolj prepričljivih inovacij, kar jih je naš šolski sistem doživel po Mariji Tereziji. Začelo se je s padcem »železne zavese« in razpadom Jugoslavije, ko so naenkrat ostale prazne mnoge vojašnice in karavle, ki so tvorile pravcati prstan okoli osamosvojene Slovenije. Takrat je padla ideja, za katero je stal pokojni Janko Hamler: »Spremenimo jih – in šolo prestavimo v naravo!« Pa ne le v šolo: umestimo jih v našo raznoliko kulturno in naravno dediščino in krajino! Ponudimo otrokom možnost, da bodo svoje korenine in identiteto prepoznali skozi neposredno doživetje in izkušnjo! In beseda je CŠOD postala. Za izvajanje vzgojno-izobraževalnih dejavnosti, ki so povezane z življenjem v specifičnem lokalnem okolju in naravi, je država CŠOD-ju dodelila in namensko obnovila prve opuščene karavle na Koroškem, Gorenjskem, Štajerskem ter Livške Ravne nad Kobaridom. Odziv otrok, pa tudi šolnikov je bil izjemen, navdušujoč, rezultati novega pedagoškega pristopa osupljivi, zato se je mreža CŠOD-jev razraščala naprej in ne le ob meji. Danes šteje 25 objektov, ki jih vodijo strokovno usposobljene in kompetentne pedagoške oz. izvajalske ekipe. Polni so celo šolsko leto, pa tudi med počitnicami, ko gostijo različne ciljne skupine iz Slovenije in zamejstva ter družine, ki popotujejo, vedoč, kaj iščejo. Domovom CŠOD so se koncem devetdesetih pridružili še t.i. dnevni centri s kulturnimi, naravoslovnimi in tehniškimi dnevi dejavnosti. Začelo se je z Arboretumom Volčji potok, ZOO Ljubljana in Groharjevo hišo na Sorici. Danes jih je 14, pri dveh pa so imeli prste zraven celo predhodniki našega gibanja (Pot kulturne dediščine v Prešernovih krajih in (Ne)znano zamejstvo). V kratki obrazložitvi je nemogoče opisati vse vsebine, programe in dejavnosti, ki jih odkrivajo, spoznavajo in doživijo osnovno- in srednješolci. Osupljiv je podatek, da CŠOD-je vsako leto obišče in doživi več kot 100.000 šolarjev, v 25 letih pa vsaj enkrat skoraj vsi slovenski šolarji, kar je ob siceršnjih zadregah slovenskega šolstva skoraj nepojmljivo velik dosežek, neprimerljiv pedagoški novum  in večkratno obogaten vloženi denar. Poleg tega so CŠODji v odmaknjenih krajih nenadomestljiva kulturna, družabna in športna središča ter pravi epicentri spremljajočih lokalnih aktivnosti ter malih gospodarskih priložnosti ali spodbud.

Počaščeni smo, da tako prepričljivemu projektu, ki je našim otrokom še kako približal kulturno in naravno dediščino s krajino vred, smemo izročiti priznanje Naša Slovenija 2017. Zraven bomo v razmislek pripisali željo enega od osnovnošlcev: » Želim si več CŠOD-ja in manj šole!«

 

 

VIGENJC,                                                                                                              glasilo Kovaškega muzeja Kropa

Lipniška dolina z Dobravami in Kropo je znana predvsem po železarstvu, žebljarstvu, kovaštvu. Leta 2001 se je v Kropi oblikovala skupina ustvarjalnih muzealcev, pa tudi ljubiteljev kulturne dediščine, in se lotili raziskovanja različnih tem, ki skušajo predstaviti način življenja, gospodarstva ter kulturno-zgodovinsko podobo Krope, Kamne Gorice ter drugih krajev med Savo in Jelovico. Poljudnoznanstveni prispevki različnih avtorjev so začeli sistematično izhajati v periodični publikaciji VIGENJC, glasilu Kovaškega muzeja v Kropi. Ime vigenjc pravzaprav pooseblja Kropo in Kamno Gorico, zaznamuje njuno kovaško preteklost in sedanjost.

V sedemnajstih letih je tako nastala vidna zbirka, ki priča o bogati naravni, kulturni in tehniški dediščini teh krajev. Posamezne številke glasila je doslej soustvarjalo 44 sodelavcev, ki so vedno delali pod strokovnim usmerjanjem kustodinje muzeja. Prva publikacija je bila posvečena 100-letnici rojstva znamenitega kroparskega kovača Joža Bertonclja, druga 50-letnici Kovaškega muzeja, tretja naravni dediščini Lipniške doline. Več številk je govorilo o industrijski, stavbni ali etnološki dediščini, ena celo o lovu in raznolikih pričevanjih domačinov. Obdelali so čas 1. svetovne vojne v dolini, v zadnjih številkah pa bogato zgodovino športa v Kropi. Nove teme se ponujajo kar same, zato bo Kovaški muzej Kropa, ki deluje v okviru Muzejev radovljiške občine, s tem hvalevrednim in posnemanja vrednim projektom nadaljeval. Priznanje Naša Slovenija 2017 želi biti poklon vsem, ki so s svojim delom prispevali k raziskovanju, vrednotenju in uveljavljanju kulturne in naravne dediščine Lipniške doline.

 

ČEBELARSKA ZVEZA SLOVENIJE,                              globalni projekt SVETOVNI DAN ČEBEL

Slovenija se uvršča v sam svetovni vrh po številu čebelarjev na število prebivalcev, saj je kar vsak 200. prebivalec tudi čebelar. Za več deset tisoč Slovencev je skozi mnoge rodove čebelarstvo način življenja, obogaten s tradicionalnim znanjem, veščinami, pa tudi bogatim pridelkom medu. Vsi vemo, da je naša avtohtona čebela – marljiva kranjska sivka del slovenske nacionalne zavesti in identitete. Kranjski čebelnjak, panji – kranjiči in poslikane panjske končnice so skupaj z medičarstvom, lectarstvom in voskarstvom edinstveni ustvarjalni način umetniškega likovnega izražanja našega človeka. Nenazadnje je naše gore list tudi »umni Kranjec Anton Janša« z Breznice pri Žirovnici, »prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva« na dunajskem dvoru in v deželah cesarice Marije Terezije. Njegov čebelarski učbenik je že leta 1792 prestavil in natisnil v slovenščino župnik – čebelar Janez Goličnik iz Griž pri Žalcu, zato odtlej Slovenci čebelarimo z znanjem in premislekom. Zato ni čudno, da je na pobudo Čebelarske zveze Slovenije leta 2015 prav Slovenija v OZN dala pobudo, čez dve leti, 20. decembra 2017, pa je Generalna skupščina OZN soglasno sprejela Resolucijo o razglasitvi Svetovnega dne čebel.

Projekt Svetovni dan čebel, ki ga bomo od letos dalje obeleževali na 20. maj, rojstni dan Antona Janše, je usmerjen v ozaveščanje širše, celo svetovne javnosti o pomenu čebel za življenje ljudi na planetu. Brez čebel in ostalih opraševalcev bo Zemlja opustela, od opraševanja je odvisna kar tretjina pridelane hrane, celoten ekosistem in ohranjanje biotske raznovrstnosti. Kljub povedanemu so čebele vse bolj ogrožene, njihov življenjski prostor se krči, razmere za preživetje so vse slabše. Zato se upravičeno pričakuje, da bo prav Svetovni dan čebel ob izkazanem globalnem konsenzu imel vrsto pozitivnih učinkov povsod, tudi pri nas. Čebelarska zveza se za to trudi tudi z drugimi oblikami izobraževanja, usposabljanja in ozaveščanja, začenši z medenim zajtrkom, šolskimi čebelarskimi krožki (175 – vanje je vključenih okoli 2500 otrok), izjemno mrežo čebelarskih društev in stalnim sodelovanjem z odraslimi čebelarji.

Čebelarji pravijo: »Naj medi!« Mi dodajamo: »Po bečelah se vižej!«

PODELITEV PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2017 / RAZKRIŽJE

Podelitev priznanj Naša Slovenija 2017 bo 9. junija 2018 na Razkrižju.

Prejemniki priznanj so navedeni v prejšnji novici.

 

GRB_OBČINA RAZKRIŽJE (1)

GRB OBČINE RAZKRIŽJE

Prireditev se bo pričela ob 11. uri v Kulturnem domu Razkrižje. V programu bodo  otroci iz domačega vrtca in osnovne šole predstavili RAZKRIŠKI KOT, z ljudsko pesmijo in plesi pa nas bodo razvedrili tudi domači folkloristi in tamburaši.

Po prireditvi bo pred kulturnim domom druženje ob pokušini krajevne kulinarične posebnosti – razkriških mlincev in imenitnega vina vinske kraljice Martine XVIII, pridelanega v občinskem vinogradu. Po tem si bomo ogledali razkrižko Ulico muzejev –  prazgodovinsko naselbino, zemljanko ,  čevljarski,  dimnikarski in zdenčarski  muzej ter žganjekuho – da, vse to in še kaj imajo na Razkrižju – marsikaj nam bodo ponudili tudi na praznični stojnici. Okoli 16.h se bomo okrepčali z bogračem na Golažijadi, ki bo prav ta dan na Razkrižju, po želji pa lahko organiziramo  tudi čezmejni skok čez arbitražno mejo SLO – CRO …

Ker je Razkrižje za večino letošnjih prejemnikov priznanj, pa tudi za naše podpornike, simpatizerje in novinarke/-je kar daleč (iz Krope npr. 230 km v eno smer), bomo organizirali posebni avtobus (ali dva) na relaciji Radovljica – Kranj – Ljubljana (Dolgi most) – Razkrižje in nazaj. Tako se bo možno tudi izdatneje posvetiti tekočim poslom in užitkom.

Torej:  v soboto, 9. junija 2018 , nas čaka imenitno celodnevno druženje Kultura – Natura Slovenija. Prepričan sem, da se bodo ob tem spletle nove vezi in utrnile obetavne ideje in zaveze. VESELI BOMO, ČE BOSTE Z NAMI!

Slavko Mežek, predsednik gibanja Kultura – Natura Slovenija

R praljudje