PREJEMNIKI PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2017

PREJEMNIKI PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2017

Odbor za podelitev priznanj Naša Slovenija 2017, ki ga zadnja štiri leta vodi koroška Slovenka dr. Helga Maurer-Lausegger, je na seji 7. aprila 2018  pregledal pravočasno prispele in ustrezno utemeljene predloge (skupaj 15) ter izbral naslednje prejemnike:

  1. kategorija: OHRANJANJE DEDIŠČINE
    – izjemni dosežki na področju ohranjanja, obnavljanja in izboljševanja kulturne dediščine / krajine na naslednjih področjih:
    – posamične zgradbe ali naselja na podeželju ali v mestu
    – industrijski in gradbeni objekti in območja
    – kulturna krajina: zgodovinski parki in vrtovi, večje območja oblikovane narave ali območja kulturnega, okoljskega ali/in kmetijskega pomena
    – arheološka najdišča
    – umetniška dela in (etnološki) predmeti oz. zbirke, ki imajo umetniški oz. zgodovinski pomen 

– JANEZ ŠKRABEC, podjetnik in mecen, za obnovo in celostno oživitev Škrabčeve domačije na Hrovači pri Ribnici

  1. kategorija: RAZISKOVANJE IN UVELJAVLJANJE DEDIŠČINE
    – izjemne raziskave in razstave, ki so pomembne za vrednotenje, uveljavljanje in ohranjanje kulturne dediščine / krajine v Sloveniji

– AKADEMSKA FOLKLORNA SKUPINA AFS FRANCE MAROLT, Ljubljana – 70 LET!                    

– DRUŽBA ROGOS, Doberdob, za celostno predstavljanje naše skupne dediščine na Tržaškem in Goriškem

  1. kategorija: ZASLUGE POSAMEZNIKOV ali ORGANIZACIJ
    – zaslužni posamezniki, organizacije in podjetja, ki že dalj časa delujejo na področju ohranjanja, varovanja, uveljavljanja in izboljševanja kulturne dediščine / krajine ter pri tem dosegajo izjemne dosežke v slovenskem merilu

–  NUŽEJ TOLMAJER, vsestranski kulturni delavec na avstrijskem Koroškem in v skupnem slovenskem kulturnem prostoru, Radiše – Celovec

–  MATJAŽ BROJAN, novinar, publicist, raziskovalec, Domžale

–  IZTOK ILICH, publicist in prevajalec, za monografijo BREZMEJNA SLOVENIJA

–  MIRO KAČAR, za neprecenljiv prispevek pri oživljanju vasi Sorica in izročila slikarja Ivana Groharja

  1. kategorija: IZOBRAŽEVANJE, USPOSABLJANJE IN OZAVEŠČANJE
    – izjemni dosežki na področju izobraževanja, usposabljanja in ozaveščanja na področju ohranjanja kulturne in naravne dediščine / krajine

–  CENTER ŠOLSKIH IN OBŠOLSKIH DEJAVNOSTI – CŠOD, Ljubljana – Slovenija

–  ČEBELARSKA ZVEZA SLOVENIJE, za globalni projekt SVETOVNI DAN ČEBEL

–  VIGENJC, glasilo Kovaškega muzeja Kropa.

 

ČESTITAMO!

 

Ugotovitve in priporočila

– Odbor ugotavlja, da so prav vsi prispeli predlogi predstavili zgledna prizadevanja predlaganih posameznikov, skupin in organizacij pri ohranjanju naše skupne dediščine.

Za poslane predloge se odbor zahvaljuje vsem predlagateljem.

Zaradi uveljavljenih kriterijev je število priznanj omejeno, zato bo odbor v letu 2018 posebej obravnaval delo in projekte vseh doslej neizbranih nominirancev, jih v okviru možnosti obiskal in razmislil o njihovi vključitvi v prihodnje razpise.

– Na letošnji razpis je prispelo večje število predlogov za posameznike (3. kategorija), zato je število priznanj v tej kategoriji večje kot običajno.

– Odbor je sklenil, da bo za priznanja Naša Slovenija 2018 predloge možno poslati tudi po elektronski pošti – s »klasično« pošto je zadnje čase kar nekaj težav. V razpis je treba dodati priporočilo, da naj bi predlagatelji ne predlagali samih sebe.

– Odbor ponovno predlaga, da se letošnje laureate, pa tudi vse dosedanje prejemnike priznanj ter nominirance povabi na srečanje ob letošnji podelitvi Naša Slovenija 2017, ki bo maja letos v Razkrižju. Datum svečane podelitve bo dokončno znan po 14.4.2018, ko bo objavljen datum predčasnih parlamentarnih volitev. Ker je Razkrižje sorazmerno daleč, bo organiziran poseben avtobusni prevoz na relaciji Radovljica – Kranj – Ljubljana – Celje – Maribor – Razkrižje in nazaj (tudi o tem več po 14.4.).

– Nujna je krepitev osebnih vezi med nagrajenci / pripadniki / podporniki gibanja ter njihovega neposrednega sodelovanja pri vodenju in nadaljnjem razvoju gibanja Kultura-natura Slovenija. Tako bo moč izjemno pestro in bogato mrežo, ki smo jo tudi s pomočjo priznanj oblikovali v osmih letih dela, bolje povezati in izkoristiti nedvomni vsebinski, organizacijski in kadrovski potencial vseh, ki jo predstavljajo.

– Odbor in gibanje izražata hvaležnost akademski slikarki Dori Plestenjak, avtorici letošnjih priznanj (grafika Za vasjo).

Herta Maurer-Lausegger, predsednica odbora za podelitev priznanj NS

Slavko Mežek, predsednik gibanjaKultura – Natura Slovenija

 

Slovenji Plajberk / Kropa, 10. 4. 2018

POBUDA ZA REŠITEV (h)RIBČEVINE (4)

Pred nekaj (h)dnevi sem bil po dolgem času v Prešernovi rojstni hiši; Anatol Štern je prepričljivo interpretiral Krst pri Savici. Tja gredoč sem opazil navidez zapuščeno Ribčevo dvorišče, ki nemo vpije k sv. Marku: pomagaj, varuj me, »bližnji sosed«! Se bliža konec (h)Ribčevine?   “…PREGNALA BO NAS SREČA KRIVA…” (Črtomir)

Domov prišedši sem se takoj usedel za računalnik…

Saj pravzaprav ne vem, kje in s čim začeti, toliko je bilo po tistem »ta veselem dnevu kulture 2011« vsega, dan za dnem in v nedogled. Zato bom skušal vse skupaj sešteti v vsaj približno tekočo pripoved. Kdor se bo hotel ubadati s podrobnostmi, mu bo za kaj takega naš arhiv vedno dostopen, pa tudi sam sem vedno pripravljen na pogovor.

Začel bom z Janezom in Tanjo ter njuno, v »javnosti« po nemarnem ter po krivem izkrivljeno in popacano podobo.

 

Ribčovga Janeza poznam že dolgo, po letih nisva prav daleč narazen, nenazadnje sva oba hodila v isto šolo; o tem sem že pisal. Tih, zadržan, delaven, sugestiven, a vedno nekako odmaknjen v senco velike rodbinske zgodbe – kot bi ne vedel, kaj naj z njo in kje je v njej njegovo mesto. Pravzaprav naju ni nikoli nič obremenjevalo, razen zatemnjeni odsevi nedorečene zgodbe o Prešernovi hiši, v kateri sem se znašel kot (občinski) kulturnik. V Prešernovi hiši in v cerkvi sv. Marka sem pripravil kar nekaj dogodkov, koncertov (npr. mednarodni ciklus Poletna glasbena srečanja), gostil znane ustvarjalce, tudi v njihovi gostilni Pr’ Ribč, z domačimi »Svobodaši« pel in recitiral, ni da ni – pa se nikoli nisva »udarila«, čeprav smo vedno znova (spoštljivo) hodili čez njihovo vedno lepo pospravljeno dvorišče; tudi noben hudobni »Kerber« nas ni ogrožal, še olajal ne. Grdih besed med nama ni bilo, kaj šele česa drugega. Zato nikoli nisem verjel v njegovo izkrivljeno »javno« podobo, ki so jo ob perverznem veselju medijev hoté, vedé, nasladno in načrtno (po)pačili aktualni lokalni oblastniki.

O Tanji nisem vedel ničesar, le to, da je k Janezu prišla z blejskega konca, da dela v bolnišnici na Jesenicah in da živita v svobodni skupnosti; nič takega, da bi kogarkoli smelo motiti.

Potem ko smo se tistega »ta veselega« decembra povsem nepričakovano srečali in spoznali, sta mi odprla neznane strani njune osebne tegobe ter leta trajajoče stiske in nemoči, povzročenih s strani brezobzirnih vsiljivcev in požrtnih stremuhov. Oba sta me prepričala s svojo odprtostjo, radovednostjo, načitanostjo, nepotvorjeno komunikativnostjo, gostoljubjem; mislim, da smo se kaj kmalu uglasili. Presenetil me je izjemno urejen družinski arhiv, od rodbinskega drevesa dalje, s podčrtanim »izvirnim grehom« vred, to je s pogodbo s F, S, Finžgarjem o odprodaji, pravzaprav spremembi namembnosti Prešernove rojstne hiše, ki je 1939 nacionalni muzej postala. Prebrali smo tudi papirje o posledičnih pogodbenih nadomestilih za Vovkove – Ribčeve, do zadnje potankosti, vključno z izgradnjo nadomestnega doma – hiše, ki je danes (še vedno?) v lasti Janeza in Tanje. Rodbinsko zgodbo je moč spremljati tudi po vsej lepo urejeni in vzdrževani hiši, od velike veže do delovnega kabineta, pa naj gre za predmete, fotografije, dokumente, spomine – prava mala družinska muzejska zbirka. A hiša šepeta tudi o neizkoriščenih možnostih, priložnostih, gostilni, pa o nezadovoljstvu, intrigah, žlehtnobah, zlomljenem klasju… Žal jo v zadnjem desetletju dopolnjuje iz dneva v dan rastoča »zbirka« vseh možnih papirnatih represalij, s katerimi ju peščica znanih lokalnih »pomembnežev« želi sistematično, dokončno, nečloveško, nespoštljivo, neetično, že kar bestialno zadušiti, onemogočiti, izbrisati in uničiti (gl.: policijski, redarski, sodni, advokatski, občinski ipd. zapisniki, globe, tožbe, računi, opomini…). Brez razloga in potrebe, iz čiste »radosti«, z jasno »vizijo« iztrebljenja Ribčevega rodu z Ribčevine v zameno za »celostni kulturni biznis«. Nima smisla, da bi se poglabljal v vse nakopičene »legalno veljavne« nonsense in z žigi odobrene budalosti. Rekel bom samo to: v vseh teh svežnjih nakopičene uradno požegnane papirnate nesnage nisem našel niti ene svetle strani, nobene pozitivne pobude, ponujene roke, želje po sodelovanju s strani župana in občine in »spomeniškega varstva« in ministrstva ipd., nobenega hotenja po rešitvi banalne »težave«, ki se ji reče »sporna in moteča«, a za vaščane, oblast in »stroko« menda edina zveličavna pot čez dvorišče nekoč uspešne kmetije k cerkvi sv. Marka – dvorišča, ki ga pred 1939 sploh ni bilo…

Janez mi je otožno razkazal nemočno pospravljen prazen hlev in skedenj, urejeno delavnico…; vsak bi rekel: priden gospodar, le kaj se je zgodilo, da mu vse uhaja iz delavnih rok?

»… pred ognjem dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed varoval – svet’ Marka.« Ej, pesnik France, kakšna zmota, tvoji rodbini je »… sreče dar bila – klofuta…«, Janezu Arku, zadnjemu potomcu na tvojem domu, še posebej.

Pošastno – in to v imenu sprofanirane oblastne »kulture«.

 

Pustimo in preskočimo. Skladno z Dogovorom smo se strinjali in zmenili, da bomo javnosti prikazali drugo plat Ribčeve zgodbe, a na povsem alternativen, pozitiven, ustvarjalen način. Za kulturni praznik naj na hiši za spomenikom piše: Dobrodošli pr’ Ribč! Odprimo vrata, postrezimo, ponudimo, zapojmo, presenetimo množico, odženimo podobo »zlobnega soseda«, povejmo nevednežem, kibicem in nakladačem, da v tej hiši biva Prešernov rod! Nagovoril sem literate, igralce, kiparje, slikarje, prešerno bratovščino, založnike Prešernovih pesmi (npr. Sanje),  … vsi so rahlo začudeni takoj rekli »… ne mi reč’,  ja, gremo zraven!« Še posebej sem se razveselil DVD-kopije starega dokumentarnega filma »O, Vrba!« iz leta 1940 (avtor Mario Förster), ki nam ga je posredoval filmski arhiv RS. »To bomo vrteli, na skednju ali v hlevu, da se bodo ljudje premaknili v čas začetka nadaljevanke Ribčevina!« Ko smo si film prvič ogledali, so Janeza oblile solze: v enem od kadrov se po cesti mimo muzeja sprehodijo Ribčova dekleta, tudi njegova mama je med njimi…, takrat že proti svojemu povsem novemu domu. Ja, dobro je kazalo, takrat.

Vmes smo migali tudi drugače in drugje, Januar je bil pester, da že dolgo ne tako. Pregledovali smo papirje, z dr. Ludvikom Drumlom, »pro bono« odvetnikom in kulturnikom iz Ziljske Bistrice sva obiskala nejevoljnega župana (v prazno, seveda, a ne zaman), s kmetijskima svetovalkama smo z njuno strokovno pomočjo izpolnili prijavo za subvencijo pri revitalizaciji in preusmeritvi kmetije, kipar Ljubo Zidar se je lotil oblikovanja hišnega spominka, igralec Pavle Ravnohrib je bil za komorni recital v Ribčevi »hiši«…

Vmes smo prebirali članke v časopisju (Delo, Dnevnik, Gorenjski glas…) in poslušali odzive na radijskih valovih. Župan je začel obljubljati »… ureditev dostopa do cerkve sv. Marka in nadomestno pot…« (npr. Delo, 2.2.2012; gl. http://www.delo.si/kultura/dediscina/zagotovljen-dostop-do-cerkve-sv-marka-v-vrbi.html) in zraven cinično obgrizel ter opljuval vse in vsakogar z »nove«Ribčevine ter skliceval sestanke o »ureditvi problematike«, seveda dosledno brez (še kako) vpletenega Arka. A glas se mu je vedno bolj tresel, sredi javnosti je »cesar ostal brez oblačil«. Vsakomur je postalo jasno: tukaj pa res nekaj smrdi…

In je zasmrdelo, do neba. Tik pred kulturnim praznikom je Arko prejel vabilo na jeseniško sodišče: narok – tožba z dve leti staro »brado« – tožnik: »bogibogi« župan oz. občina – zahtevek: deset tisočakov, seveda v Arkovo škodo (gl.npr. https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/zaradi-spora-na-proslavi-v-vrbi-ne-bo-predstavitve-ribicevine/276272).

Zavese so dokončno padle. Predstavitev Dobrodošli pr’ Ribč! smo takoj odpovedali in jo igraje preselili v staro kranjsko narodno čitalnico – v program ob 150 letnici njene ustanovitve, v sklop kranjskega praznovanja Prešernov semenj. Žirovniški župan je po gostilniško perfidno lansiral še nebulozo o tem, da smo v Kranj »zbežali«, ker da naj ne bi smeli vrteti filma O, Vrba!, menda zaradi »prepovedi« nekakšne »dedinje« ge. Khamove iz Ljubljane. No, v Kranju smo ga z dovoljenjem Filmskega arhiva RS zavrteli šestkrat (op.: kasneje še vsaj 40x), vedno pred polno čitalnico radovednežev in eminentnih gostov, v protokolarnem prvem terminu tudi v prisotnosti obeh Ribčov, Janeza Arka in Tanje Pangerc. Z njima smo se sprehodili po kranjskem mestnem jedru, obiskali Prešernovo hišo, poklepetali z naključnimi znanci. Rekla sta mi: »Po dolgem času sva tudi midva doživela kulturni praznik in iskreno človeško spoštovanje preprostega dejstva, da sva Ribča iz Vrbe. Hvala.«

Časopisje je potem pisalo, kakšen »mir« da je bil ta dan v Vrbi… (tega, da smo,vabilo in sporočilo Dobrodošli pr’ Ribč! prešernim Slovencem izrekli v Kranju, tega pač ne!).

A pisali so tudi o tem, kako je v Vrbi, tik pod prazno Arkovo Ribčovo hišo , slavnostni govornik, predsednik Ustavnega sodišča RS dr. Ernest Petrič okrcal Slovence(ljne), pesnikove »častilce«, »dolino šentflorjansko«, pa tudi  »merodajne« Kašarje, torej žirovniško gospodo::

»…dvomim, da bi Prešeren uspel v današnji slovenski družbi pohlepno zadrtih, zazrtih v svet materialnih dobrin, v družbi nastopaštva, poslovniške in druge elite s premalo želje po skupnem dobrem in s premalo človeške empatije….Prepričan sem, da se Prešeren – svobodomiseln, zazrt v evropski prostor, daleč presegajoč slovensko provincialno mentaliteto, nepohlepen za denarjem, svoboden duh s širokim znanjem, vizijo in humanizmom – v takšni družbi ne bi dobro počutil…« Petrič je tudi obljubil, da »… bom prihodnje leto v Vrbo k rojstni hiši pesnika in pravnika skušal pripeljati tudi vseh svojih osem kolegov, ustavnih sodnikov. Vendar le pod pogojem, da bodo v Žirovnici rešili “neroden, majhen in nepotreben spor” s sosedom Prešernove hiše.« Župan Leopold Pogačar je sicer pred kamerami »s prsti v lastni čežani« ves zardel hitel zatrjevati, da se bodo trudili najti rešitev. V tem duhu »…da bodo 1. marca s predstavniki ministrstva in zavoda za varstvo kulturne dediščine skušali najti možnost za prestavitev javne poti…« in blablabla v tej smeri. (Danes vemo, da je bil to le ubožen županov protokolarni blef, da se doslej ni zgodilo nič od obljubljanega, razen to, da dr. Petrič že nekaj časa ni predsednik Ustavnega sodišča in da ni imel za kaj pripeljati v Vrbo svojih osmih kolegov / kolegic, saj »nepotrebni« spor še vedno traja in je eskaliral do roba osebne tragedije!)

»Praznik« je minil, mi pa smo iskreno povabilo in predstavitev »Dobrodošli pr’ Ribč!« kar nekajkrat ponovili na turističnem sejmu v Ljubljani, v družbi zamejskih Slovencev in laureatov – prejemnikov priznanj Naša Slovenija 2011. Tudi film O. Vrba! (1940) smo vrteli, da se je kar smodilo – ge. Khamove z napovedano tožbo pa ni bilo od nikoder… Pač pa so nečedno žirovniško zgodbo o načrtno upropaščani (h)Ribčevini in  o tem, da Janez Arko nima za kaj recitirati »O, Vrba, srečna draga vas domača…«, spoznali tisoči obiskovalcev ter se nemočno, malce v zadregi čudili, češ, »O tem se pa nič ne govori in ne piše…«. (Od strani si je naš štant ogledalo tudi nekaj kašarskih ogleduhov. Zavedel sem se, da bo še cel hudič z vsem tem.)

Da ne bo preveč naenkrat, bom nadaljeval čez nekaj dni, vse do letošnjega kulturnega praznika.

RAZPIS: PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2017

Gibanje KULTURA-NATURA SLOVENIJA bo že osmič zapored podelilo PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA za zgledne dosežke pri ohranjanju in uveljavljanju slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine. Priznanja je doslej prejelo 80 prejemnikov iz Slovenije in zamejstva. Na dosedanje razpise je bilo pravočasno poslanih več kot 280 nominacij (več na www.kultura-natura.si). Razpis  bo odprt od 3. JANUARJA 2018 do vključno 30. MARCA 2018.

Prejete predloge bo aprila 2018 pregledal odbor za podelitev priznanj Naša Slovenija in izbral po največ tri prejemnike v posamezni kategoriji. Predsednica odbora (pet članov)  bo tudi letos dr. Herta Lausegger, slovenistka in etnologinja na Univerzi Celovec. Odbor ima pravico, da upošteva tudi priznanja, ki se zaradi kriterijev in omejenega števila priznanj lani niso uvrstila v končni izbor.

Gostiteljica podelitve priznanj Naša Slovenija 2017 ter priložnostnega srečanja članov in simpatizerjev gibanja Kultura – Natura Slovenija bo OBČINA RAZKRIŽJE (glej www.razkrizje.si).                                                                          Predvideni datum dogodka: 12. maj 2018 dopoldne (popoldne: ogled kraja in druženje).

Priznanja Naša Slovenija niso denarna nagrade, ampak likovna pozornost trajne vrednosti. Doslej so jih prispevali umetniki Valentin Oman, Luisa Tomasetig, Gašper Jemec, Klavdij Tutta, Franko Vecchiet, Gustav Januš in Barba Štembergar Zupan.

Priznanja Naša Slovenija 2017 je to pot upodobila akademska slikarka DORA PLESTENJAK, ki ji je slovenska kulturna dediščina in krajina vedno znova navdih za likovno ustvarjanje in sporočilo.

Dora Plestenjak

GIBANJE KULTURA – NATURA SLOVENIJA V LETU 2018

SREČNO, USPEŠNO IN USTVARJALNO LETO 2018,

dragi sodelavci, podporniki in prijatelji  

skupne slovenske kulturne in naravne dediščine!

KULTURA-NATURA.SI vztraja pri začrtani organizacijski shemi in programski usmeritvi, ki je nevsiljivo spodbudila mnoge k sooblikovanju izjemno bogate in razvejane mreže skrbnikov slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine. Poleg redne društvene dejavnosti bomo tudi v obdobju  od letošnje do prihodnje jeseni vztrajali pri naslednjih utečenih projektih:

PRIZNANJE NAŠA SLOVENIJA 2017: takoj po novem letu bomo že osmič zapored objavili razpis. Zamujamo zaradi zapleta pri načrtovanem odkupu “hiše kulture” v kropi. Razmišljamo o novi kategoriji: morda bi veljalo predstaviti in nagraditi izstopajoče sponzorje / donatorje / mecene in z njihovim zgledom spodbuditi vedno nove. Pogovarjamo se tudi o nagrajevanju piscev / avtorjev novih knjig / monografij / likovnih in video-sporočil o naši kulturni in naravni dediščini, morda celo v obliki samostojnega vsakoletnega (tematskega) razpisa.

SREČANJE GIBANJA KULTURA-NATURA SLOVENIJA: če prej ne, zagotovo ob podelitvi priznanj Naša Slovenija 2017, to pot v RAZKRIŽJU (gl. www.razkrizje.si).

SLOVENSKI KOZOLEC: v začetku letošnjega leta začrtane pobude in dejavnosti (gl. arhiv; razstave, predavanja, UNESCO-pobuda, širitev mreže itd.) bodo zapolnile ne le eno, ampak vsaj pet kontinuiranih let.

PO BEČELAH SE VIŽEJ: 20. decembra je bil v OZN razglašen SVETOVNI DAN ČEBEL. Čestitamo vsem zaslužnim, še posebej predlagatelju, Čebelarski zvezi Slovenije in predsedniku Boštjanu Noču.  Predvidevamo, da bo nekaj zanimanja tudi za naš projekt Po bečelah se vižej in za  naše knjižno sporočilo o “cesarskem čebelarju” Antonu Janši in večstoletni tradiciji čebelarstva pri nas.

(NE)ZNANO ZAMEJSTVO. Junija letos smo v Trstu z dijaki kamniške gimnazije odmevno obeležili že 700. ekskurzijo (od leta 2000 dalje)! Naših popotovanj po Tržaškem, Goriškem, Benečiji, Reziji, Kanalski  in Ziljski dolini, Rožu, Podjuni, v Pavlovo hišo na avstrijskem Štajerskem, v Porabje ter semtertja tudi med Slovence na Hrvaškem (vsega skupaj 18 poti) se udeležujejo predvsem devetošolci in srednješolci, pa tudi odrasli (“3. univerze”, šolski kolektivi, kulturna in druga društva…). Veriga zamejskih sodelavcev je ena večjih dragocenosti  ter potencial našega gibanja, programi pa so tudi dragocena info-baza za mnoge, ki se z našo pomočjo k našim sosedom odpravljajo sami.

KULTURA-NATURA.SI je “posvojila” tri stare / nove projekte:

RINGARINGARAJA: odkrivanje, zbiranje, oživljanje (starih) otroških rajalnih, gibalnih, družabnih ipd. iger. Projekt temelji v imenitnem priročniku Gibalne in rajalne igre (avtorica prof. Gordana Schmidt s študenti PF; ponatis), udejanja pa se tudi v občasnem potujočem čezmejnem “festivalu”. Moto: Igra je otrokova brezmejna pravica!

DPOM Logo

MOJSTRI PEVCI: projekt je s ciklom koncertov uspešno obeležil 100-letnico rojstva Antona Dermote in 80-letnico Zlate Ognjanovič (Kropa, Dunaj, Bled), potem pa je zaradi neodzivnosti domačega “uradnega” okolja in blamažnega “financiranja” s strani MK in OR začasno potihnil. Oživljeni projekt bo uveljavljal mlade pevke in pevce, (slovensko) vokalno glasbo ter pripravljal (mednarodne) pevske tabore za mlade soliste in vokalne skupine.

KRISTININI VEČERI: namenjeni so oživljanju pozabljene podobe kroparske pesnice Kristine Šuler, slovenskih pesnic in “ženske” poezije nasploh. Poleg literarnih srečanj načrtujemo bienalni razpis za nova pesniška, morda tudi prozna dela, na katerem bodo sodelovale domače in tuje avtorice.

K. Šuler - prva stran 001 (1)

Skupaj s Slovenci s Hrvaške smo uspešno kandidirali in pridobili mednarodni ERASMUS – plus projekt. Skupaj s partnerji ga bomo izvedli sredi maja 2018, v njem pa bo lahko dober teden dni sodelovalo 12 mladih sodelavcev.

Veliko smo stavili tudi na novo domovanje gibanja, na t.i. Hišo kulture v Kropi. Žal nam odkup stare hiše ni uspel oz. so v projekt povabljeni “partnerji” vstopili s figo v žepih; lastniki stare hiše so od prodaje odstopili tik pred Božičem. Škoda.

A vse je za nekaj dobro, pravijo… Živeli pa videli….

Slavko Mežek, predsednik

NOVO! RINGARINGARAJA! Sodelujte v globalnem otroškem projektu!

IGRA JE OTROKOVA BREZMEJNA PRAVICA!

RINGARINGARAJA: odkrivanje, zbiranje, oživljanje (starih) otroških rajalnih, gibalnih, družabnih ipd. iger. Projekt temelji v imenitnem priročniku Gibalne in rajalne igre (avtorica prof. Gordana Schmidt s študenti PF; ponatis), udejanja pa se tudi v občasnem potujočem čezmejnem “festivalu” Ringaringaraja.

Pridružite se nam v globalnem otroškem projektu. Priročnik Ringaringaraja (Gibalne in rajalne igre za otroke; 200 iger iz vse Slovenije) želimo kot praznično darilo poslati vsem slovenskim vrtcem, šolam, društvom in tečajem slovenskega jezika po Sloveniji, v zamejstvu in po svetu. Povabili jih bomo k sodelovanju: (slovenski) otroci bodo ob pomoči staršev in mentorjev zbrali in nam poslali otroške igre, ki se jih igrajo v svojih okoljih širom sveta, po naše in po “njihovo”. Iz zbranega gradiva bo nastala nova knjiga

Postanite donator projekta! (En izvod priročnika stane 25 EUR (vključena je tudi povprečna poštnina).

Naročilo pošljite na elektronski naslov pkdslovenia@gmail.com. Hvala.

Otroci vam bodo hvaležni.

 

Logo DPOM

PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2016 SO PODELJENA

IMG_0592 Barba Štembergar Zupan IMG_0588 Ravnatelj ŠGV IMG_0570 Anton Bedenčič Repentabor IMG_0560 Sodalitas Tinje IMG_0529 Stojan Lipolt IMG_0516 Ribiški muzej Križ IMG_0499 Klemen Klinar IMG_0481 Marija Stanonik IMG_0471 FPZ ŠGV IMG_0457 Družina Avsenik IMG_0405 Bor in Tinkara             IMG_0605 PREJEMNIKI PRIZNANJ SKUPAJ

Gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine Kultura – Natura Slovenija je v soboto, 6. maja 2017, v kulturnem domu v Vipavi to pot že sedmič zapored podelilo priznanja Naša Slovenija.

Priznanja je podelil predsednik gibanja Kultura – natura Slovenija Slavko Mežek.

Častni pokrovitelj razpisa in podelitve priznanj Naša Slovenija 2016 je bil minister za kulturo RS Anton Peršak, ki pa se dogodka žal ni mogel udeležiti.

Gostiteljica dogodka sta bila Občina Vipava in njen župan mag. Ivan Princes, soorganizatorja pa Zavod za turizem TRG Vipava (www.izvirna-vipavska.si) in Škoijska gimnazija Vipava.

V priložnostnem kulturnem programu sta sodelovala mešani in fantovski zbor Škofijske gimnazije Vipava (zborovodji Meta Praček in Jurij Ferletič; www.sgv.si) ter Folklorno društvo Vipava (www.fdvipava.si). Program sta povezovala Tinkara Božič in Bor

Priznanja Naša Slovenija so vedno pozornost trajne umetniške vrednosti – to pot jih je oblikovala keramičarka – lončarka Barba Štembergar Zupan (www.v-oglje.si).

Svečanosti so se udeležili letošnji laureati s spremstvi, nekateri dosedanji prejemniki priznanj (gl. www.kultura-natura.si, zadnji dve strani), prijatelji in podporniki gibanja Kultura – Natura Slovenija, mediji in zainteresirani domačini.

Gostje so se po prireditvi družili v dijaškem domu ŠGV, si nazdravili z županovim vinom ter si na koncu v spremstvu domačih vodnic ogledali Vipavo.

Bilo je svečano, prijetno, iskreno, prepričljivo, prijateljsko in zavezujoče.

Vsem prejemnikom letošnjih priznanj Naša Slovenija še enkrat iskreno čestitamo. Počaščeni smo, da s svojimi dragocenimi prizadevanji in uspešnimi, zglednimi dejavnostmi krepijo in bogatijo naša skupna prizadevanja pri uveljavljanju slovenskih prepoznavnosti ter krepijo vitalno mrežo gibanja.

Naslednje leto bo podelitev priznanj Naša Slovenija 2017 v občini Razkrižje na drugem koncu Slovenije, na meji s Hrvaško. Razpis bo objavljen novembra 2017.

…………………………………………………………………………………………………..

V nadaljevanju objavljamo obrazložitve za posamična priznanja in nekaj fotografij (avtorja

(napisi kot projicirani v Vipavi)

ZBOR ZBIRK – KULTURNA DEDIŠČINA V ZBIRKAH MED ALPAMI IN KRASOM

Projekt ZBOR ZBIRK je potekal od 1. 10. 2012 do 31. 3. 2015. Namenjen je bil evidentiranju, popisu, ureditvi, predstavitvi, promociji in strokovnemu ovrednotenju 34 zasebnih, društvenih in občinskih zbirk kulturne dediščine Najdemo jih v zamejstvu –  v Kanalski dolini, Reziji, Nadiških in Terskih dolinah – ter v Gornjesavski dolini, na Tolminskem, Kambreškem, Ligu in v Brdih na slovenski zahodni strani. Večinoma gre za zbirke, ki jih hranijo zbiralci na svojih domovih in so nastale brez kakršnekoli finančne pomoči, le iz zavesti in želje domačinov, da bi pričevanja o krajevni kulturi ohranili pred propadanjem.

Vse dokumentirane zbirke so izrednega pomena, saj pripovedujejo o kulturni dediščini v svojem okolju ter povezujejo zbiratelje, strokovnjake in lokalne skupnosti.

Zbirke so tipsko in vsebinsko zelo raznolike in pričajo o družbenih odnosih,  zgodovinah družin, o šegah družinskega in letnega ciklusa, o tradicionalnih gospodarskih dejavnostih, krajevnih obrteh in obrtnikih, o izseljenstvu in sezonstvu, o glasbi, umetnosti, verovanju itd., skoraj vse tudi o 1. in 2. svetovni vojni. V okviru projekta so bili urejeni številni razstavni prostori, za boljšo obveščenost obiskovalcev pa je bilo vzpostavljenih tudi enajst informacijskih točk.

Projekt ZBOR ZBIRK – Kulturna dediščina v zbirkah med Alpami in Krasom je bil izveden v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija – Italija 2007–2013 in sofinanciran iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj ter iz nacionalnih sredstev. Poleg vodilnega partnerja, Inštituta za slovensko narodopisje pri Raziskovalni postaji ZRC SAZU v Novi Gorici, je v projektu sodelovalo še deset partnerjev.

Zbor zbirk je prava mala transverzala po raznolikih prepoznavnostih zgodovinsko povezanega sosedskega čezmejnega prostora, ki vabi k vedno novemu odkrivanju in spoznavanju naše skupne kulturne dediščine.

 

DRUŽINA AVSENIK iz Begunj na Gorenjskem

Slovenska narodno-zabavna glasba je ena glavnih glasbenih prepoznavnosti Slovenije, ki smo jo tako Slovenci kot kulturni prostor okoli nas posvojili kot novodobno različico ljudskega glasbenega izražanja. V mnogočem jo je utemeljil, razvil in uveljavil legendarni glasbenik Slavko Avsenik v sodelovanju z bratom Vilkom in svojimi muzikanti. Ta kulturni glasbeni fenomen je doživel ustrezno strokovno raziskavo, mednarodno predstavitev in raznolike nadgradnje tudi skozi predana prizadevanja celotne družine Avsenik. Svoje izjemno glasbeno izročilo je ob koncu kariere seštel v multimedialni kulturno-izobraževalni center že pokojni Slavko Avsenik, njegovo vizijo pa so nadgradili tudi pokojna žena Brigita, sinovi Slavko, Martin in Gregor ter vnuk Sašo.

Center sestavlja več samostojnih, programsko zaokroženih  organizacijskih enot: muzej, galerija, založba, glasbena šola, prireditveni center – dvorana, festival Avsenik, tekmovanje mladih harmonikarjev, itd. Prav vse odlikuje strokovna priprava, posrečeno vsebinsko prepletanje in prepričljiva izvedba.

Center s svojimi prizadevanji širi védenja o pojavu, specifiki ter povezanosti narodno-zabavne glasbe in ljudske glasbe pri nas. S tem spodbuja nove rodove glasbenikov k rasti ter ustvarjanju novih glasbenih izražanj na že prepoznanih in uveljavljenih osnovah. Obenem na najboljši možni način  predstavlja tako hišno – Avsenikovo – kot gorenjsko in slovensko kulturno izročilo množicam obiskovalcev iz vse Slovenije in tujine.

 

 

ddr. MARIJA STANONIK, snovateljica, pobudnica in urednica monumentalne zbirke slovenskih folklornih pripovedi GLASOVI.

Poklicna in strokovna pot dr. Marije Stanonik je povezana s slovstveno folkloristiko, slovenistiko in etnologijo, še posebej na Inštitutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU, kjer je vodila številne raziskovalne in druge odgovorne projekte. Njena bibliografija šteje preko 1000 enot, za svoje delo je prejela številne ugledne nagrade in priznanja.

Po zaslugi ddr. Marije Stanonik torej Slovenci premoremo zbirko slovenskih folklornih pripovedi Glasovi. V njej je od leta 1988 izšlo že 48 knjig, v katerih je dokumentiranih 18.058 pripovedi. Za sodelovanje pri zbiranju gradiva je navdušila okoli 700 zapisovalcev in več kot 4000 pripovedovalcev, ki jih je uspešno združila v poslanstvu ohranjanja pripovednega bogastva našim zanamcem. V zbirki so zbrani dragoceni dokumentarni podatki ter svojstven slovar več kot 31.000 narečnih besed. Monumentalni knjižni ciklus Glasovi se tako postavlja ob bok Štrekljevi zbirki Slovenske narodne pesmi.

Gibanje Kultura – Natura Slovenije je počaščeno, da lahko in da sme ddr. Mariji Stanonik,  neutrudni raziskovalki in varuhinji slovenskega ljudskega pripovednega izročila, podeliti priznanje Naša Slovenija 2016.

 

RTV SLOVENIJA – ODDAJA SLOVENSKA ZEMLJA V PESMI IN BESEDI ob 50-letnici.

Javni mediji nas spremljajo na vsakem koraku in sleherni trenutek ter so nepogrešljiv del našega bivanja, življenja in osebnega zorenja. Zadnje čase se v pravi medijski poplavi vse pogosteje zdi, da se marsikdaj in marsikje samovšečno utapljajo le še v hlastanju za profitom in ceneno všečnostjo brez vizije, odgovornosti in dodane vrednosti.

Zato so tolikanj bolj dragocena predana, strokovna, kontinuirana programska prizadevanja tvorcev oddaj, kakršna je že 50 let  nedvomno oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi naše nacionalne radijske hiše. Pravzaprav je težko najti besede, ki bi zmogle ovrednotiti to enkratno, zgodovinsko pomembno opravljeno delo in zvočno sporočilo. Zbrano dokumentarno gradivo je plod tisočev srečanj sodelavcev oddaje z ljudmi in s še vedno živo, čeprav ponekod žal že ugašajočo dediščino najrazličnejših možnih predznakov. Ohranja početja in ustvarjalnost našega človeka ter raznoliko prepoznavnost naše dežele. Še posebej skrben je bil vseskozi odnos tvorcev oddaje do slovenske ljudske glasbe, saj se je od prve oddaje oktobra leta 1966 v arhivu nabralo več tisoč oddaj, ki hranijo okoli 24.000 različic ljudskih pesmi in viž. Torkovi večeri so na popotovanjih po slovenski zemlji skozi leta pridobili izjemno široko in hvaležno predano publiko, ki ni le poslušala, ampak je ustvarjalcem pogosto posredovala tudi dragocene podatke o usihajočem ljudskem izročilu, godcih, pripovedovalcih…, marsikdaj zadnji hip in v povsem skritih kotičkih našega podeželja.

Priznanje naša Slovenija želi biti skromna pozornost številnim predanim snovalcem in oblikovalcem oddaje, ki je v mnogočem sooblikovala in spodbujala identiteto in samozavest slovenskega človeka, obenem pa ustvarila ter napolnila neprecenljivo zakladnico ljudskega, predvsem glasbenega kulturnega bogastva skupnega slovenskega kulturnega prostora. Priznanje želi biti tudi izraz pričakovanja in prošnje osveščene slovenske javnosti za nadaljevanje tega davno začetega in nenadomestljivega radijskega poslanstva.

 

KLEMEN KLINAR s Planine pod Golico za projekt hišnih imen KAKO SE PRI VAS REČE?

Poklicno delo in prostočasne raziskovalne dejavnosti so Klemena Klinarja usmerile k odkrivanju kulturne dediščine domačih krajev. Še posebej se je posvetil zbiranju hišnih imen v jeseniški občini. Skupaj s sodelavci je to povedno gradivo zbiral že v 284 naseljih v kar 17 občinah po Gorenjskem; tako so zbrali že preko 8700 hišnih imen. Strokovno delo nadgrajujejo na terenu, kjer ugotavljajo še vedno živo rabo zbranih hišnih imen med domačini. Doslej se je tematskih srečanj udeležilo že več kot 1000 ljudi, ki nadgrajujejo svoja znanja, se bogatijo v medgeneracijskih odnosih ter postajajo aktivni uporabniki in del žive nesnovne dediščine okolja, v katerem živijo. Zbrana narečna hišna imena so izšla v vrsti krajevnih publikacij. Lastniki domačij lahko dobijo tudi brezplačno lično izdelano tablico s hišnim imenom – tako je svoja imena ponovno dobilo preko 4500 gorenjskih domačij. Vse zbrano gradivo je dostopno na spletni strani, zgledu in dobri izkušnji z Gorenjske pa naj bi se pridružili tudi drugod po Sloveniji.

 

RIBIŠKI MUZEJ TRŽAŠKEGA PRIMORJA

 

Prizadevanja za ustanovitev oziroma ureditev ribiškega muzeja je zorela kar nekaj desetletij. Zanjo se je dolgo neumorno zavzemal upokojeni kapetan Bruno Volpi Lisjak, ki je leta 1995 objavil svojo prvo, kar temeljno monografijo Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave. Sledile so še druge publikacije, zraven pa je zorela zavest o potrebi za zbiranje, zavarovanje in ohranjanje ribiške materialne dediščine. Rodila se je ideja o Ribiškem muzeju v Križu, največji ribiški vasi na Tržaškem. Potrebne aktivnosti je vodilo Združenje za Križ – leta 2005 so tako položili temeljni kamen, odkupili so ribiško hišo, začeli so z Ribiškimi dnevi, septembra 2016 pa so muzej tudi uradno odprli.

Poleg pestre materialne dediščine muzej zbira, ohranja in predstavlja tudi tipične narečne izraze s tega področja. Pri tem poudarja zgodovinsko dejstvo, da so bili ribiči na Tržaškem dolga stoletja  izključno Slovenci, da je torej tržaška obala do Timave pravzaprav zibel slovenskega pomorskega ribištva. Muzej predstavlja tudi enkratni čoln deblak, imenovan čupa, ki je ostal v rabi vse do 2. svetovne vojne, in tradicijo tunolova, ki je prav tako posebnost v ribiški dediščini severnega Jadrana.

Ribiški muzej je bil dolga leta tudi zgovoren primer pomanjkanja kakršne koli podpore odgovornih naslovov, posameznikov in institucij, tako na italijanski kot na slovenski strani. Na drugi strani k sreči predstavlja tudi zgleden primer prepričanega, a napornega vztrajanja peščice posameznikov v prizadevanjih za ohranitev in uveljavitev skupne kulturne dediščine.

Gibanje Kultura – Natura Slovenija upa in pričakuje, da bo s skromno pozornostjo – priznanjem in z javno zahvalo tvorcem Ribiškega muzeja spodbudilo čim širše zanimanje Slovencev iz »matice« za spoznavanje več kot tisočletne slovenske zgodovine, vsakršne dediščine, predvsem pa ustvarjalnega današnjega slovenskega utripa na skrajnem severnem robu Jadrana. Za mnoge v Sloveniji je to žal še vedno (ne)znano in vse bolj pozabljeno zamejstvo.

 

 

arhitekt STOJAN LIPOLT.

Gospod Stojan Lipolt je eden najbolj vztrajnih, prizadevnih, ustvarjalnih in prodornih varuhov tako stavbarske kot tudi druge kulturne dediščine na Krasu. Kot arhitekt je sodeloval pri uspešni obnovi več kraških domačij, npr. J’kopinov skedenj v parku Škocjanske jame, pa domačija Šajna v Šepuljah, Betančena domačija v Betanji itd. Spomnimo se njegovih prizadevanj za ohranitev Cesarske štirne na ŽP v Divači, ki je žal ni bilo moč rešiti pred pajdaško sprego neodgovrnih »ajzenponarjev«, EU-koritarjev in servilne, neodločne »stroke«.

Stojana Lipolta zanimajo vse plasti naše skupne dediščine, zato že od 2010 dalje pripravlja in vodi tematske pogovorne večere o z naslovom Divača – mesto nad Reko. Na teh dobro obiskanih večerih v Škrateljnovi domačiji – doslej jih je bilo 28 – se zbirajo uveljavljeni eksperti, avtoritete in osveščeni somišljeniki, ki jih zanima varovanje in ohranjanje raznolike kulturne in naravne dediščine. Pripravlja jih tudi v drugod po Krasu, celo v bližnjem zamejstvu. Menda so prepoznavni tudi po tem, da vedno zmanjka stolov za številno polsušalstvo. Teme so na moč različne: zgodovina, speleologija, arheologija, razvoj železnic, tehniška dediščina, kulturna krajina, kmetijstvo, arhitektura, urejanje podeželja ipd.

Arhitekt Stojan Lipolt je s svojim strokovnim znanjem in družbeno angažiranostjo / odgovornostjo neutrudni epicenter vedno novih pobud in spoznanj pri prepoznavanju, ohranjanju, obnavljanju in uveljavljanju raznolikih potencialov in dragocenosti slovenskega Krasa.

 

 

KATOLIŠKI DOM PROSVETE SODALITAS TINJE

Katoliški dom prosvete Sodalitas v Tinjah na Koroškem je zgledna kulturno-izobraževalna multikulturna ustanova, ki že dolgo izjemno uspešno sooblikuje in uveljavlja slovenski kulturni prostor ter gradi raznolike mostove med narodi – sosedi. Je »hiša izobraževanja, dialoga, umetnosti in srečanja«.

Obseg raznolikih dejavnosti je prperosto osupljiv, razviden iz vsakoletnih katalogov z zgovornim imenom: Dialog. Njihovi programi se dogajajo skozi celo leto in predstavljajo enega temeljnih stebrov ozaveščanja in kompetentnosti slovenskega življa na Koroškem in širše.

Začetki doma segajo v trideseta leta preteklega stoletja. Iz nekdanje skromne hiše duhovnih vaj je z leti prerasel v sodoben seminarski in konferenčni center. S svojimi dejavnostmi in pobudami posega na vsa področja duhovnosti, umetnosti, medčloveških odnosov, humanistike, usposabljanja za različne dejavnosti in ustvarjalnosti, celo na področje nevsiljive politike. Še posebno pozornost namenja odkrivanju, raziskovanju, uveljavljanju in s tem ohranjanju raznolike slovenske kulturne snovne in nesnovne dediščine na skupnem slovenskem etničnem prostoru, pa tudi povezovanju Slovencev od koderkoli in vsepovsod. Zgledna so tudi njihova globalna humanitarna prizadevanja, npr. izgradnja t.i. Koroške vasi na daljnem Madagaskarju.

Za svoja prepričljiva in kontinuirana prizadevanja je dom Sodalitas prejel že več javnih priznanj, tako v Avstriji kot drugje. Zato smo ponosni, da že dolgo sodelujemo in se smemo njihovemu predanemu delu pokloniti tudi s priznanjem Naša Slovenija,

 

 

 

gospod ANTON BEDENČIČ, duhovnik s Tabra v občini Repentabor na tržaškem Krasu

Ker je bil g. Bedenčič na romanju na Cipru, je priznanje v njegovem imenu sprejel župan občine Repentabor, gospod Marko Pisani.

Gospod Anton Bedenčič je salezijanski duhovnik, ki se že 40 let razdaja na Tržaškem, kamor je prišel iz Ljubljane. Tako kot razgledni romarski Tabor tudi gospod Bedenčič povezuje Kras in Trst. S svojim delom in zgledom ohranja vezi med Slovenci z obeh strani nekdanjih meja ter krepi sodelovanje med ljudmi dobre volje na narodnostno mešanem območju. Velik pomen pripisuje delu z mladino in vsemi pobudniki kulturnega, izobraževalnega, vzgojnega, celo družabnega sodelovanja med njimi. Vodi Marijanišče na Opčinah, spodbuja delo kulturnih skupin, kot dekan usklajuje delo slovenskih 14 župnij.

Njegovo strpno, vztrajno in tehtno vsestransko delo med Slovenci in njihovimi sosedi v zamejstvu predstavlja enega od stebrov slovenstva na Tržaškem. Na takšnih stebrih pa sloni tudi preživetje slovenske dediščine in stvarnosti v zamejstvu, kjer pozitivna klima in odnos do vsega slovenskega, od človeka do jezika in skupne kulturne dediščine,  nista vedno samoumevna.

Besedilo k priznanjem NS: Barba Štembergar Zupan, avtorica

PTICE VRHOV

Skulpture  Ptice vrhov so ročno oblikovane na lončarskem vretenu. Za oblikovanje sem uporabila belo, močno šamotirano glino, ki sem jo v procesu dela polirala do gladkosti. Skulpture so žgane v tehniki golega rakuja, kjer s pomočjo redukcije dosežemo posebne efekte, v mojem primeru, črno bel kontrast z razpokami.  Za redukcijo sem uporabila hrastovo žaganje, saj hrast predstavlja veličastnost in je sinonim moralne in fizične moči. Stilizirana oblika hriba, rodne grude, nosi podobe dreves, nad katerimi sta po dve ptici v dialogu. S stiliziranimi drevesi sem želela poudariti simbol življenja, ki se nenehno razvija, raste in spreminja. Ko posadimo mlado bilko, se ukorenini in postaja vse močnejša, raste in kljubuje pogojem življenja. Na drevesu najdejo zatočišče ptice, ki sedajo na veje, opazujejo, pojejo in predstavljajo vez med zemljo in nebom. Bele ptice predstavljajo čisto ljubezen in kot je zapisano v enem od najstarejših besedil na svetu- v Rigvedi, razum je najhitrejša ptica.

V čast mi je bilo izdelati skulpture za vaša priznanja, v procesu dela sem vam pošiljala najlepše misli in zahvale, da delate v dobro vseh nas. Vsak od nagrajencev je dosegel opazne presežke na svojem področju delovanja. Zato sem skulpture poimenovala:  Ptice vrhov.

Barba Štembergar Zupan

Keramičarka in lončarka

vodja Zavoda V-oglje

 

Maj, 2017

 

 

 

“Narava ni nikdar izdala srca, ki jo je ljubilo.” William Wordsworth

Slika za Vipavo2

VABILO NA PODELITEV PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2016

SOBOTA, 6. MAJ 2017, OB 10. URI, KULTURNI DOM VIPAVA

 Spoštovane, spoštovani,

gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine Kultura – Natura Slovenija bo 6. maja 2017  v Vipavi že sedmič zapored podelilo priznanja Naša Slovenija.

Svečana podelitev bo v soboto, 6. maja 2017, ob 10. uri, v Kulturnem domu v Vipavi.

Priznanja bo podelil predsednik gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine Kultura – natura Slovenija Slavko Mežek.

Častni pokrovitelj razpisa in podelitve priznanj Naša Slovenija 2016 je minister za kulturo RS Anton Peršak. Njegov nagovor bo objavljen na www.kultura-natura.si.

Gostiteljica svečane podelitve priznanj in kasnejšega srečanja gibanja Kultura-Natura Slovenija sta Občina Vipava in njen župan Ivan Princes, soorganizator pa Zavod za turizem TRG Vipava (www.izvirna-vipavska.si).

Priznanja Naša Slovenija so pozornost trajne umetniške vrednosti – to pot jih je oblikovala keramičarka – lončarka Barba Štembergar Zupan (www.v-oglje.si).

V priložnostnem kulturnem programu bosta sodelovala mešani in fantovski zbor Škofijske gimnazije Vipava (www.sgv.si) ter Folklorno društvo Vipava (www.fdvipava.si).

Na dogodek so poleg letošnjih laureatov iskreno vabljeni tudi vsi dosedanji prejemniki priznanj (gl. www, str. 4 in 5), vsi dosedanji nominiranci, pa tudi prijatelji in podporniki gibanja Kultura – Natura Slovenija, mediji in zainteresirana javnost.

Po prireditvi si bomo v spremstvu domačih vodnikov ogledali Vipavo in našli čas tudi za prijetno druženje.

Veseli in počaščeni bomo, če se nam boste pridružili na svečanosti in srečanju gibanja Kultura – Natura Slovenija v Vipavi.

 

 

Slavko Mežek, predsednik

 

POKROVITELJI:
Ministerstvo za kulturo                              Občina Vipava Grb
Vipava TRG

 

>

Odbor za izbor prejemnikov, ki ga je že tretje leto zapored vodila predsednica dr. Herta Maurer – Lausegger, koroška Slovenka,  je pregledal 17 predlogov, ki so na osnovi razpisa (gl. www.kultura-natura.si, 2. stran) pravočasno prispeli na naslov gibanja. Prejemniki priznanj Naša Slovenija 2016 so:

  1. KATEGORIJA: OHRANJANJE DEDIŠČINE

– ZBOR ZBIRK 

(34 zasebnih, društvenih in občinskih muzejskih zbirk od Jesenic do goriških Brd; predlagatelj Gornjesavski muzej Jesenice)

– DRUŽINA AVSENIK, Begunje na Gorenjskem 

(celostna predstavitev in nadgradnja glasbenega izročila Slavka Avsenika in fenomena slovenske narodno-zabavne glasbe; predlagatelj Ustanova PKD Slovenija)

 

  1. KATEGORIJA: RAZISKOVANJE IN UVELJAVLJANJE KULTURNE DEDIŠČINE

– AKAD., DDR. MARIJA STANONIK, Ljubljana 

(snovateljica, pobudnica in urednica monumentalne zbirke slovenskih folklornih pripovedi GLASOVI – 47 knjig, blizu 700 zapisovalcev in 4000 pripovedovalcev; predlagateljica dr. Barbara Ivančič Kutin, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU)

– RTV SLOVENIJA – ODDAJA SLOVENSKA ZEMLJA V PESMI IN BESEDI – 50 LET

(predlagatelj KD Kultura – Natura Slovenija)

– KLEMEN KLINAR,  univ. dipl. geograf in dipl. ing. gozdarstva, Planina pod Golico

(projekt KAKO SE PRI VAS REČE?, www.hisnaimena.si; predlagateljica izr. prof. dr. Jožica Škofic, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU)

 

  1. KATEGORIJA: ZASLUGE POSAMEZNIKOV IN ORGANIZACIJ:

– RIBIŠKI MUZEJ TRŽAŠKEGA PRIMORJA, KRIŽ NA TRŽAŠKEM

(www.ribiski-muzej.it; predlagatelj g. Franko Košuta, Križ)

– STOJAN LIPOLT, ARHITEKT – POGOVORNI VEČERI DIVAČA – MESTO NAD REKO

(30 let prizadevanj za ohranjanje kraške stavbne dediščine, osveščanje in animacija lokalne in širše javnosti za reševanje kulturne in naravne dediščine na Krasu; predlagatelj Razvojni center Divača)

 

  1. KATEGORIJA: IZOBRAŽEVANJE, USPOSABLJANJE, OSVEŠČANJE

– KATOLIŠKI DOM PROSVETE SODALITAS V TINJAH

(»…hiša izobraževanja, dialoga, umetnosti in srečanj…«; predlagatelj čezmejni kulturno-izobraževalni projekt (Ne)znano zamejstvo)

– ANTON BEDENČIČ, salezijanski duhovnik, Repentabor

(40-letno delo v zamejstvu pri ohranjanju slovenstva na verskem, kulturnem, vzgojnem in izobraževalnem področju; predlagatelj doc. dr. Jože Urbanija).

 

Vsem prejemnikom priznanj Naša Slovenija 2016 iskreno čestitamo!

—————————————————————————————————————–

»PRED OGNJEM DOM, PRED TOČO MI PŠENICO BI BLIŽNJI SOSED VAROVAL – SVET’ MARKA.« ali ZGODBA O NESREČNI (h)RIBČEVINI

Prešerno bratovščino sem že omenil. Nihče je ni ustanovil, zasejala se je kar sama, vzklila pa iz notranje potrebe in hotenja. Njene korenine segajo daleč nazaj, v osemdeseta, ko smo se raznobarvni kulturniki, sešteti v pisano podobo takratne jeseniške Kulturne skupnosti, na 3. decembra skoraj skrivaj sestajali v hiši Prešernove rojstne hiše in slavili rojstvo Ribčovga Franceta. Ideje o javnem praznovanju njegovega rojstva takratni vrhovi niso podpirali; pravzaprav so jo rahlo vznemirjeni, živčni in hudi vztrajno zavračali češ, kulturni praznik je zapovedan, »…en sam, nam vsem dan…«. »Kaj se pa greste? Kaj pa je bil ob rojstvu? Vekajoče dete – in nič več…!« Morda sta jih motila tudi hkratno koledarsko sporočilo neizbežnega začetka adventnega časa ter bližina posvečenega, še vedno na pol zatajevanega in zlovoljno švohotno odsvetovanega  praznovanja še enega rojstva ob Božiču.

Kakorkoli že, nam je bilo ob zibki in zakurjeni peči za to »ideološko« bedo rahlo vseeno. Prešeren bi nas bil vesel. Marsikaj se je namodrovalo, naložilo in napletlo ob teh zastrtih večerih, nič prevratniškega – korajžnega za tiste čase pač. Oskrbnica – Pogačnikova Justa – je vedno pripravila kaj spodbudnega, še posebej tisto leto ob njenem odhodu v pokoj. Kot zadnja iz Ribčevega rodu se je pripravljala na selitev v novo domovanje, h Pogačnikovi mami blizu lipe; dotlej je z družino živela v hiši – muzeju. Ta je v »njenem« času dišala po domačnosti, življenju, vsakodnevni južini, dobri volji, skrbni roki predane gospodinje, se bohotila v poštirkanih prtih in vestno očiščenih muzealijah, odzvanjala je v otroškem vrvežu, se dičila v cvetočih rožah na oknih, na vrtu in v garklcu. K njej sem vedno rad zahajal, na pašo dobre volje in bero novic, o vsem in marsikom, tako da sem bil »na tekočem« in sem kot »pristojni SIS-ek« pravočasno izvedel, kaj vse bo treba postoriti.

»Kaj boste pa sedaj s hišo, ko bo v njej kar naenkrat še enkrat več prostora?« In smo jih začeli stresati iz rokava, zamisli seveda: ja, galerija bo v ta veliki sobi, »mala Prešerniana«, je rekla Beba…; sprejemna pisarna bo v kuhinji, s spominki in Poezijami vred, ljudje jih radi kupijo …; tudi v podstrešni sobi se bo dalo kaj narediti, … klet bi bila lahko, hmja, na pol skrito zbirališče, taverna pišočih, ustvarjalnih, razmišljujočih prijatlov Prešerna, … Zdravljica v živo, z obveznim sodom vrtovčana iz Vipavske doline, … pa klobase bodo visele na rajklnih v črni kuhinji, ta prave, pa še kakšen šunkn pa špeh, pa Prešernov kruh bomo spekli, … na vrtu bi bilo dobro nekaj narediti za šolske skupine…, v garklc bomo pa dali Prešernov spomenik, hehe, saj ga Vrba še nima… A denar? Se ga bo že nekje našlo.

Justa nas je sklatila na trdna tla. »Ja, že prav, ampak najprej morate skrete zrihtat – stranišča, WC-je, Ribč (Arko) vedno bolj nori, saj je vse narejeno na pol, na črno, pa tudi na obljube se je čisto pozabilo. To z njim bo treba pošlihtat, če ne bodo težave, ti rečem, pa marsikaj ima prav, so jih pravzaprav fejst našajbal, Ribče. Ne vem, kdo jih bo sedaj krotil, še jest sem jih komaj, se skoraj ne zgovarjamo več, pa smo v žlaht’«. Hm, bomo že nekaj stuhtali, da bo za vse dobro…

Temno slutnjo smo pregnali nekam v kot in še naprej lebdeli v vznesenem razbiranju prešernega potanuštra.

No, denar je kmalu napihal orkanski karavanški veter, ki je dodobra razrahljal in razkril številne strehe po Kašariji, tudi tisto na Prešernovi rojstni hiši. Izkazal se je jeseniški proračun, pa tudi takratna osrednja slovenska Zavarovalnica, pa Kranjčani so našli nekaj za novo zbirko. Pokrpali smo streho in nato kar nadaljevali, uredili galerijo s Prešerniano (še enkrat hvala, Beba Jenčič in Matic Suhadolc), zraven še nujno potrebno sprejemno pisarno, prebelili fasado, celo klet smo pospravili, v njej odprli prvo buteljko in zrecitirali Zdravljico,  a na koncu je ideja o taverni vseeno obstala ob varnostni ograjici na vrhu kletnih stopnic in prazni mošnji. V novi »hiši« – galeriji so realizirali pravo malo preslikavo ta prave, dobila je peč, pa klop iz različnih dekorativnih vrst lesa…, to pa stane (se sprašujem, kam so ju prenesli – danes ju ni več v Vrbi).

Justo je polna vneme nadomestila Jožica Završnik, ki se je poprej kalila v Finžgarjevi hiši; tja je prišla Mira Novak z Jesenic, ki se je predano poosebila z novo vlogo.

V tistem burnem, a na moč ustvarjalnem času smo dokončali še Liznjekovo hišo v Kranjski Gori, pa Triglavsko muzejsko zbirko v Mojstrani, za povrh še Kosovo graščino sredi starih Jesenic, na Rodinah smo se vse pogosteje pogovarjali o ureditvi spominske zbirke v Jalnovi hiši ter ob nemajhni jezi Jeseničanov našli prva proračunska sredstva za razvoj in obeležitev Poti kulturne dediščine. »Ejga, pejte vi nekam s tistmo Prešernam…«, so preroško bentili. Vse je klicalo in hlepelo po novih vsebinah in pristopih, dodanem strokovnem znanju, programski povezanosti, kontinuiteti, novi obliki organiziranosti. Na čelo te štorije je takrat stopila etnologinja in umetnostna zgodovinarka Slavica Osterman, svetovljanka z Bleda, ki je kaj kmalu na moč opazno napovedala nova poglavja na jeseniški kulturni sceni. Vse skupaj je seštela v Muzeje jeseniške občine in ob tem kar dobro shajala z Železarskim muzejem, ki ga je še vedno v vsem vodila in podpirala jeseniška železarna. Ne bom pozabil, kakšen vihar je prepihal ulice pod Murovo, ko je Slava napovedala »svojo« prvo razstavo (kipar Drago Tršar) v novi galeriji v pritličju Kosove graščine. Joža Varl, prizadevni alfa & omega  jeseniške ljubiteljske kulturne scene, tudi likovnega DOLIKa, simbolični vodja »rdečega odra« danes razsutega Delavskega doma pr’ Jelenu, je po uredniško grmel v »svojem« Železarju, vsi »ta novi« smo bili kar čez noč nevarni neosveščeni politično dezorientirani rokomavharji, ki se gremo nekaj po svoje, mimo »…smernic razvoja samoupravne kulturne politike, veljavnih resolucij  in znanih kulturnih potreb delavskega razreda…«. »Vse ve, vse zna, … drugega pa nič«, je takim svojčas zabrusil Edvard Kocbek. Bolj ko je Joža s svojimi vred robantil, večji lušt smo imeli, nove strani so bile vse bolj popisane, ljudje so vse pogosteje pripisali preprost »Še!«.

Pa pojdimo nazaj v Vrbo, kjer so pometale nove metle. Kaj hitro je počilo. Dobra beseda ni lepega mesta našla, Jožica in Slava sta me preplašeno poklicali na pomoč, Arkova – Ribčova – sta z vrsto razlogov (pre)glasno zahtevala svoje. Seveda sem šel, nenazadnje sem moral, službeno. Pričakali so me vsi trije: mama Marija, oče Polde, tudi sin Janez, ki se je takrat držal bolj pri strani in še zdaleč ni kazal podobe »zlobca iz Vrbe«, s katero so ga ovesili trideset let zatem. Je bilo kar »živahno«, oče je v bran Ribčevine nad mojo idealov polno glavo dvignil kar grablje, no, pa ni bilo bušk, čeprav sem bil menda (kar čez noč in naenkrat) vsega jaz kriv. Seveda so godljo zakuhali mnogi drugi šefi, daleč pred mojim mandatom.

»O, Vrba…«, sem kot nadebuden mulc 1966 recitiral za Pionirski TV tednik. Le kaj bo z Ribčovo barko, sem se spraševal skoraj dvajset let pozneje.

Nekako smo se le zmenili, skušali smo si verjeti, še vpiti sta nehala, nenazadnje smo bili poprej kar dobri znanci, tudi z Janezom sva si bila vedno dobra. Svoje dni sem rad in dokaj pogosto zahajal v njihovo gostilno, marsikoga sem pripeljal tja (in k Flisu).. Škoda, ker je niso obdržali – še danes bi bila uspešnica, prava zlata jama, to vedo vsi grabežljivi aktualni mohantarji trenutno vladajočega župana, z njim vred vsi čistokrvni »kašarski« pr’tepenci z mavričnim političnim pedigrejem. »Ribčevina« je naša«, je nedavno zadovoljno poprdeval eden od njih in smrdačil s hrbta svojega kljuseta…

Slava se je po tisti epizodi z Arkoti zavezala, da bo skušala kot nova upravljavka Prešernove hiše nekaj urediti. »Nekaj« je potlej res bilo, prav veliko ne, še danes je vse skupaj ena sama papirnata štala in nateg v imenu strateških nacionalnih in lokalnih interesov. Menda je zrasla tista garaža na dvorišču, a mene je takrat že odneslo v Ljubljano.

Več v prihodnje, za najbolj vztrajne pa bo na moč poučno tudi branje, ki ga bodo našli na https://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/zalostna-usoda-presernovega-rodu-z-ribiceve-domacije/302117.

 

Slavko Mežek