POBUDA ZA REŠITEV “(h)RIBČEVINE” 2011

Moje zadnje pisanje je strogo prebrala moja mama Mila in rekla: »Pa do konca napiš’, to pa ne sme v pozabo!« »Veš, da bom!«

V začetku aprila smo se poslovili od nje…

Za pisanje odtlej ni bilo ne volje ne časa. A obljuba dela dolg: zgodbo je treba pripeljati do konca; nenazadnje se bliža letošnji 3. december.

 

Prešerna bratovščina se je decembra 2011 spet srečala pri »našem« kipu v Vrbi, spet na »prešerni dan kulture«, po svoje seveda, brez požegnanih protokolov in vnaprej znanih govorcev. Vsako leto smo poiskali tudi kakšno sporočilno iztočnico, nič velikega, enkrat eden, drugič kdo drug, pač nekaj s »prešernega kupa« za primeren okvir spontanega srečanja, druženja in govorjenja.

Svoj čas me je na moč pritegnil pogovor s pokojnim slikarjem Brankom Čušinom s Koroške Bele, ki je trdil, da hišno ime »pr’ Ribč’« nima prav nič z »ribiči« ter pravzaprav izvira iz starodavnega ledinskega imena »pr’ hribč’«, torej označuje kmetijo pri hribčku, na katerem na samem začetku Vrbe stoji cerkev sv. Marka; tisti h naj bi se po kašarsko obrusil, pa je ostal ribč. Hm, če je res tako, potem Slovenci že dolgo v prazno govoričimo o »Ribičevem« Francetu. Da bi vedel kaj več, sem poklical radovljiškega raziskovalca »Dežele« Jureta Sinobada, ja, celo igralca Gregorja Čušina, ki je tudi vedel nekaj o očetovih raziskovanjih, ter še sam prebrskal nekaj virov. Bojda ima teza oporo v starih blejskih urbarjih, morda še kje, a brskanje me ni pripeljalo prav daleč. Za »disertacijo« o (h)Ribčevini se vsekakor (še) ni nabralo zadosti pisnega, a tudi o tem, da so bili Prešerni kdaj ribiči, ni bilo moč nikjer ničesar najti; še najbližje temu je bil eden od starih stricev, ki ga je življenje z Gorenjske odplavilo v Trst… Toliko o tem mikavnem izzivu.

Malo pred praznikom sem radovedno prebiral tudi pompozne časopisne naslove, da se Ribčevina prodaja za velike denarje. Janez Arko, takrat po krivici in po zaslugi »blond-medijev« že splošno znan kot »nevarni zlobni sosed« (!?) Prešernove rojstne hiše, ki ga je treba zaradi varnosti šolarjev in drugih obiskovalcev čimprej »odstraniti«, je v cajtngah  malce žlehtno, a zagrenjeno predlagal poceni rešitev: »Vsak Slovenec naj za »ofer« da samo en evro, pa se bom kot zadnji Ribč takoj odselil s svojega doma…«. Koliko nas že je, (pravih) Slovencev?

Ja, preostala Ribčevina bi tako dokončno padla v v roke slovenske »kulture« ter se čez noč spremenila iz veleproblema v pravcati »mavzolej na slovenskem Parnasu« in v zlato uokvirjeno  kulturno  nacionalno zaprisego. Prvi del te nacionalne sage je v tridesetih vodil Fran Saleški Finžgar, v Prešernovi rojstni hiši uredil spominski muzej, za takratne lastnike Vovkove, p.d. Ribčeve pa v neposredni bližini dal zgraditi nadomestno novo hišo, današnje domovanje Janeza Arka; danes že smemo povedati, da je takratni »projekt« za seboj pustil kup šlamastike in nedorečenosti, ki danes tepejo prav Janeza Arka. »Daleč so ga prignali«, sem pomislil ter si v časopisu ogledoval fotografijo z njegovim besno nemočnim sporočilom, zapisanim na straniščni steni za Prešernovo hišo. »Tole se ne bo dobro končalo, tega nesrečnega človeka bodo uničili, ugonobili …«, se mi je utrnilo.

No, skočimo nazaj, v praznični december 2011. Za malo prešernožlehtnoben praznični izziv sta bila gornja »ocvirka« zadosti dobra, animativna, prepričljiva v svoji nedorečenosti. O tem bomo govorili, saj je treba.

Najprej apel: Slovenci – odkupimo »(h)Ribčevino«!

Euro na glavo – drobiž, bagatela, mala malica, hehe! Mimogrede, saj so naši predniki v tridesetih letih prejšnjega stoletja odkupili že Prešernovo rojstno hišo v Vrbi, pa v šestdesetih Finžgarjevo v Doslovčah in sredi osemdesetih še Čopovo v Žirovnici – vse so postale danes dobro obiskani spominski muzeji. »(h)Ribčevina« bi bila smiselni začetek ali zaključek, vsekakor pa dodana vrednost že zdavnaj sprejete in uveljavljene Poti kulturne dediščine, ki so jo v življenje prav tako pospremili domači šolarji proti koncu sedemdestih.

In za zraven: nova uganka iz nabora splošno privzetih slovenskih mitov, nekako v Prešernovem stilu: »… al’ prav se reče pr’ Ribč al pr’ (h)ribč?…«.

To bo hec, tudi novinarji bodo ugriznili v svežo »ovcirkovco«, daleč bo zadišalo, povsod slišalo, morda se bo celo kaj premaknilo.

  

Tistega prešernega dne je torej lilo kot iz škafa. Kljub temu se nas je ob Zajčevem Prešernu zbralo in zmrzovalo kar nekaj, celo presenetljivo veliko. Poleg »mojih« »nepogrešljivih« me je razveselilo nekaj zamejcev, novinarjev, znanih bistrcev, še posebej pa večja skupina pevskih prijateljev iz »mojih« zborov, celo nekaj večno mladih »a-pe-ze-jevcev«. »… Petje torej bo…«, sem bil vesel.

In smo začeli, kar z Zdravljico, vse kitice po vrsti, vse do tiste, ki je danes naša himna in še zadnjo za povrh. Potem je vsak lahko kaj povedal, zrecitiral, dodali smo še Luna sije, spili en kozarček in nazdravili. Sam sem v svet vrgel provokacijo o odkupu ter še tisto drugo o (h)Ribčevini…, publika je pritrjevala in bila takoj Za; potlej je pa zagrmelo na nas.

S škarpe za spomenikom je na nas polno vedro gneva zlil bližnji sosed – Ribčov, Janez Arko; vse s tiste betonske stene pri muzejskih WC je zmotilo in popacalo praznično vznesenost, pa še kaj zraven. Ja, »napadel« nas je tisti »nevarni« Arko iz medijskih »novic« in škodoželjnih tračev.

»Janez, kva se pa dereš, sej ti noben nč noče; dol prid, pa povej, kva te tiši, kva j narobe! Te bomo poslušal, verjem!«, sem mu dejal v imenu vseh. Pa se ni ojunačil: še nekaj je zarentačil in se navidez nemočno umaknil v svoj bes. Soočenje je obviselo v zraku, vsi skupaj nismo vedeli, kaj z njim in s seboj, potihnili smo kot da nas je Janez presenetil sredi greha. Nobenega zmagoslavja ni bilo čutiti, nobenega obsojanja, nelagodje je lilo po nas in v nas, beseda je omrznila, … Sem začutil sočutje?

Pograbili smo buteljke in se pred pravim, nevihtnim grmenjem umaknili v praznično zakurjeno Prešernovo hišo.

Zbegani pogledi so se iskali v veži, hiši, ob zibki v kamri, na rodbinskem marmorju ob črni kuhinji, kisli nasmehi so se prepričevali in začenjali nove misli ter smiselno nadaljevanje našega prekinjenega druženja.

»Pravzaprav ima prav, tale Arko, tale Ribč,« je priletelo od nekod.

» A b’ ti prenašov, da b’ ti tauženti ceu let’ gazil po dvoriš, ti b’ biu pa tih, pa »klanjam se«, pa »kr’ svinejte po mojem, bom z veselam pospravu za vam, čeprov nimam nč od tga,«  je zapenil Zdenc, znani domači kulturnik. »Če pa kej reče, mu pa župan al pa kdor ma le cajt čez pet minut pošle polcijo al pa marico pred vrata, poj pa položnco z globo za »kaljenje javnega reda in miru«! Na svojm, ejga, na svojm mora vse to prenašat’! Še čudn, da dons sploh sme bit doma, da ga »iz varnostnih razlogov« niso že nekam odpelal! Ja, vsak b znoru, tko se na da žvet’!«

Vsi smo zgrabili za ta krik zdravega razuma in se zganili v prepričanju, da ju je treba obiskati, Janeza in Tanjo, se pogovoriti z njima, najti nekakšno rešitev, pa če jo hudič na repu prinese, samo da bo in da bo njima in Ribčevini v pomoč. Pogovarjali smo se samo še o tem, pa da je odkup treba izpeljati, za vsako ceno, če se domačijo res prodaja, ali pa pomagati kako drugače, če na tem (hvalabogu) ni nič.

Spet nas je zajela prešernost, dovtipi, šinfanje čez oblast in brezbrižno »ta veselo« ministrstvo, zavod za »spomeniško varstvo«, župana s policajskim pedigrejem in metodami, krajevno mafijo in advokate, ki se jim cedijo sline in bi se radi razlezli čez Ribčov vhod v Vrbo.

» Saj ne bi smela, a moram povedat: z Janezom in Tanjo delajo slabše kot z njunim psom, odvzeli so jima osnovno človeško dostojanstvo in popolnoma zanikali njune lastniške pravice. Živita pod strahotnim pritiskom in v neverjetni stiski. Pa nista slaba, da boste vedeli, sem vsak dan tako ali drugače v stiku z njima, veliko vesta, a je vse težje, nič čudnega…«, je dodala oskrbnica Mira in se strahoma ozirala, če si ne ogroža službe.

Bilo je kot v ekonom-loncu, pravičniška jeza nas je hotela kar razgnati.

K sreči se je v hiši oglasila pesem; olajšano smo se zlili vanjo. »Vzemite, namažite, je domača zaska, poskusite, je samo domače pecivo, pa še malo zalijte», se je prijazno oglasilo iz veže. »Hvala, pa saj imamo še svojega, vino pa ja ne bomo nosili nazaj domov, …, je dober, vipavski, se itak spodobi, že zaradi Vrtovca, Prešerna in njune Zdravljice…«. Pa smo udarili venček vinskih, kaj pa drugega.

Potlej so se odprla obokana vhodna vrata. Vstopil je žirovniški župan Pogačar. »Sem prišel pogledat, kdo pravzaprav je ta prešerna bratovščina.« Nič »dober dan«, pa tudi to ga ni zanimalo, kdo vse je zraven. »Nismo vajeni, da se v muzeju takole dere in pijančuje, mi smo na nivoju«, nas je podučil. Ljudi je zganilo, med nami je bil akademik, nekateri pevci so si v življenju prislužili pevske penzije in jim župan ne bi mogel niti not obračat. Kdo pa je tale in kaj hoče? »Če je to vaš nivo, vas ne rabimo, bomo že sami, tako kot doslej«, je bil srepega pogleda oblastno »prijazen« še naprej. »Bohnedej!«, se je oglasilo v ozadju. Razumel je, se obrnil in odšel.

Ljudem je bilo tisti hip vse jasno – in vsi so stopili na Ribčovo stran. V Prešernovi hiši je kar vrvelo…

Mira mi je takrat povedala, da bo v Vrbo kmalu prišla nekakšna kulturna karavana iz Ljubljane, da se bodo šli menda nacionalni apel z nazivom »Zadnji vlak za kulturo« in da se bo morala pripraviti zanje, torej, a bi lahko počasi … Ja, pa tudi župan jih bo posebej nagovoril, saj je za to tudi prišel.

»Se vid’mo! Dobro bodi! Poklič’! Samo reci, pa pridemo!« itd. In smo se razšli. Radio je takrat že poročal, da bomo odkupili Ribčevino, meni se pa še sanjalo ni, da tistega »prešernega« dne v Vrbi še ni konec.

O tem pa naslednjič.

 

PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2016 SO PODELJENA

IMG_0592 Barba Štembergar Zupan IMG_0588 Ravnatelj ŠGV IMG_0570 Anton Bedenčič Repentabor IMG_0560 Sodalitas Tinje IMG_0529 Stojan Lipolt IMG_0516 Ribiški muzej Križ IMG_0499 Klemen Klinar IMG_0481 Marija Stanonik IMG_0471 FPZ ŠGV IMG_0457 Družina Avsenik IMG_0405 Bor in Tinkara             IMG_0605 PREJEMNIKI PRIZNANJ SKUPAJ

Gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine Kultura – Natura Slovenija je v soboto, 6. maja 2017, v kulturnem domu v Vipavi to pot že sedmič zapored podelilo priznanja Naša Slovenija.

Priznanja je podelil predsednik gibanja Kultura – natura Slovenija Slavko Mežek.

Častni pokrovitelj razpisa in podelitve priznanj Naša Slovenija 2016 je bil minister za kulturo RS Anton Peršak, ki pa se dogodka žal ni mogel udeležiti.

Gostiteljica dogodka sta bila Občina Vipava in njen župan mag. Ivan Princes, soorganizatorja pa Zavod za turizem TRG Vipava (www.izvirna-vipavska.si) in Škoijska gimnazija Vipava.

V priložnostnem kulturnem programu sta sodelovala mešani in fantovski zbor Škofijske gimnazije Vipava (zborovodji Meta Praček in Jurij Ferletič; www.sgv.si) ter Folklorno društvo Vipava (www.fdvipava.si). Program sta povezovala Tinkara Božič in Bor

Priznanja Naša Slovenija so vedno pozornost trajne umetniške vrednosti – to pot jih je oblikovala keramičarka – lončarka Barba Štembergar Zupan (www.v-oglje.si).

Svečanosti so se udeležili letošnji laureati s spremstvi, nekateri dosedanji prejemniki priznanj (gl. www.kultura-natura.si, zadnji dve strani), prijatelji in podporniki gibanja Kultura – Natura Slovenija, mediji in zainteresirani domačini.

Gostje so se po prireditvi družili v dijaškem domu ŠGV, si nazdravili z županovim vinom ter si na koncu v spremstvu domačih vodnic ogledali Vipavo.

Bilo je svečano, prijetno, iskreno, prepričljivo, prijateljsko in zavezujoče.

Vsem prejemnikom letošnjih priznanj Naša Slovenija še enkrat iskreno čestitamo. Počaščeni smo, da s svojimi dragocenimi prizadevanji in uspešnimi, zglednimi dejavnostmi krepijo in bogatijo naša skupna prizadevanja pri uveljavljanju slovenskih prepoznavnosti ter krepijo vitalno mrežo gibanja.

Naslednje leto bo podelitev priznanj Naša Slovenija 2017 v občini Razkrižje na drugem koncu Slovenije, na meji s Hrvaško. Razpis bo objavljen novembra 2017.

…………………………………………………………………………………………………..

V nadaljevanju objavljamo obrazložitve za posamična priznanja in nekaj fotografij (avtorja

(napisi kot projicirani v Vipavi)

ZBOR ZBIRK – KULTURNA DEDIŠČINA V ZBIRKAH MED ALPAMI IN KRASOM

Projekt ZBOR ZBIRK je potekal od 1. 10. 2012 do 31. 3. 2015. Namenjen je bil evidentiranju, popisu, ureditvi, predstavitvi, promociji in strokovnemu ovrednotenju 34 zasebnih, društvenih in občinskih zbirk kulturne dediščine Najdemo jih v zamejstvu –  v Kanalski dolini, Reziji, Nadiških in Terskih dolinah – ter v Gornjesavski dolini, na Tolminskem, Kambreškem, Ligu in v Brdih na slovenski zahodni strani. Večinoma gre za zbirke, ki jih hranijo zbiralci na svojih domovih in so nastale brez kakršnekoli finančne pomoči, le iz zavesti in želje domačinov, da bi pričevanja o krajevni kulturi ohranili pred propadanjem.

Vse dokumentirane zbirke so izrednega pomena, saj pripovedujejo o kulturni dediščini v svojem okolju ter povezujejo zbiratelje, strokovnjake in lokalne skupnosti.

Zbirke so tipsko in vsebinsko zelo raznolike in pričajo o družbenih odnosih,  zgodovinah družin, o šegah družinskega in letnega ciklusa, o tradicionalnih gospodarskih dejavnostih, krajevnih obrteh in obrtnikih, o izseljenstvu in sezonstvu, o glasbi, umetnosti, verovanju itd., skoraj vse tudi o 1. in 2. svetovni vojni. V okviru projekta so bili urejeni številni razstavni prostori, za boljšo obveščenost obiskovalcev pa je bilo vzpostavljenih tudi enajst informacijskih točk.

Projekt ZBOR ZBIRK – Kulturna dediščina v zbirkah med Alpami in Krasom je bil izveden v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija – Italija 2007–2013 in sofinanciran iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj ter iz nacionalnih sredstev. Poleg vodilnega partnerja, Inštituta za slovensko narodopisje pri Raziskovalni postaji ZRC SAZU v Novi Gorici, je v projektu sodelovalo še deset partnerjev.

Zbor zbirk je prava mala transverzala po raznolikih prepoznavnostih zgodovinsko povezanega sosedskega čezmejnega prostora, ki vabi k vedno novemu odkrivanju in spoznavanju naše skupne kulturne dediščine.

 

DRUŽINA AVSENIK iz Begunj na Gorenjskem

Slovenska narodno-zabavna glasba je ena glavnih glasbenih prepoznavnosti Slovenije, ki smo jo tako Slovenci kot kulturni prostor okoli nas posvojili kot novodobno različico ljudskega glasbenega izražanja. V mnogočem jo je utemeljil, razvil in uveljavil legendarni glasbenik Slavko Avsenik v sodelovanju z bratom Vilkom in svojimi muzikanti. Ta kulturni glasbeni fenomen je doživel ustrezno strokovno raziskavo, mednarodno predstavitev in raznolike nadgradnje tudi skozi predana prizadevanja celotne družine Avsenik. Svoje izjemno glasbeno izročilo je ob koncu kariere seštel v multimedialni kulturno-izobraževalni center že pokojni Slavko Avsenik, njegovo vizijo pa so nadgradili tudi pokojna žena Brigita, sinovi Slavko, Martin in Gregor ter vnuk Sašo.

Center sestavlja več samostojnih, programsko zaokroženih  organizacijskih enot: muzej, galerija, založba, glasbena šola, prireditveni center – dvorana, festival Avsenik, tekmovanje mladih harmonikarjev, itd. Prav vse odlikuje strokovna priprava, posrečeno vsebinsko prepletanje in prepričljiva izvedba.

Center s svojimi prizadevanji širi védenja o pojavu, specifiki ter povezanosti narodno-zabavne glasbe in ljudske glasbe pri nas. S tem spodbuja nove rodove glasbenikov k rasti ter ustvarjanju novih glasbenih izražanj na že prepoznanih in uveljavljenih osnovah. Obenem na najboljši možni način  predstavlja tako hišno – Avsenikovo – kot gorenjsko in slovensko kulturno izročilo množicam obiskovalcev iz vse Slovenije in tujine.

 

 

ddr. MARIJA STANONIK, snovateljica, pobudnica in urednica monumentalne zbirke slovenskih folklornih pripovedi GLASOVI.

Poklicna in strokovna pot dr. Marije Stanonik je povezana s slovstveno folkloristiko, slovenistiko in etnologijo, še posebej na Inštitutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU, kjer je vodila številne raziskovalne in druge odgovorne projekte. Njena bibliografija šteje preko 1000 enot, za svoje delo je prejela številne ugledne nagrade in priznanja.

Po zaslugi ddr. Marije Stanonik torej Slovenci premoremo zbirko slovenskih folklornih pripovedi Glasovi. V njej je od leta 1988 izšlo že 48 knjig, v katerih je dokumentiranih 18.058 pripovedi. Za sodelovanje pri zbiranju gradiva je navdušila okoli 700 zapisovalcev in več kot 4000 pripovedovalcev, ki jih je uspešno združila v poslanstvu ohranjanja pripovednega bogastva našim zanamcem. V zbirki so zbrani dragoceni dokumentarni podatki ter svojstven slovar več kot 31.000 narečnih besed. Monumentalni knjižni ciklus Glasovi se tako postavlja ob bok Štrekljevi zbirki Slovenske narodne pesmi.

Gibanje Kultura – Natura Slovenije je počaščeno, da lahko in da sme ddr. Mariji Stanonik,  neutrudni raziskovalki in varuhinji slovenskega ljudskega pripovednega izročila, podeliti priznanje Naša Slovenija 2016.

 

RTV SLOVENIJA – ODDAJA SLOVENSKA ZEMLJA V PESMI IN BESEDI ob 50-letnici.

Javni mediji nas spremljajo na vsakem koraku in sleherni trenutek ter so nepogrešljiv del našega bivanja, življenja in osebnega zorenja. Zadnje čase se v pravi medijski poplavi vse pogosteje zdi, da se marsikdaj in marsikje samovšečno utapljajo le še v hlastanju za profitom in ceneno všečnostjo brez vizije, odgovornosti in dodane vrednosti.

Zato so tolikanj bolj dragocena predana, strokovna, kontinuirana programska prizadevanja tvorcev oddaj, kakršna je že 50 let  nedvomno oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi naše nacionalne radijske hiše. Pravzaprav je težko najti besede, ki bi zmogle ovrednotiti to enkratno, zgodovinsko pomembno opravljeno delo in zvočno sporočilo. Zbrano dokumentarno gradivo je plod tisočev srečanj sodelavcev oddaje z ljudmi in s še vedno živo, čeprav ponekod žal že ugašajočo dediščino najrazličnejših možnih predznakov. Ohranja početja in ustvarjalnost našega človeka ter raznoliko prepoznavnost naše dežele. Še posebej skrben je bil vseskozi odnos tvorcev oddaje do slovenske ljudske glasbe, saj se je od prve oddaje oktobra leta 1966 v arhivu nabralo več tisoč oddaj, ki hranijo okoli 24.000 različic ljudskih pesmi in viž. Torkovi večeri so na popotovanjih po slovenski zemlji skozi leta pridobili izjemno široko in hvaležno predano publiko, ki ni le poslušala, ampak je ustvarjalcem pogosto posredovala tudi dragocene podatke o usihajočem ljudskem izročilu, godcih, pripovedovalcih…, marsikdaj zadnji hip in v povsem skritih kotičkih našega podeželja.

Priznanje naša Slovenija želi biti skromna pozornost številnim predanim snovalcem in oblikovalcem oddaje, ki je v mnogočem sooblikovala in spodbujala identiteto in samozavest slovenskega človeka, obenem pa ustvarila ter napolnila neprecenljivo zakladnico ljudskega, predvsem glasbenega kulturnega bogastva skupnega slovenskega kulturnega prostora. Priznanje želi biti tudi izraz pričakovanja in prošnje osveščene slovenske javnosti za nadaljevanje tega davno začetega in nenadomestljivega radijskega poslanstva.

 

KLEMEN KLINAR s Planine pod Golico za projekt hišnih imen KAKO SE PRI VAS REČE?

Poklicno delo in prostočasne raziskovalne dejavnosti so Klemena Klinarja usmerile k odkrivanju kulturne dediščine domačih krajev. Še posebej se je posvetil zbiranju hišnih imen v jeseniški občini. Skupaj s sodelavci je to povedno gradivo zbiral že v 284 naseljih v kar 17 občinah po Gorenjskem; tako so zbrali že preko 8700 hišnih imen. Strokovno delo nadgrajujejo na terenu, kjer ugotavljajo še vedno živo rabo zbranih hišnih imen med domačini. Doslej se je tematskih srečanj udeležilo že več kot 1000 ljudi, ki nadgrajujejo svoja znanja, se bogatijo v medgeneracijskih odnosih ter postajajo aktivni uporabniki in del žive nesnovne dediščine okolja, v katerem živijo. Zbrana narečna hišna imena so izšla v vrsti krajevnih publikacij. Lastniki domačij lahko dobijo tudi brezplačno lično izdelano tablico s hišnim imenom – tako je svoja imena ponovno dobilo preko 4500 gorenjskih domačij. Vse zbrano gradivo je dostopno na spletni strani, zgledu in dobri izkušnji z Gorenjske pa naj bi se pridružili tudi drugod po Sloveniji.

 

RIBIŠKI MUZEJ TRŽAŠKEGA PRIMORJA

 

Prizadevanja za ustanovitev oziroma ureditev ribiškega muzeja je zorela kar nekaj desetletij. Zanjo se je dolgo neumorno zavzemal upokojeni kapetan Bruno Volpi Lisjak, ki je leta 1995 objavil svojo prvo, kar temeljno monografijo Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave. Sledile so še druge publikacije, zraven pa je zorela zavest o potrebi za zbiranje, zavarovanje in ohranjanje ribiške materialne dediščine. Rodila se je ideja o Ribiškem muzeju v Križu, največji ribiški vasi na Tržaškem. Potrebne aktivnosti je vodilo Združenje za Križ – leta 2005 so tako položili temeljni kamen, odkupili so ribiško hišo, začeli so z Ribiškimi dnevi, septembra 2016 pa so muzej tudi uradno odprli.

Poleg pestre materialne dediščine muzej zbira, ohranja in predstavlja tudi tipične narečne izraze s tega področja. Pri tem poudarja zgodovinsko dejstvo, da so bili ribiči na Tržaškem dolga stoletja  izključno Slovenci, da je torej tržaška obala do Timave pravzaprav zibel slovenskega pomorskega ribištva. Muzej predstavlja tudi enkratni čoln deblak, imenovan čupa, ki je ostal v rabi vse do 2. svetovne vojne, in tradicijo tunolova, ki je prav tako posebnost v ribiški dediščini severnega Jadrana.

Ribiški muzej je bil dolga leta tudi zgovoren primer pomanjkanja kakršne koli podpore odgovornih naslovov, posameznikov in institucij, tako na italijanski kot na slovenski strani. Na drugi strani k sreči predstavlja tudi zgleden primer prepričanega, a napornega vztrajanja peščice posameznikov v prizadevanjih za ohranitev in uveljavitev skupne kulturne dediščine.

Gibanje Kultura – Natura Slovenija upa in pričakuje, da bo s skromno pozornostjo – priznanjem in z javno zahvalo tvorcem Ribiškega muzeja spodbudilo čim širše zanimanje Slovencev iz »matice« za spoznavanje več kot tisočletne slovenske zgodovine, vsakršne dediščine, predvsem pa ustvarjalnega današnjega slovenskega utripa na skrajnem severnem robu Jadrana. Za mnoge v Sloveniji je to žal še vedno (ne)znano in vse bolj pozabljeno zamejstvo.

 

 

arhitekt STOJAN LIPOLT.

Gospod Stojan Lipolt je eden najbolj vztrajnih, prizadevnih, ustvarjalnih in prodornih varuhov tako stavbarske kot tudi druge kulturne dediščine na Krasu. Kot arhitekt je sodeloval pri uspešni obnovi več kraških domačij, npr. J’kopinov skedenj v parku Škocjanske jame, pa domačija Šajna v Šepuljah, Betančena domačija v Betanji itd. Spomnimo se njegovih prizadevanj za ohranitev Cesarske štirne na ŽP v Divači, ki je žal ni bilo moč rešiti pred pajdaško sprego neodgovrnih »ajzenponarjev«, EU-koritarjev in servilne, neodločne »stroke«.

Stojana Lipolta zanimajo vse plasti naše skupne dediščine, zato že od 2010 dalje pripravlja in vodi tematske pogovorne večere o z naslovom Divača – mesto nad Reko. Na teh dobro obiskanih večerih v Škrateljnovi domačiji – doslej jih je bilo 28 – se zbirajo uveljavljeni eksperti, avtoritete in osveščeni somišljeniki, ki jih zanima varovanje in ohranjanje raznolike kulturne in naravne dediščine. Pripravlja jih tudi v drugod po Krasu, celo v bližnjem zamejstvu. Menda so prepoznavni tudi po tem, da vedno zmanjka stolov za številno polsušalstvo. Teme so na moč različne: zgodovina, speleologija, arheologija, razvoj železnic, tehniška dediščina, kulturna krajina, kmetijstvo, arhitektura, urejanje podeželja ipd.

Arhitekt Stojan Lipolt je s svojim strokovnim znanjem in družbeno angažiranostjo / odgovornostjo neutrudni epicenter vedno novih pobud in spoznanj pri prepoznavanju, ohranjanju, obnavljanju in uveljavljanju raznolikih potencialov in dragocenosti slovenskega Krasa.

 

 

KATOLIŠKI DOM PROSVETE SODALITAS TINJE

Katoliški dom prosvete Sodalitas v Tinjah na Koroškem je zgledna kulturno-izobraževalna multikulturna ustanova, ki že dolgo izjemno uspešno sooblikuje in uveljavlja slovenski kulturni prostor ter gradi raznolike mostove med narodi – sosedi. Je »hiša izobraževanja, dialoga, umetnosti in srečanja«.

Obseg raznolikih dejavnosti je prperosto osupljiv, razviden iz vsakoletnih katalogov z zgovornim imenom: Dialog. Njihovi programi se dogajajo skozi celo leto in predstavljajo enega temeljnih stebrov ozaveščanja in kompetentnosti slovenskega življa na Koroškem in širše.

Začetki doma segajo v trideseta leta preteklega stoletja. Iz nekdanje skromne hiše duhovnih vaj je z leti prerasel v sodoben seminarski in konferenčni center. S svojimi dejavnostmi in pobudami posega na vsa področja duhovnosti, umetnosti, medčloveških odnosov, humanistike, usposabljanja za različne dejavnosti in ustvarjalnosti, celo na področje nevsiljive politike. Še posebno pozornost namenja odkrivanju, raziskovanju, uveljavljanju in s tem ohranjanju raznolike slovenske kulturne snovne in nesnovne dediščine na skupnem slovenskem etničnem prostoru, pa tudi povezovanju Slovencev od koderkoli in vsepovsod. Zgledna so tudi njihova globalna humanitarna prizadevanja, npr. izgradnja t.i. Koroške vasi na daljnem Madagaskarju.

Za svoja prepričljiva in kontinuirana prizadevanja je dom Sodalitas prejel že več javnih priznanj, tako v Avstriji kot drugje. Zato smo ponosni, da že dolgo sodelujemo in se smemo njihovemu predanemu delu pokloniti tudi s priznanjem Naša Slovenija,

 

 

 

gospod ANTON BEDENČIČ, duhovnik s Tabra v občini Repentabor na tržaškem Krasu

Ker je bil g. Bedenčič na romanju na Cipru, je priznanje v njegovem imenu sprejel župan občine Repentabor, gospod Marko Pisani.

Gospod Anton Bedenčič je salezijanski duhovnik, ki se že 40 let razdaja na Tržaškem, kamor je prišel iz Ljubljane. Tako kot razgledni romarski Tabor tudi gospod Bedenčič povezuje Kras in Trst. S svojim delom in zgledom ohranja vezi med Slovenci z obeh strani nekdanjih meja ter krepi sodelovanje med ljudmi dobre volje na narodnostno mešanem območju. Velik pomen pripisuje delu z mladino in vsemi pobudniki kulturnega, izobraževalnega, vzgojnega, celo družabnega sodelovanja med njimi. Vodi Marijanišče na Opčinah, spodbuja delo kulturnih skupin, kot dekan usklajuje delo slovenskih 14 župnij.

Njegovo strpno, vztrajno in tehtno vsestransko delo med Slovenci in njihovimi sosedi v zamejstvu predstavlja enega od stebrov slovenstva na Tržaškem. Na takšnih stebrih pa sloni tudi preživetje slovenske dediščine in stvarnosti v zamejstvu, kjer pozitivna klima in odnos do vsega slovenskega, od človeka do jezika in skupne kulturne dediščine,  nista vedno samoumevna.

Besedilo k priznanjem NS: Barba Štembergar Zupan, avtorica

PTICE VRHOV

Skulpture  Ptice vrhov so ročno oblikovane na lončarskem vretenu. Za oblikovanje sem uporabila belo, močno šamotirano glino, ki sem jo v procesu dela polirala do gladkosti. Skulpture so žgane v tehniki golega rakuja, kjer s pomočjo redukcije dosežemo posebne efekte, v mojem primeru, črno bel kontrast z razpokami.  Za redukcijo sem uporabila hrastovo žaganje, saj hrast predstavlja veličastnost in je sinonim moralne in fizične moči. Stilizirana oblika hriba, rodne grude, nosi podobe dreves, nad katerimi sta po dve ptici v dialogu. S stiliziranimi drevesi sem želela poudariti simbol življenja, ki se nenehno razvija, raste in spreminja. Ko posadimo mlado bilko, se ukorenini in postaja vse močnejša, raste in kljubuje pogojem življenja. Na drevesu najdejo zatočišče ptice, ki sedajo na veje, opazujejo, pojejo in predstavljajo vez med zemljo in nebom. Bele ptice predstavljajo čisto ljubezen in kot je zapisano v enem od najstarejših besedil na svetu- v Rigvedi, razum je najhitrejša ptica.

V čast mi je bilo izdelati skulpture za vaša priznanja, v procesu dela sem vam pošiljala najlepše misli in zahvale, da delate v dobro vseh nas. Vsak od nagrajencev je dosegel opazne presežke na svojem področju delovanja. Zato sem skulpture poimenovala:  Ptice vrhov.

Barba Štembergar Zupan

Keramičarka in lončarka

vodja Zavoda V-oglje

 

Maj, 2017

 

 

 

“Narava ni nikdar izdala srca, ki jo je ljubilo.” William Wordsworth

Slika za Vipavo2

VABILO NA PODELITEV PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2016

SOBOTA, 6. MAJ 2017, OB 10. URI, KULTURNI DOM VIPAVA

 Spoštovane, spoštovani,

gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine Kultura – Natura Slovenija bo 6. maja 2017  v Vipavi že sedmič zapored podelilo priznanja Naša Slovenija.

Svečana podelitev bo v soboto, 6. maja 2017, ob 10. uri, v Kulturnem domu v Vipavi.

Priznanja bo podelil predsednik gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine Kultura – natura Slovenija Slavko Mežek.

Častni pokrovitelj razpisa in podelitve priznanj Naša Slovenija 2016 je minister za kulturo RS Anton Peršak. Njegov nagovor bo objavljen na www.kultura-natura.si.

Gostiteljica svečane podelitve priznanj in kasnejšega srečanja gibanja Kultura-Natura Slovenija sta Občina Vipava in njen župan Ivan Princes, soorganizator pa Zavod za turizem TRG Vipava (www.izvirna-vipavska.si).

Priznanja Naša Slovenija so pozornost trajne umetniške vrednosti – to pot jih je oblikovala keramičarka – lončarka Barba Štembergar Zupan (www.v-oglje.si).

V priložnostnem kulturnem programu bosta sodelovala mešani in fantovski zbor Škofijske gimnazije Vipava (www.sgv.si) ter Folklorno društvo Vipava (www.fdvipava.si).

Na dogodek so poleg letošnjih laureatov iskreno vabljeni tudi vsi dosedanji prejemniki priznanj (gl. www, str. 4 in 5), vsi dosedanji nominiranci, pa tudi prijatelji in podporniki gibanja Kultura – Natura Slovenija, mediji in zainteresirana javnost.

Po prireditvi si bomo v spremstvu domačih vodnikov ogledali Vipavo in našli čas tudi za prijetno druženje.

Veseli in počaščeni bomo, če se nam boste pridružili na svečanosti in srečanju gibanja Kultura – Natura Slovenija v Vipavi.

 

 

Slavko Mežek, predsednik

 

POKROVITELJI:
Ministerstvo za kulturo                              Občina Vipava Grb
Vipava TRG

 

>

Odbor za izbor prejemnikov, ki ga je že tretje leto zapored vodila predsednica dr. Herta Maurer – Lausegger, koroška Slovenka,  je pregledal 17 predlogov, ki so na osnovi razpisa (gl. www.kultura-natura.si, 2. stran) pravočasno prispeli na naslov gibanja. Prejemniki priznanj Naša Slovenija 2016 so:

  1. KATEGORIJA: OHRANJANJE DEDIŠČINE

– ZBOR ZBIRK 

(34 zasebnih, društvenih in občinskih muzejskih zbirk od Jesenic do goriških Brd; predlagatelj Gornjesavski muzej Jesenice)

– DRUŽINA AVSENIK, Begunje na Gorenjskem 

(celostna predstavitev in nadgradnja glasbenega izročila Slavka Avsenika in fenomena slovenske narodno-zabavne glasbe; predlagatelj Ustanova PKD Slovenija)

 

  1. KATEGORIJA: RAZISKOVANJE IN UVELJAVLJANJE KULTURNE DEDIŠČINE

– AKAD., DDR. MARIJA STANONIK, Ljubljana 

(snovateljica, pobudnica in urednica monumentalne zbirke slovenskih folklornih pripovedi GLASOVI – 47 knjig, blizu 700 zapisovalcev in 4000 pripovedovalcev; predlagateljica dr. Barbara Ivančič Kutin, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU)

– RTV SLOVENIJA – ODDAJA SLOVENSKA ZEMLJA V PESMI IN BESEDI – 50 LET

(predlagatelj KD Kultura – Natura Slovenija)

– KLEMEN KLINAR,  univ. dipl. geograf in dipl. ing. gozdarstva, Planina pod Golico

(projekt KAKO SE PRI VAS REČE?, www.hisnaimena.si; predlagateljica izr. prof. dr. Jožica Škofic, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU)

 

  1. KATEGORIJA: ZASLUGE POSAMEZNIKOV IN ORGANIZACIJ:

– RIBIŠKI MUZEJ TRŽAŠKEGA PRIMORJA, KRIŽ NA TRŽAŠKEM

(www.ribiski-muzej.it; predlagatelj g. Franko Košuta, Križ)

– STOJAN LIPOLT, ARHITEKT – POGOVORNI VEČERI DIVAČA – MESTO NAD REKO

(30 let prizadevanj za ohranjanje kraške stavbne dediščine, osveščanje in animacija lokalne in širše javnosti za reševanje kulturne in naravne dediščine na Krasu; predlagatelj Razvojni center Divača)

 

  1. KATEGORIJA: IZOBRAŽEVANJE, USPOSABLJANJE, OSVEŠČANJE

– KATOLIŠKI DOM PROSVETE SODALITAS V TINJAH

(»…hiša izobraževanja, dialoga, umetnosti in srečanj…«; predlagatelj čezmejni kulturno-izobraževalni projekt (Ne)znano zamejstvo)

– ANTON BEDENČIČ, salezijanski duhovnik, Repentabor

(40-letno delo v zamejstvu pri ohranjanju slovenstva na verskem, kulturnem, vzgojnem in izobraževalnem področju; predlagatelj doc. dr. Jože Urbanija).

 

Vsem prejemnikom priznanj Naša Slovenija 2016 iskreno čestitamo!

—————————————————————————————————————–

»PRED OGNJEM DOM, PRED TOČO MI PŠENICO BI BLIŽNJI SOSED VAROVAL – SVET’ MARKA.« ali ZGODBA O NESREČNI (h)RIBČEVINI

Prešerno bratovščino sem že omenil. Nihče je ni ustanovil, zasejala se je kar sama, vzklila pa iz notranje potrebe in hotenja. Njene korenine segajo daleč nazaj, v osemdeseta, ko smo se raznobarvni kulturniki, sešteti v pisano podobo takratne jeseniške Kulturne skupnosti, na 3. decembra skoraj skrivaj sestajali v hiši Prešernove rojstne hiše in slavili rojstvo Ribčovga Franceta. Ideje o javnem praznovanju njegovega rojstva takratni vrhovi niso podpirali; pravzaprav so jo rahlo vznemirjeni, živčni in hudi vztrajno zavračali češ, kulturni praznik je zapovedan, »…en sam, nam vsem dan…«. »Kaj se pa greste? Kaj pa je bil ob rojstvu? Vekajoče dete – in nič več…!« Morda sta jih motila tudi hkratno koledarsko sporočilo neizbežnega začetka adventnega časa ter bližina posvečenega, še vedno na pol zatajevanega in zlovoljno švohotno odsvetovanega  praznovanja še enega rojstva ob Božiču.

Kakorkoli že, nam je bilo ob zibki in zakurjeni peči za to »ideološko« bedo rahlo vseeno. Prešeren bi nas bil vesel. Marsikaj se je namodrovalo, naložilo in napletlo ob teh zastrtih večerih, nič prevratniškega – korajžnega za tiste čase pač. Oskrbnica – Pogačnikova Justa – je vedno pripravila kaj spodbudnega, še posebej tisto leto ob njenem odhodu v pokoj. Kot zadnja iz Ribčevega rodu se je pripravljala na selitev v novo domovanje, h Pogačnikovi mami blizu lipe; dotlej je z družino živela v hiši – muzeju. Ta je v »njenem« času dišala po domačnosti, življenju, vsakodnevni južini, dobri volji, skrbni roki predane gospodinje, se bohotila v poštirkanih prtih in vestno očiščenih muzealijah, odzvanjala je v otroškem vrvežu, se dičila v cvetočih rožah na oknih, na vrtu in v garklcu. K njej sem vedno rad zahajal, na pašo dobre volje in bero novic, o vsem in marsikom, tako da sem bil »na tekočem« in sem kot »pristojni SIS-ek« pravočasno izvedel, kaj vse bo treba postoriti.

»Kaj boste pa sedaj s hišo, ko bo v njej kar naenkrat še enkrat več prostora?« In smo jih začeli stresati iz rokava, zamisli seveda: ja, galerija bo v ta veliki sobi, »mala Prešerniana«, je rekla Beba…; sprejemna pisarna bo v kuhinji, s spominki in Poezijami vred, ljudje jih radi kupijo …; tudi v podstrešni sobi se bo dalo kaj narediti, … klet bi bila lahko, hmja, na pol skrito zbirališče, taverna pišočih, ustvarjalnih, razmišljujočih prijatlov Prešerna, … Zdravljica v živo, z obveznim sodom vrtovčana iz Vipavske doline, … pa klobase bodo visele na rajklnih v črni kuhinji, ta prave, pa še kakšen šunkn pa špeh, pa Prešernov kruh bomo spekli, … na vrtu bi bilo dobro nekaj narediti za šolske skupine…, v garklc bomo pa dali Prešernov spomenik, hehe, saj ga Vrba še nima… A denar? Se ga bo že nekje našlo.

Justa nas je sklatila na trdna tla. »Ja, že prav, ampak najprej morate skrete zrihtat – stranišča, WC-je, Ribč (Arko) vedno bolj nori, saj je vse narejeno na pol, na črno, pa tudi na obljube se je čisto pozabilo. To z njim bo treba pošlihtat, če ne bodo težave, ti rečem, pa marsikaj ima prav, so jih pravzaprav fejst našajbal, Ribče. Ne vem, kdo jih bo sedaj krotil, še jest sem jih komaj, se skoraj ne zgovarjamo več, pa smo v žlaht’«. Hm, bomo že nekaj stuhtali, da bo za vse dobro…

Temno slutnjo smo pregnali nekam v kot in še naprej lebdeli v vznesenem razbiranju prešernega potanuštra.

No, denar je kmalu napihal orkanski karavanški veter, ki je dodobra razrahljal in razkril številne strehe po Kašariji, tudi tisto na Prešernovi rojstni hiši. Izkazal se je jeseniški proračun, pa tudi takratna osrednja slovenska Zavarovalnica, pa Kranjčani so našli nekaj za novo zbirko. Pokrpali smo streho in nato kar nadaljevali, uredili galerijo s Prešerniano (še enkrat hvala, Beba Jenčič in Matic Suhadolc), zraven še nujno potrebno sprejemno pisarno, prebelili fasado, celo klet smo pospravili, v njej odprli prvo buteljko in zrecitirali Zdravljico,  a na koncu je ideja o taverni vseeno obstala ob varnostni ograjici na vrhu kletnih stopnic in prazni mošnji. V novi »hiši« – galeriji so realizirali pravo malo preslikavo ta prave, dobila je peč, pa klop iz različnih dekorativnih vrst lesa…, to pa stane (se sprašujem, kam so ju prenesli – danes ju ni več v Vrbi).

Justo je polna vneme nadomestila Jožica Završnik, ki se je poprej kalila v Finžgarjevi hiši; tja je prišla Mira Novak z Jesenic, ki se je predano poosebila z novo vlogo.

V tistem burnem, a na moč ustvarjalnem času smo dokončali še Liznjekovo hišo v Kranjski Gori, pa Triglavsko muzejsko zbirko v Mojstrani, za povrh še Kosovo graščino sredi starih Jesenic, na Rodinah smo se vse pogosteje pogovarjali o ureditvi spominske zbirke v Jalnovi hiši ter ob nemajhni jezi Jeseničanov našli prva proračunska sredstva za razvoj in obeležitev Poti kulturne dediščine. »Ejga, pejte vi nekam s tistmo Prešernam…«, so preroško bentili. Vse je klicalo in hlepelo po novih vsebinah in pristopih, dodanem strokovnem znanju, programski povezanosti, kontinuiteti, novi obliki organiziranosti. Na čelo te štorije je takrat stopila etnologinja in umetnostna zgodovinarka Slavica Osterman, svetovljanka z Bleda, ki je kaj kmalu na moč opazno napovedala nova poglavja na jeseniški kulturni sceni. Vse skupaj je seštela v Muzeje jeseniške občine in ob tem kar dobro shajala z Železarskim muzejem, ki ga je še vedno v vsem vodila in podpirala jeseniška železarna. Ne bom pozabil, kakšen vihar je prepihal ulice pod Murovo, ko je Slava napovedala »svojo« prvo razstavo (kipar Drago Tršar) v novi galeriji v pritličju Kosove graščine. Joža Varl, prizadevni alfa & omega  jeseniške ljubiteljske kulturne scene, tudi likovnega DOLIKa, simbolični vodja »rdečega odra« danes razsutega Delavskega doma pr’ Jelenu, je po uredniško grmel v »svojem« Železarju, vsi »ta novi« smo bili kar čez noč nevarni neosveščeni politično dezorientirani rokomavharji, ki se gremo nekaj po svoje, mimo »…smernic razvoja samoupravne kulturne politike, veljavnih resolucij  in znanih kulturnih potreb delavskega razreda…«. »Vse ve, vse zna, … drugega pa nič«, je takim svojčas zabrusil Edvard Kocbek. Bolj ko je Joža s svojimi vred robantil, večji lušt smo imeli, nove strani so bile vse bolj popisane, ljudje so vse pogosteje pripisali preprost »Še!«.

Pa pojdimo nazaj v Vrbo, kjer so pometale nove metle. Kaj hitro je počilo. Dobra beseda ni lepega mesta našla, Jožica in Slava sta me preplašeno poklicali na pomoč, Arkova – Ribčova – sta z vrsto razlogov (pre)glasno zahtevala svoje. Seveda sem šel, nenazadnje sem moral, službeno. Pričakali so me vsi trije: mama Marija, oče Polde, tudi sin Janez, ki se je takrat držal bolj pri strani in še zdaleč ni kazal podobe »zlobca iz Vrbe«, s katero so ga ovesili trideset let zatem. Je bilo kar »živahno«, oče je v bran Ribčevine nad mojo idealov polno glavo dvignil kar grablje, no, pa ni bilo bušk, čeprav sem bil menda (kar čez noč in naenkrat) vsega jaz kriv. Seveda so godljo zakuhali mnogi drugi šefi, daleč pred mojim mandatom.

»O, Vrba…«, sem kot nadebuden mulc 1966 recitiral za Pionirski TV tednik. Le kaj bo z Ribčovo barko, sem se spraševal skoraj dvajset let pozneje.

Nekako smo se le zmenili, skušali smo si verjeti, še vpiti sta nehala, nenazadnje smo bili poprej kar dobri znanci, tudi z Janezom sva si bila vedno dobra. Svoje dni sem rad in dokaj pogosto zahajal v njihovo gostilno, marsikoga sem pripeljal tja (in k Flisu).. Škoda, ker je niso obdržali – še danes bi bila uspešnica, prava zlata jama, to vedo vsi grabežljivi aktualni mohantarji trenutno vladajočega župana, z njim vred vsi čistokrvni »kašarski« pr’tepenci z mavričnim političnim pedigrejem. »Ribčevina« je naša«, je nedavno zadovoljno poprdeval eden od njih in smrdačil s hrbta svojega kljuseta…

Slava se je po tisti epizodi z Arkoti zavezala, da bo skušala kot nova upravljavka Prešernove hiše nekaj urediti. »Nekaj« je potlej res bilo, prav veliko ne, še danes je vse skupaj ena sama papirnata štala in nateg v imenu strateških nacionalnih in lokalnih interesov. Menda je zrasla tista garaža na dvorišču, a mene je takrat že odneslo v Ljubljano.

Več v prihodnje, za najbolj vztrajne pa bo na moč poučno tudi branje, ki ga bodo našli na https://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/zalostna-usoda-presernovega-rodu-z-ribiceve-domacije/302117.

 

Slavko Mežek

 

ZGODBA O ZAJČEVEM PREŠERNU V VRBI – 3. del

Tisti november 2000 je bil nabit s čustvi, Slovenija se je soočila s pravo malo prešernomanijo. Bližajoči se okrogli jubilej Prešernovega rojstva je preplavil »… deželo kranjsko…«, ki se je na 1001 način pripravljala in nameravala pokloniti prihodu narodovega glasnika – poeta. Mali in veliki Slovenci so se učili Poezije na pamet, načrtovali šolske, vaške, mestne, regionalne, stanovske, akademske, vsakršne proslave in dogodke, posvečene zibelki iz Ribčeve kamre. Eni poglobljeno, ustvarjalno, sporočilno, vzneseno, kulturno in kulturniško, kakopak, drugi pač zato, ker so to počeli vsi in se »spodobi biti zraven«, tretji so radovedno iskali dlake v zgodbi in k rojstvu mešali trače o pijanem rimarju, nezakonski materi njegovih otrok ter menda trivialnem kiparju Zajcu.  Otroci, odrasli, oblikovalci, umetniki, amaterji in kšeftarji so množili verze, spise, slikarije, kipce, »njegove« čepice in cilindre, samoveznice, flaše posvečenega vina, gosja peresa, kemične svinčnike, obeske, značke, vse in karkoli, kar bi lahko nosilo Prešernov »logo«, podpis, podobo, »prstni odtis«.  Dogajal se je pravi nacionalni kulturni preporod, evforija, še politiki so naenkrat znali več kot le naslov in prvi verz prve kitice skoraj vsake od Prešernovih pesmi ter vsevprek žegnali slovenski nacionalni interes, ki da ga pooseblja slavni Vrbljan in simbolizira Vrba pod Stolom nedaleč Triglava. Založniki so tiskali, da se je smodilo: faksimile, cenzurirane prečrtane rokopise, vsako pesem posebej in vse skupaj, po slovensko in po kitajsko,  knjigarne in akviziterji so si meli roke, starinarji so odkrivali nove podobe in avtentične Prešernove kar-koli-že, vsako klopotanje Velikemu v čast je bilo takoj požegnano v umetnino in nekaj, kar je nujno treba kupiti, sicer pač nisi (sicer skakajoči) Slovenc… Prešernu noben Kranjec ni več »…osle kazal…«, končno je spodobno služil, na vsaki družinski knjižni polici je moralo biti nekaj Njemu posvečenega, kulturni proračuni so radodarno trošili, »… za To se bo pa že kaj našlo…«. »…On živi, umrjê brez dnarja…?« – to pa že ne, lêpo vas pros’m. Vse oči so bile uprte na slovenski Parnas, v raj pod Karavankami in Julijci na zahodnem obzorju, Vrba in Pot kulturne dediščine sta postali zapovedani romarski preizkušnji vseh, ki so iskali izvir svojega izvora ter s Poezijami v žepu želeli najti popreproščeno pot k nacionalni osveščenosti.

V Ljubljani in Kranju so se zdrznili: nam Vrba ugrablja primat?

Čakaj no, to pa ne, kaj se pa grejo! Takoj po odkritju tistega spomenika, še isti večer, mora biti še državna proslava v Cankarjevem domu, jo bomo že nekako ujeli (če ne, pa tisto februarja), so zapovedali na vrhovih. Pa da se ve: mi Prešernov kip že imamo, tudi Zajčevega (pa kaj potem, če je bil ta sin onega). In še nekaj zapovedujemo: odslej bomo slavili tudi rojstvo, vsi se bomo vsi šli »ta veseli dan kulture« (mimogrede: A.T. Linhart tega ne bi čisto dobro zastopil: »Saj bi lahko rekli kar »ta prešerni dan«, pomeni isto in celo malo bolj radostno, France ga je vreden…, ali pa naj ta veseli dan traja cel teden, do 10., takrat je pa res moj dan, krščen Matiček…«, bi verjetno porekel;)… Kranjčani so negodovali, češ, saj pri nas ni samo pil, kvantal, kolovratil s figami v žepih in na koncu brez dnarja umrl… Kakšno rojstvo, kakšna Vrba, lepo te prosim, takrat so bile ob njem samo rojenice, to pač ni še nič! Prešernova hiša je v Kranju – Prešernovem mestu, tam je pokopan, do Vrbe tudi ni daleč, še kranjski župan Mohor Bogataj je originalni Kašar. Bogve kaj vse je požgal tisti župnik Dagarin s tisto Katro, morda je pa opešani advokat – poet tudi v Kranju kaj preroškega napisal, ne, prepričani smo, da se bo enkrat še kaj našlo, saj so se nove stare podobe tudi… Mi imamo njemu v spomin na njegovo otroštvo že itak vse živo, maraton do Vrbe, celo otroško plavalno tekmovanje Dr. Fig, da se ne bi pozabilo na njegovega prijatelja in mentorja  Matijo Čopa, ki je utonil v mrzli Savi… Itd.

No, na koncu je pleve odnesel decembrski veter in na koncu je ostalo celo veliko novega, tehtnega, manjkajočega, ekspertnega, pravo obogatenje Prešerniane torej.

V Vrbi so medtem čistili in gloncali, pripravljali prostor za oder in goste, na občini je začel delovati PR in protokol, program malih in velikih dogodkov z velikim zaključkom bi napolnil običajno desetletje. Še sam ne vem, kaj me je prineslo v tiskarno Medium, kjer sem opazil poskusne špoltne programske knjižice. Išči, pa boš našel, včasih sem bil korektor… A nisem: nikjer nič o Zajčevem kipu, snovalcih umestitve spomenika iz Ulrih&Co., ničesar o donatorjih, ki so nameravali z javno predajo darilne pogodbe podariti in izročiti v skrb spomenik in novo Prešernovo podobo Vrbi in vsem občanom, Sloveniji. Nič!

»A je še kakšna stran?«, sem vprašal tiskarja. »Ne, to bo To!«

»Pa ne bo – počakaj, grem na Občino!« In sem šel… Bom marsikaj preskočil – a bilo je živo… V pisarni direktorice občinske uprave sem potem na hitro napisal manjkajoči tekst, ga prebral, skorigiral in še toplega ročno odnesel k Dolarju. Programska knjižica je potem zadobila podobo, ki jo najdete v arhivih.

»Ste donatorje povabili?« »Koga?« »SMELT, Savske Elektrarne, Elektro Gorenjska, Ulrih&Co, KD Naša Slovenija – Slovenia Nostra, Ustanovo PKD, nenazadnje mojo malenkost, nekoč Agens Žirovnica, ki je vse skupaj začel…?« »Pa saj je proslava javna, VSAK lahko pride!«

»Ja, že, a naštete boste povabili, sicer bo kip ostal v ateljeju! Kakšen VSAK, zaboga!« … In so nas končno le povabili ter stisnjenih ustnic vrinili v protokol.

No, potem je bil pa »ta veseli dan kulture«, 3. december 2000. Dvesto let od rojstva Ribčovga Franceta, ki je potem pesnik – vizionar dr. France Prešeren postal. Z Vasjo, Ljubom, Andrejem in županom smo navsezgodaj namestili kip na podstavek, ga pritrdili in skrivnostno ovili, namestili napis (tudi Braillovega za slepe), nazdravili in šli vsaksebi vzneseno modrovat in čakat do popoldneva. Pogrešali smo Toneta Dežmana, pa še koga s samega začetka zgodbe.

Program je zapisan v arhivih tistega dne.

Prišli so mnogi, cela Slovenija, tudi predsednik RS Milan Kučan. Zbrali smo se pred Čopovo rojstno hišo v Žirovnici. Radostno in praznično smo si podali roke ter krenili na pohod po PKD, vse do Rodin. Predsednik je bil takrat znan po svoji pohodniški kondiciji, zato smo ga pražnje oblečeni in okravatani komaj dohajali. Nekaj časa smo klepetali, potlej le še sopihali. Udarili smo jo kar po za promet zaprti glavni cesti, ne po PKD, mnogi je niso niti slutili, kaj šele kako daleč so Rodine. Prvi postanek: aleja slavnih rojakov pred osnovno šolo v Zabreznici. Tamkajšnjega Prešerna je šolarjem poklonil kipar Zdenko Kalin, Antona Janšo in Frana Saleškega Finžgarja je naredil Bojan Kunaver, Matijo Čopa in Janeza Jalna pa Jaka Torkar. (Mimogrede: alejo so pred leti zaradi »nujnih« parkirišč podrli, razvrednotili ambient, kipe pa natlačili na nekakšen piedestal pred šolo – tam sedaj zrejo v šolska okna in »nadzorujejo« Prešernov rod.)  Nadaljevanje skozi Janševo Breznico, mimo Janševega čebelnjaka (ki to ni) do Finžgarjevih Doslovč. Nekateri so že na Breznici skrivaj zavili v bližnjo  Vrbo, večina pa je le sledila predsedniku, se spodobi. Pri Dolenčevi kajži smo si nekoliko privezali dušo in skozi »puntarski« Smokuč vztrajali do Jalnove rojstne hiše na Rodinah. Mulejev Janez nas je rešil z medico, kleno besedo in podobnim, nenadejani kočijaži pa potem  nekaj izbrancev še z »lajterbogni«; imel sem srečo, da je bil med furmani tudi moj bratranec Ladi, sicer bi v špičakih krevsal še do Vrbe, saj donatorji nismo bili v »protokolu« prevozov. No, nekatere je ta zapovedani kulturni »pohod« krepko zdelal, so povedali.

V Vrbi je medtem vse vrvelo od naklonjenega pričakovanja, ljudje so vzneseno prihajali od blizu in daleč, na vsakem koraku se je kaj dogajalo ali ponujalo, streglo, poskušalo, tiskalo, recitiralo, rajalo, umovalo, to je že treba reči. Izvajalci svečanega programa so pilili zadnje podrobnosti, vas so preplavile kamere in novinarji, prepoznavni ugledni gosti. Nekaj takega se je menda dogajalo davnega 1939, ko so Ribčevo hišo na Finžgarjevo pobudo spremenili v pravcati narodni muzej. Ribčeve so takrat preselili v nadomestno novogradnjo nedaleč proč, tik pod (h)ribčem, na katerem stoji cerkev sv. Marka. (Tale (h)ribč’ je po mnenju nekaterih, recimo slikarja Branka Čušina, dal hišno ime Ribč’-evini, kjer nikoli nihče ni bil ribič…, razen morda en stric, ki je živel v Trstu).

Nam je bilo tik pred proslavo dano vstopiti na kratek sprejem, ki so ga za cvetober gostov pripravili v Prešernovi rojstni hiši. Bilo je domačno, naklonjeno, toplo, prijazno, svečano, iz kamre je sevalo sporočilo Francetove zibelke, rojstva in genov izpred dveh stoletij. Prisotna je bila žlahta – pranečakinje so odsevale znane poteze nekaterih slikarskih upodobitev, še bolje, ugibanj o pesnikovi podobi. Nepozaben trenutek, vsem nam je bilo prijetno pri srcu; bilo je vredno biti zraven, biti del iztekajoče se osem let trajajoče zgodbe, ki sem jo pred zbranimi smel celo na kratko predstaviti.

»O, Vrba, srečna, draga vas domača,

kjer hiša mojega stoji očeta,

da b’ uka žeja me iz tvoj’ga sveta

spelala ne bila gol’fiva kača …«

France se je vrnil domov.

Predsednik Milan Kučan mi je stisnil roko in na kratko dejal: »Dobro ste to napravili! Hvala!«

Pogledal sem po »svojih« – vsem se nam je dobro zdelo.

Potem je bila proslava. Množica. Praznik. Tišina – kot pri maši. Vrba je bila takrat središče slovenskega sveta in življa, doma, v zamejstvu in po svetu.

»…otrok kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo…«.

Radovedni pogledi so polni pričakovanj tipali po zastrti sohi.

Sedel sem ob dr. Matjažu Kmeclu, ki me je vedno znal spodbujati s svojimi pravšnjimi, nalezljivo hudomušnimi nasveti. »Poglej te ljudi! Vsi imajo Prešerna v sebi! Vrba je dobila novo svetišče, Slovenci pa nov praznik.«

Ne vem, morda se nekaj podobnega dogaja v ljudeh ob krstu novorojenca, ko se vedno znova začenja simbolično posvečen vstop v novo, nenapisano življenjsko zgodbo in usodo.

Program je bil sporočilen, domiseln, prepričljivo izveden, »…po domače, a na visokem nivoju…«, izkazali so se kulturniki iz Dežele, domačini, vse do Jesenic. Ljudje so brez težav prepoznali, razumeli in hvaležno sprejeli praznično sporočilo.

Županu Pfajfarju sem v imenu darovalcev in sotrudnikov ponosno, svečano in z olajšanjem izročil darilno pogodbo, prav táko, kot smo jo zapečatili pod spomenik.

Oddali smo ga, »našega« Zajčevega Prešerna. Bilo je vredno vsega.

Potem sta, župan s predsednikom Kučanom, odkrila težko pričakovani bronasti odlitek Zajčeve prve doslej znane kiparske upodobitve pesnika Franceta Prešerna.

Zasijal je v temi in prijazno »pogledal« po ljudeh. »Dober večer, prijatli! Pozdravljena Vrba, sosedje, svet’ Marka!«

Ljudje so ga odobravajoč pozdravili, objeli, sprejeli: »Dobrodošel doma, France!«, je odzvanjalo v praznično nebo.

Potem smo z mojimi gosti iz zamejstva, soustanovitelji čezmejne fundacije Poti kulturne dediščine, oddivjali v Cankarjev dom, v »praznično« Ljubljano. Da na vsak način moramo tja, je bilo rečeno. Dobrodošli. Na čevljih blato iz posvečene Vrbe, v srcih tesnoba zaradi zamujenega prešernovanja. Naj bo, za nekaj bo že dobro.

Na vratih marmorne palače so nas ustavili, saj nismo imeli vabil. »To pa ne, VSAK pa ne more noter!« Zagrozil sem z Rotovnikom – in obotavljaje so nas spustili v na pol prazno Gallusovo dvorano. Potem je bilo kar nekaj

K sreči je bilo hitro končano, praznik v Vrbi trajal skoraj do jutra; veliko tega smo še ujeli in si dali duška…

Zjutraj sem vse skupaj vznemirjeno in povzdignjeno podoživljal v polmegleni Vrbi. V zraku je dišalo po prazniku, ki je obljubil, da bo še dolgo trajal. Prešeren je bil rosen, kot da ga je zdelalo rajanje z radoživo predano druščino. Še danes se mi zdi, da je prijazen, zadovoljen, pa naj ga radovedne, prijazne ali kritične oči namalajo tako ali drugače. Franc Ksaver Zajc je že vedel, tistega davnega 1865; tudi takrat so (v Ljubljani) slavili rojstvo…

Mimo odra sem se odmajal do parkirišča, se ozrl  in v družbi s Francetom nekaj časa dojemal novo podobo Vrbe.

»O, Vrba…!« Kaj pa sedaj?

Med razmetano scenarijo sem opazil kristalno čašo. Spomnil sem se prizora – Zdravljice, ko so igralci nazdravljali Prešernu, Slovencem, sebi in publiki. Pozabili so jo ali pa pustili, tako kot še kaj. Cela je, lepa, kot kelih, simbol dogodka, sem pomislil. »Nazadnje še, prijatli, kozarce zase vzdignimo…«, nam je naročil prerok našega naroda, jezika, prihodnosti.

Še danes jo hranim, ob miniaturi (Zajčevega) Prešerna, ki mi jo je poklonil Vasja Ulrih. Z mojim malim Francetom na prešerni dan kulture vsako leto nazdraviva, si kaj poveva, se kaj novega domisliva, v dobri družbi ali sama.

Zadnje čase (spet) razmišljava o usodi (h)Ribčevine.

Vas zanima? Prav, naslednjič torej o tem.

 

Slavko Mežek

Preseren

OKROGLA MIZA »OHRANIMO SLOVENSKI KOZOLEC – KDO IN KAKO«? – ZAKLJUČKI

Bled, 9. 3. 2017

Na okrogli mizi se je zbrala pestra druščina zainteresiranih in raznoliko kompetentnih ljudi, ki so z zanimanjem sledili izvajanjem govorcev. Dogodek je s svojo prisotnostjo in prispevkom obogatil in podčrtal minister za kmetijstvo mag. Dejan Židan.

Celotna okrogla miza je posneta na video (Bled TV).

Govorci:

  • Pavel Hlebanja, mladi kmet, Srednji Vrh nad Martuljkom
  • Vesna Kunšič, Občina Kranjska Gora
  • Dušan Jovič, kmetijski svetovalec, Bohinj
  • Mag. Dušan Štepec, konservator; Dežela kozolcev Šentrupert
  • Anton in Damijan Bajc, tesarja iz Mirnske doline
  • dr. Franc Pohleven, Biotehniška fakulteta
  • dr. Črtmonir Tavzes, Univerza na Primorskem
  • mag. Dejan Židan
  • moderator Slavko Mežek.

Povzetek njihovih prispevkov bo objavljen na spletni strani.

Zaradi pomanjkanja časa svojih prispevkov žal niso mogli predstaviti dr. Domen Zupančič, dr. Peter Fister in Helena Cvenkel, za kar se jim organizator iskreno opravičuje in jih prosi za pisni prispevek, ki bo objavljen  na www.kultura-natura.si.

 

ZAKLJUČKI

  1. Kozolec je »…spoznavno znamenje Slovenije…« (dr. Tone Cevc), ki ga je s skupnimi močmi treba raziskati, ovrednotiti, ohraniti, uveljaviti in revitalizirati.
  2. Kozolec je prepoznavni, še vedno živi spomenik ljudskega stavbarstva, ki bogati kulturno krajino od izvira Drave do Kolpe in Sotle, v Italiji, Avstriji, Švici, še posebej pa v Sloveniji.
  3. Ohranjanje, uveljavljanje in revitalizacija kozolca je osnova skupnega čezmejnega trajnega projekta KOZOLEC, v katerem pod že uveljavljenim logotipom sodelujejo zainteresirana civilna gibanja, občine, različne stroke in pristojne državne / regionalne službe iz Slovenije, Avstrije, Italije in Švice. Posebna pozornost velja nujnim partnerjem s področja kulture (etnologija, arhitektura, konservatorstvo), izobraževanja (delo z mladimi, posebej strokovno usmerjenimi profili), varstva okolja, (sonaravnega) kmetijstva, gospodarstva (gradbeništvo, stare obrti), tudi turizma.
  4. Civilna gibanja začnejo z usklajeno čezmejno medregionalno pobudo za uvrstitev kozolca na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine. Ta predlog je izhodišče in osnova za vse nadaljnje skupne dejavnosti. Pri tem upoštevajo določila in kriterije znanih konvencij o varstvu svetovne in naravne dediščine (kulturne krajine) veljavna lokalna pravila igre. Ustanovi se strokovna knjižnica in video/fototeka.
  5. Za ta namen oblikujejo čezmejni iniciativni projektni odbor, ki ga v začetku sestavljajo
  • dr. Franc Pohleven, dr. Domen Zupančič, dr. Peter Fister, mag. Dušan Štepec, dr. Črtomir Tavzes, dr. Maja Oven, Slovenija
  • dr. Joseph Passler in dr. Hans Schmieder (Innichen,Pustriška dolina) ter fundacija Die Harpfe, JV Tirolska
  • Narodopisni inštitut Urban Jarnik Celovec, dr. Gorazd Živkovič, dr. Ludvik Druml in Uschi Sereinig, Ziljska dolina,
  • arhitekta Renzo Rucli (Benečija) in Ivo Buzzi, predstavnik SKS Planika (Kanalska dolina), Italija
  • predstavnik službe za razvoj podeželja pri MKGP RS (> LAS) in mreže kmetijskih svetovalnih služb
  • predstavnik partnerskega društva Baška dediščina (pilotni projekt Rut), BSC Naklo (za kmetijske šole) in ŠC Slovenj Gradec (lesarske šole)
  • Slavko Mežek, predsednik gibanja Kultura – Natura Slovenija (pobudnik / koordinator).

Odbor se lahko širi ali oblikuje v manjše delovne skupine, skladno s potrebami. V odbor se po potrebi vključijo zainteresirani eksperti ter predstavniki ustreznih strokovnih služb, še posebej MK, ZVKDS ter slovenskega odbora za UNESCO.

Posebno reprezentativno skupino predstavljajo župani vključenih občin. Oblikuje se tudi team za stalne stike z javnostmi.

O pobudi se takoj obvesti vsa dediščinska gibanja in organizacije v Evropi (npr. članice Europa Nostra) s povabilom za sodelovanje.

  1. Odbor deluje samostojno skladno s statutom gibanja Kultura – Natura Slovenija na naslovu Kropa 74, 4245 Kropa.
  2. Odbor in gibanje Kultura – Natura Slovenija ustanovita programski sklad projekta KOZOLEC, na spletni strani www.kultura-natura.si pa tematsko okno KOZOLEC / HAY-RACK HERITAGE.
  3. Odbor oblikuje izhodiščni petletni delovni program. Predstavljen bo na pilotni lokaciji v Rutu nad Baško grapo ob košnji / sušenju sena junija letos v sklopu programskega ciklusa Srečanja pod kozolci 2017.
  4. Odbor ob pomoči MKGP in kmetijskih svetovalnih služb pridobi register vitalne / obstoječe / ogrožene stavbne dediščine – kozolcev na slovenskem podeželju.
  5. Sestavni začetni promocijski del pobude je celoletni programski sklop dogodkov, predavanj, družabnih Srečanj pod kozolci, potujoča razstava Slovenski kozolec ipd., ki bodo potekali po Sloveniji, v zamejstvu in po svetu ob 20-letnici gibanja / projekta Slovenski kozolec.
  6. Gibanje Kultura-Natura Slovenija v podporo pobudi uvaja in napoveduje še naslednje novosti
  • nov popotniški doživljajski program »Srečanja pod kozolci« kot del nove dejavnosti (Po poteh kulturne dediščine / Heritage Tours; predstavitev turističnim vodnikom, ponudnikom in drugim dejavnikom)
  • študijsko dvodnevno ekskurzijo h kozolcem v Ziljski in Pustriški dolini
  • študijsko dvodnevno ekskurzijo h kozolcem po slovenskih regijah
  • raziskovalni natečaj za osnovne in srednje šole Kozolci v mojem kraju – kako dolgo še? (> šolsko leto 2017/18)
  • raziskovalni natečaj za študente etnologije, arhitekture, geografije ipd.
  1. Upoštevaje »Pismo podpore« (objavljeno na www), ki ga minister za kmetijstvo mag. Dejan Židan namenja jubileju in nadaljnjemu razvoju projekta Slovenski kozolec, se bo gibanje skušalo uvrstiti med deležnike medresorske pomoči in subvencij tangiranih ministrstev, zaradi mednarodne naravnanosti pobude pa tudi EU virov.

 

Slavko Mežek

Kultura-Natura Slovenija

 

Odmevi:

https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/prvi-koraki-slovenskih-kozolcev-proti-unescovemu-seznamu/416945

http://www.sloveniatimes.com/three-countries-seek-to-get-hayracks-onto-unesco-list

OHRANIMO SLOVENSKI KOZOLEC

BLED. 9. marec 2017

 

Spoštovane, spoštovani!

 

V četrtek, 9. marca 2017, bomo na Bledu nadaljevali z dogodki ob 20-letnici projekta / gibanja Slovenski kozolec.

 

  1. Okrogla miza:

OHRANIMO SLOVENSKI KOZOLEC! KDO IN KAKO?

Viteška dvorana na Blejskem gradu, 15.00

Govorci: dr. Franc Pohleven, prof. Andreja Kutnar, dr. Domen Zupančič,  mag. Dušan Štepec, tesarski mojster Damjan Bajc, Helena Cvenkelj, Pavel Hlebanja, Občina Kranjska Gora, Občina Bled; moderator Slavko Mežek

Osvetlili bomo različne vidike težav in pozitivnih izkušenj (lastnikov) pri ohranjanju »spomenika slovenske ljudske stavbne dediščine« (dr. Tone Cevc).

Pridružil se nam bo tudi minister RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejan Židan, častni pokrovitelj celoletnega  jubilejnega programa.

Vodilni sporočili okrogle mize:

sistemske rešitve pri pomoči lastnikom kozolcev ter skupna prizadevanja pri ohranjanju in revitalizaciji kozolcev – naše skupne kulturne dediščine

začetek trilateralne SLO-A-I pobude za uvrstitev kozolcev na UNESCO-v seznam svetovne kulturne dediščine.

Zaradi razpoložljivega prostora je udeležba na okrogli mizi žal omejena in vezana na poimenska vabila / prijave.

 

  1. Otvoritev razstave SLOVENSKI KOZOLEC (že 125. od 1994)

Galerija Stolp na Blejskem gradu, 17.00

Otvoritev bo z ljudsko pesmijo obogatil vokalni kvintet Tivoli Lesce.

Otvoritev razstave je namenjena širši javnosti, zato je vstop na dogodek prost.

 

Več o projektu, istoimenski razstavi in knjigi ter aktualnostih v gibanju Slovenski kozolec lahko najdete na www.kultura-natura.si.

ZGODBA O ZAJČEVEM PREŠERNU V VRBI – 2. del

Tisto poletje se nas je kar nekaj zbralo pri Vasji Ulrihu v Marasih, vasici nad Limskim fjordom. Pristno dišeča Istra, odmaknjena od turističnega vrvenja. Idealno za premislek, druženja z razlogom, nočna zalivanja in nego osušenih zamisli ter sejanja vedno novih idej, pohajkovanje po neznanem in novem, skratka, »prešernovanje« v malem. Vasja se je v tistih krajih uveljavil kot kipar – restavrator, s prirejanjem glasbenih in likovnih dogodkov pa tudi kot kulturni animator. Domačini so ga sprejeli, vzeli za svojega. Spomnil sem se na Grožnjan, ki so ga kot uspavano Trnuljčico prav tako oživili slovenski likovniki, nato pa vsako leto požlahtnili mladi glasbeniki iz vsega sveta. Kot zadnji predsednik Muzičke omladine Jugoslavije sem tam tik pred nepotrebnim razsulom Juge doživel privilegij soustvarjanja svetovnega poletnega tabora Jeunesses Musicales Mondiale v družbi z glasbenikom Ivom Josipovićem, kasnejšim predsednikom Hrvaške… Kakšni časi… Tudi Vrba in vasi pod Stolom bi s PKD lahko prerasle v …? Lokalno je (lahko) globalno…

No, nič čudnega, da so vznesene besede »obudile« tudi Zajčevega Prešerna, ki so ga »Kašarji« odrinili v nekakšno pol-pozabo, po oceni novega župana Franca Pfajfarja pa med »… prevelike projekte in nepotrebne obveznosti…«.

A bili smo predaleč, da bi smeli odnehati, obljuba dela dolg, nenazadnje sem se zaobljubil Tonu… Zadolžili so me za obnovitev stikov in pobude; nato smo si pisarili, se prepričevali, si žugali, a na koncu so le pretehtali obvezujoči sklepi s samega začetka in zdrav razum: ustanovljen je bil občinski odbor za pripravo 200-letnice Prešernovega rojstva. Premaknilo se je, a s povsem »prenovljeno« vizijo projekta in dogodka. »Bomo sami, ne rabimo pametovanj, komande, pomoči in prisklednikov od drugod…«, je bilo rečeno.  Nja, in so v vizijo nove, »domače proslave« umestili očitne alternative: namesto RTV Slovenije – lokalni radio in AV-studio, namesto Dela – lokalne dopisnike in glasila, namesto delavoljne vseslovenske kulturniške srenje z žirovniškega posveta – pridne domače kulturnike iz kroga 10 km, namesto Studia Marketing – kar nekaj … Lokalno ni nujno globalno, »zunanji« s(m)o se večinoma umaknili ali pa s(m)o bili »umaknjeni«.

Prizadevno delovanje občinskega odbora je shranjeno v arhivih in ni, da bi ga kar vsevprek ter žlehtnobno devali v nič. V delovnih jedrih so zorele in zadišale »domače jagode«, uveljavljal se je skriti potencial občine, šole in kulturnih društev, širil nabor domačih in okoliških kulturnih snovalcev in ustvarjalcev. Na posvetu pri »Osvaldu« na Selu so se izkazala in soočila na moč različna toplo-hladna, sem ter tja pregreta,  pa tudi frigidna in celo butalska mnenja o bližajočem se jubileju, modrovanja o obvoznici, narodnjaška priseganja in odklanjanja, pričakovanja in dileme, a dogodku se ni bilo več moč izogniti – datum je bil (hvalabogu) določen že pred 200 leti.

Oblikovan je bil javni razpis in nato razstavljeni predlogi za ureditev izbrane mikrolokacije v Vrbi.

Nabralo se je marsikaj, celo nerealizirani Plečnikov mavzolej se je nekje našel… Obveljal je uresničljivi (spremenjeni) predlog Ulrih&Co. – nenazadnje je bil v igri od samega začetka. Podpisali so pogodbo in začeli sodelovati, narisali dokončno umestitev spomenika v prostor: Prešeren bo na vhodu v Vrbo vsakogar prešerno »pozdravil«, za njim bo njegova rojstna hiša, zrl bo proti Kranju, na levi bo cerkev sv. Marka, na desni pa Triglav. Torej, »O, Vrba…« in »… okol’šna raja…« v enem.

Z županom smo se družno odpravili v Marmor Hotavlje – za podstavek kipa je bilo treba najti primeren kamen, dogovorili smo se tudi za popust in kamnoseško obdelavo monolita. Nazaj grede smo obiskali galerijo Zdravka Krvine v Gorenji vasi in našli – četrti odlitek našega Prešerna! Bil je naprodaj. Zvedeli smo za »hišno različico« njegove zgodbe. V vzneseni debati smo mu začeli iskati možnega kupca, predvsem pa čimbolj opazno, simbolično lokacijo. Strinjali smo se, da bi bila imenitna Knafljeva ustanova na Dunaju, ki je svojčas dajala podporo obema, Prešernu in Zajcu. Prav: galerija bo kip rezervirala, umaknila iz prodaje, navezali bomo stike z upravljavci Knafljevine in jih prepričali, skupaj bomo našli denar, imenitno, ni kaj! Krvina je odprl buteljko najboljšega, podali smo si roke in namero na moč zadovoljni zalili.

(No, kasneje smo res vse pripravili, dunajske ustanove dr. Rajšp je bil za, zato smo kaj kmalu poklicali vrlega galerista – ter doživeli pravi šok: »Kultura je kultura, kšeft je pa kšeft! Prešeren je prodan!« Kupec: kranjska FOV oz. Krvinov prijatelj (dekan) Jože Florjančič. Madona santa! Nekaj časa smo se usajali, se javno počili, celo v cajtnge so nas nabili, potlej se je pa vse skupaj poleglo – a z Dunajem seveda ni bilo nič.)

Kazalo je, da bo vsaj v Vrbi vse teklo kot namazano – pa ni. Vem, da ni bilo enostavno in zanesljivo vsega preveč, najti je bilo treba potrebni denar, narediti načrte za preureditev celotnega južnega vhoda v vas, razširiti cesto in ovinek, urediti brežine, infrastrukturo, instalacije, nenazadnje prostor za spomenik, oblikovati sinopsis proslave, vsebino in obliko priložnostnih publikacij, dogovoriti protokol »… osrednje državne proslave…«. Pa so količkali, se menili o tem in onem, nenazadnje so našli tudi izvajalca, ki pa ni in ni hotel ali mogel začel z deli. Kar naenkrat je prišla jesen, tri mesece pred svečanostjo ni bilo kaj dosti videti. Potem se je ulilo – in začeli so z deli, bolj ali manj v blatu do kolen.

Eni so se pridušali, drugi privoščljivo muzali, tretji zmajevali z glavami, češ, saj smo itak vedeli, da ne bo nič …, a počasi so se pojavili obrisi »nove« vedute Vrbe, podobne današnji. Manjkal je le še temelj spomenika, a so se že zmenili, kdaj bodo iz Hotavelj pripeljali podstavek. Bili smo tik pred zdajci.

Tistega nesrečnega dne sem se z Bleda povsem slučajno peljal proti Žirovnici. V Vrbi sem seveda pogledal proti gradbišču in opazil – postavljen podstavek! Kako?! Radovednost me je kar odnesla tja. »Živjo! A so ga že pripeljali?« »Že stoji!« »Kje je pa Ulrih?« »Kdo?« »Ja, kipar, načrtovalec postavitve, moral bi biti zraven, pa Ljubo Zidar tudi!« »Nimam pojma, tisti iz Marmorja so prišli, postavili, zalili in se odpeljali! Je, kar je, cement je že zagrabil!«

Ogledal sem si v plastiko zavito silhueto stilizirane »postave brez glave«. »Čakaj, čakaj – kam pa je obrnjena? Saj je povsem iz smeri! Namesto proti Kranju gleda nekam v Ribčeve češplje!? Kako je pa to možno?« »Ja, pa kva poj, smo morali razširiti ovinek, pa smo prestavili podstavek!« »Sami?« »Ja, saj ni bilo nikogar, ki bi nam drugače zakomandiral! Ni več časa, moramo zaključiti, proslava je čez par dni!« »Tako ne more biti! Imate telefon od Marmorja? Tole bodo odpeljali, beton je še moker!« »To bi pa rad videl! Ja kdo pa sploh si, da se tako repenčiš?« … Hotaveljčane sem »ujel« nekje pri Škofji Loki. »Obrnite, vse je narobe…!« In so se vrnili.

Vmes sem poklical Vasjo, Ljuba, župana, Marijo Lužnik, novinarko Vlasto Felc, prišel je tudi Andrej Mlakar in začel snemati. Narod naš dokaze hrani. Časopis Delo je naslednji dan objavil novico in fotografijo: »… Komaj so ga postavili – so ga že odpeljali…!?«

No, naredili so nove temelje – Vasja je bil to pot zraven, naredili so vse načrtovano, vidno in nevidno, orientirano v pravo smer, edino za talno osvetlitev je bilo prepozno.

Pod podstavkom je odtlej tudi niša, v katero smo ob ponovni postavitvi v posebno jekleno kaseto shranili

darilno pogodbo, s katero donatorji Občini Žirovnica ter še posebej Vrbi poklanjajo kip, takratnega tisočaka s Prešernovo podobo, tudi Delo z gornjo burleskno novico. Sredi veselega simboličnega dogodka se nam je približala soseda Tončka Žvan, rekoč: »A vas kaj zebe?« »Seveda!« »Grem po ta kratkega!« Seveda ni bil nihče proti. Rekel sem ji še: »Saj bi ga France tudi, če bi bil tu!«

Vrnila se je s ta domačim, ki nas je prijetno ogrel. »Tole je pa za Franceta!«, je rekla in nam podala majhno stekleničko s taistim. Takoj smo jo dali v kaseto, tako da ga ima Ribčov France sedaj »kurjavo« vedno na dosegu.

Zmenili smo se, da se bo France Prešeren (v Zajčevi upodobitvi) vrnil domov na svoj 200. rojstni dan zjutraj.

(nadaljevanje naslednji teden)

ZGODBA O ZAJČEVEM PREŠERNU V VRBI – 1. del

Med sporočilnimi slikami na naši spletni strani sta tudi dva Prešerna, seveda z razlogom in zgodbo. Pobudo in trmasta prizadevanja za postavitev spomenika pesniku Francetu Prešernu v Vrbi namreč smem/o vpisati med najbolj odmevne dosežke našega gibanja, nenazadnje tudi podpisanega SM.

 

Bilo je 1991, ko me je poklical znanec Boris Pesjak iz takratnega SMELTa.

»Živjo, Mežek, en Prešernov kip nam ponujajo, pa ne vem nič o njem. A mi lahko pomagaš?«

Seveda me je takoj zagrabilo. Poklical sem dragoceno sodelavko – prijateljico Bebo Jenčič († 2016), ki je v Gorenjskem muzeju vodila in skrbela za »Prešerniano«. Marsikaj koristnega sva pripravila in izpeljala, npr. obnovo povsem razkrite strehe Prešernove rojstne hiše v Vrbi po orkanskem vetru leta 1983. Takrat smo s strani zavarovalnice in proračuna napraskali toliko denarja, da smo lahko sanirali škodo, zraven pa uredili še dodatne prostore, potem ko se je iz hiše odselila dolgoletna oskrbnica Justina Pogačnik. V sodelovanju s takratnim Zavodom za spomeniško varstvo Kranj (takrat ga je vodila Olga Zupan) in arhitektom Maticem Suhadolcem smo s skupnimi močmi uredili »galerijo« s številnimi prevodi in upodobitvami ter prostor – pisarno za sprejem obiskovalcev.

Beba je bila kot odprta knjiga.

»Ja, poznam, zanimiva štorija, gre za bronasti odlitek »izgubljenega« Prešerna. Mavčni original je kot scensko plastiko leta 1865 izdelal prvi slovenski akademsko izobraženi kipar Franc Ksaver Zajec za proslavo v čast 65-letnice Prešernovega rojstnega dne, ki so jo pripravili v ljubljanskem deželnem gledališču. Ta doprsni kip se je potem izgubil, več kot sto let kasneje pa so ga povsem nepričakovano našli na nekem podstrešju – na Bledu. Najprej so menili, da gre za Vodnika, potem pa je dr. Špelca Čopič utemeljila spoznanje, da je to pogrešani, a precej poškodovani Zajčev Prešeren. Kip so »ozdravili« in pokrpali v restavratorskem ateljeju Ulrih&Co. v Ljubljani, zraven pa odlili še štiri bronaste, za morebitno javno rabo. Enega je odkupil LEK, drugega UNIOR, … Ja, kip ima zgodbo, saj gre za prvo znano kiparsko upodobitev pesnika. Z Zajcem sta se morda celo srečala v Knafljevi ustanovi na Dunaju. Ej, naj kupijo, ne bo proč vržen denar…«.

No, potem se je pa začelo. SMELT je cincal in na koncu ugotovil, da pravzaprav tega Prešerna nima kam postaviti. Takrat sem vskočil s pobudo: »Dajmo ga v Vrbo! Vrba še nima pesnikovega kipa!« Ideja je bila zadosti nora, da se je prijela, pristopile so še Savske elektrarne in Elektro Gorenjska, pa Ulrih&Co. ter moj Agens Žirovnica. Zamisel smo predstavili Občini Jesenice in pristojni stroki. Nikoli ne bom pozabil, kako smo prenašali mavčno repliko kipa po Vrbi in iskali najprimernejšo lokacijo. V igri je bil vrt ob Prešernovi hiši, pa kamnita škarpa tik pred njo, pa predverje cerkve sv. Marka, …, no, na koncu je bila izbrana današnja lokacija, takrat še zaraščeni vogal travnika, last Vrbljana Zdravka Justina, ki je zemljo želel celo podariti (pogodbo hranim). Vasja Ulrih in Ljubo Zidar sta s sodelavci narisala vizijo umestitve, nekakšen mali tempelj na vhodu v Vrbo. Začeli so se mukotrpna pogajanja, kako in kdaj (1995?) in če sploh izpeljati ureditev lokacije, postavitev kipa in svečano odkritje, a se je vse ustavilo pri modrovanju »avtoritet« o »… celostni ureditvi Vrbe, »Meke« slovenske kulture…«. Izpeljali naj bi jo kar mi, predlagatelji oz. donatorji. In smo seveda rekli: »Poslušajte, vsi pristojni, dogovorite se, sporočite nam odločitev, uredite že to Vrbo, dotlej pa bo kip čakal v prostorih ateljeja Ulrih&Co. v Ljubljani!«

In je čakal. Ustavilo se je.

Naša verujoča »Prešerna druščina« se je medtem vsako leto na 3. decembra prešerno zbrala ob čakajočem kipu, nazdravila, recitirala, pela, bentila, modrovala, … in čakala, kaj bodo stuhtali »ta pametni«.

Koncem devetdesetih je bila ustanovljena Občina Žirovnica, ki je Pot kulturne dediščine vpisala v preambulo statuta.

Bližala se je 200 letnica Prešernovega rojstva. Zdaj ali nikoli. Prvega župana Antona Dežmana, neverjetnega bistrca in pragmatika, s katerim sva v triu z ravnateljem Marjanom Jemcem uglašeno sodelovala pri udejanjanju marsikatere daljnosežne zamisli v žirovniški šoli (npr. Pot kulture dediščine, aleja slavnih rojakov, odkup Čopove rojstne hiše ipd.), sem 1999 nagovoril: »Ej, Tone, dajmo, postavimo ga, pripravimo osrednji državni dogodek, bodimo vrh dogajanj ob praznovanju rojstva Ribčov’ga Franceta! Uveljavimo prešerni Prešernov dan slovenske kulture! Naredimo nekaj trajnega, nekaj, kar bo mlado občino Žirovnica za vedno umestila na naslovnice osrednjih medijev in v kulturno zavest osveščenih Slovencev!«

Dežman je (spet) rekel: »Ja, ni slabo – dejmo!« Skupaj z Zdravkom Malnarjem, takrat pravnikom v Delu, smo sredi noči podpisali »zaroto« s šilcem domačega in – začelo se je.

Pobudniki smo občini Žirovnici dali uradno pobudo za postavitev kipa in svečano odkritje na 3. 12. 2000, župan Dežman jo je predstavil svojim svetnikom, ki so jo požegnali z uradnim sklepom: da. Kasneje so ta datum izbrali tudi za občinski praznik. Hvala.

Ne bom našteval množice sestankov, zapisnikov, opravljenih poti in nujnih srečanj s kompetentnimi in uradno vpletenimi, preveč jih je bilo za ta zapis. A nekaj jih je imelo dušo, brez dnevnih redov in protokola.

S Tonetom, Vasjo, Ljubom in zbrano družbo smo tako obrisali prah s kipa, ki je v ateljeju potrpežljivo čemel že sedem let. Zasijal je iz teme, tako kot na spodnji sliki. Potem smo v bližnji gostilni Pri Lovcu pametovali v družbi z legendarnim TV-kulturnikom Jožetom Hudečkom, daljnovidnim Jernejem Repovžem (Studio Marketing), vsestranskim Jožetom Humrom, Petrom Kolškom in Juretom Apihom (Delo), Bebo Jenčič… Nabralo se je za stoletje idej in osnovna zaveza: odkritje Zajčevega kipa Franceta Prešerna v Vrbi bo osrednji slovenski kulturni dogodek ob 200-letnici pesnikovega rojstva. Sešteli bomo potencial, dobro voljo in znanje vseh, ki bodo želeli biti zraven ter hoteli ali po družbeni vlogi morali sodelovati.

Tako bodi! Začeli smo z udejanjanjem projekta Prešeren 2000. Slovenska javnost je vzvalovila, pričakovano, eni vzneseno, na moč pripadno in spodbudno, drugi spet dvomljivo, pametnjaško, zaviralno, »po slovenceljsko«… Lotili so se kiparja Zajca, pa kipa, tudi prazničnega Francetovega rojstnega dne (»Saj ob rojstvu še ni napisal Zdravljice!?«, pa izbranega mesta postavitve, eni so »svaštarili«, drugi zahtevali državni odbor ter javni natečaj, tretji prizadeto nakladali, češ »Spet bo nekdo mastno zaslužil…«.

»Pa kaj! Komu mar, gremo dalje!« smo rekli v en glas in še bolj prepričano poprijeli za 1001 neizbežno opravilo.

Potem se je pa hudo zapletlo.

Pomladi smo pripravljali programski posvet projekta Prešeren 2000. Odziv vabljenih je bil izjemen, v vaseh pod Stolom (nekdo jih je poimenoval kar slovenski Parnas) naj bi se zbrala vsa vitalna slovenska kulturna srenja, ki se je videla med sodelujočimi v praznični Vrbi. Zmenili smo se, da bomo razposlali vabila po Veliki noči.

Takrat je treščilo: » Župan Anton Dežman je neozdravljivo bolan!« »Kako neozdravljivo? Saj sva bila pred prazniki še skupaj? Kje pa je? …«

Našel sem ga, povabil me je k sebi na dom, blizu sva si bila, zaveznika, po mami tudi sorodnika.

»Res je… Žal – to pot (ti) ne bom mogel pomagati. Pa bi rad. Ne zameri… Posvet pa le skliči/te, a me ne bo zraven…«.

Na posvetu se je potem zbrala Slovenija v malem.

Začeli smo v Vrbi, najprej v Prešernovi hiši, potlej pa pri cerkvi sv. Marka, da bi takoj zaobjeli »… okolš’no raja …«.

Nekateri so že vedeli, viselo je v zraku: župana ne bo.

Potem je pa Tone vseeno prišel. »Sem podpisal vabilo, pa se spodobi, da vas vsaj pozdravim.« Podaril nam je svoj spodbudni credo. Pa tudi marsikaj, kar mu je kot županu ležalo na duši in – nekaterim ni bilo po volji…, a ne bom o tem. Nato se je poslovil.

Posvet smo nadaljevali v Čopovi hiši v Žirovnici. Sklepov je bilo za cel dosje, oblikovali smo delovne skupine, kazalo je, da bomo skupaj nadaljevali začeto, vasem pod Stolom se je obetala nekakšna kulturna renesansa…

Potem je Tone odšel, za vedno … in na občini je vse potihnilo, pravzaprav so vse pospravili, se prerazporedili, iskali nove prioritete, z bližajočo se obletnico in kipom v Vrbi se (pre)dolgo ni ukvarjal skoraj nihče.

 

Slavko Mežek (takrat AGENS, Žirovnica)

(nadaljevanje naslednji teden)

Preseren
Vrba Preseren

Ta članek tudi v PDF obliki?