RAZPIS: PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2017

Gibanje KULTURA-NATURA SLOVENIJA bo že osmič zapored podelilo PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA za zgledne dosežke pri ohranjanju in uveljavljanju slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine. Priznanja je doslej prejelo 80 prejemnikov iz Slovenije in zamejstva. Na dosedanje razpise je bilo pravočasno poslanih več kot 280 nominacij (več na www.kultura-natura.si). Razpis  bo odprt od 3. JANUARJA 2018 do vključno 30. MARCA 2018.

Prejete predloge bo aprila 2018 pregledal odbor za podelitev priznanj Naša Slovenija in izbral po največ tri prejemnike v posamezni kategoriji. Predsednica odbora (pet članov)  bo tudi letos dr. Herta Lausegger, slovenistka in etnologinja na Univerzi Celovec. Odbor ima pravico, da upošteva tudi priznanja, ki se zaradi kriterijev in omejenega števila priznanj lani niso uvrstila v končni izbor.

Gostiteljica podelitve priznanj Naša Slovenija 2017 ter priložnostnega srečanja članov in simpatizerjev gibanja Kultura – Natura Slovenija bo OBČINA RAZKRIŽJE (glej www.razkrizje.si).                                                                          Predvideni datum dogodka: 12. maj 2018 dopoldne (popoldne: ogled kraja in druženje).

Priznanja Naša Slovenija niso denarna nagrade, ampak likovna pozornost trajne vrednosti. Doslej so jih prispevali umetniki Valentin Oman, Luisa Tomasetig, Gašper Jemec, Klavdij Tutta, Franko Vecchiet, Gustav Januš in Barba Štembergar Zupan.

Priznanja Naša Slovenija 2017 je to pot upodobila akademska slikarka DORA PLESTENJAK, ki ji je slovenska kulturna dediščina in krajina vedno znova navdih za likovno ustvarjanje in sporočilo.

Dora Plestenjak

GIBANJE KULTURA – NATURA SLOVENIJA V LETU 2018

SREČNO, USPEŠNO IN USTVARJALNO LETO 2018,

dragi sodelavci, podporniki in prijatelji  

skupne slovenske kulturne in naravne dediščine!

KULTURA-NATURA.SI vztraja pri začrtani organizacijski shemi in programski usmeritvi, ki je nevsiljivo spodbudila mnoge k sooblikovanju izjemno bogate in razvejane mreže skrbnikov slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine. Poleg redne društvene dejavnosti bomo tudi v obdobju  od letošnje do prihodnje jeseni vztrajali pri naslednjih utečenih projektih:

PRIZNANJE NAŠA SLOVENIJA 2017: takoj po novem letu bomo že osmič zapored objavili razpis. Zamujamo zaradi zapleta pri načrtovanem odkupu “hiše kulture” v kropi. Razmišljamo o novi kategoriji: morda bi veljalo predstaviti in nagraditi izstopajoče sponzorje / donatorje / mecene in z njihovim zgledom spodbuditi vedno nove. Pogovarjamo se tudi o nagrajevanju piscev / avtorjev novih knjig / monografij / likovnih in video-sporočil o naši kulturni in naravni dediščini, morda celo v obliki samostojnega vsakoletnega (tematskega) razpisa.

SREČANJE GIBANJA KULTURA-NATURA SLOVENIJA: če prej ne, zagotovo ob podelitvi priznanj Naša Slovenija 2017, to pot v RAZKRIŽJU (gl. www.razkrizje.si).

SLOVENSKI KOZOLEC: v začetku letošnjega leta začrtane pobude in dejavnosti (gl. arhiv; razstave, predavanja, UNESCO-pobuda, širitev mreže itd.) bodo zapolnile ne le eno, ampak vsaj pet kontinuiranih let.

PO BEČELAH SE VIŽEJ: 20. decembra je bil v OZN razglašen SVETOVNI DAN ČEBEL. Čestitamo vsem zaslužnim, še posebej predlagatelju, Čebelarski zvezi Slovenije in predsedniku Boštjanu Noču.  Predvidevamo, da bo nekaj zanimanja tudi za naš projekt Po bečelah se vižej in za  naše knjižno sporočilo o “cesarskem čebelarju” Antonu Janši in večstoletni tradiciji čebelarstva pri nas.

(NE)ZNANO ZAMEJSTVO. Junija letos smo v Trstu z dijaki kamniške gimnazije odmevno obeležili že 700. ekskurzijo (od leta 2000 dalje)! Naših popotovanj po Tržaškem, Goriškem, Benečiji, Reziji, Kanalski  in Ziljski dolini, Rožu, Podjuni, v Pavlovo hišo na avstrijskem Štajerskem, v Porabje ter semtertja tudi med Slovence na Hrvaškem (vsega skupaj 18 poti) se udeležujejo predvsem devetošolci in srednješolci, pa tudi odrasli (“3. univerze”, šolski kolektivi, kulturna in druga društva…). Veriga zamejskih sodelavcev je ena večjih dragocenosti  ter potencial našega gibanja, programi pa so tudi dragocena info-baza za mnoge, ki se z našo pomočjo k našim sosedom odpravljajo sami.

KULTURA-NATURA.SI je “posvojila” tri stare / nove projekte:

RINGARINGARAJA: odkrivanje, zbiranje, oživljanje (starih) otroških rajalnih, gibalnih, družabnih ipd. iger. Projekt temelji v imenitnem priročniku Gibalne in rajalne igre (avtorica prof. Gordana Schmidt s študenti PF; ponatis), udejanja pa se tudi v občasnem potujočem čezmejnem “festivalu”. Moto: Igra je otrokova brezmejna pravica!

DPOM Logo

MOJSTRI PEVCI: projekt je s ciklom koncertov uspešno obeležil 100-letnico rojstva Antona Dermote in 80-letnico Zlate Ognjanovič (Kropa, Dunaj, Bled), potem pa je zaradi neodzivnosti domačega “uradnega” okolja in blamažnega “financiranja” s strani MK in OR začasno potihnil. Oživljeni projekt bo uveljavljal mlade pevke in pevce, (slovensko) vokalno glasbo ter pripravljal (mednarodne) pevske tabore za mlade soliste in vokalne skupine.

KRISTININI VEČERI: namenjeni so oživljanju pozabljene podobe kroparske pesnice Kristine Šuler, slovenskih pesnic in “ženske” poezije nasploh. Poleg literarnih srečanj načrtujemo bienalni razpis za nova pesniška, morda tudi prozna dela, na katerem bodo sodelovale domače in tuje avtorice.

K. Šuler - prva stran 001 (1)

Skupaj s Slovenci s Hrvaške smo uspešno kandidirali in pridobili mednarodni ERASMUS – plus projekt. Skupaj s partnerji ga bomo izvedli sredi maja 2018, v njem pa bo lahko dober teden dni sodelovalo 12 mladih sodelavcev.

Veliko smo stavili tudi na novo domovanje gibanja, na t.i. Hišo kulture v Kropi. Žal nam odkup stare hiše ni uspel oz. so v projekt povabljeni “partnerji” vstopili s figo v žepih; lastniki stare hiše so od prodaje odstopili tik pred Božičem. Škoda.

A vse je za nekaj dobro, pravijo… Živeli pa videli….

Slavko Mežek, predsednik

NOVO! RINGARINGARAJA! Sodelujte v globalnem otroškem projektu!

IGRA JE OTROKOVA BREZMEJNA PRAVICA!

RINGARINGARAJA: odkrivanje, zbiranje, oživljanje (starih) otroških rajalnih, gibalnih, družabnih ipd. iger. Projekt temelji v imenitnem priročniku Gibalne in rajalne igre (avtorica prof. Gordana Schmidt s študenti PF; ponatis), udejanja pa se tudi v občasnem potujočem čezmejnem “festivalu” Ringaringaraja.

Pridružite se nam v globalnem otroškem projektu. Priročnik Ringaringaraja (Gibalne in rajalne igre za otroke; 200 iger iz vse Slovenije) želimo kot praznično darilo poslati vsem slovenskim vrtcem, šolam, društvom in tečajem slovenskega jezika po Sloveniji, v zamejstvu in po svetu. Povabili jih bomo k sodelovanju: (slovenski) otroci bodo ob pomoči staršev in mentorjev zbrali in nam poslali otroške igre, ki se jih igrajo v svojih okoljih širom sveta, po naše in po “njihovo”. Iz zbranega gradiva bo nastala nova knjiga

Postanite donator projekta! (En izvod priročnika stane 25 EUR (vključena je tudi povprečna poštnina).

Naročilo pošljite na elektronski naslov pkdslovenia@gmail.com. Hvala.

Otroci vam bodo hvaležni.

 

Logo DPOM

PRIZNANJA NAŠA SLOVENIJA 2016 SO PODELJENA

IMG_0592 Barba Štembergar Zupan IMG_0588 Ravnatelj ŠGV IMG_0570 Anton Bedenčič Repentabor IMG_0560 Sodalitas Tinje IMG_0529 Stojan Lipolt IMG_0516 Ribiški muzej Križ IMG_0499 Klemen Klinar IMG_0481 Marija Stanonik IMG_0471 FPZ ŠGV IMG_0457 Družina Avsenik IMG_0405 Bor in Tinkara             IMG_0605 PREJEMNIKI PRIZNANJ SKUPAJ

Gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine Kultura – Natura Slovenija je v soboto, 6. maja 2017, v kulturnem domu v Vipavi to pot že sedmič zapored podelilo priznanja Naša Slovenija.

Priznanja je podelil predsednik gibanja Kultura – natura Slovenija Slavko Mežek.

Častni pokrovitelj razpisa in podelitve priznanj Naša Slovenija 2016 je bil minister za kulturo RS Anton Peršak, ki pa se dogodka žal ni mogel udeležiti.

Gostiteljica dogodka sta bila Občina Vipava in njen župan mag. Ivan Princes, soorganizatorja pa Zavod za turizem TRG Vipava (www.izvirna-vipavska.si) in Škoijska gimnazija Vipava.

V priložnostnem kulturnem programu sta sodelovala mešani in fantovski zbor Škofijske gimnazije Vipava (zborovodji Meta Praček in Jurij Ferletič; www.sgv.si) ter Folklorno društvo Vipava (www.fdvipava.si). Program sta povezovala Tinkara Božič in Bor

Priznanja Naša Slovenija so vedno pozornost trajne umetniške vrednosti – to pot jih je oblikovala keramičarka – lončarka Barba Štembergar Zupan (www.v-oglje.si).

Svečanosti so se udeležili letošnji laureati s spremstvi, nekateri dosedanji prejemniki priznanj (gl. www.kultura-natura.si, zadnji dve strani), prijatelji in podporniki gibanja Kultura – Natura Slovenija, mediji in zainteresirani domačini.

Gostje so se po prireditvi družili v dijaškem domu ŠGV, si nazdravili z županovim vinom ter si na koncu v spremstvu domačih vodnic ogledali Vipavo.

Bilo je svečano, prijetno, iskreno, prepričljivo, prijateljsko in zavezujoče.

Vsem prejemnikom letošnjih priznanj Naša Slovenija še enkrat iskreno čestitamo. Počaščeni smo, da s svojimi dragocenimi prizadevanji in uspešnimi, zglednimi dejavnostmi krepijo in bogatijo naša skupna prizadevanja pri uveljavljanju slovenskih prepoznavnosti ter krepijo vitalno mrežo gibanja.

Naslednje leto bo podelitev priznanj Naša Slovenija 2017 v občini Razkrižje na drugem koncu Slovenije, na meji s Hrvaško. Razpis bo objavljen novembra 2017.

…………………………………………………………………………………………………..

V nadaljevanju objavljamo obrazložitve za posamična priznanja in nekaj fotografij (avtorja

(napisi kot projicirani v Vipavi)

ZBOR ZBIRK – KULTURNA DEDIŠČINA V ZBIRKAH MED ALPAMI IN KRASOM

Projekt ZBOR ZBIRK je potekal od 1. 10. 2012 do 31. 3. 2015. Namenjen je bil evidentiranju, popisu, ureditvi, predstavitvi, promociji in strokovnemu ovrednotenju 34 zasebnih, društvenih in občinskih zbirk kulturne dediščine Najdemo jih v zamejstvu –  v Kanalski dolini, Reziji, Nadiških in Terskih dolinah – ter v Gornjesavski dolini, na Tolminskem, Kambreškem, Ligu in v Brdih na slovenski zahodni strani. Večinoma gre za zbirke, ki jih hranijo zbiralci na svojih domovih in so nastale brez kakršnekoli finančne pomoči, le iz zavesti in želje domačinov, da bi pričevanja o krajevni kulturi ohranili pred propadanjem.

Vse dokumentirane zbirke so izrednega pomena, saj pripovedujejo o kulturni dediščini v svojem okolju ter povezujejo zbiratelje, strokovnjake in lokalne skupnosti.

Zbirke so tipsko in vsebinsko zelo raznolike in pričajo o družbenih odnosih,  zgodovinah družin, o šegah družinskega in letnega ciklusa, o tradicionalnih gospodarskih dejavnostih, krajevnih obrteh in obrtnikih, o izseljenstvu in sezonstvu, o glasbi, umetnosti, verovanju itd., skoraj vse tudi o 1. in 2. svetovni vojni. V okviru projekta so bili urejeni številni razstavni prostori, za boljšo obveščenost obiskovalcev pa je bilo vzpostavljenih tudi enajst informacijskih točk.

Projekt ZBOR ZBIRK – Kulturna dediščina v zbirkah med Alpami in Krasom je bil izveden v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija – Italija 2007–2013 in sofinanciran iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj ter iz nacionalnih sredstev. Poleg vodilnega partnerja, Inštituta za slovensko narodopisje pri Raziskovalni postaji ZRC SAZU v Novi Gorici, je v projektu sodelovalo še deset partnerjev.

Zbor zbirk je prava mala transverzala po raznolikih prepoznavnostih zgodovinsko povezanega sosedskega čezmejnega prostora, ki vabi k vedno novemu odkrivanju in spoznavanju naše skupne kulturne dediščine.

 

DRUŽINA AVSENIK iz Begunj na Gorenjskem

Slovenska narodno-zabavna glasba je ena glavnih glasbenih prepoznavnosti Slovenije, ki smo jo tako Slovenci kot kulturni prostor okoli nas posvojili kot novodobno različico ljudskega glasbenega izražanja. V mnogočem jo je utemeljil, razvil in uveljavil legendarni glasbenik Slavko Avsenik v sodelovanju z bratom Vilkom in svojimi muzikanti. Ta kulturni glasbeni fenomen je doživel ustrezno strokovno raziskavo, mednarodno predstavitev in raznolike nadgradnje tudi skozi predana prizadevanja celotne družine Avsenik. Svoje izjemno glasbeno izročilo je ob koncu kariere seštel v multimedialni kulturno-izobraževalni center že pokojni Slavko Avsenik, njegovo vizijo pa so nadgradili tudi pokojna žena Brigita, sinovi Slavko, Martin in Gregor ter vnuk Sašo.

Center sestavlja več samostojnih, programsko zaokroženih  organizacijskih enot: muzej, galerija, založba, glasbena šola, prireditveni center – dvorana, festival Avsenik, tekmovanje mladih harmonikarjev, itd. Prav vse odlikuje strokovna priprava, posrečeno vsebinsko prepletanje in prepričljiva izvedba.

Center s svojimi prizadevanji širi védenja o pojavu, specifiki ter povezanosti narodno-zabavne glasbe in ljudske glasbe pri nas. S tem spodbuja nove rodove glasbenikov k rasti ter ustvarjanju novih glasbenih izražanj na že prepoznanih in uveljavljenih osnovah. Obenem na najboljši možni način  predstavlja tako hišno – Avsenikovo – kot gorenjsko in slovensko kulturno izročilo množicam obiskovalcev iz vse Slovenije in tujine.

 

 

ddr. MARIJA STANONIK, snovateljica, pobudnica in urednica monumentalne zbirke slovenskih folklornih pripovedi GLASOVI.

Poklicna in strokovna pot dr. Marije Stanonik je povezana s slovstveno folkloristiko, slovenistiko in etnologijo, še posebej na Inštitutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU, kjer je vodila številne raziskovalne in druge odgovorne projekte. Njena bibliografija šteje preko 1000 enot, za svoje delo je prejela številne ugledne nagrade in priznanja.

Po zaslugi ddr. Marije Stanonik torej Slovenci premoremo zbirko slovenskih folklornih pripovedi Glasovi. V njej je od leta 1988 izšlo že 48 knjig, v katerih je dokumentiranih 18.058 pripovedi. Za sodelovanje pri zbiranju gradiva je navdušila okoli 700 zapisovalcev in več kot 4000 pripovedovalcev, ki jih je uspešno združila v poslanstvu ohranjanja pripovednega bogastva našim zanamcem. V zbirki so zbrani dragoceni dokumentarni podatki ter svojstven slovar več kot 31.000 narečnih besed. Monumentalni knjižni ciklus Glasovi se tako postavlja ob bok Štrekljevi zbirki Slovenske narodne pesmi.

Gibanje Kultura – Natura Slovenije je počaščeno, da lahko in da sme ddr. Mariji Stanonik,  neutrudni raziskovalki in varuhinji slovenskega ljudskega pripovednega izročila, podeliti priznanje Naša Slovenija 2016.

 

RTV SLOVENIJA – ODDAJA SLOVENSKA ZEMLJA V PESMI IN BESEDI ob 50-letnici.

Javni mediji nas spremljajo na vsakem koraku in sleherni trenutek ter so nepogrešljiv del našega bivanja, življenja in osebnega zorenja. Zadnje čase se v pravi medijski poplavi vse pogosteje zdi, da se marsikdaj in marsikje samovšečno utapljajo le še v hlastanju za profitom in ceneno všečnostjo brez vizije, odgovornosti in dodane vrednosti.

Zato so tolikanj bolj dragocena predana, strokovna, kontinuirana programska prizadevanja tvorcev oddaj, kakršna je že 50 let  nedvomno oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi naše nacionalne radijske hiše. Pravzaprav je težko najti besede, ki bi zmogle ovrednotiti to enkratno, zgodovinsko pomembno opravljeno delo in zvočno sporočilo. Zbrano dokumentarno gradivo je plod tisočev srečanj sodelavcev oddaje z ljudmi in s še vedno živo, čeprav ponekod žal že ugašajočo dediščino najrazličnejših možnih predznakov. Ohranja početja in ustvarjalnost našega človeka ter raznoliko prepoznavnost naše dežele. Še posebej skrben je bil vseskozi odnos tvorcev oddaje do slovenske ljudske glasbe, saj se je od prve oddaje oktobra leta 1966 v arhivu nabralo več tisoč oddaj, ki hranijo okoli 24.000 različic ljudskih pesmi in viž. Torkovi večeri so na popotovanjih po slovenski zemlji skozi leta pridobili izjemno široko in hvaležno predano publiko, ki ni le poslušala, ampak je ustvarjalcem pogosto posredovala tudi dragocene podatke o usihajočem ljudskem izročilu, godcih, pripovedovalcih…, marsikdaj zadnji hip in v povsem skritih kotičkih našega podeželja.

Priznanje naša Slovenija želi biti skromna pozornost številnim predanim snovalcem in oblikovalcem oddaje, ki je v mnogočem sooblikovala in spodbujala identiteto in samozavest slovenskega človeka, obenem pa ustvarila ter napolnila neprecenljivo zakladnico ljudskega, predvsem glasbenega kulturnega bogastva skupnega slovenskega kulturnega prostora. Priznanje želi biti tudi izraz pričakovanja in prošnje osveščene slovenske javnosti za nadaljevanje tega davno začetega in nenadomestljivega radijskega poslanstva.

 

KLEMEN KLINAR s Planine pod Golico za projekt hišnih imen KAKO SE PRI VAS REČE?

Poklicno delo in prostočasne raziskovalne dejavnosti so Klemena Klinarja usmerile k odkrivanju kulturne dediščine domačih krajev. Še posebej se je posvetil zbiranju hišnih imen v jeseniški občini. Skupaj s sodelavci je to povedno gradivo zbiral že v 284 naseljih v kar 17 občinah po Gorenjskem; tako so zbrali že preko 8700 hišnih imen. Strokovno delo nadgrajujejo na terenu, kjer ugotavljajo še vedno živo rabo zbranih hišnih imen med domačini. Doslej se je tematskih srečanj udeležilo že več kot 1000 ljudi, ki nadgrajujejo svoja znanja, se bogatijo v medgeneracijskih odnosih ter postajajo aktivni uporabniki in del žive nesnovne dediščine okolja, v katerem živijo. Zbrana narečna hišna imena so izšla v vrsti krajevnih publikacij. Lastniki domačij lahko dobijo tudi brezplačno lično izdelano tablico s hišnim imenom – tako je svoja imena ponovno dobilo preko 4500 gorenjskih domačij. Vse zbrano gradivo je dostopno na spletni strani, zgledu in dobri izkušnji z Gorenjske pa naj bi se pridružili tudi drugod po Sloveniji.

 

RIBIŠKI MUZEJ TRŽAŠKEGA PRIMORJA

 

Prizadevanja za ustanovitev oziroma ureditev ribiškega muzeja je zorela kar nekaj desetletij. Zanjo se je dolgo neumorno zavzemal upokojeni kapetan Bruno Volpi Lisjak, ki je leta 1995 objavil svojo prvo, kar temeljno monografijo Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave. Sledile so še druge publikacije, zraven pa je zorela zavest o potrebi za zbiranje, zavarovanje in ohranjanje ribiške materialne dediščine. Rodila se je ideja o Ribiškem muzeju v Križu, največji ribiški vasi na Tržaškem. Potrebne aktivnosti je vodilo Združenje za Križ – leta 2005 so tako položili temeljni kamen, odkupili so ribiško hišo, začeli so z Ribiškimi dnevi, septembra 2016 pa so muzej tudi uradno odprli.

Poleg pestre materialne dediščine muzej zbira, ohranja in predstavlja tudi tipične narečne izraze s tega področja. Pri tem poudarja zgodovinsko dejstvo, da so bili ribiči na Tržaškem dolga stoletja  izključno Slovenci, da je torej tržaška obala do Timave pravzaprav zibel slovenskega pomorskega ribištva. Muzej predstavlja tudi enkratni čoln deblak, imenovan čupa, ki je ostal v rabi vse do 2. svetovne vojne, in tradicijo tunolova, ki je prav tako posebnost v ribiški dediščini severnega Jadrana.

Ribiški muzej je bil dolga leta tudi zgovoren primer pomanjkanja kakršne koli podpore odgovornih naslovov, posameznikov in institucij, tako na italijanski kot na slovenski strani. Na drugi strani k sreči predstavlja tudi zgleden primer prepričanega, a napornega vztrajanja peščice posameznikov v prizadevanjih za ohranitev in uveljavitev skupne kulturne dediščine.

Gibanje Kultura – Natura Slovenija upa in pričakuje, da bo s skromno pozornostjo – priznanjem in z javno zahvalo tvorcem Ribiškega muzeja spodbudilo čim širše zanimanje Slovencev iz »matice« za spoznavanje več kot tisočletne slovenske zgodovine, vsakršne dediščine, predvsem pa ustvarjalnega današnjega slovenskega utripa na skrajnem severnem robu Jadrana. Za mnoge v Sloveniji je to žal še vedno (ne)znano in vse bolj pozabljeno zamejstvo.

 

 

arhitekt STOJAN LIPOLT.

Gospod Stojan Lipolt je eden najbolj vztrajnih, prizadevnih, ustvarjalnih in prodornih varuhov tako stavbarske kot tudi druge kulturne dediščine na Krasu. Kot arhitekt je sodeloval pri uspešni obnovi več kraških domačij, npr. J’kopinov skedenj v parku Škocjanske jame, pa domačija Šajna v Šepuljah, Betančena domačija v Betanji itd. Spomnimo se njegovih prizadevanj za ohranitev Cesarske štirne na ŽP v Divači, ki je žal ni bilo moč rešiti pred pajdaško sprego neodgovrnih »ajzenponarjev«, EU-koritarjev in servilne, neodločne »stroke«.

Stojana Lipolta zanimajo vse plasti naše skupne dediščine, zato že od 2010 dalje pripravlja in vodi tematske pogovorne večere o z naslovom Divača – mesto nad Reko. Na teh dobro obiskanih večerih v Škrateljnovi domačiji – doslej jih je bilo 28 – se zbirajo uveljavljeni eksperti, avtoritete in osveščeni somišljeniki, ki jih zanima varovanje in ohranjanje raznolike kulturne in naravne dediščine. Pripravlja jih tudi v drugod po Krasu, celo v bližnjem zamejstvu. Menda so prepoznavni tudi po tem, da vedno zmanjka stolov za številno polsušalstvo. Teme so na moč različne: zgodovina, speleologija, arheologija, razvoj železnic, tehniška dediščina, kulturna krajina, kmetijstvo, arhitektura, urejanje podeželja ipd.

Arhitekt Stojan Lipolt je s svojim strokovnim znanjem in družbeno angažiranostjo / odgovornostjo neutrudni epicenter vedno novih pobud in spoznanj pri prepoznavanju, ohranjanju, obnavljanju in uveljavljanju raznolikih potencialov in dragocenosti slovenskega Krasa.

 

 

KATOLIŠKI DOM PROSVETE SODALITAS TINJE

Katoliški dom prosvete Sodalitas v Tinjah na Koroškem je zgledna kulturno-izobraževalna multikulturna ustanova, ki že dolgo izjemno uspešno sooblikuje in uveljavlja slovenski kulturni prostor ter gradi raznolike mostove med narodi – sosedi. Je »hiša izobraževanja, dialoga, umetnosti in srečanja«.

Obseg raznolikih dejavnosti je prperosto osupljiv, razviden iz vsakoletnih katalogov z zgovornim imenom: Dialog. Njihovi programi se dogajajo skozi celo leto in predstavljajo enega temeljnih stebrov ozaveščanja in kompetentnosti slovenskega življa na Koroškem in širše.

Začetki doma segajo v trideseta leta preteklega stoletja. Iz nekdanje skromne hiše duhovnih vaj je z leti prerasel v sodoben seminarski in konferenčni center. S svojimi dejavnostmi in pobudami posega na vsa področja duhovnosti, umetnosti, medčloveških odnosov, humanistike, usposabljanja za različne dejavnosti in ustvarjalnosti, celo na področje nevsiljive politike. Še posebno pozornost namenja odkrivanju, raziskovanju, uveljavljanju in s tem ohranjanju raznolike slovenske kulturne snovne in nesnovne dediščine na skupnem slovenskem etničnem prostoru, pa tudi povezovanju Slovencev od koderkoli in vsepovsod. Zgledna so tudi njihova globalna humanitarna prizadevanja, npr. izgradnja t.i. Koroške vasi na daljnem Madagaskarju.

Za svoja prepričljiva in kontinuirana prizadevanja je dom Sodalitas prejel že več javnih priznanj, tako v Avstriji kot drugje. Zato smo ponosni, da že dolgo sodelujemo in se smemo njihovemu predanemu delu pokloniti tudi s priznanjem Naša Slovenija,

 

 

 

gospod ANTON BEDENČIČ, duhovnik s Tabra v občini Repentabor na tržaškem Krasu

Ker je bil g. Bedenčič na romanju na Cipru, je priznanje v njegovem imenu sprejel župan občine Repentabor, gospod Marko Pisani.

Gospod Anton Bedenčič je salezijanski duhovnik, ki se že 40 let razdaja na Tržaškem, kamor je prišel iz Ljubljane. Tako kot razgledni romarski Tabor tudi gospod Bedenčič povezuje Kras in Trst. S svojim delom in zgledom ohranja vezi med Slovenci z obeh strani nekdanjih meja ter krepi sodelovanje med ljudmi dobre volje na narodnostno mešanem območju. Velik pomen pripisuje delu z mladino in vsemi pobudniki kulturnega, izobraževalnega, vzgojnega, celo družabnega sodelovanja med njimi. Vodi Marijanišče na Opčinah, spodbuja delo kulturnih skupin, kot dekan usklajuje delo slovenskih 14 župnij.

Njegovo strpno, vztrajno in tehtno vsestransko delo med Slovenci in njihovimi sosedi v zamejstvu predstavlja enega od stebrov slovenstva na Tržaškem. Na takšnih stebrih pa sloni tudi preživetje slovenske dediščine in stvarnosti v zamejstvu, kjer pozitivna klima in odnos do vsega slovenskega, od človeka do jezika in skupne kulturne dediščine,  nista vedno samoumevna.

Besedilo k priznanjem NS: Barba Štembergar Zupan, avtorica

PTICE VRHOV

Skulpture  Ptice vrhov so ročno oblikovane na lončarskem vretenu. Za oblikovanje sem uporabila belo, močno šamotirano glino, ki sem jo v procesu dela polirala do gladkosti. Skulpture so žgane v tehniki golega rakuja, kjer s pomočjo redukcije dosežemo posebne efekte, v mojem primeru, črno bel kontrast z razpokami.  Za redukcijo sem uporabila hrastovo žaganje, saj hrast predstavlja veličastnost in je sinonim moralne in fizične moči. Stilizirana oblika hriba, rodne grude, nosi podobe dreves, nad katerimi sta po dve ptici v dialogu. S stiliziranimi drevesi sem želela poudariti simbol življenja, ki se nenehno razvija, raste in spreminja. Ko posadimo mlado bilko, se ukorenini in postaja vse močnejša, raste in kljubuje pogojem življenja. Na drevesu najdejo zatočišče ptice, ki sedajo na veje, opazujejo, pojejo in predstavljajo vez med zemljo in nebom. Bele ptice predstavljajo čisto ljubezen in kot je zapisano v enem od najstarejših besedil na svetu- v Rigvedi, razum je najhitrejša ptica.

V čast mi je bilo izdelati skulpture za vaša priznanja, v procesu dela sem vam pošiljala najlepše misli in zahvale, da delate v dobro vseh nas. Vsak od nagrajencev je dosegel opazne presežke na svojem področju delovanja. Zato sem skulpture poimenovala:  Ptice vrhov.

Barba Štembergar Zupan

Keramičarka in lončarka

vodja Zavoda V-oglje

 

Maj, 2017

 

 

 

“Narava ni nikdar izdala srca, ki jo je ljubilo.” William Wordsworth

Slika za Vipavo2

VABILO NA PODELITEV PRIZNANJ NAŠA SLOVENIJA 2016

SOBOTA, 6. MAJ 2017, OB 10. URI, KULTURNI DOM VIPAVA

 Spoštovane, spoštovani,

gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine Kultura – Natura Slovenija bo 6. maja 2017  v Vipavi že sedmič zapored podelilo priznanja Naša Slovenija.

Svečana podelitev bo v soboto, 6. maja 2017, ob 10. uri, v Kulturnem domu v Vipavi.

Priznanja bo podelil predsednik gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine Kultura – natura Slovenija Slavko Mežek.

Častni pokrovitelj razpisa in podelitve priznanj Naša Slovenija 2016 je minister za kulturo RS Anton Peršak. Njegov nagovor bo objavljen na www.kultura-natura.si.

Gostiteljica svečane podelitve priznanj in kasnejšega srečanja gibanja Kultura-Natura Slovenija sta Občina Vipava in njen župan Ivan Princes, soorganizator pa Zavod za turizem TRG Vipava (www.izvirna-vipavska.si).

Priznanja Naša Slovenija so pozornost trajne umetniške vrednosti – to pot jih je oblikovala keramičarka – lončarka Barba Štembergar Zupan (www.v-oglje.si).

V priložnostnem kulturnem programu bosta sodelovala mešani in fantovski zbor Škofijske gimnazije Vipava (www.sgv.si) ter Folklorno društvo Vipava (www.fdvipava.si).

Na dogodek so poleg letošnjih laureatov iskreno vabljeni tudi vsi dosedanji prejemniki priznanj (gl. www, str. 4 in 5), vsi dosedanji nominiranci, pa tudi prijatelji in podporniki gibanja Kultura – Natura Slovenija, mediji in zainteresirana javnost.

Po prireditvi si bomo v spremstvu domačih vodnikov ogledali Vipavo in našli čas tudi za prijetno druženje.

Veseli in počaščeni bomo, če se nam boste pridružili na svečanosti in srečanju gibanja Kultura – Natura Slovenija v Vipavi.

 

 

Slavko Mežek, predsednik

 

POKROVITELJI:
Ministerstvo za kulturo                              Občina Vipava Grb
Vipava TRG

 

>

Odbor za izbor prejemnikov, ki ga je že tretje leto zapored vodila predsednica dr. Herta Maurer – Lausegger, koroška Slovenka,  je pregledal 17 predlogov, ki so na osnovi razpisa (gl. www.kultura-natura.si, 2. stran) pravočasno prispeli na naslov gibanja. Prejemniki priznanj Naša Slovenija 2016 so:

  1. KATEGORIJA: OHRANJANJE DEDIŠČINE

– ZBOR ZBIRK 

(34 zasebnih, društvenih in občinskih muzejskih zbirk od Jesenic do goriških Brd; predlagatelj Gornjesavski muzej Jesenice)

– DRUŽINA AVSENIK, Begunje na Gorenjskem 

(celostna predstavitev in nadgradnja glasbenega izročila Slavka Avsenika in fenomena slovenske narodno-zabavne glasbe; predlagatelj Ustanova PKD Slovenija)

 

  1. KATEGORIJA: RAZISKOVANJE IN UVELJAVLJANJE KULTURNE DEDIŠČINE

– AKAD., DDR. MARIJA STANONIK, Ljubljana 

(snovateljica, pobudnica in urednica monumentalne zbirke slovenskih folklornih pripovedi GLASOVI – 47 knjig, blizu 700 zapisovalcev in 4000 pripovedovalcev; predlagateljica dr. Barbara Ivančič Kutin, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU)

– RTV SLOVENIJA – ODDAJA SLOVENSKA ZEMLJA V PESMI IN BESEDI – 50 LET

(predlagatelj KD Kultura – Natura Slovenija)

– KLEMEN KLINAR,  univ. dipl. geograf in dipl. ing. gozdarstva, Planina pod Golico

(projekt KAKO SE PRI VAS REČE?, www.hisnaimena.si; predlagateljica izr. prof. dr. Jožica Škofic, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU)

 

  1. KATEGORIJA: ZASLUGE POSAMEZNIKOV IN ORGANIZACIJ:

– RIBIŠKI MUZEJ TRŽAŠKEGA PRIMORJA, KRIŽ NA TRŽAŠKEM

(www.ribiski-muzej.it; predlagatelj g. Franko Košuta, Križ)

– STOJAN LIPOLT, ARHITEKT – POGOVORNI VEČERI DIVAČA – MESTO NAD REKO

(30 let prizadevanj za ohranjanje kraške stavbne dediščine, osveščanje in animacija lokalne in širše javnosti za reševanje kulturne in naravne dediščine na Krasu; predlagatelj Razvojni center Divača)

 

  1. KATEGORIJA: IZOBRAŽEVANJE, USPOSABLJANJE, OSVEŠČANJE

– KATOLIŠKI DOM PROSVETE SODALITAS V TINJAH

(»…hiša izobraževanja, dialoga, umetnosti in srečanj…«; predlagatelj čezmejni kulturno-izobraževalni projekt (Ne)znano zamejstvo)

– ANTON BEDENČIČ, salezijanski duhovnik, Repentabor

(40-letno delo v zamejstvu pri ohranjanju slovenstva na verskem, kulturnem, vzgojnem in izobraževalnem področju; predlagatelj doc. dr. Jože Urbanija).

 

Vsem prejemnikom priznanj Naša Slovenija 2016 iskreno čestitamo!

—————————————————————————————————————–

»PRED OGNJEM DOM, PRED TOČO MI PŠENICO BI BLIŽNJI SOSED VAROVAL – SVET’ MARKA.« ali ZGODBA O NESREČNI (h)RIBČEVINI

Prešerno bratovščino sem že omenil. Nihče je ni ustanovil, zasejala se je kar sama, vzklila pa iz notranje potrebe in hotenja. Njene korenine segajo daleč nazaj, v osemdeseta, ko smo se raznobarvni kulturniki, sešteti v pisano podobo takratne jeseniške Kulturne skupnosti, na 3. decembra skoraj skrivaj sestajali v hiši Prešernove rojstne hiše in slavili rojstvo Ribčovga Franceta. Ideje o javnem praznovanju njegovega rojstva takratni vrhovi niso podpirali; pravzaprav so jo rahlo vznemirjeni, živčni in hudi vztrajno zavračali češ, kulturni praznik je zapovedan, »…en sam, nam vsem dan…«. »Kaj se pa greste? Kaj pa je bil ob rojstvu? Vekajoče dete – in nič več…!« Morda sta jih motila tudi hkratno koledarsko sporočilo neizbežnega začetka adventnega časa ter bližina posvečenega, še vedno na pol zatajevanega in zlovoljno švohotno odsvetovanega  praznovanja še enega rojstva ob Božiču.

Kakorkoli že, nam je bilo ob zibki in zakurjeni peči za to »ideološko« bedo rahlo vseeno. Prešeren bi nas bil vesel. Marsikaj se je namodrovalo, naložilo in napletlo ob teh zastrtih večerih, nič prevratniškega – korajžnega za tiste čase pač. Oskrbnica – Pogačnikova Justa – je vedno pripravila kaj spodbudnega, še posebej tisto leto ob njenem odhodu v pokoj. Kot zadnja iz Ribčevega rodu se je pripravljala na selitev v novo domovanje, h Pogačnikovi mami blizu lipe; dotlej je z družino živela v hiši – muzeju. Ta je v »njenem« času dišala po domačnosti, življenju, vsakodnevni južini, dobri volji, skrbni roki predane gospodinje, se bohotila v poštirkanih prtih in vestno očiščenih muzealijah, odzvanjala je v otroškem vrvežu, se dičila v cvetočih rožah na oknih, na vrtu in v garklcu. K njej sem vedno rad zahajal, na pašo dobre volje in bero novic, o vsem in marsikom, tako da sem bil »na tekočem« in sem kot »pristojni SIS-ek« pravočasno izvedel, kaj vse bo treba postoriti.

»Kaj boste pa sedaj s hišo, ko bo v njej kar naenkrat še enkrat več prostora?« In smo jih začeli stresati iz rokava, zamisli seveda: ja, galerija bo v ta veliki sobi, »mala Prešerniana«, je rekla Beba…; sprejemna pisarna bo v kuhinji, s spominki in Poezijami vred, ljudje jih radi kupijo …; tudi v podstrešni sobi se bo dalo kaj narediti, … klet bi bila lahko, hmja, na pol skrito zbirališče, taverna pišočih, ustvarjalnih, razmišljujočih prijatlov Prešerna, … Zdravljica v živo, z obveznim sodom vrtovčana iz Vipavske doline, … pa klobase bodo visele na rajklnih v črni kuhinji, ta prave, pa še kakšen šunkn pa špeh, pa Prešernov kruh bomo spekli, … na vrtu bi bilo dobro nekaj narediti za šolske skupine…, v garklc bomo pa dali Prešernov spomenik, hehe, saj ga Vrba še nima… A denar? Se ga bo že nekje našlo.

Justa nas je sklatila na trdna tla. »Ja, že prav, ampak najprej morate skrete zrihtat – stranišča, WC-je, Ribč (Arko) vedno bolj nori, saj je vse narejeno na pol, na črno, pa tudi na obljube se je čisto pozabilo. To z njim bo treba pošlihtat, če ne bodo težave, ti rečem, pa marsikaj ima prav, so jih pravzaprav fejst našajbal, Ribče. Ne vem, kdo jih bo sedaj krotil, še jest sem jih komaj, se skoraj ne zgovarjamo več, pa smo v žlaht’«. Hm, bomo že nekaj stuhtali, da bo za vse dobro…

Temno slutnjo smo pregnali nekam v kot in še naprej lebdeli v vznesenem razbiranju prešernega potanuštra.

No, denar je kmalu napihal orkanski karavanški veter, ki je dodobra razrahljal in razkril številne strehe po Kašariji, tudi tisto na Prešernovi rojstni hiši. Izkazal se je jeseniški proračun, pa tudi takratna osrednja slovenska Zavarovalnica, pa Kranjčani so našli nekaj za novo zbirko. Pokrpali smo streho in nato kar nadaljevali, uredili galerijo s Prešerniano (še enkrat hvala, Beba Jenčič in Matic Suhadolc), zraven še nujno potrebno sprejemno pisarno, prebelili fasado, celo klet smo pospravili, v njej odprli prvo buteljko in zrecitirali Zdravljico,  a na koncu je ideja o taverni vseeno obstala ob varnostni ograjici na vrhu kletnih stopnic in prazni mošnji. V novi »hiši« – galeriji so realizirali pravo malo preslikavo ta prave, dobila je peč, pa klop iz različnih dekorativnih vrst lesa…, to pa stane (se sprašujem, kam so ju prenesli – danes ju ni več v Vrbi).

Justo je polna vneme nadomestila Jožica Završnik, ki se je poprej kalila v Finžgarjevi hiši; tja je prišla Mira Novak z Jesenic, ki se je predano poosebila z novo vlogo.

V tistem burnem, a na moč ustvarjalnem času smo dokončali še Liznjekovo hišo v Kranjski Gori, pa Triglavsko muzejsko zbirko v Mojstrani, za povrh še Kosovo graščino sredi starih Jesenic, na Rodinah smo se vse pogosteje pogovarjali o ureditvi spominske zbirke v Jalnovi hiši ter ob nemajhni jezi Jeseničanov našli prva proračunska sredstva za razvoj in obeležitev Poti kulturne dediščine. »Ejga, pejte vi nekam s tistmo Prešernam…«, so preroško bentili. Vse je klicalo in hlepelo po novih vsebinah in pristopih, dodanem strokovnem znanju, programski povezanosti, kontinuiteti, novi obliki organiziranosti. Na čelo te štorije je takrat stopila etnologinja in umetnostna zgodovinarka Slavica Osterman, svetovljanka z Bleda, ki je kaj kmalu na moč opazno napovedala nova poglavja na jeseniški kulturni sceni. Vse skupaj je seštela v Muzeje jeseniške občine in ob tem kar dobro shajala z Železarskim muzejem, ki ga je še vedno v vsem vodila in podpirala jeseniška železarna. Ne bom pozabil, kakšen vihar je prepihal ulice pod Murovo, ko je Slava napovedala »svojo« prvo razstavo (kipar Drago Tršar) v novi galeriji v pritličju Kosove graščine. Joža Varl, prizadevni alfa & omega  jeseniške ljubiteljske kulturne scene, tudi likovnega DOLIKa, simbolični vodja »rdečega odra« danes razsutega Delavskega doma pr’ Jelenu, je po uredniško grmel v »svojem« Železarju, vsi »ta novi« smo bili kar čez noč nevarni neosveščeni politično dezorientirani rokomavharji, ki se gremo nekaj po svoje, mimo »…smernic razvoja samoupravne kulturne politike, veljavnih resolucij  in znanih kulturnih potreb delavskega razreda…«. »Vse ve, vse zna, … drugega pa nič«, je takim svojčas zabrusil Edvard Kocbek. Bolj ko je Joža s svojimi vred robantil, večji lušt smo imeli, nove strani so bile vse bolj popisane, ljudje so vse pogosteje pripisali preprost »Še!«.

Pa pojdimo nazaj v Vrbo, kjer so pometale nove metle. Kaj hitro je počilo. Dobra beseda ni lepega mesta našla, Jožica in Slava sta me preplašeno poklicali na pomoč, Arkova – Ribčova – sta z vrsto razlogov (pre)glasno zahtevala svoje. Seveda sem šel, nenazadnje sem moral, službeno. Pričakali so me vsi trije: mama Marija, oče Polde, tudi sin Janez, ki se je takrat držal bolj pri strani in še zdaleč ni kazal podobe »zlobca iz Vrbe«, s katero so ga ovesili trideset let zatem. Je bilo kar »živahno«, oče je v bran Ribčevine nad mojo idealov polno glavo dvignil kar grablje, no, pa ni bilo bušk, čeprav sem bil menda (kar čez noč in naenkrat) vsega jaz kriv. Seveda so godljo zakuhali mnogi drugi šefi, daleč pred mojim mandatom.

»O, Vrba…«, sem kot nadebuden mulc 1966 recitiral za Pionirski TV tednik. Le kaj bo z Ribčovo barko, sem se spraševal skoraj dvajset let pozneje.

Nekako smo se le zmenili, skušali smo si verjeti, še vpiti sta nehala, nenazadnje smo bili poprej kar dobri znanci, tudi z Janezom sva si bila vedno dobra. Svoje dni sem rad in dokaj pogosto zahajal v njihovo gostilno, marsikoga sem pripeljal tja (in k Flisu).. Škoda, ker je niso obdržali – še danes bi bila uspešnica, prava zlata jama, to vedo vsi grabežljivi aktualni mohantarji trenutno vladajočega župana, z njim vred vsi čistokrvni »kašarski« pr’tepenci z mavričnim političnim pedigrejem. »Ribčevina« je naša«, je nedavno zadovoljno poprdeval eden od njih in smrdačil s hrbta svojega kljuseta…

Slava se je po tisti epizodi z Arkoti zavezala, da bo skušala kot nova upravljavka Prešernove hiše nekaj urediti. »Nekaj« je potlej res bilo, prav veliko ne, še danes je vse skupaj ena sama papirnata štala in nateg v imenu strateških nacionalnih in lokalnih interesov. Menda je zrasla tista garaža na dvorišču, a mene je takrat že odneslo v Ljubljano.

Več v prihodnje, za najbolj vztrajne pa bo na moč poučno tudi branje, ki ga bodo našli na https://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/zalostna-usoda-presernovega-rodu-z-ribiceve-domacije/302117.

 

Slavko Mežek

 

ZGODBA O ZAJČEVEM PREŠERNU V VRBI – 3. del

Tisti november 2000 je bil nabit s čustvi, Slovenija se je soočila s pravo malo prešernomanijo. Bližajoči se okrogli jubilej Prešernovega rojstva je preplavil »… deželo kranjsko…«, ki se je na 1001 način pripravljala in nameravala pokloniti prihodu narodovega glasnika – poeta. Mali in veliki Slovenci so se učili Poezije na pamet, načrtovali šolske, vaške, mestne, regionalne, stanovske, akademske, vsakršne proslave in dogodke, posvečene zibelki iz Ribčeve kamre. Eni poglobljeno, ustvarjalno, sporočilno, vzneseno, kulturno in kulturniško, kakopak, drugi pač zato, ker so to počeli vsi in se »spodobi biti zraven«, tretji so radovedno iskali dlake v zgodbi in k rojstvu mešali trače o pijanem rimarju, nezakonski materi njegovih otrok ter menda trivialnem kiparju Zajcu.  Otroci, odrasli, oblikovalci, umetniki, amaterji in kšeftarji so množili verze, spise, slikarije, kipce, »njegove« čepice in cilindre, samoveznice, flaše posvečenega vina, gosja peresa, kemične svinčnike, obeske, značke, vse in karkoli, kar bi lahko nosilo Prešernov »logo«, podpis, podobo, »prstni odtis«.  Dogajal se je pravi nacionalni kulturni preporod, evforija, še politiki so naenkrat znali več kot le naslov in prvi verz prve kitice skoraj vsake od Prešernovih pesmi ter vsevprek žegnali slovenski nacionalni interes, ki da ga pooseblja slavni Vrbljan in simbolizira Vrba pod Stolom nedaleč Triglava. Založniki so tiskali, da se je smodilo: faksimile, cenzurirane prečrtane rokopise, vsako pesem posebej in vse skupaj, po slovensko in po kitajsko,  knjigarne in akviziterji so si meli roke, starinarji so odkrivali nove podobe in avtentične Prešernove kar-koli-že, vsako klopotanje Velikemu v čast je bilo takoj požegnano v umetnino in nekaj, kar je nujno treba kupiti, sicer pač nisi (sicer skakajoči) Slovenc… Prešernu noben Kranjec ni več »…osle kazal…«, končno je spodobno služil, na vsaki družinski knjižni polici je moralo biti nekaj Njemu posvečenega, kulturni proračuni so radodarno trošili, »… za To se bo pa že kaj našlo…«. »…On živi, umrjê brez dnarja…?« – to pa že ne, lêpo vas pros’m. Vse oči so bile uprte na slovenski Parnas, v raj pod Karavankami in Julijci na zahodnem obzorju, Vrba in Pot kulturne dediščine sta postali zapovedani romarski preizkušnji vseh, ki so iskali izvir svojega izvora ter s Poezijami v žepu želeli najti popreproščeno pot k nacionalni osveščenosti.

V Ljubljani in Kranju so se zdrznili: nam Vrba ugrablja primat?

Čakaj no, to pa ne, kaj se pa grejo! Takoj po odkritju tistega spomenika, še isti večer, mora biti še državna proslava v Cankarjevem domu, jo bomo že nekako ujeli (če ne, pa tisto februarja), so zapovedali na vrhovih. Pa da se ve: mi Prešernov kip že imamo, tudi Zajčevega (pa kaj potem, če je bil ta sin onega). In še nekaj zapovedujemo: odslej bomo slavili tudi rojstvo, vsi se bomo vsi šli »ta veseli dan kulture« (mimogrede: A.T. Linhart tega ne bi čisto dobro zastopil: »Saj bi lahko rekli kar »ta prešerni dan«, pomeni isto in celo malo bolj radostno, France ga je vreden…, ali pa naj ta veseli dan traja cel teden, do 10., takrat je pa res moj dan, krščen Matiček…«, bi verjetno porekel;)… Kranjčani so negodovali, češ, saj pri nas ni samo pil, kvantal, kolovratil s figami v žepih in na koncu brez dnarja umrl… Kakšno rojstvo, kakšna Vrba, lepo te prosim, takrat so bile ob njem samo rojenice, to pač ni še nič! Prešernova hiša je v Kranju – Prešernovem mestu, tam je pokopan, do Vrbe tudi ni daleč, še kranjski župan Mohor Bogataj je originalni Kašar. Bogve kaj vse je požgal tisti župnik Dagarin s tisto Katro, morda je pa opešani advokat – poet tudi v Kranju kaj preroškega napisal, ne, prepričani smo, da se bo enkrat še kaj našlo, saj so se nove stare podobe tudi… Mi imamo njemu v spomin na njegovo otroštvo že itak vse živo, maraton do Vrbe, celo otroško plavalno tekmovanje Dr. Fig, da se ne bi pozabilo na njegovega prijatelja in mentorja  Matijo Čopa, ki je utonil v mrzli Savi… Itd.

No, na koncu je pleve odnesel decembrski veter in na koncu je ostalo celo veliko novega, tehtnega, manjkajočega, ekspertnega, pravo obogatenje Prešerniane torej.

V Vrbi so medtem čistili in gloncali, pripravljali prostor za oder in goste, na občini je začel delovati PR in protokol, program malih in velikih dogodkov z velikim zaključkom bi napolnil običajno desetletje. Še sam ne vem, kaj me je prineslo v tiskarno Medium, kjer sem opazil poskusne špoltne programske knjižice. Išči, pa boš našel, včasih sem bil korektor… A nisem: nikjer nič o Zajčevem kipu, snovalcih umestitve spomenika iz Ulrih&Co., ničesar o donatorjih, ki so nameravali z javno predajo darilne pogodbe podariti in izročiti v skrb spomenik in novo Prešernovo podobo Vrbi in vsem občanom, Sloveniji. Nič!

»A je še kakšna stran?«, sem vprašal tiskarja. »Ne, to bo To!«

»Pa ne bo – počakaj, grem na Občino!« In sem šel… Bom marsikaj preskočil – a bilo je živo… V pisarni direktorice občinske uprave sem potem na hitro napisal manjkajoči tekst, ga prebral, skorigiral in še toplega ročno odnesel k Dolarju. Programska knjižica je potem zadobila podobo, ki jo najdete v arhivih.

»Ste donatorje povabili?« »Koga?« »SMELT, Savske Elektrarne, Elektro Gorenjska, Ulrih&Co, KD Naša Slovenija – Slovenia Nostra, Ustanovo PKD, nenazadnje mojo malenkost, nekoč Agens Žirovnica, ki je vse skupaj začel…?« »Pa saj je proslava javna, VSAK lahko pride!«

»Ja, že, a naštete boste povabili, sicer bo kip ostal v ateljeju! Kakšen VSAK, zaboga!« … In so nas končno le povabili ter stisnjenih ustnic vrinili v protokol.

No, potem je bil pa »ta veseli dan kulture«, 3. december 2000. Dvesto let od rojstva Ribčovga Franceta, ki je potem pesnik – vizionar dr. France Prešeren postal. Z Vasjo, Ljubom, Andrejem in županom smo navsezgodaj namestili kip na podstavek, ga pritrdili in skrivnostno ovili, namestili napis (tudi Braillovega za slepe), nazdravili in šli vsaksebi vzneseno modrovat in čakat do popoldneva. Pogrešali smo Toneta Dežmana, pa še koga s samega začetka zgodbe.

Program je zapisan v arhivih tistega dne.

Prišli so mnogi, cela Slovenija, tudi predsednik RS Milan Kučan. Zbrali smo se pred Čopovo rojstno hišo v Žirovnici. Radostno in praznično smo si podali roke ter krenili na pohod po PKD, vse do Rodin. Predsednik je bil takrat znan po svoji pohodniški kondiciji, zato smo ga pražnje oblečeni in okravatani komaj dohajali. Nekaj časa smo klepetali, potlej le še sopihali. Udarili smo jo kar po za promet zaprti glavni cesti, ne po PKD, mnogi je niso niti slutili, kaj šele kako daleč so Rodine. Prvi postanek: aleja slavnih rojakov pred osnovno šolo v Zabreznici. Tamkajšnjega Prešerna je šolarjem poklonil kipar Zdenko Kalin, Antona Janšo in Frana Saleškega Finžgarja je naredil Bojan Kunaver, Matijo Čopa in Janeza Jalna pa Jaka Torkar. (Mimogrede: alejo so pred leti zaradi »nujnih« parkirišč podrli, razvrednotili ambient, kipe pa natlačili na nekakšen piedestal pred šolo – tam sedaj zrejo v šolska okna in »nadzorujejo« Prešernov rod.)  Nadaljevanje skozi Janševo Breznico, mimo Janševega čebelnjaka (ki to ni) do Finžgarjevih Doslovč. Nekateri so že na Breznici skrivaj zavili v bližnjo  Vrbo, večina pa je le sledila predsedniku, se spodobi. Pri Dolenčevi kajži smo si nekoliko privezali dušo in skozi »puntarski« Smokuč vztrajali do Jalnove rojstne hiše na Rodinah. Mulejev Janez nas je rešil z medico, kleno besedo in podobnim, nenadejani kočijaži pa potem  nekaj izbrancev še z »lajterbogni«; imel sem srečo, da je bil med furmani tudi moj bratranec Ladi, sicer bi v špičakih krevsal še do Vrbe, saj donatorji nismo bili v »protokolu« prevozov. No, nekatere je ta zapovedani kulturni »pohod« krepko zdelal, so povedali.

V Vrbi je medtem vse vrvelo od naklonjenega pričakovanja, ljudje so vzneseno prihajali od blizu in daleč, na vsakem koraku se je kaj dogajalo ali ponujalo, streglo, poskušalo, tiskalo, recitiralo, rajalo, umovalo, to je že treba reči. Izvajalci svečanega programa so pilili zadnje podrobnosti, vas so preplavile kamere in novinarji, prepoznavni ugledni gosti. Nekaj takega se je menda dogajalo davnega 1939, ko so Ribčevo hišo na Finžgarjevo pobudo spremenili v pravcati narodni muzej. Ribčeve so takrat preselili v nadomestno novogradnjo nedaleč proč, tik pod (h)ribčem, na katerem stoji cerkev sv. Marka. (Tale (h)ribč’ je po mnenju nekaterih, recimo slikarja Branka Čušina, dal hišno ime Ribč’-evini, kjer nikoli nihče ni bil ribič…, razen morda en stric, ki je živel v Trstu).

Nam je bilo tik pred proslavo dano vstopiti na kratek sprejem, ki so ga za cvetober gostov pripravili v Prešernovi rojstni hiši. Bilo je domačno, naklonjeno, toplo, prijazno, svečano, iz kamre je sevalo sporočilo Francetove zibelke, rojstva in genov izpred dveh stoletij. Prisotna je bila žlahta – pranečakinje so odsevale znane poteze nekaterih slikarskih upodobitev, še bolje, ugibanj o pesnikovi podobi. Nepozaben trenutek, vsem nam je bilo prijetno pri srcu; bilo je vredno biti zraven, biti del iztekajoče se osem let trajajoče zgodbe, ki sem jo pred zbranimi smel celo na kratko predstaviti.

»O, Vrba, srečna, draga vas domača,

kjer hiša mojega stoji očeta,

da b’ uka žeja me iz tvoj’ga sveta

spelala ne bila gol’fiva kača …«

France se je vrnil domov.

Predsednik Milan Kučan mi je stisnil roko in na kratko dejal: »Dobro ste to napravili! Hvala!«

Pogledal sem po »svojih« – vsem se nam je dobro zdelo.

Potem je bila proslava. Množica. Praznik. Tišina – kot pri maši. Vrba je bila takrat središče slovenskega sveta in življa, doma, v zamejstvu in po svetu.

»…otrok kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo…«.

Radovedni pogledi so polni pričakovanj tipali po zastrti sohi.

Sedel sem ob dr. Matjažu Kmeclu, ki me je vedno znal spodbujati s svojimi pravšnjimi, nalezljivo hudomušnimi nasveti. »Poglej te ljudi! Vsi imajo Prešerna v sebi! Vrba je dobila novo svetišče, Slovenci pa nov praznik.«

Ne vem, morda se nekaj podobnega dogaja v ljudeh ob krstu novorojenca, ko se vedno znova začenja simbolično posvečen vstop v novo, nenapisano življenjsko zgodbo in usodo.

Program je bil sporočilen, domiseln, prepričljivo izveden, »…po domače, a na visokem nivoju…«, izkazali so se kulturniki iz Dežele, domačini, vse do Jesenic. Ljudje so brez težav prepoznali, razumeli in hvaležno sprejeli praznično sporočilo.

Županu Pfajfarju sem v imenu darovalcev in sotrudnikov ponosno, svečano in z olajšanjem izročil darilno pogodbo, prav táko, kot smo jo zapečatili pod spomenik.

Oddali smo ga, »našega« Zajčevega Prešerna. Bilo je vredno vsega.

Potem sta, župan s predsednikom Kučanom, odkrila težko pričakovani bronasti odlitek Zajčeve prve doslej znane kiparske upodobitve pesnika Franceta Prešerna.

Zasijal je v temi in prijazno »pogledal« po ljudeh. »Dober večer, prijatli! Pozdravljena Vrba, sosedje, svet’ Marka!«

Ljudje so ga odobravajoč pozdravili, objeli, sprejeli: »Dobrodošel doma, France!«, je odzvanjalo v praznično nebo.

Potem smo z mojimi gosti iz zamejstva, soustanovitelji čezmejne fundacije Poti kulturne dediščine, oddivjali v Cankarjev dom, v »praznično« Ljubljano. Da na vsak način moramo tja, je bilo rečeno. Dobrodošli. Na čevljih blato iz posvečene Vrbe, v srcih tesnoba zaradi zamujenega prešernovanja. Naj bo, za nekaj bo že dobro.

Na vratih marmorne palače so nas ustavili, saj nismo imeli vabil. »To pa ne, VSAK pa ne more noter!« Zagrozil sem z Rotovnikom – in obotavljaje so nas spustili v na pol prazno Gallusovo dvorano. Potem je bilo kar nekaj

K sreči je bilo hitro končano, praznik v Vrbi trajal skoraj do jutra; veliko tega smo še ujeli in si dali duška…

Zjutraj sem vse skupaj vznemirjeno in povzdignjeno podoživljal v polmegleni Vrbi. V zraku je dišalo po prazniku, ki je obljubil, da bo še dolgo trajal. Prešeren je bil rosen, kot da ga je zdelalo rajanje z radoživo predano druščino. Še danes se mi zdi, da je prijazen, zadovoljen, pa naj ga radovedne, prijazne ali kritične oči namalajo tako ali drugače. Franc Ksaver Zajc je že vedel, tistega davnega 1865; tudi takrat so (v Ljubljani) slavili rojstvo…

Mimo odra sem se odmajal do parkirišča, se ozrl  in v družbi s Francetom nekaj časa dojemal novo podobo Vrbe.

»O, Vrba…!« Kaj pa sedaj?

Med razmetano scenarijo sem opazil kristalno čašo. Spomnil sem se prizora – Zdravljice, ko so igralci nazdravljali Prešernu, Slovencem, sebi in publiki. Pozabili so jo ali pa pustili, tako kot še kaj. Cela je, lepa, kot kelih, simbol dogodka, sem pomislil. »Nazadnje še, prijatli, kozarce zase vzdignimo…«, nam je naročil prerok našega naroda, jezika, prihodnosti.

Še danes jo hranim, ob miniaturi (Zajčevega) Prešerna, ki mi jo je poklonil Vasja Ulrih. Z mojim malim Francetom na prešerni dan kulture vsako leto nazdraviva, si kaj poveva, se kaj novega domisliva, v dobri družbi ali sama.

Zadnje čase (spet) razmišljava o usodi (h)Ribčevine.

Vas zanima? Prav, naslednjič torej o tem.

 

Slavko Mežek

Preseren

OKROGLA MIZA »OHRANIMO SLOVENSKI KOZOLEC – KDO IN KAKO«? – ZAKLJUČKI

Bled, 9. 3. 2017

Na okrogli mizi se je zbrala pestra druščina zainteresiranih in raznoliko kompetentnih ljudi, ki so z zanimanjem sledili izvajanjem govorcev. Dogodek je s svojo prisotnostjo in prispevkom obogatil in podčrtal minister za kmetijstvo mag. Dejan Židan.

Celotna okrogla miza je posneta na video (Bled TV).

Govorci:

  • Pavel Hlebanja, mladi kmet, Srednji Vrh nad Martuljkom
  • Vesna Kunšič, Občina Kranjska Gora
  • Dušan Jovič, kmetijski svetovalec, Bohinj
  • Mag. Dušan Štepec, konservator; Dežela kozolcev Šentrupert
  • Anton in Damijan Bajc, tesarja iz Mirnske doline
  • dr. Franc Pohleven, Biotehniška fakulteta
  • dr. Črtmonir Tavzes, Univerza na Primorskem
  • mag. Dejan Židan
  • moderator Slavko Mežek.

Povzetek njihovih prispevkov bo objavljen na spletni strani.

Zaradi pomanjkanja časa svojih prispevkov žal niso mogli predstaviti dr. Domen Zupančič, dr. Peter Fister in Helena Cvenkel, za kar se jim organizator iskreno opravičuje in jih prosi za pisni prispevek, ki bo objavljen  na www.kultura-natura.si.

 

ZAKLJUČKI

  1. Kozolec je »…spoznavno znamenje Slovenije…« (dr. Tone Cevc), ki ga je s skupnimi močmi treba raziskati, ovrednotiti, ohraniti, uveljaviti in revitalizirati.
  2. Kozolec je prepoznavni, še vedno živi spomenik ljudskega stavbarstva, ki bogati kulturno krajino od izvira Drave do Kolpe in Sotle, v Italiji, Avstriji, Švici, še posebej pa v Sloveniji.
  3. Ohranjanje, uveljavljanje in revitalizacija kozolca je osnova skupnega čezmejnega trajnega projekta KOZOLEC, v katerem pod že uveljavljenim logotipom sodelujejo zainteresirana civilna gibanja, občine, različne stroke in pristojne državne / regionalne službe iz Slovenije, Avstrije, Italije in Švice. Posebna pozornost velja nujnim partnerjem s področja kulture (etnologija, arhitektura, konservatorstvo), izobraževanja (delo z mladimi, posebej strokovno usmerjenimi profili), varstva okolja, (sonaravnega) kmetijstva, gospodarstva (gradbeništvo, stare obrti), tudi turizma.
  4. Civilna gibanja začnejo z usklajeno čezmejno medregionalno pobudo za uvrstitev kozolca na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine. Ta predlog je izhodišče in osnova za vse nadaljnje skupne dejavnosti. Pri tem upoštevajo določila in kriterije znanih konvencij o varstvu svetovne in naravne dediščine (kulturne krajine) veljavna lokalna pravila igre. Ustanovi se strokovna knjižnica in video/fototeka.
  5. Za ta namen oblikujejo čezmejni iniciativni projektni odbor, ki ga v začetku sestavljajo
  • dr. Franc Pohleven, dr. Domen Zupančič, dr. Peter Fister, mag. Dušan Štepec, dr. Črtomir Tavzes, dr. Maja Oven, Slovenija
  • dr. Joseph Passler in dr. Hans Schmieder (Innichen,Pustriška dolina) ter fundacija Die Harpfe, JV Tirolska
  • Narodopisni inštitut Urban Jarnik Celovec, dr. Gorazd Živkovič, dr. Ludvik Druml in Uschi Sereinig, Ziljska dolina,
  • arhitekta Renzo Rucli (Benečija) in Ivo Buzzi, predstavnik SKS Planika (Kanalska dolina), Italija
  • predstavnik službe za razvoj podeželja pri MKGP RS (> LAS) in mreže kmetijskih svetovalnih služb
  • predstavnik partnerskega društva Baška dediščina (pilotni projekt Rut), BSC Naklo (za kmetijske šole) in ŠC Slovenj Gradec (lesarske šole)
  • Slavko Mežek, predsednik gibanja Kultura – Natura Slovenija (pobudnik / koordinator).

Odbor se lahko širi ali oblikuje v manjše delovne skupine, skladno s potrebami. V odbor se po potrebi vključijo zainteresirani eksperti ter predstavniki ustreznih strokovnih služb, še posebej MK, ZVKDS ter slovenskega odbora za UNESCO.

Posebno reprezentativno skupino predstavljajo župani vključenih občin. Oblikuje se tudi team za stalne stike z javnostmi.

O pobudi se takoj obvesti vsa dediščinska gibanja in organizacije v Evropi (npr. članice Europa Nostra) s povabilom za sodelovanje.

  1. Odbor deluje samostojno skladno s statutom gibanja Kultura – Natura Slovenija na naslovu Kropa 74, 4245 Kropa.
  2. Odbor in gibanje Kultura – Natura Slovenija ustanovita programski sklad projekta KOZOLEC, na spletni strani www.kultura-natura.si pa tematsko okno KOZOLEC / HAY-RACK HERITAGE.
  3. Odbor oblikuje izhodiščni petletni delovni program. Predstavljen bo na pilotni lokaciji v Rutu nad Baško grapo ob košnji / sušenju sena junija letos v sklopu programskega ciklusa Srečanja pod kozolci 2017.
  4. Odbor ob pomoči MKGP in kmetijskih svetovalnih služb pridobi register vitalne / obstoječe / ogrožene stavbne dediščine – kozolcev na slovenskem podeželju.
  5. Sestavni začetni promocijski del pobude je celoletni programski sklop dogodkov, predavanj, družabnih Srečanj pod kozolci, potujoča razstava Slovenski kozolec ipd., ki bodo potekali po Sloveniji, v zamejstvu in po svetu ob 20-letnici gibanja / projekta Slovenski kozolec.
  6. Gibanje Kultura-Natura Slovenija v podporo pobudi uvaja in napoveduje še naslednje novosti
  • nov popotniški doživljajski program »Srečanja pod kozolci« kot del nove dejavnosti (Po poteh kulturne dediščine / Heritage Tours; predstavitev turističnim vodnikom, ponudnikom in drugim dejavnikom)
  • študijsko dvodnevno ekskurzijo h kozolcem v Ziljski in Pustriški dolini
  • študijsko dvodnevno ekskurzijo h kozolcem po slovenskih regijah
  • raziskovalni natečaj za osnovne in srednje šole Kozolci v mojem kraju – kako dolgo še? (> šolsko leto 2017/18)
  • raziskovalni natečaj za študente etnologije, arhitekture, geografije ipd.
  1. Upoštevaje »Pismo podpore« (objavljeno na www), ki ga minister za kmetijstvo mag. Dejan Židan namenja jubileju in nadaljnjemu razvoju projekta Slovenski kozolec, se bo gibanje skušalo uvrstiti med deležnike medresorske pomoči in subvencij tangiranih ministrstev, zaradi mednarodne naravnanosti pobude pa tudi EU virov.

 

Slavko Mežek

Kultura-Natura Slovenija

 

Odmevi:

https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/prvi-koraki-slovenskih-kozolcev-proti-unescovemu-seznamu/416945

http://www.sloveniatimes.com/three-countries-seek-to-get-hayracks-onto-unesco-list