OKROGLA MIZA »OHRANIMO SLOVENSKI KOZOLEC – KDO IN KAKO«? – ZAKLJUČKI

/in , /by

Bled, 9. 3. 2017

Na okrogli mizi se je zbrala pestra druščina zainteresiranih in raznoliko kompetentnih ljudi, ki so z zanimanjem sledili izvajanjem govorcev. Dogodek je s svojo prisotnostjo in prispevkom obogatil in podčrtal minister za kmetijstvo mag. Dejan Židan.

Celotna okrogla miza je posneta na video (Bled TV).

Govorci:

  • Pavel Hlebanja, mladi kmet, Srednji Vrh nad Martuljkom
  • Vesna Kunšič, Občina Kranjska Gora
  • Dušan Jovič, kmetijski svetovalec, Bohinj
  • Mag. Dušan Štepec, konservator; Dežela kozolcev Šentrupert
  • Anton in Damijan Bajc, tesarja iz Mirnske doline
  • dr. Franc Pohleven, Biotehniška fakulteta
  • dr. Črtmonir Tavzes, Univerza na Primorskem
  • mag. Dejan Židan
  • moderator Slavko Mežek.

Povzetek njihovih prispevkov bo objavljen na spletni strani.

Zaradi pomanjkanja časa svojih prispevkov žal niso mogli predstaviti dr. Domen Zupančič, dr. Peter Fister in Helena Cvenkel, za kar se jim organizator iskreno opravičuje in jih prosi za pisni prispevek, ki bo objavljen  na www.kultura-natura.si.

 

ZAKLJUČKI

  1. Kozolec je »…spoznavno znamenje Slovenije…« (dr. Tone Cevc), ki ga je s skupnimi močmi treba raziskati, ovrednotiti, ohraniti, uveljaviti in revitalizirati.
  2. Kozolec je prepoznavni, še vedno živi spomenik ljudskega stavbarstva, ki bogati kulturno krajino od izvira Drave do Kolpe in Sotle, v Italiji, Avstriji, Švici, še posebej pa v Sloveniji.
  3. Ohranjanje, uveljavljanje in revitalizacija kozolca je osnova skupnega čezmejnega trajnega projekta KOZOLEC, v katerem pod že uveljavljenim logotipom sodelujejo zainteresirana civilna gibanja, občine, različne stroke in pristojne državne / regionalne službe iz Slovenije, Avstrije, Italije in Švice. Posebna pozornost velja nujnim partnerjem s področja kulture (etnologija, arhitektura, konservatorstvo), izobraževanja (delo z mladimi, posebej strokovno usmerjenimi profili), varstva okolja, (sonaravnega) kmetijstva, gospodarstva (gradbeništvo, stare obrti), tudi turizma.
  4. Civilna gibanja začnejo z usklajeno čezmejno medregionalno pobudo za uvrstitev kozolca na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine. Ta predlog je izhodišče in osnova za vse nadaljnje skupne dejavnosti. Pri tem upoštevajo določila in kriterije znanih konvencij o varstvu svetovne in naravne dediščine (kulturne krajine) veljavna lokalna pravila igre. Ustanovi se strokovna knjižnica in video/fototeka.
  5. Za ta namen oblikujejo čezmejni iniciativni projektni odbor, ki ga v začetku sestavljajo
  • dr. Franc Pohleven, dr. Domen Zupančič, dr. Peter Fister, mag. Dušan Štepec, dr. Črtomir Tavzes, dr. Maja Oven, Slovenija
  • dr. Joseph Passler in dr. Hans Schmieder (Innichen,Pustriška dolina) ter fundacija Die Harpfe, JV Tirolska
  • Narodopisni inštitut Urban Jarnik Celovec, dr. Gorazd Živkovič, dr. Ludvik Druml in Uschi Sereinig, Ziljska dolina,
  • arhitekta Renzo Rucli (Benečija) in Ivo Buzzi, predstavnik SKS Planika (Kanalska dolina), Italija
  • predstavnik službe za razvoj podeželja pri MKGP RS (> LAS) in mreže kmetijskih svetovalnih služb
  • predstavnik partnerskega društva Baška dediščina (pilotni projekt Rut), BSC Naklo (za kmetijske šole) in ŠC Slovenj Gradec (lesarske šole)
  • Slavko Mežek, predsednik gibanja Kultura – Natura Slovenija (pobudnik / koordinator).

Odbor se lahko širi ali oblikuje v manjše delovne skupine, skladno s potrebami. V odbor se po potrebi vključijo zainteresirani eksperti ter predstavniki ustreznih strokovnih služb, še posebej MK, ZVKDS ter slovenskega odbora za UNESCO.

Posebno reprezentativno skupino predstavljajo župani vključenih občin. Oblikuje se tudi team za stalne stike z javnostmi.

O pobudi se takoj obvesti vsa dediščinska gibanja in organizacije v Evropi (npr. članice Europa Nostra) s povabilom za sodelovanje.

  1. Odbor deluje samostojno skladno s statutom gibanja Kultura – Natura Slovenija na naslovu Kropa 74, 4245 Kropa.
  2. Odbor in gibanje Kultura – Natura Slovenija ustanovita programski sklad projekta KOZOLEC, na spletni strani www.kultura-natura.si pa tematsko okno KOZOLEC / HAY-RACK HERITAGE.
  3. Odbor oblikuje izhodiščni petletni delovni program. Predstavljen bo na pilotni lokaciji v Rutu nad Baško grapo ob košnji / sušenju sena junija letos v sklopu programskega ciklusa Srečanja pod kozolci 2017.
  4. Odbor ob pomoči MKGP in kmetijskih svetovalnih služb pridobi register vitalne / obstoječe / ogrožene stavbne dediščine – kozolcev na slovenskem podeželju.
  5. Sestavni začetni promocijski del pobude je celoletni programski sklop dogodkov, predavanj, družabnih Srečanj pod kozolci, potujoča razstava Slovenski kozolec ipd., ki bodo potekali po Sloveniji, v zamejstvu in po svetu ob 20-letnici gibanja / projekta Slovenski kozolec.
  6. Gibanje Kultura-Natura Slovenija v podporo pobudi uvaja in napoveduje še naslednje novosti
  • nov popotniški doživljajski program »Srečanja pod kozolci« kot del nove dejavnosti (Po poteh kulturne dediščine / Heritage Tours; predstavitev turističnim vodnikom, ponudnikom in drugim dejavnikom)
  • študijsko dvodnevno ekskurzijo h kozolcem v Ziljski in Pustriški dolini
  • študijsko dvodnevno ekskurzijo h kozolcem po slovenskih regijah
  • raziskovalni natečaj za osnovne in srednje šole Kozolci v mojem kraju – kako dolgo še? (> šolsko leto 2017/18)
  • raziskovalni natečaj za študente etnologije, arhitekture, geografije ipd.
  1. Upoštevaje »Pismo podpore« (objavljeno na www), ki ga minister za kmetijstvo mag. Dejan Židan namenja jubileju in nadaljnjemu razvoju projekta Slovenski kozolec, se bo gibanje skušalo uvrstiti med deležnike medresorske pomoči in subvencij tangiranih ministrstev, zaradi mednarodne naravnanosti pobude pa tudi EU virov.

 

Slavko Mežek

Kultura-Natura Slovenija

 

Odmevi:

https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/prvi-koraki-slovenskih-kozolcev-proti-unescovemu-seznamu/416945

http://www.sloveniatimes.com/three-countries-seek-to-get-hayracks-onto-unesco-list

…

OHRANIMO SLOVENSKI KOZOLEC

/in /by

BLED. 9. marec 2017

 

Spoštovane, spoštovani!

 

V četrtek, 9. marca 2017, bomo na Bledu nadaljevali z dogodki ob 20-letnici projekta / gibanja Slovenski kozolec.

 

  1. Okrogla miza:

OHRANIMO SLOVENSKI KOZOLEC! KDO IN KAKO?

Viteška dvorana na Blejskem gradu, 15.00

Govorci: dr. Franc Pohleven, prof. Andreja Kutnar, dr. Domen Zupančič,  mag. Dušan Štepec, tesarski mojster Damjan Bajc, Helena Cvenkelj, Pavel Hlebanja, Občina Kranjska Gora, Občina Bled; moderator Slavko Mežek

Osvetlili bomo različne vidike težav in pozitivnih izkušenj (lastnikov) pri ohranjanju »spomenika slovenske ljudske stavbne dediščine« (dr. Tone Cevc).

Pridružil se nam bo tudi minister RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejan Židan, častni pokrovitelj celoletnega  jubilejnega programa.

Vodilni sporočili okrogle mize:

– sistemske rešitve pri pomoči lastnikom kozolcev ter skupna prizadevanja pri ohranjanju in revitalizaciji kozolcev – naše skupne kulturne dediščine

– začetek trilateralne SLO-A-I pobude za uvrstitev kozolcev na UNESCO-v seznam svetovne kulturne dediščine.

Zaradi razpoložljivega prostora je udeležba na okrogli mizi žal omejena in vezana na poimenska vabila / prijave.

 

  1. Otvoritev razstave SLOVENSKI KOZOLEC (že 125. od 1994)

Galerija Stolp na Blejskem gradu, 17.00

Otvoritev bo z ljudsko pesmijo obogatil vokalni kvintet Tivoli Lesce.

Otvoritev razstave je namenjena širši javnosti, zato je vstop na dogodek prost.

 

Več o projektu, istoimenski razstavi in knjigi ter aktualnostih v gibanju Slovenski kozolec lahko najdete na www.kultura-natura.si.

ZGODBA O ZAJČEVEM PREŠERNU V VRBI – 2. del

/in /by

Tisto poletje se nas je kar nekaj zbralo pri Vasji Ulrihu v Marasih, vasici nad Limskim fjordom. Pristno dišeča Istra, odmaknjena od turističnega vrvenja. Idealno za premislek, druženja z razlogom, nočna zalivanja in nego osušenih zamisli ter sejanja vedno novih idej, pohajkovanje po neznanem in novem, skratka, »prešernovanje« v malem. Vasja se je v tistih krajih uveljavil kot kipar – restavrator, s prirejanjem glasbenih in likovnih dogodkov pa tudi kot kulturni animator. Domačini so ga sprejeli, vzeli za svojega. Spomnil sem se na Grožnjan, ki so ga kot uspavano Trnuljčico prav tako oživili slovenski likovniki, nato pa vsako leto požlahtnili mladi glasbeniki iz vsega sveta. Kot zadnji predsednik Muzičke omladine Jugoslavije sem tam tik pred nepotrebnim razsulom Juge doživel privilegij soustvarjanja svetovnega poletnega tabora Jeunesses Musicales Mondiale v družbi z glasbenikom Ivom Josipovićem, kasnejšim predsednikom Hrvaške… Kakšni časi… Tudi Vrba in vasi pod Stolom bi s PKD lahko prerasle v …? Lokalno je (lahko) globalno…

No, nič čudnega, da so vznesene besede »obudile« tudi Zajčevega Prešerna, ki so ga »Kašarji« odrinili v nekakšno pol-pozabo, po oceni novega župana Franca Pfajfarja pa med »… prevelike projekte in nepotrebne obveznosti…«.

A bili smo predaleč, da bi smeli odnehati, obljuba dela dolg, nenazadnje sem se zaobljubil Tonu… Zadolžili so me za obnovitev stikov in pobude; nato smo si pisarili, se prepričevali, si žugali, a na koncu so le pretehtali obvezujoči sklepi s samega začetka in zdrav razum: ustanovljen je bil občinski odbor za pripravo 200-letnice Prešernovega rojstva. Premaknilo se je, a s povsem »prenovljeno« vizijo projekta in dogodka. »Bomo sami, ne rabimo pametovanj, komande, pomoči in prisklednikov od drugod…«, je bilo rečeno.  Nja, in so v vizijo nove, »domače proslave« umestili očitne alternative: namesto RTV Slovenije – lokalni radio in AV-studio, namesto Dela – lokalne dopisnike in glasila, namesto delavoljne vseslovenske kulturniške srenje z žirovniškega posveta – pridne domače kulturnike iz kroga 10 km, namesto Studia Marketing – kar nekaj … Lokalno ni nujno globalno, »zunanji« s(m)o se večinoma umaknili ali pa s(m)o bili »umaknjeni«.

Prizadevno delovanje občinskega odbora je shranjeno v arhivih in ni, da bi ga kar vsevprek ter žlehtnobno devali v nič. V delovnih jedrih so zorele in zadišale »domače jagode«, uveljavljal se je skriti potencial občine, šole in kulturnih društev, širil nabor domačih in okoliških kulturnih snovalcev in ustvarjalcev. Na posvetu pri »Osvaldu« na Selu so se izkazala in soočila na moč različna toplo-hladna, sem ter tja pregreta,  pa tudi frigidna in celo butalska mnenja o bližajočem se jubileju, modrovanja o obvoznici, narodnjaška priseganja in odklanjanja, pričakovanja in dileme, a dogodku se ni bilo več moč izogniti – datum je bil (hvalabogu) določen že pred 200 leti.

Oblikovan je bil javni razpis in nato razstavljeni predlogi za ureditev izbrane mikrolokacije v Vrbi.

Nabralo se je marsikaj, celo nerealizirani Plečnikov mavzolej se je nekje našel… Obveljal je uresničljivi (spremenjeni) predlog Ulrih&Co. – nenazadnje je bil v igri od samega začetka. Podpisali so pogodbo in začeli sodelovati, narisali dokončno umestitev spomenika v prostor: Prešeren bo na vhodu v Vrbo vsakogar prešerno »pozdravil«, za njim bo njegova rojstna hiša, zrl bo proti Kranju, na levi bo cerkev sv. Marka, na desni pa Triglav. Torej, »O, Vrba…« in »… okol’šna raja…« v enem.

Z županom smo se družno odpravili v Marmor Hotavlje – za podstavek kipa je bilo treba najti primeren kamen, dogovorili smo se tudi za popust in kamnoseško obdelavo monolita. Nazaj grede smo obiskali galerijo Zdravka Krvine v Gorenji vasi in našli – četrti odlitek našega Prešerna! Bil je naprodaj. Zvedeli smo za »hišno različico« njegove zgodbe. V vzneseni debati smo mu začeli iskati možnega kupca, predvsem pa čimbolj opazno, simbolično lokacijo. Strinjali smo se, da bi bila imenitna Knafljeva ustanova na Dunaju, ki je svojčas dajala podporo obema, Prešernu in Zajcu. Prav: galerija bo kip rezervirala, umaknila iz prodaje, navezali bomo stike z upravljavci Knafljevine in jih prepričali, skupaj bomo našli denar, imenitno, ni kaj! Krvina je odprl buteljko najboljšega, podali smo si roke in namero na moč zadovoljni zalili.

(No, kasneje smo res vse pripravili, dunajske ustanove dr. Rajšp je bil za, zato smo kaj kmalu poklicali vrlega galerista – ter doživeli pravi šok: »Kultura je kultura, kšeft je pa kšeft! Prešeren je prodan!« Kupec: kranjska FOV oz. Krvinov prijatelj (dekan) Jože Florjančič. Madona santa! Nekaj časa smo se usajali, se javno počili, celo v cajtnge so nas nabili, potlej se je pa vse skupaj poleglo – a z Dunajem seveda ni bilo nič.)

Kazalo je, da bo vsaj v Vrbi vse teklo kot namazano – pa ni. Vem, da ni bilo enostavno in zanesljivo vsega preveč, najti je bilo treba potrebni denar, narediti načrte za preureditev celotnega južnega vhoda v vas, razširiti cesto in ovinek, urediti brežine, infrastrukturo, instalacije, nenazadnje prostor za spomenik, oblikovati sinopsis proslave, vsebino in obliko priložnostnih publikacij, dogovoriti protokol »… osrednje državne proslave…«. Pa so količkali, se menili o tem in onem, nenazadnje so našli tudi izvajalca, ki pa ni in ni hotel ali mogel začel z deli. Kar naenkrat je prišla jesen, tri mesece pred svečanostjo ni bilo kaj dosti videti. Potem se je ulilo – in začeli so z deli, bolj ali manj v blatu do kolen.

Eni so se pridušali, drugi privoščljivo muzali, tretji zmajevali z glavami, češ, saj smo itak vedeli, da ne bo nič …, a počasi so se pojavili obrisi »nove« vedute Vrbe, podobne današnji. Manjkal je le še temelj spomenika, a so se že zmenili, kdaj bodo iz Hotavelj pripeljali podstavek. Bili smo tik pred zdajci.

Tistega nesrečnega dne sem se z Bleda povsem slučajno peljal proti Žirovnici. V Vrbi sem seveda pogledal proti gradbišču in opazil – postavljen podstavek! Kako?! Radovednost me je kar odnesla tja. »Živjo! A so ga že pripeljali?« »Že stoji!« »Kje je pa Ulrih?« »Kdo?« »Ja, kipar, načrtovalec postavitve, moral bi biti zraven, pa Ljubo Zidar tudi!« »Nimam pojma, tisti iz Marmorja so prišli, postavili, zalili in se odpeljali! Je, kar je, cement je že zagrabil!«

Ogledal sem si v plastiko zavito silhueto stilizirane »postave brez glave«. »Čakaj, čakaj – kam pa je obrnjena? Saj je povsem iz smeri! Namesto proti Kranju gleda nekam v Ribčeve češplje!? Kako je pa to možno?« »Ja, pa kva poj, smo morali razširiti ovinek, pa smo prestavili podstavek!« »Sami?« »Ja, saj ni bilo nikogar, ki bi nam drugače zakomandiral! Ni več časa, moramo zaključiti, proslava je čez par dni!« »Tako ne more biti! Imate telefon od Marmorja? Tole bodo odpeljali, beton je še moker!« »To bi pa rad videl! Ja kdo pa sploh si, da se tako repenčiš?« … Hotaveljčane sem »ujel« nekje pri Škofji Loki. »Obrnite, vse je narobe…!« In so se vrnili.

Vmes sem poklical Vasjo, Ljuba, župana, Marijo Lužnik, novinarko Vlasto Felc, prišel je tudi Andrej Mlakar in začel snemati. Narod naš dokaze hrani. Časopis Delo je naslednji dan objavil novico in fotografijo: »… Komaj so ga postavili – so ga že odpeljali…!?«

No, naredili so nove temelje – Vasja je bil to pot zraven, naredili so vse načrtovano, vidno in nevidno, orientirano v pravo smer, edino za talno osvetlitev je bilo prepozno.

Pod podstavkom je odtlej tudi niša, v katero smo ob ponovni postavitvi v posebno jekleno kaseto shranili

darilno pogodbo, s katero donatorji Občini Žirovnica ter še posebej Vrbi poklanjajo kip, takratnega tisočaka s Prešernovo podobo, tudi Delo z gornjo burleskno novico. Sredi veselega simboličnega dogodka se nam je približala soseda Tončka Žvan, rekoč: »A vas kaj zebe?« »Seveda!« »Grem po ta kratkega!« Seveda ni bil nihče proti. Rekel sem ji še: »Saj bi ga France tudi, če bi bil tu!«

Vrnila se je s ta domačim, ki nas je prijetno ogrel. »Tole je pa za Franceta!«, je rekla in nam podala majhno stekleničko s taistim. Takoj smo jo dali v kaseto, tako da ga ima Ribčov France sedaj »kurjavo« vedno na dosegu.

Zmenili smo se, da se bo France Prešeren (v Zajčevi upodobitvi) vrnil domov na svoj 200. rojstni dan zjutraj.

(nadaljevanje naslednji teden)

ZGODBA O ZAJČEVEM PREŠERNU V VRBI – 1. del

/in /by

Med sporočilnimi slikami na naši spletni strani sta tudi dva Prešerna, seveda z razlogom in zgodbo. Pobudo in trmasta prizadevanja za postavitev spomenika pesniku Francetu Prešernu v Vrbi namreč smem/o vpisati med najbolj odmevne dosežke našega gibanja, nenazadnje tudi podpisanega SM.

 

Bilo je 1991, ko me je poklical znanec Boris Pesjak iz takratnega SMELTa.

»Živjo, Mežek, en Prešernov kip nam ponujajo, pa ne vem nič o njem. A mi lahko pomagaš?«

Seveda me je takoj zagrabilo. Poklical sem dragoceno sodelavko – prijateljico Bebo Jenčič († 2016), ki je v Gorenjskem muzeju vodila in skrbela za »Prešerniano«. Marsikaj koristnega sva pripravila in izpeljala, npr. obnovo povsem razkrite strehe Prešernove rojstne hiše v Vrbi po orkanskem vetru leta 1983. Takrat smo s strani zavarovalnice in proračuna napraskali toliko denarja, da smo lahko sanirali škodo, zraven pa uredili še dodatne prostore, potem ko se je iz hiše odselila dolgoletna oskrbnica Justina Pogačnik. V sodelovanju s takratnim Zavodom za spomeniško varstvo Kranj (takrat ga je vodila Olga Zupan) in arhitektom Maticem Suhadolcem smo s skupnimi močmi uredili »galerijo« s številnimi prevodi in upodobitvami ter prostor – pisarno za sprejem obiskovalcev.

Beba je bila kot odprta knjiga.

»Ja, poznam, zanimiva štorija, gre za bronasti odlitek »izgubljenega« Prešerna. Mavčni original je kot scensko plastiko leta 1865 izdelal prvi slovenski akademsko izobraženi kipar Franc Ksaver Zajec za proslavo v čast 65-letnice Prešernovega rojstnega dne, ki so jo pripravili v ljubljanskem deželnem gledališču. Ta doprsni kip se je potem izgubil, več kot sto let kasneje pa so ga povsem nepričakovano našli na nekem podstrešju – na Bledu. Najprej so menili, da gre za Vodnika, potem pa je dr. Špelca Čopič utemeljila spoznanje, da je to pogrešani, a precej poškodovani Zajčev Prešeren. Kip so »ozdravili« in pokrpali v restavratorskem ateljeju Ulrih&Co. v Ljubljani, zraven pa odlili še štiri bronaste, za morebitno javno rabo. Enega je odkupil LEK, drugega UNIOR, … Ja, kip ima zgodbo, saj gre za prvo znano kiparsko upodobitev pesnika. Z Zajcem sta se morda celo srečala v Knafljevi ustanovi na Dunaju. Ej, naj kupijo, ne bo proč vržen denar…«.

No, potem se je pa začelo. SMELT je cincal in na koncu ugotovil, da pravzaprav tega Prešerna nima kam postaviti. Takrat sem vskočil s pobudo: »Dajmo ga v Vrbo! Vrba še nima pesnikovega kipa!« Ideja je bila zadosti nora, da se je prijela, pristopile so še Savske elektrarne in Elektro Gorenjska, pa Ulrih&Co. ter moj Agens Žirovnica. Zamisel smo predstavili Občini Jesenice in pristojni stroki. Nikoli ne bom pozabil, kako smo prenašali mavčno repliko kipa po Vrbi in iskali najprimernejšo lokacijo. V igri je bil vrt ob Prešernovi hiši, pa kamnita škarpa tik pred njo, pa predverje cerkve sv. Marka, …, no, na koncu je bila izbrana današnja lokacija, takrat še zaraščeni vogal travnika, last Vrbljana Zdravka Justina, ki je zemljo želel celo podariti (pogodbo hranim). Vasja Ulrih in Ljubo Zidar sta s sodelavci narisala vizijo umestitve, nekakšen mali tempelj na vhodu v Vrbo. Začeli so se mukotrpna pogajanja, kako in kdaj (1995?) in če sploh izpeljati ureditev lokacije, postavitev kipa in svečano odkritje, a se je vse ustavilo pri modrovanju »avtoritet« o »… celostni ureditvi Vrbe, »Meke« slovenske kulture…«. Izpeljali naj bi jo kar mi, predlagatelji oz. donatorji. In smo seveda rekli: »Poslušajte, vsi pristojni, dogovorite se, sporočite nam odločitev, uredite že to Vrbo, dotlej pa bo kip čakal v prostorih ateljeja Ulrih&Co. v Ljubljani!«

In je čakal. Ustavilo se je.

Naša verujoča »Prešerna druščina« se je medtem vsako leto na 3. decembra prešerno zbrala ob čakajočem kipu, nazdravila, recitirala, pela, bentila, modrovala, … in čakala, kaj bodo stuhtali »ta pametni«.

Koncem devetdesetih je bila ustanovljena Občina Žirovnica, ki je Pot kulturne dediščine vpisala v preambulo statuta.

Bližala se je 200 letnica Prešernovega rojstva. Zdaj ali nikoli. Prvega župana Antona Dežmana, neverjetnega bistrca in pragmatika, s katerim sva v triu z ravnateljem Marjanom Jemcem uglašeno sodelovala pri udejanjanju marsikatere daljnosežne zamisli v žirovniški šoli (npr. Pot kulture dediščine, aleja slavnih rojakov, odkup Čopove rojstne hiše ipd.), sem 1999 nagovoril: »Ej, Tone, dajmo, postavimo ga, pripravimo osrednji državni dogodek, bodimo vrh dogajanj ob praznovanju rojstva Ribčov’ga Franceta! Uveljavimo prešerni Prešernov dan slovenske kulture! Naredimo nekaj trajnega, nekaj, kar bo mlado občino Žirovnica za vedno umestila na naslovnice osrednjih medijev in v kulturno zavest osveščenih Slovencev!«

Dežman je (spet) rekel: »Ja, ni slabo – dejmo!« Skupaj z Zdravkom Malnarjem, takrat pravnikom v Delu, smo sredi noči podpisali »zaroto« s šilcem domačega in – začelo se je.

Pobudniki smo občini Žirovnici dali uradno pobudo za postavitev kipa in svečano odkritje na 3. 12. 2000, župan Dežman jo je predstavil svojim svetnikom, ki so jo požegnali z uradnim sklepom: da. Kasneje so ta datum izbrali tudi za občinski praznik. Hvala.

Ne bom našteval množice sestankov, zapisnikov, opravljenih poti in nujnih srečanj s kompetentnimi in uradno vpletenimi, preveč jih je bilo za ta zapis. A nekaj jih je imelo dušo, brez dnevnih redov in protokola.

S Tonetom, Vasjo, Ljubom in zbrano družbo smo tako obrisali prah s kipa, ki je v ateljeju potrpežljivo čemel že sedem let. Zasijal je iz teme, tako kot na spodnji sliki. Potem smo v bližnji gostilni Pri Lovcu pametovali v družbi z legendarnim TV-kulturnikom Jožetom Hudečkom, daljnovidnim Jernejem Repovžem (Studio Marketing), vsestranskim Jožetom Humrom, Petrom Kolškom in Juretom Apihom (Delo), Bebo Jenčič… Nabralo se je za stoletje idej in osnovna zaveza: odkritje Zajčevega kipa Franceta Prešerna v Vrbi bo osrednji slovenski kulturni dogodek ob 200-letnici pesnikovega rojstva. Sešteli bomo potencial, dobro voljo in znanje vseh, ki bodo želeli biti zraven ter hoteli ali po družbeni vlogi morali sodelovati.

Tako bodi! Začeli smo z udejanjanjem projekta Prešeren 2000. Slovenska javnost je vzvalovila, pričakovano, eni vzneseno, na moč pripadno in spodbudno, drugi spet dvomljivo, pametnjaško, zaviralno, »po slovenceljsko«… Lotili so se kiparja Zajca, pa kipa, tudi prazničnega Francetovega rojstnega dne (»Saj ob rojstvu še ni napisal Zdravljice!?«, pa izbranega mesta postavitve, eni so »svaštarili«, drugi zahtevali državni odbor ter javni natečaj, tretji prizadeto nakladali, češ »Spet bo nekdo mastno zaslužil…«.

»Pa kaj! Komu mar, gremo dalje!« smo rekli v en glas in še bolj prepričano poprijeli za 1001 neizbežno opravilo.

Potem se je pa hudo zapletlo.

Pomladi smo pripravljali programski posvet projekta Prešeren 2000. Odziv vabljenih je bil izjemen, v vaseh pod Stolom (nekdo jih je poimenoval kar slovenski Parnas) naj bi se zbrala vsa vitalna slovenska kulturna srenja, ki se je videla med sodelujočimi v praznični Vrbi. Zmenili smo se, da bomo razposlali vabila po Veliki noči.

Takrat je treščilo: » Župan Anton Dežman je neozdravljivo bolan!« »Kako neozdravljivo? Saj sva bila pred prazniki še skupaj? Kje pa je? …«

Našel sem ga, povabil me je k sebi na dom, blizu sva si bila, zaveznika, po mami tudi sorodnika.

»Res je… Žal – to pot (ti) ne bom mogel pomagati. Pa bi rad. Ne zameri… Posvet pa le skliči/te, a me ne bo zraven…«.

Na posvetu se je potem zbrala Slovenija v malem.

Začeli smo v Vrbi, najprej v Prešernovi hiši, potlej pa pri cerkvi sv. Marka, da bi takoj zaobjeli »… okolš’no raja …«.

Nekateri so že vedeli, viselo je v zraku: župana ne bo.

Potem je pa Tone vseeno prišel. »Sem podpisal vabilo, pa se spodobi, da vas vsaj pozdravim.« Podaril nam je svoj spodbudni credo. Pa tudi marsikaj, kar mu je kot županu ležalo na duši in – nekaterim ni bilo po volji…, a ne bom o tem. Nato se je poslovil.

Posvet smo nadaljevali v Čopovi hiši v Žirovnici. Sklepov je bilo za cel dosje, oblikovali smo delovne skupine, kazalo je, da bomo skupaj nadaljevali začeto, vasem pod Stolom se je obetala nekakšna kulturna renesansa…

Potem je Tone odšel, za vedno … in na občini je vse potihnilo, pravzaprav so vse pospravili, se prerazporedili, iskali nove prioritete, z bližajočo se obletnico in kipom v Vrbi se (pre)dolgo ni ukvarjal skoraj nihče.

 

Slavko Mežek (takrat AGENS, Žirovnica)

(nadaljevanje naslednji teden)

Preseren
Vrba Preseren

Ta članek tudi v PDF obliki?

VABILO: KOZOLCI – VČERAJ, DANES, JUTRI – KJE?

/in /by

Spoštovani, dragi prijatelji, 

pošiljamo vam  VABILO na dogodek / razstavo KOZOLCI – VČERAJ, DANES, JUTRI – KJE? 
ki bo v Stari pošti na Ziljski Bistrici v soboto, 4.2.2017 ob 18. uri.
S tem čezmejnim kulturnim dogodkom bomo na stičišču treh kultur obeležili tudi slovenski kulturni praznik 8. februar.
Na svojstven način bomo povezali raznoliki, dolga stoletja prepleteni sosedski multikulturni prostor v Sloveniji, Avstriji in Italiji, ki ga bogatijo tudi kozolci.
Poleg domačinov Ziljanov bosta z nami še zgodovinsko povezana Baška grapa (Rut) in Innichen / San Candido ter sosedje z Gorenjske.
Častni pokrovitelj: Milan Predan, generalni konzul RS v Celovcu.
Več o 20-letnici projekta Slovenski kozolec ter gibanju za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine Kultura – Natura Slovenija boste lahko našli na www.kultura-natura.si.
Veseli bomo, če se nam boste pridružili.
Prosimo vas, da vabilo posredujete tudi znancem in sorodnim organizacijam, ki bi jih tematika zanimala. Hvala.
Lep pozdrav in na svidenje na srečanju med kozolci v Ziljski dolini.
 
Slavko Mežek, predsednik
Kultura – Natura Slovenija

SREČNO IN USPEŠNO 2017!

/in /by

Koledniki

Dragi člani, spoštovani prejemniki priznanj Naša Slovenija,

 soustvarjalci, prijatelji, simpatizerji in podporniki gibanja

KULTURA – NATURA SLOVENIJA,

V LETU 2017

vam želim/o veliko osebnega zadovoljstva ter

uspehov pri vaših dragocenih, raznolikih

prizadevanjih za ohranitev naše skupne

slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine.

VSE DOBRO VSEM!

Slavko Mežek, predsednik

KD KULTURA  – NATURA SLOVENIJA

………….

…………..

Pa še to:
– odprt je razpis za priznanja Naša Slovenija 2016
(podelitev bo 6. maja v Vipavi – dobrodošli),
– začeli smo s celoletnim jubilejnim dogajanjem ob 20-letnici projekta Slovenski kozolec
(naslednji dogodek bo 4. februarja 2017 na Ziljski Bistrici)
– ustanavljamo butično popotno agencijo (v ponudbo izletov in ekskurzij
imamo namen vključiti ves programski potencial našega gibanja in
že uveljavljenega projekta (Ne)znano zamejstvo)
– pridružil se nam je projekt / festival Ringaringaraja
(raziskovanje in oživljanje otroških rajalnih, gibalnih, družabnih iger) itd.
(več na www.kultura-natura.si)

Koledniki 2

20. OBLETNICA USTANOVITVE GIBANJA ZA OHRANITEV SLOVENSKEGA KOZOLCA

/in /by

V soboto, 17. decembra, so se v Rutu v Baški grapi spomnili 20. obletnice ustanovitve gibanja za ohranitev slovenskega kozolca. Začelo se je pravzaprav že prej, s knjigo Slovenski kozolec – The Slovene Hay-rack (fotograf Jaka Čop, etnolog dr. Tone Cevc, prevod dr. Irena Šumi) ter istoimensko razstavo maket in risb (arhitekt Boran Hrelja) – obe sta vzpodbudili velik odziv slovenske  javnosti.

Na pobudo Slavka Mežka, takrat založnika omenjene knjige, danes pa predsednika gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine Kultura-Natura Slovenije (gl. www.kultura-natura.si), je bil tako 14.12.1996 v Rutu s podporo domačinov skoraj 50 občin in številnih simpatizerjev ustanovljen projekt Slovenski kozolec, ki deluje še danes. Takrat so ob vhodu v vas obnovili prvi kozolec – samec s prepoznavnimi okroglimi kamnitimi stebri, last domačinke Fani Trojar. Dela so izvedli vaščani Simon Brovč, Srečko in Ivan Kemperle ter takratni predsednik KS Milko Bizalj.

Gibanje se je hitro razširilo po vsej Sloveniji in v zamejstvu, povezuje čez 600 zglednih gospodarjev – lastnikov kozolcev, pripravlja predavanja, spodbuja šolske raziskovalne naloge, obnovljenih je bilo preko 200 kozolcev, razstava je bila postavljena 122 krat itd.

Krajevna skupnost Rut – Grant je še danes simbolično domovanje projekta, s številnimi kozolci, toplarji in samci ter seniki pa izjemni pomnik – muzej kmečke arhitekturne in etnološke dediščine na prostem, ki na vsakem koraku ponuja izzive za oživljanje starih in snovanje novih vsebin.

Jubilej projekta Slovenski kozolec bo vzpodbuda za delavno nadaljevanje (razstave, Srečanja pod kozolci, obnovitve, vključitev v kulturni turizem in trajnostni razvoj podeželja itd.), dogajal se bo širom Slovenije in po zamejstvu. S pismom podpore je naštetim prizadevanjem in lastnikom kozolcev izrazil naklonjenost tudi minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan ter prevzel častno pokroviteljstvo. Podpirata pa ga tudi dve angleški fundaciji, to je The Headley Trust in The North of England Civic Trust. Prva je že omogočila obnovo precej obrabljene razstave in priprave jubilejnega programa, druga pa se z oblikovanjem stalnega mednarodnega kulturno-izobraževalnega centra želi vključiti v revitalizacijo KS Rut-Grant, posredno pa tudi cele Baške grape. Zamisel je predstavila v evropskem projektu ENtopia, Občini Tolmin pa poslala predlog pogodbe o sodelovanju. Če bo vse prav, bo prva mednarodna delavnica za študente arhitekture, etnologije, kmetijstva in turizma že poleti 2017.

No, naslednji dogodek Slovenski kozolec včeraj, danes, jutri bo že 4. februarja na Ziljski Bistrici. Kozolec bo tako (spet) povezal Ziljane, KS Rut – Grant, Baško grapo in Innichen, pokrovitelj pa bo generalni konzulat RS v Celovcu.
Rut 17 9
Rut 1916 1
Rut 1916 1
Rut 17 1

 

PISMO PODPORE: DEJAN ŽIDAN, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

/in /by

20-LETNICA PROJEKTA SLOVENSKI KOZOLEC

 Gibanje za ohranitev “…spomenika slovenske ljudske arhitekture – kozolca…” temelji na dokumentarni foto monografiji Slovenski kozolec – The Slovene Hay-rack (Jaka Čop, dr. Tone Cevc, Irena Šumi; Agens Žirovnica, 1993) in razstavi arhitekturnih maket in risb (Boran Hrelja; 1994, doslej 121 postavitev doma in po svetu). Zaradi velikega odziva javnosti je bilo gibanje formalno ustanovljeno 14. decembra 1996 v Rutu nad Baško grapo. Povezuje več kot 600 zglednih lastnikov kozolcev po Sloveniji in v zamejstvu, veliko ljubiteljev, strokovnjakov in obrtnikov, spodbudilo je obnovo več kot 200 objektov, …, ter je še vedno živo in aktualno.

V jubilejnem letu bomo pripravili vrsto dogodkov, razstav, predavanj, delavnic, Srečanj pod kozolci ipd. širom Slovenije, v zamejstvu in celo med Slovenci po svetu.

Načrtovane dogodke bodo gostile številne slovenske občine, šole, različne organizacije in društva, lastniki kozolcev v posameznih vaseh

Izšla bo tudi knjiga Srečanja pod kozolci (avtor: ustanovitelj in skrbnik projekta Slavko Mežek s sodelavci).

Častno pokroviteljstvo celoletnega jubilejnega programa Slovenski kozolec včeraj, danes, jutri je prevzel minister za kmetijstvo in prehrano Republike Slovenije g. Dejan Židan.

Projekt Slovenski kozolec – The Slovene Hay-rack podpirata tudi dve angleški fundaciji: The Headley Trust in NECT – The North o England Civic Trust.

Prilagamo vabilo na prvi dogodek.

PISMO PODPORE

VABILO