ZGODBA O ZAJČEVEM PREŠERNU V VRBI – 1. del

Med sporočilnimi slikami na naši spletni strani sta tudi dva Prešerna, seveda z razlogom in zgodbo. Pobudo in trmasta prizadevanja za postavitev spomenika pesniku Francetu Prešernu v Vrbi namreč smem/o vpisati med najbolj odmevne dosežke našega gibanja, nenazadnje tudi podpisanega SM.

 

Bilo je 1991, ko me je poklical znanec Boris Pesjak iz takratnega SMELTa.

»Živjo, Mežek, en Prešernov kip nam ponujajo, pa ne vem nič o njem. A mi lahko pomagaš?«

Seveda me je takoj zagrabilo. Poklical sem dragoceno sodelavko – prijateljico Bebo Jenčič († 2016), ki je v Gorenjskem muzeju vodila in skrbela za »Prešerniano«. Marsikaj koristnega sva pripravila in izpeljala, npr. obnovo povsem razkrite strehe Prešernove rojstne hiše v Vrbi po orkanskem vetru leta 1983. Takrat smo s strani zavarovalnice in proračuna napraskali toliko denarja, da smo lahko sanirali škodo, zraven pa uredili še dodatne prostore, potem ko se je iz hiše odselila dolgoletna oskrbnica Justina Pogačnik. V sodelovanju s takratnim Zavodom za spomeniško varstvo Kranj (takrat ga je vodila Olga Zupan) in arhitektom Maticem Suhadolcem smo s skupnimi močmi uredili »galerijo« s številnimi prevodi in upodobitvami ter prostor – pisarno za sprejem obiskovalcev.

Beba je bila kot odprta knjiga.

»Ja, poznam, zanimiva štorija, gre za bronasti odlitek »izgubljenega« Prešerna. Mavčni original je kot scensko plastiko leta 1865 izdelal prvi slovenski akademsko izobraženi kipar Franc Ksaver Zajec za proslavo v čast 65-letnice Prešernovega rojstnega dne, ki so jo pripravili v ljubljanskem deželnem gledališču. Ta doprsni kip se je potem izgubil, več kot sto let kasneje pa so ga povsem nepričakovano našli na nekem podstrešju – na Bledu. Najprej so menili, da gre za Vodnika, potem pa je dr. Špelca Čopič utemeljila spoznanje, da je to pogrešani, a precej poškodovani Zajčev Prešeren. Kip so »ozdravili« in pokrpali v restavratorskem ateljeju Ulrih&Co. v Ljubljani, zraven pa odlili še štiri bronaste, za morebitno javno rabo. Enega je odkupil LEK, drugega UNIOR, … Ja, kip ima zgodbo, saj gre za prvo znano kiparsko upodobitev pesnika. Z Zajcem sta se morda celo srečala v Knafljevi ustanovi na Dunaju. Ej, naj kupijo, ne bo proč vržen denar…«.

No, potem se je pa začelo. SMELT je cincal in na koncu ugotovil, da pravzaprav tega Prešerna nima kam postaviti. Takrat sem vskočil s pobudo: »Dajmo ga v Vrbo! Vrba še nima pesnikovega kipa!« Ideja je bila zadosti nora, da se je prijela, pristopile so še Savske elektrarne in Elektro Gorenjska, pa Ulrih&Co. ter moj Agens Žirovnica. Zamisel smo predstavili Občini Jesenice in pristojni stroki. Nikoli ne bom pozabil, kako smo prenašali mavčno repliko kipa po Vrbi in iskali najprimernejšo lokacijo. V igri je bil vrt ob Prešernovi hiši, pa kamnita škarpa tik pred njo, pa predverje cerkve sv. Marka, …, no, na koncu je bila izbrana današnja lokacija, takrat še zaraščeni vogal travnika, last Vrbljana Zdravka Justina, ki je zemljo želel celo podariti (pogodbo hranim). Vasja Ulrih in Ljubo Zidar sta s sodelavci narisala vizijo umestitve, nekakšen mali tempelj na vhodu v Vrbo. Začeli so se mukotrpna pogajanja, kako in kdaj (1995?) in če sploh izpeljati ureditev lokacije, postavitev kipa in svečano odkritje, a se je vse ustavilo pri modrovanju »avtoritet« o »… celostni ureditvi Vrbe, »Meke« slovenske kulture…«. Izpeljali naj bi jo kar mi, predlagatelji oz. donatorji. In smo seveda rekli: »Poslušajte, vsi pristojni, dogovorite se, sporočite nam odločitev, uredite že to Vrbo, dotlej pa bo kip čakal v prostorih ateljeja Ulrih&Co. v Ljubljani!«

In je čakal. Ustavilo se je.

Naša verujoča »Prešerna druščina« se je medtem vsako leto na 3. decembra prešerno zbrala ob čakajočem kipu, nazdravila, recitirala, pela, bentila, modrovala, … in čakala, kaj bodo stuhtali »ta pametni«.

Koncem devetdesetih je bila ustanovljena Občina Žirovnica, ki je Pot kulturne dediščine vpisala v preambulo statuta.

Bližala se je 200 letnica Prešernovega rojstva. Zdaj ali nikoli. Prvega župana Antona Dežmana, neverjetnega bistrca in pragmatika, s katerim sva v triu z ravnateljem Marjanom Jemcem uglašeno sodelovala pri udejanjanju marsikatere daljnosežne zamisli v žirovniški šoli (npr. Pot kulture dediščine, aleja slavnih rojakov, odkup Čopove rojstne hiše ipd.), sem 1999 nagovoril: »Ej, Tone, dajmo, postavimo ga, pripravimo osrednji državni dogodek, bodimo vrh dogajanj ob praznovanju rojstva Ribčov’ga Franceta! Uveljavimo prešerni Prešernov dan slovenske kulture! Naredimo nekaj trajnega, nekaj, kar bo mlado občino Žirovnica za vedno umestila na naslovnice osrednjih medijev in v kulturno zavest osveščenih Slovencev!«

Dežman je (spet) rekel: »Ja, ni slabo – dejmo!« Skupaj z Zdravkom Malnarjem, takrat pravnikom v Delu, smo sredi noči podpisali »zaroto« s šilcem domačega in – začelo se je.

Pobudniki smo občini Žirovnici dali uradno pobudo za postavitev kipa in svečano odkritje na 3. 12. 2000, župan Dežman jo je predstavil svojim svetnikom, ki so jo požegnali z uradnim sklepom: da. Kasneje so ta datum izbrali tudi za občinski praznik. Hvala.

Ne bom našteval množice sestankov, zapisnikov, opravljenih poti in nujnih srečanj s kompetentnimi in uradno vpletenimi, preveč jih je bilo za ta zapis. A nekaj jih je imelo dušo, brez dnevnih redov in protokola.

S Tonetom, Vasjo, Ljubom in zbrano družbo smo tako obrisali prah s kipa, ki je v ateljeju potrpežljivo čemel že sedem let. Zasijal je iz teme, tako kot na spodnji sliki. Potem smo v bližnji gostilni Pri Lovcu pametovali v družbi z legendarnim TV-kulturnikom Jožetom Hudečkom, daljnovidnim Jernejem Repovžem (Studio Marketing), vsestranskim Jožetom Humrom, Petrom Kolškom in Juretom Apihom (Delo), Bebo Jenčič… Nabralo se je za stoletje idej in osnovna zaveza: odkritje Zajčevega kipa Franceta Prešerna v Vrbi bo osrednji slovenski kulturni dogodek ob 200-letnici pesnikovega rojstva. Sešteli bomo potencial, dobro voljo in znanje vseh, ki bodo želeli biti zraven ter hoteli ali po družbeni vlogi morali sodelovati.

Tako bodi! Začeli smo z udejanjanjem projekta Prešeren 2000. Slovenska javnost je vzvalovila, pričakovano, eni vzneseno, na moč pripadno in spodbudno, drugi spet dvomljivo, pametnjaško, zaviralno, »po slovenceljsko«… Lotili so se kiparja Zajca, pa kipa, tudi prazničnega Francetovega rojstnega dne (»Saj ob rojstvu še ni napisal Zdravljice!?«, pa izbranega mesta postavitve, eni so »svaštarili«, drugi zahtevali državni odbor ter javni natečaj, tretji prizadeto nakladali, češ »Spet bo nekdo mastno zaslužil…«.

»Pa kaj! Komu mar, gremo dalje!« smo rekli v en glas in še bolj prepričano poprijeli za 1001 neizbežno opravilo.

Potem se je pa hudo zapletlo.

Pomladi smo pripravljali programski posvet projekta Prešeren 2000. Odziv vabljenih je bil izjemen, v vaseh pod Stolom (nekdo jih je poimenoval kar slovenski Parnas) naj bi se zbrala vsa vitalna slovenska kulturna srenja, ki se je videla med sodelujočimi v praznični Vrbi. Zmenili smo se, da bomo razposlali vabila po Veliki noči.

Takrat je treščilo: » Župan Anton Dežman je neozdravljivo bolan!« »Kako neozdravljivo? Saj sva bila pred prazniki še skupaj? Kje pa je? …«

Našel sem ga, povabil me je k sebi na dom, blizu sva si bila, zaveznika, po mami tudi sorodnika.

»Res je… Žal – to pot (ti) ne bom mogel pomagati. Pa bi rad. Ne zameri… Posvet pa le skliči/te, a me ne bo zraven…«.

Na posvetu se je potem zbrala Slovenija v malem.

Začeli smo v Vrbi, najprej v Prešernovi hiši, potlej pa pri cerkvi sv. Marka, da bi takoj zaobjeli »… okolš’no raja …«.

Nekateri so že vedeli, viselo je v zraku: župana ne bo.

Potem je pa Tone vseeno prišel. »Sem podpisal vabilo, pa se spodobi, da vas vsaj pozdravim.« Podaril nam je svoj spodbudni credo. Pa tudi marsikaj, kar mu je kot županu ležalo na duši in – nekaterim ni bilo po volji…, a ne bom o tem. Nato se je poslovil.

Posvet smo nadaljevali v Čopovi hiši v Žirovnici. Sklepov je bilo za cel dosje, oblikovali smo delovne skupine, kazalo je, da bomo skupaj nadaljevali začeto, vasem pod Stolom se je obetala nekakšna kulturna renesansa…

Potem je Tone odšel, za vedno … in na občini je vse potihnilo, pravzaprav so vse pospravili, se prerazporedili, iskali nove prioritete, z bližajočo se obletnico in kipom v Vrbi se (pre)dolgo ni ukvarjal skoraj nihče.

 

Slavko Mežek (takrat AGENS, Žirovnica)

(nadaljevanje naslednji teden)

Preseren
Vrba Preseren

Ta članek tudi v PDF obliki?

VABILO: KOZOLCI – VČERAJ, DANES, JUTRI – KJE?

Spoštovani, dragi prijatelji, 

pošiljamo vam  VABILO na dogodek / razstavo KOZOLCI – VČERAJ, DANES, JUTRI – KJE? 
ki bo v Stari pošti na Ziljski Bistrici v soboto, 4.2.2017 ob 18. uri.
S tem čezmejnim kulturnim dogodkom bomo na stičišču treh kultur obeležili tudi slovenski kulturni praznik 8. februar.
Na svojstven način bomo povezali raznoliki, dolga stoletja prepleteni sosedski multikulturni prostor v Sloveniji, Avstriji in Italiji, ki ga bogatijo tudi kozolci.
Poleg domačinov Ziljanov bosta z nami še zgodovinsko povezana Baška grapa (Rut) in Innichen / San Candido ter sosedje z Gorenjske.
Častni pokrovitelj: Milan Predan, generalni konzul RS v Celovcu.
Več o 20-letnici projekta Slovenski kozolec ter gibanju za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine Kultura – Natura Slovenija boste lahko našli na www.kultura-natura.si.
Veseli bomo, če se nam boste pridružili.
Prosimo vas, da vabilo posredujete tudi znancem in sorodnim organizacijam, ki bi jih tematika zanimala. Hvala.
Lep pozdrav in na svidenje na srečanju med kozolci v Ziljski dolini.
 
Slavko Mežek, predsednik
Kultura – Natura Slovenija

SREČNO IN USPEŠNO 2017!

Koledniki

Dragi člani, spoštovani prejemniki priznanj Naša Slovenija,

 soustvarjalci, prijatelji, simpatizerji in podporniki gibanja

KULTURA – NATURA SLOVENIJA,

V LETU 2017

vam želim/o veliko osebnega zadovoljstva ter

uspehov pri vaših dragocenih, raznolikih

prizadevanjih za ohranitev naše skupne

slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine.

VSE DOBRO VSEM!

Slavko Mežek, predsednik

KD KULTURA  – NATURA SLOVENIJA

………….

…………..

Pa še to:
– odprt je razpis za priznanja Naša Slovenija 2016
(podelitev bo 6. maja v Vipavi – dobrodošli),
– začeli smo s celoletnim jubilejnim dogajanjem ob 20-letnici projekta Slovenski kozolec
(naslednji dogodek bo 4. februarja 2017 na Ziljski Bistrici)
– ustanavljamo butično popotno agencijo (v ponudbo izletov in ekskurzij
imamo namen vključiti ves programski potencial našega gibanja in
že uveljavljenega projekta (Ne)znano zamejstvo)
– pridružil se nam je projekt / festival Ringaringaraja
(raziskovanje in oživljanje otroških rajalnih, gibalnih, družabnih iger) itd.
(več na www.kultura-natura.si)

Koledniki 2

20. OBLETNICA USTANOVITVE GIBANJA ZA OHRANITEV SLOVENSKEGA KOZOLCA

V soboto, 17. decembra, so se v Rutu v Baški grapi spomnili 20. obletnice ustanovitve gibanja za ohranitev slovenskega kozolca. Začelo se je pravzaprav že prej, s knjigo Slovenski kozolec – The Slovene Hay-rack (fotograf Jaka Čop, etnolog dr. Tone Cevc, prevod dr. Irena Šumi) ter istoimensko razstavo maket in risb (arhitekt Boran Hrelja) – obe sta vzpodbudili velik odziv slovenske  javnosti.

Na pobudo Slavka Mežka, takrat založnika omenjene knjige, danes pa predsednika gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine Kultura-Natura Slovenije (gl. www.kultura-natura.si), je bil tako 14.12.1996 v Rutu s podporo domačinov skoraj 50 občin in številnih simpatizerjev ustanovljen projekt Slovenski kozolec, ki deluje še danes. Takrat so ob vhodu v vas obnovili prvi kozolec – samec s prepoznavnimi okroglimi kamnitimi stebri, last domačinke Fani Trojar. Dela so izvedli vaščani Simon Brovč, Srečko in Ivan Kemperle ter takratni predsednik KS Milko Bizalj.

Gibanje se je hitro razširilo po vsej Sloveniji in v zamejstvu, povezuje čez 600 zglednih gospodarjev – lastnikov kozolcev, pripravlja predavanja, spodbuja šolske raziskovalne naloge, obnovljenih je bilo preko 200 kozolcev, razstava je bila postavljena 122 krat itd.

Krajevna skupnost Rut – Grant je še danes simbolično domovanje projekta, s številnimi kozolci, toplarji in samci ter seniki pa izjemni pomnik – muzej kmečke arhitekturne in etnološke dediščine na prostem, ki na vsakem koraku ponuja izzive za oživljanje starih in snovanje novih vsebin.

Jubilej projekta Slovenski kozolec bo vzpodbuda za delavno nadaljevanje (razstave, Srečanja pod kozolci, obnovitve, vključitev v kulturni turizem in trajnostni razvoj podeželja itd.), dogajal se bo širom Slovenije in po zamejstvu. S pismom podpore je naštetim prizadevanjem in lastnikom kozolcev izrazil naklonjenost tudi minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan ter prevzel častno pokroviteljstvo. Podpirata pa ga tudi dve angleški fundaciji, to je The Headley Trust in The North of England Civic Trust. Prva je že omogočila obnovo precej obrabljene razstave in priprave jubilejnega programa, druga pa se z oblikovanjem stalnega mednarodnega kulturno-izobraževalnega centra želi vključiti v revitalizacijo KS Rut-Grant, posredno pa tudi cele Baške grape. Zamisel je predstavila v evropskem projektu ENtopia, Občini Tolmin pa poslala predlog pogodbe o sodelovanju. Če bo vse prav, bo prva mednarodna delavnica za študente arhitekture, etnologije, kmetijstva in turizma že poleti 2017.

No, naslednji dogodek Slovenski kozolec včeraj, danes, jutri bo že 4. februarja na Ziljski Bistrici. Kozolec bo tako (spet) povezal Ziljane, KS Rut – Grant, Baško grapo in Innichen, pokrovitelj pa bo generalni konzulat RS v Celovcu.
Rut 17 9
Rut 1916 1
Rut 1916 1
Rut 17 1

 

PISMO PODPORE: DEJAN ŽIDAN, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

20-LETNICA PROJEKTA SLOVENSKI KOZOLEC

 Gibanje za ohranitev “…spomenika slovenske ljudske arhitekture – kozolca…” temelji na dokumentarni foto monografiji Slovenski kozolec – The Slovene Hay-rack (Jaka Čop, dr. Tone Cevc, Irena Šumi; Agens Žirovnica, 1993) in razstavi arhitekturnih maket in risb (Boran Hrelja; 1994, doslej 121 postavitev doma in po svetu). Zaradi velikega odziva javnosti je bilo gibanje formalno ustanovljeno 14. decembra 1996 v Rutu nad Baško grapo. Povezuje več kot 600 zglednih lastnikov kozolcev po Sloveniji in v zamejstvu, veliko ljubiteljev, strokovnjakov in obrtnikov, spodbudilo je obnovo več kot 200 objektov, …, ter je še vedno živo in aktualno.

V jubilejnem letu bomo pripravili vrsto dogodkov, razstav, predavanj, delavnic, Srečanj pod kozolci ipd. širom Slovenije, v zamejstvu in celo med Slovenci po svetu.

Načrtovane dogodke bodo gostile številne slovenske občine, šole, različne organizacije in društva, lastniki kozolcev v posameznih vaseh

Izšla bo tudi knjiga Srečanja pod kozolci (avtor: ustanovitelj in skrbnik projekta Slavko Mežek s sodelavci).

Častno pokroviteljstvo celoletnega jubilejnega programa Slovenski kozolec včeraj, danes, jutri je prevzel minister za kmetijstvo in prehrano Republike Slovenije g. Dejan Židan.

Projekt Slovenski kozolec – The Slovene Hay-rack podpirata tudi dve angleški fundaciji: The Headley Trust in NECT – The North o England Civic Trust.

Prilagamo vabilo na prvi dogodek.

PISMO PODPORE

VABILO

THE HEADLY TRUST

Logo
The Headley Trust is a grant-making trust that supports the conservation and recording of heritage, primarily in South Eastern Europe.  Raising awareness of heritage issues, supporting the capacity of new heritage NGOs, and training the next generation of conservation and heritage professionals.
The Headley Trust je podprl priprave na jubilejno leto projekta Slovenski kozolec. Z donacijo je omogočil restavriranje razstave –  arhitekturnih maket, ki so bile po 121 postavitvah močno  poškodovane. V letu 2017 bodo nadaljevali s podporo tega, pa tudi drugih projektov gibanja Kultura-Natura Slovenija (npr. razstava SK v GB; novi projekt CulTour – kulturni oz. heritage turizem itd.).

PROJEKT SLOVENSKI KOZOLEC 1996 – 2016

SREČANJA POD KOZOLCI

 

Zgodbo o prizadevanjih za ohranitev naših kozolcev je že leta 1993 začela dokumentarna slovensko-angleška fotomonografija Slovenski kozolec – The Slovene Hay-rack (fotografije Jaka Čop, tekst dr. Tone Cevc, založnik AGENS Žirovnica). Značilni spomenik slovenske ljudske arhitekture od leta 1994 dalje uspešno predstavlja tudi istoimenska razstava arhitekturnih maket in risb (avtor: arhitekt Boran Hrelja, ki odtlej živi v Torontu).

»Razstavljeni modeli so nastali na osnovi študija posameznih stavb na terenu. Modeli odkrivajo tipološko bogastvo slovenskega kozolca. Napravljeni v različnih merilih (1:50 do1:125). Modeli so razvrščeni v zapovrstju, ki naglaša postopno razvojno rast kozolcev.«  (dr. Tone Cevc). Razstava Slovenski kozolec je doslej že 121-krat   navdušila mnoge mlade in odrasle ljubitelje slovenskega ljudskega stavbarstva v Sloveniji in tujini.

 

Knjiga in razstava sta postopno spodbudili nastanek svojevrstnega civilnega gibanja za ohranitev kozolca – »… spoznavnega znamenja Slovenije…«. Ustanovljeno je bilo 14. 12. 1996 v Rutu nad Baško Grapo, kjer ima še danes nekakšen domicil. Doslej je bilo skozi različne pobude obnovljenih ali rešenih več kot 200 objektov. V projektu je sodelovalo blizu 60 občin, preko 600 zglednih lastnikov dobro ohranjenih in še vedno uporabljanih objektov, mnogo zanesenjakov, šolarjev, študentov in strokovnjakov. O kozolcu in o naših prizadevanjih so pisali in poročali skoraj vsi slovenski, pa tudi tuji javni mediji. »…Slovenci so kozolec spet opazili… Žal so mu dnevi šteti…«. (TV SLO)

Dvajsetletnico gibanja Slovenski kozolec bo obeležila vrsta dogodkov, predavanj, razstav, popotovanj in srečanj pod kozolci po vsej Sloveniji in v zamejstvu.

K sodelovanju vabimo tudi turistična društva, pokrajinske turistične zveze, TICe in kmetijske svetovalne službe, še posebej pri organizaciji razstav ter načrtovanju svojevrstnega celoletnega turistično-etnološkega popotovanja SREČANJA POD KOZOLCI. Predstaviti in povezati želimo ohranjene in še vedno uporabljane objekte, vzorne lastnike kozolcev, domače mojstre (tesarje, krovce, poznavalce) ter (male) kraje, ki jih ti živi spomeniki ljudske arhitekture ter mnogoterih podeželskih tradicij, znanj in obrti prepoznavno označujejo. Seveda se bomo ob tem tudi poveselili, tako kot je (bilo) pod kozolci v navadi.

Vsaki pokrajini bomo namenili zaokrožen vikend, začeli bomo 14.12. v Rutu nad Baško Grapo. Podroben program, datume in traso turneje bomo oblikovali do začetka novembra.

Več informacij boste našli na www.kultura-natura.si – razpis SLOVENSKI KOZOLEC. Če želite sodelovati in imate dobrodošle zamisli in pobude, pokličite ali pišite na: USTANOVA POTI KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJA – PROJEKT SLOVENSKI KOZOLEC, Kropa 72, 4245 KROPA. GSM 070 554232; e-mail: pkdslovenia@gmail.com